Branje tega prispevka vam bo vzelo približno 16 minut

Biti vpleten v pravdo pred sodiščem za večino ljudi ni prijetna stvar. Terja čas, energijo in denar. Ter povzroči precej stresa.

Treba je zbrati potrebna dokazila in pripraviti tožbo, odgovor nanjo in ostala pravna pisanja. Izid postopka je vseskozi neznan, kar pri marsikomu povzroči nemalo neprespanih noči. Tu so še stroški pravnega zastopstva, postopka in, v najslabšem primeru, izplačila takšne ali drugačne odškodnine.

Dlje kot pravda traja, huje je za vpletene. Tudi zaradi tega slovenska Ustava v 23. členu vsem državljanom zagotavlja pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa v 6. členu sojenje v razumnem roku.

A slovenska sodišča so imela s spoštovanjem teh določb v preteklosti hude težave. Mnogo sodnih postopkov se je vleklo leta in leta. Kriza je vrh dosegla leta 2005, ko je Slovenijo Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu prvič obsodilo zaradi predolgih sodnih postopkov.

Razlog za to klofuto iz Strasbourga je bil primer Franja Lukende, rudarja, ki je eno izmed zavarovalnic tožil za zvišanje izplačila delne invalidnine. Lukenda je na pravnomočno razsodbo v relativno enostavnem sodnem sporu čakal kar pet let in dva meseca.

Danes je stanje v sodstvu boljše. Časi reševanja posameznih zadev upadajo, postopkov, ki se vlečejo dlje kot pet let, je vse manj. Sodišča pa se še kar soočajo z dvema precejšnjima težavama.

Prva so velike razlike med trajanjem sodnih postopkov med posameznimi sodišči. Če okrajno sodišče  v Ljubljani za rešitev tako imenovane pomembnejše zadeve v povprečju potrebuje 9,6 mesecev, je taka zadeva na okrajnem sodišču v Litiji, ki se lahko pohvali z najhitrejšimi postopki, rešena v le 2,3 meseca. Sicer je res, da  okrajno sodišče v Ljubljani razsoja v bolj zapletenih sporih kot tisto v Litiji. A razlike so po mnenju poznavalcev kljub temu prevelike. Trajanje postopka namreč ne sme biti odvisno od tega, v katerem kraju živite.

Druga težava pa so dolgotrajni postopki pravd in postopki pred delovnim in socialnim sodiščem. Odločitev v pravdnih postopkih na prvi stopnji traja v Sloveniji povprečno več kot leto dni. Še bolj skrb vzbujajoče pa je trajanje postopka pred delovnim in socialnim sodiščem, saj so v te spore pogosto vpleteni ljudje v najšibkejši poziciji. Na primer delavci, katerim so delodajalci kršili pravice ali jih celo neupravičeno odpustili, zaradi česar so ostali brez dohodka. Ali prejemniki socialnih pomoči, ki so se pritožili zaradi napačno izračunane ali celo neizplačane pomoči. Postopek v delovnih sporih traja povprečno skoraj leto in pol, v socialnih pa 14,6 meseca.

Zakaj se naše sodstvo še kar sooča s težavami? Za odgovor na to vprašanje je najprej treba pogledati v zgodovino.

Dolgotrajne posledice tranzicije

Za spremljanje delovanj sodišč in s tem tudi učinkovitosti in hitrosti sojenja je odgovorno vrhovno sodišče. Za odgovore na vprašanje, kako je problem sodnih zaostankov oziroma dolgotrajnih sodnih postopkov nastal, smo zato zaprosili Janka Marinka, višjega sodnika in generalnega sekretarja vrhovnega sodišča.

Na začetku pogovora v svoji prostorni pisarni Janko Marinko postreže z zanimivim grafikonom. Grafikon prikazuje število pomembnejših nerešenih zadev na slovenskih sodiščih na zadnji dan posameznega leta med leti 1990 in 2014. Pomembnejše zadeve so, poenostavljeno povedano, tiste,  pri katerih je treba izvesti glavno obravnavo. To so vse zadeve razen zemljiškoknjižnih in izvršilnih.

Gibanje števila nerešenih pomembnejših zadev na slovenskih sodiščih izriše zanimiv trend.

Najmanj nerešenih zadev je bilo v zadnjem letu pred osamosvojitvijo. Nato se je število strmo vzpenjalo in leta 1999 doseglo okoli 210.000 nerešenih zadev. Sledi strm padec – leta 2005 so sodišča beležila le še dobrih 130.000 nerešenih zadev. Že v naslednjih dveh letih pa spet strm skok, na  rekordnih 215.000 nerešenih zadev v letu 2007. Od takrat število spet upada, z dobrimi 95.000 nerešenimi zadevami je leto 2014 v tem pogledu najuspešnejše v samostojni Sloveniji.

Kako si lahko razložimo to nenavadno gibanje? Razlog za prvi porast na grafu je vsebinski, za drugi pa predvsem statističen, pojasnjuje Janko Marinko.

Leta 1991 so bili, tako kot vsi ostali državljani, tudi sodniki soočeni z novim družbenim sistemom. »Imeli smo popolnoma spremenjen sistem, o katerem sodniki niso vedeli nič. Gospodarski sistem je popolnoma nov. Vse stvari se premaknejo v novo sfero – cel kup stvari, povezanih z nastankom lastne države, je bilo za sodnike popolnoma novih.«

Sodniki so tako potrebovali čas za privajanje na nove zakone in postopke, po katerih so morali soditi, pojasnjuje Marinko.

Drugi razlog za počasno reševanje zadev in s tem za kopičenje nerešenih zadev je bilo prehajanje sodnikov v odvetniške vode. »V devetdesetih letih se je zmanjšalo število sodnikov. Precej sodnikov srednje generacije, ki so imeli to možnost, je šlo v odvetništvo. V času krize naraščanja nerešenih zadev odide okoli 100 sodnikov, mnogi med njimi so bili med najbolj storilnimi. Vidijo, da se odpira nova priložnost in gredo med odvetnike,« pojasnjuje Marinko. Premamile so jih predvsem možnosti visokega zaslužka v odvetništvu.

Stanje nato še poslabša slabo pripravljena sodna reforma. Ta je stopila v veljavo leta 1995, njen glavni učinek pa je bil preoblikovanje nekdanjih temeljnih sodišč na okrožna in okrajna sodišča.
Okrožna sodišča razsojajo o zahtevnejših zadevah kot okrajna. Na primer, okrajna sodišča v premoženjskih sporih razsojajo, če je vrednost predmeta spora nižja od 20.000 evrov, okrožna pa, če je višja. Pred tem pa so o vseh teh zadevah na prvi stopnji razsojala temeljna sodišča.

V času izvedbe sodne reforme sodniki niso vedeli, ali bodo delali na okrožnem ali okrajnem sodišču. Ker so čakali na prerazporeditev, niso reševali sodnih primerov. »Slaba je bila predvsem organizacija reforme. Sodniki so se spraševali: bom na tem ali onem sodišču? Bo tale kup sodnih spisov moja zadeva ali bodo šli h kolegu? In nato so čakali, da se to razjasni,« pove Marinko.

Zdaj si vrhovno sodišče prizadeva k ponovni združitvi okrožnih in okrajnih sodišč v eno enoto. Predvsem zato, da bi lahko v taki enoti sodnike prerazporejali glede na potrebe posameznih sodišč. Zakaj je izvršna veja oblasti leta 1995 sploh potrebovala temeljna sodišča? »Ne vemo, to je bil avstrijski vzor, kaj so želeli s tem doseči, pa ni bilo nikdar rečeno …,« pove višji sodnik in generalni sekretar vrhovnega sodišča.

Novoustanovljena okrajna in okrožna sodišča so tako s polno paro začela delovati šele nekaj let pozneje, in to je tudi razlog za upad števila nerešenih zadev po letu 1998.

A to ni bila edina slabo pripravljena reforma sodstva.

»Prvega januarja 1997 je bilo ustanovljeno upravno sodišče. Na tisti dan je imelo samo enega človeka – predsednika – ki je moral organizirati celotno delovanje sodišča. Sam je moral iskati prostore, ko so že začeli prihajati sodni spisi na sodišče. Organizirali so se šele čez pol leta. Zgodba se je ponovila tudi pri prekrških,« pove Janko Marinko.

Prav reforma sodišč za prekrške je razlog za drugi porast nerešenih zadev med letoma 2005 in 2006, ko je število poskočilo s 130.000 na 215.000 nerešenih zadev v le dveh letih. Reforma je ukinila samostojna prekrškovna sodišča in jih priključila rednemu sodstvu. S tem pa so se tudi nerešene prekrškovne zadeve začele šteti v statistiko rednega sodstva.

»Že dve leti pred izvedbo reforme se je vedelo, kaj se namerava storiti. Potem pa so se začela politična preigravanja, ali bo res tako. Ni pa se poskrbelo, da bi imela redna sodišča ob prevzemu prekrškovnih zadev ustrezno informacijsko podporo.«

Drug problem, s katerim so se soočili, je bil, da so bili sodniki za prekrške locirani v drugih stavbah. »Problem je čisto tehničen, kako komunicirati s človekom izven zgradbe.«

Obenem so se sodnikom za prekrške pred združitvijo nabirale nerešene zadeve. »Če si bil takrat prekrškar, je bila edina pametna poteza, da si zavlačeval. Bila je tako rekoč 100-odstotna verjetnost, da bo tvoja zadeva zastarala. Sodniki niti približno niso obvladovali zadev. Prav to je bil razlog za reformo,« pojasnjuje Marinko.

Sodstvo je do danes odločanje o prekrških bistveno pohitrilo, zadeve se po besedah Marinka rešujejo tekoče. Prvi razlog je vzpostavitev potrebne informacijske podpore. Drugi razlog za pohitritev postopkov je uvedba »polovičke« – polovičnega plačila kazni, če se kršitelj nanjo ne pritoži in jo poravna v predpisanem roku. To je bistveno zmanjšalo število pritožb. K ureditvi razmer pa je pripomogla tudi amnestija nad prekrškarji v času prve Janševe vlade.

Primer Franja Lukende streznil sodstvo

A našteti ukrepi niso edini, ki so pripomogli k zmanjševanju nerešenih zadev na naših sodiščih.

Leta 2005 sta slovensko sodstvo in vlada doživela hud udarec iz Strasbourga. Tamkajšnje Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), katerega sodbe  Slovenija mora spoštovati, je namreč odločilo, da je dolgotrajnost sodnih postopkov v Sloveniji sistemski problem. Za dolgotrajne postopke je torej odgovorna država, saj ne zagotavlja primernih pogojev za sojenje v razumnem roku.

Postopek, v katerem je ESČP podalo svojo sodbo, je sprožil rudar Franjo Lukenda.

Zadeva Lukenda vsebinsko ni bila med zanimivejšimi. Franjo Lukenda se je januarja 1994 poškodoval pri delu v rudniku lignita. Zaradi poškodbe je postal 13-odstotni invalid. Zato mu je zavarovalnica od takrat izplačevala delno invalidnino.

Lukenda z višino te invalidnine ni bil zadovoljen, zato je decembra 1998 na Okrajno sodišče v Celju vložil tožbo za povišanje invalidnine za sedem odstotkov. Celjsko sodišče je o relativno nezahtevni tožbi razsodilo šele 30. decembra 2002. Lukenda je torej na razsodbo čakal kar štiri leta in en dan.

A s to sodbo se zadeva še ni zaključila, saj je sta se tako on kot tudi zavarovalnica pritožila na razsodbo. Višje sodišče v Celju je za odločbo o pritožbi, s katero je Lukendi zvišalo znesek invalidnine, potrebovalo še nadaljnje leto in dva meseca.

Lukenda se je zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka na ESČP pritožil že leta 2002. ESČP je njegovi pritožbi oktobra 2005 ugodilo ter mu prisodilo 3200 evrov odškodnine in 965 evrov pravnih stroškov. A bolj kot odškodnina je bila pomembna naslednja ugotovitev: »Kršitev pravice pritožnika do sojenja v razumnem roku [v Sloveniji] ni osamljen primer, temveč sistemski problem, ki je posledica neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema. Ta problem še naprej ogroža vsakogar, ki uporabi sodno varstvo svojih pravic.«

Sloveniji je naložilo sprejem ukrepov za bistveno skrajšanje sodnih postopkov. V času izdaje sodbe je bilo namreč na ESČP vloženih še več kot 500 tožb Slovencev zaradi sojenja v nerazumnem roku.

Zaradi sodbe ESČP je ministrstvo za pravosodje leta 2005 pripravilo takrat najambicioznejšo strategijo za zmanjšanje sodnih zaostankov, imenovano Projekt Lukenda. Projekt je temeljil na treh ukrepih: zagotovitvi primernih prostorskih pogojev za delovanje sodišč; zaposlitev dodatnih sodnikov in sodnega osebja za določen čas do konca leta 2010, ko naj bi se projekt končal z odpravo sodnih zaostankov; in stimulativnem nagrajevanju osebja za odpravo sodnih zaostankov.

Projekt je bil po oceni računskega sodišča delno uspešen. Zmanjšal je predvsem število nerešenih zadev na slovenskih sodiščih, ne pa toliko zadev, ki so bile definirane kot sodni zaostanki – torej zadev, o katerih so sodišča odločala najdlje.

Triaža za hitrejše reševanje manj zahtevnih zadev

Projekt Lukenda ni bil edini za projekt za pohitritev sodnih postopkov. Med uspešnejše sodstvo šteje projekt uvajanja tako imenovane triaže, ki so ga začeli na ljubljanskem okrožnem sodišču pilotno izvajati leta 2011, zdaj pa ga je uvedlo že precej naših sodišč.

Bistvo triaže je takojšen pregled vsake zadeve, ki pride na sodišče. Postopek odločanja o neki zadevi namreč niti ni tako dolg – pred uvedbo triaže je bil problem predvsem v času od prispetja zadeve do takrat, ko jo je pristojen sodnik dejansko začel obravnavati, pojasnjuje Janko Marinko. »Zadeva je bila na nek način mrtva. Samo ležala je in čakala, da bo prišla na vrsto.«

Zdaj strokovni sodelavci, torej ljudje, ki pomagajo sodnikom, vsako prispelo zadevo pogledajo takoj. »Tretjina vseh prejetih zadev je enostavno rešljivih. Načelo je: zadevo vzemi takoj v roke in naredi kratek pregled – triažo. Enostavno rešljive zadeve, na primer v gospodarskih pravdah, rešimo v treh do štirih mesecih. Druga tretjina so spori majhne vrednosti, ki jih lahko po zakonu reši strokovni sodelavec pod nadzorom sodnika. Le tretjina pa je zapletenejših, ki nujno potrebujejo vsebinsko odločanje sodnika,« pojasni Marinko.

Učinki triaže se odražajo v nadaljnjem padanju števila nerešenih zadev na slovenskih sodiščih. Ker sodniki zaradi triaže niso več obremenjeni z odločanjem v preprostih zadevah, lahko več časa namenijo postopkom, ki se vlečejo že vrsto let. Število postopkov, ki trajajo dlje kot tri leta, je v času vpeljave triaže nekoliko upadlo, s 13.181 zadev konec leta 2011 na 11.842 konec leta 2014. Bolj občuten je skoraj polovičen padec zadev, ki so trajale več kot 10 let, s 1462 zadev leta 2011 na 762 konec leta 2014.

Vendar pa triaža ni čarobna rešitev za vse tegobe sodstva. »Pri triaži bomo počasi trčili na neke meje, saj zakon predvideva roke v postopkih, ki jih ne smeš skrajševati,« pojasnjuje Marinko.

Priznavanje krivde za manjšo obremenjenost sodišč

Ustrezne spremembe zakonodaje so poleg sprememb delovanja sodišč drugi ključni vzvod za hitrejše odločanje sodišč. Učinkovitost teh sprememb, predvsem maja 2012 uvedenega instituta sporazuma s tožilstvom oziroma priznanja dejanja v zameno za milejšo kazen, se že kaže pri kazenskih postopkih.

»Ko smo pred leti imeli zaprtega nekega Američana, se ta ni mogel načuditi, zakaj je še v priporu, ko pa vendarle vse priznava. V Združenih državah Amerike bi sledila le še določitev kazni. Tega zakon pri nas ni omogočal. In temu Američanu ni bilo možno dopovedati, da moramo speljati še preiskavo. ‘Kakšno preiskavo, če pa vse priznavam?’, nas je spraševal,« pove Marinko.

Ker zakon zdaj omogoča priznanje obdolženca v zameno za nižjo kazen, jih precej izrabi to možnost, postopek pa se zato bistveno skrajša. Leta 2011 so okrajna sodišča v roku enega leta rešila slabih 54 odstotkov kazenskih zadev, lani pa že 74 odstotkov. Pri okrožnih sodiščih, ki se ukvarjajo z zadevami, za katere je zagrožena višja zaporna kazen, pa se je odstotek dvignil z dobrih 48 na 64. Prostor za izboljšave je sicer še možen: nemška okrajna sodišča, na primer, več kot polovico kazenskih zadev rešijo prej kot v treh mesecih, naša pa le okoli tretjino.

Ob spremembi zakonodaje je imela pozitivne učinke tudi nadaljnja informatizacija postopkov enostavne izvršbe. Če ste kot podjetnik pred letom 2008 nekomu izdali račun, a nato niste dobili plačila, ste po pritožbi na sodišče na plačilo čakali najmanj pol leta. »Vsako sodišče je vodilo svoj postopek, kar pomeni, da se je splačalo biti dolžnik,« pove Marinko.

Z vpeljavo elektronske izvršbe leta 2008 pa je postopek skrajšan na nekaj dni, saj poteka avtomatsko, brez vključitve sodnika. Informacijski sistem vloženi elektronski zahtevi za izvršbo namreč sam preveri identiteto dolžnika, ali ta ima sredstva na računu in ostale potrebne podatke. Namesto nekaj sto sodnikov potrebuje sistem tako imenovane izvršbe na podlagi verodostojne listine zdaj le štiri sodnike, ki nadzorujejo celoten postopek. Ostali se lahko zato ukvarjajo z drugimi zadevami.

»Sistem je bil zasnovan za obdelavo dobrih 100.000 izvršb letno, leta 2013 pa je bilo vloženih prek 240.000 zadev. Pa sistem kljub temu ni pokleknil. Lani smo opazili upad za 40.000 zadev. Eden od razlogov bi lahko bil, da se dolžniki zavedajo, da nima smisla ne plačati računa,« pove Janko Marinko.

Od sistemskega problema k iskanju individualne odgovornosti

Vsi našteti ukrepi so stanje v sodstvu tako izboljšali, da dolgotrajni postopki niso več sistemski problem, je prepričan Janko Marinko. Za postopek, ki še kar traja nerazumno dolgo, je zdaj odgovorna sodnik, ki postopek rešuje, oziroma predsednik sodišča, ki ne zna učinkovito voditi dela sodnikov.

Marinku pritrjuje Tina Brecelj, državna sekretarka na pravosodnem ministrstvu. A ob tem opozori na dve kritični področji, ki še kar terjata sistemske ukrepe: precejšnje razlike med trajanjem postopkov med različnimi sodišči; in (pre)dolgi postopki pri pravdnih ter delovnih in socialnih sporih.

»Treba je poskrbeti, da se čas reševanja zadev krajša in da nimamo situacije, ko so na posameznih sodiščih ti časi tako zelo različni [kot so zdaj]. Pravica za nekoga v Kopru ali v Murski Soboti mora biti enako hitra. Tu ključno vlogo odigrajo predsedniki posameznih sodišč kot upravljavci sodišča in konkreten sodnik v posamezni zadevi,« pove Tina Brecelj. Trajanje pomembnejših zadev je na koprskem okrožnem sodišču za polovico daljše kot na murskosoboškem.

Pripravo vsebin z donacijami omogočate bralci. Do konca marca zbiramo sredstva za naslednjih šest mesecev delovanja. Podprite nas.

Zemljevid: povprečno trajanje pomembnejših zadev na okrožnih sodiščih

Zemljevid kaže podatke za leto 2014 (zadnji podatki, ki so na voljo). Vir: Vrhovno sodišče.

Kako je možno pohitriti postopke na posameznih sodiščih? Janko Marinko z vrhovnega sodišča vidi rešitev predvsem v kroženju sodnikov med okrožnim in okrajnimi sodišči.

V Sloveniji imamo 11 okrožnih sodišč, pod njimi pa še 44 okrajnih. Eno okrožje sestavlja eno okrožno sodišče in vsa okrajna sodišča v tem okrožju. Sodniki v posameznem okrožju bi morali za čim večjo učinkovitost okrožja soditi tako na okrožnem kot na okrajnem sodišču. Tako bi jih lahko premeščali glede na trenutne potrebe posameznega sodišča v okrožju, kar bi po mnenju Marinka pomembno pripomoglo k skrajševanju sodnih postopkov na posameznih sodiščih.

Zakonodaja sicer to prehajanje sodnikov omogoča že zdaj. A le v teoriji. »V praksi se to ni dogajalo. Sodišča druge stopnje so namreč zavzela stališče, da bi sodbe okrajnih sodnikov v okrožnih zadevah na pritožbeni ravni padle, češ da okrajni sodnik ne more biti pristojen za sojenje v okrožni zadevi,« pojasnjuje Tina Brecelj. Trenutno je v parlamentarni obravnavi predlog zakonskega člena, ki bi izrecno določil stvarno pristojnost okrajnih sodnikov za sojenje v okrožnih zadevah.

Drug način za zmanjševanje razlik med sodišči pa državna sekretarka na pravosodnem ministrstvu vidi v prenosu določenih tipov zadev na tista sodišča, ki imajo z njimi največ izkušenj. Stečajne zadeve, ki najbolj bremenijo ljubljansko sodišče, bi lahko po mnenju Tine Brecelj preselili v Maribor. Reševanje pomembnejših zadev je s časom 11,8 meseca na okrožnem sodišču v Ljubljani za 1,2 meseca daljše na okrožnem sodišču v Mariboru.

»Zaradi gospodarske situacije imajo mariborski sodniki precej izkušenj s stečaji. Ideja je v tem, da se to enakomerno obremenitev poskuša doseči tako, da se določene vrste sporov da izključno v reševanje manj obremenjenim sodiščem. Tako kot vse zemljiškoknjižne spore na drugi stopnji že zdaj rešuje sodišče v Kopru,« pove Tina Brecelj.

Zemljevid: povprečno trajanje pomembnejših zadev na okrajnih sodiščih

Zemljevid kaže podatke za leto 2014. Vir: Vrhovno sodišče.

Drug problem je predolgo trajanje pravd ter delovnih in socialnih sporov.

Junija 2013 sta takratna vlada Alenke Bratušek in vrhovno sodišče sklenila tako imenovano zavezo državljanom za nadaljnje izboljšanje stanja v sodstvu. Zaveza, ki bi morala biti izpolnjena v roku leta dni, je vsebovala tudi konkretne cilje skrajševanja trajanja sodnih postopkov.

Povprečno trajanje pravd na okrožnem sodišču naj bi se glede na zavezo skrajšalo s 15,2 meseca v letu 2012 na 11,5 meseca v letu 2014. Pohitrili naj bi se tudi postopki na delovnih in socialnih sodiščih, ki so v letu 2012 na prvi stopnji trajali 12 mesecev (delovni spori) oziroma 12,4 mesecev (socialni spori).

Trajanje pravd ter delovnih in socialnih sporov je za državno sekretarko Tino Brecelj trenutno najbolj problematično. Cilji iz zaveze namreč niso bili doseženi. Trajanje pravd se je v povprečju sicer skrajšalo, a za manj kot mesec dni. Cilj je bi postavljen mnogo višje – na štiri mesece. Trajanje sodnih postopkov v delovnih in socialnih sporih pa se je celo bistveno podaljšalo. V letu 2014 so na prvi stopnji znašali 17 mesecev za delovne spore in 14,6 meseca za socialne spore.

»Prav je, da veste, da smo se do zdaj ukvarjali predvsem s kazenskimi in gospodarskimi zadevami, civilne pravde pa pridejo na vrsto zdaj,« pojasnjuje Tina Brecelj. Trajanje pravdnih zadev bodo med drugim poskušali doseči s preučitvijo, ali je na začetku sodnega postopka res nujno poskusiti z mediacijo, kot zdaj določa zakonodaja. »Pogledali bomo, ali nima morda obvezno pošiljanje vseh zadev v mediacijo zaviralnega učinka. Če bomo to potrdili, bo treba zakon o alternativnem reševanju sporov malo omiliti.«

Pri delovnih sporih pa državna sekretarka spet stavi na triažo. »Tudi samo sodstvo ugotavlja, da so delovni in socialni spori problem. Zato so tudi tu začeli uvajati triažo. A postopek je še dokaj na začetku, rezultati bodo vidni šele čez nekaj časa.«

Ko bo sodiščem uspelo izpolniti zaveze, dane junija 2013, bodo slovenska sodišča po mnenju Tine Brecelj delovala dovolj hitro. Standardi v zavezi so bili namreč postavljeni tudi s primerjavo z drugimi državami. A standarde dosegla le okrajna sodišča na področju kazenskih zadev, ki jih sodniki zdaj rešijo hitreje od rokov, danih v zavezi. Cilju se približujejo tudi kazenske zadeve na okrožnih sodiščih.

Sprememba kulture za spremembo sodstva

Kljub stalnemu zmanjševanju sodnih zaostankov pa ukrepi sodstva in vlade ne bodo dovolj. »Sodstvo samo ne more rešiti pravne države,« poudarja Janko Marinko z vrhovnega sodišča.

Kakovost sodstva je namreč po njegovem mnenju odvisna tudi od ljudi v sistemu. »Vprašanje je, koga dobivaš v sistem: najboljše pravnike ali neke povprečneže. Zdaj dobivamo najboljše pravnike, odlične kandidate, ker je trg pravnikov zasičen. Leta 2006 in 2007 pa je kandidatov zmanjkalo. Sodni svet ni na sodniška mesta imenoval nikogar. Vsi boljši so odšli med odvetnike, za sodnike so se prijavljali ljudje, ki za to funkcijo niso bili primerni. Danes je situacija popolnoma obratna, imamo izbor najboljših.«

Pomemben pa je tudi vpliv kulture v družbi. Marinko izpostavlja medijsko zelo odmeven primer Zorana Vaskrsića, ki mu je sodišče po več letih izogibanja plačila komunalnih stroškov v višini 124 evrov zarubilo hišo. »Vaskrsić ni hotel plačati, čeprav je bil sposoben plačati! A takrat se je družba takoj razdelila, za nekatere je bil ta človek ubog. Nauk zgodbe pa je: sodišča delujejo, spremljajte postopek, če vam sodišče kaj pošlje, preberite pisanje, preverite, kakšen je pravni pouk, in ravnajte v skladu s tem. Konec je zajebavanja! Enako kot pri prekrških. Ne boš se več rešil z zastaranjem. Zato raje plačaj. In tu se je zgodila sprememba kulture: zdaj gremo vsi na polovičko!«

Tudi izogibanje sodnim obravnavam bi morala družba sprejemati kritično. »Če se ne odzoveš na klic sodišča, mora to postati sramota. Pomemben je pritisk kolegov in družbe. Podjetje Partia je ob izbruhu korupcijskega škandala takoj zamenjalo celotno upravo. Ne zato, ker bi jim bila dokazana krivda. Lastniki so rekli, glejte, naše podjetje z upravo, ki je pod takšnimi sumi, ne more delati. Ker je neverodostojno!«

Kriminalnih zadev ni mogoče preiskati, če osumljenci ostajajo na poziciji moči, poudarja Marinko. Kot primer daje nemško podjetje MAN, ki je podkupilo nekdanjega šefa SCT Ivana Zidarja, da je slednji od njih kupil tovornjake. »MAN je svojim delavcem poslal dopis, v smislu, povejte, kaj ste ušpičili! Če boste povedali po resnici, vas delovno-pravno ne bomo preganjali. Hočemo, da preživi podjetje in ne uprava. V Sloveniji pa smo namesto podjetij ščitili uprave. In se nam je zgodilo, kar se nam je. Podjetja so šla v maloro, uprave pa na Havaje. Pomembna je kultura v širšem smislu in pritisk kolegov. ‘Ti z mano ne moreš poslovati, če si osumljen kaznivih dejanj! Čim prej razčisti, hodi na sodišče! Ne trdim, da si kriv, ampak dokaži na sodišču svoj prav!’ Pri nas pa obsojeni župani ponovno kandidirajo. To ni nobena ovira, pridem nazaj na položaj. Namesto da bi me obsodba popolnoma diskvalificirala.«

Tako kot pri prekrškovnih zadevah se lahko z ustreznimi zakonskimi spremembami tudi tu kultura spremeni. Korak v pravo smer so spremembe kazenske zakonodaje. »Pred par leti ni priznal nihče, vsi ti gospodarstveniki sploh niso bili krivi. Ko pa so sodišča dobila orodje, ki ga že desetletja poznajo v Nemčiji, torej priznanje krivde v zameno za nižjo kazen, pa se kultura spremeni. Tako kot je v Nemčiji Kancler Kohl takoj tekel na sodišče in priznal, da bi se ja čim manj slišalo o njegovi zadevi v javnosti (sprejemanje nezakonitih donacij njegove stranke, op. a.), in tako kot je naš Zidar tekel v München in se zdilal za priznanje, tako so se začeli obnašati tudi pri nas. Kar naenkrat imamo močne ljudi, gospodarstvenike, ki sklenejo sporazum o priznanju krivde,« opaža Marinko.

A tudi sprememba kulture še ne bo dovolj. »Veste, kdaj bodo naša sodišča enako učinkovita kot nemška? Ko bo naš bruto domači proizvod tak kot nemški. Zakaj pa gospodarstvo nima takšnega BDP, dodane vrednosti, kot Nemčija? Ker smo slabši! In tudi v sodstvu smo slabši, a cilj je priti med najboljše države,« zaključi Marinko.