Stranka modernega centra (SMC) premiera Mira Cerarja ima na svoji spletni strani med svojimi načeli zapisano spoštovanje pravne države, pravičnosti in odgovornosti. A sodelovanje SMC z nekdanjo direktorico Onkološkega inštituta (OI) Ano Žličar postavlja te zaveze v čudno luč. Ana Žličar je bila namreč direktorica OI v času, ko je inštitut neupravičeno od zavoda za zdravstveno zavarovanje dobil za več kot 20 milijonov evrov preveč denarja za zdravila. Ob tem Žličarjeva ni znala natančno pojasniti, za kaj je OI porabil teh 20 milijonov evrov. Računsko sodišče pa je v reviziji poslovanja za leto 2009 – Žličarjeva je OI vodila od sredine 2008 do aprila 2013 – ugotovilo za kar 14,4 milijona evrov nepravilno porabljenih sredstev.

Kljub spornemu vodenju OI je ministrica za zdravje in članica SMC Milojka Kolar Celarc Ano Žličar želela predlagati celo za direktorico Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Žličarjeva je obenem tudi ljubljanska mestna svetnica, kandidirala pa je na listi SMC.

Leta previsokega zaračunavanja zdravil

O mahinacijah s cenami zdravil na OI, ko je inštitut vodila Ana Žličar, je avtor tega prispevka poročal že leta 2011. Po takratnih ugotovitvah je zdravstvena blagajna inštitutu med letoma 2008 in 2010 stroške nakupa naprednih zdravil za zdravljenje raka preplačala za dobrih 20 milijonov evrov. S tem denarjem bi lahko zdravstvena blagajna na primer financirala okoli 5000 dodatnih operacij kolka. Čakalna doba za ta poseg trenutno znaša od devet mesecev do več kot dve leti.

Kako je prišlo do preplačila? Sistem financiranja naprednih zdravil za zdravljenje raka je do leta 2011 določal njihovo financiranje po tako imenovanih planskih cenah in porabi. OI je vsako leto zdravstveni blagajni sporočil predvideno količino zdravil za naslednje leto, ki jih bo porabil, in predvideno ceno teh zdravil. Zavod za zdravstveno zavarovanje pa je nato inštitutu povrnil te planske stroške za zdravila.

A dejanski stroški nakupa teh zdravil so bili mnogo nižji od planskih. Planska cena ene enote zdravila Paklitaksel je bila leta 2010 5,82 evra za enoto. Dejanska cena zdravila, po kateri jo je OI kupil, pa je bila desetkrat nižja, le 0,58 evra. Podobno je tudi pri nekaterih drugih zdravilih obstajalo večje razhajanje med plansko in dejansko ceno zdravila.

OI preplačanega denarja za zdravila zdravstveni zavarovalnici ni vrnil z argumentom, da so sami izpogajali nižjo (dejansko) ceno zdravila. A to ni držalo. Cena nekaterih zdravil na trgu je bila namreč že pred letom 2010 na trgu nižja, saj so originalnim proizvajalcem pretekli patenti. Konkurenca je zato začela proizvajati generike, torej zdravila z isto učinkovino pod drugim imenom. Več ponudbe na trgu pa je znižalo ceno prej dragih zdravil za zdravljenje raka. OI je kljub temu še leta 2010 kot plansko ceno zdravstveni blagajni navajal tako ceno zdravila, kot ob vstopu na trg.

Inštitut je razliko med plansko in dejansko ceno zdravil obdržal in porabil za neznano kaj. Leta 2011, ko smo razkrili preplačevanje zdravil, smo OI zaprosili za pojasnila, za kaj je porabil za skupno 20 milijonov evrov preplačil, ki so se nabrali med letoma 2008 in 2010. Povedali so nam, da dejanske porabe presežnih sredstev ločeno ne spremljajo. Poslali pa so nam tabelo, ki kaže, da so bili stroški energije, vode, vzdrževanja, antibiotikov in amortizacije (opreme in gradbenih del) leta 2010 za približno 12,5 milijona večji kot leta 2005, s pojasnilom, da so primorani del naraščajočih stroškov financirati tudi iz presežkov sredstev za zdravila.

Je pa OI v skladu z zakonodajo samo leta 2009 porabil 14,4 milijona davkoplačevalskega denarja, je v reviziji poslovanja inštituta razkrilo računsko sodišče. OI je blago in storitve v vrednosti skoraj deset milijonov evrov neupravičeno kupil brez javnega razpisa, pri drugih pa je nepravilno izvedel postopek javnega naročanja. V veliki večini primerov je šlo za nakupe zdravil in ostalih zdravstvenih pripomočkov, OI pa je med drugim nepravilno naročal tudi računalniške in mizarske storitve.

Ko je zavod za zdravstveno zavarovanje leta 2010 ugotovil preplačevanje naprednih zdravil za zdravljenje raka, je inštitutu odvzel 7,65 milijonov evrov preplačanega denarja za zdravila za tisto leto. OI se je pod vodstvom Ane Žličar na to odločitev pritožil – in tožbo izgubil. A zanjo so na OI zapravili še dodatnih 190.000 evrov. Za tožbo se je Žličarjeva odločila kljub drugačnemu pravnemu mnenju takrat profesorja na ljubljanski pravni fakulteti Mira Cerarja. Cerar je namreč možnosti, da OI tožbo pred sodiščem dobi, označil kot majhne.

Kljub vsem zgornjim nepravilnostim pri vodenju OI je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc Ano Žličar po poročanju tabloida pozareport.si decembra lani želela predlagati kot direktorico ljubljanskega kliničnega centra. Ministrico za zdravje smo zato vprašali, ali to drži. »Ana Žličar je bila direktorica terciarne zdravstvene ustanove (Onkološkega inštituta, op. a.), prav tako pa je več kot leto dni opravljala funkcijo poslovne direktorice ene od klinik v UKC Ljubljana, torej pozna notranji ustroj UKC Ljubljana, razmere in tudi bistvene naloge, ki jih je potrebno reševati v tem obdobju, npr. priprava finančnega načrta. Zato se je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc z njo neformalno pogovarjala o tem, ali bi bila pripravljena opravljati funkcijo v. d. generalnega direktorja UKC Ljubljana,« so nam sporočili z ministrstva. Na vprašanje, kaj ministrica meni o spornem poslovanju OI pod vodstvom Ane Žličar, pa so nam odgovorili na kratko: »O ravnanju ge. Žličar v zvezi s prekomernim zaračunavanjem zdravil zdravstveni blagajni, je odločilo sodišče in ministrica to odločitev spoštuje.«

Z vprašanjem, kako je lahko Ana Žličar predstavnica SMC v ljubljanskem mestnem svetu, smo se obrnili tudi na SMC. »V Stranki modernega centra spoštujemo pravno državo in delujemo po načelih pravičnosti in odgovornosti. Verjamemo, da je tako ravnala tudi gospa Ana Žličar, nekdanja generalna direktorica Onkološkega inštituta,« nam je odgovorila Zdenka Jagarinec, predstavnica za odnose z javnostjo v stranki. »V SMC naši članici gospe Žličar lahko zaupamo, saj doslej noben za to pristojen organ ni presodil, da bi šlo pri njenem nekdanjem poklicnem delu za morebitne nezakonitosti,« je še dodala. V nasprotju z zakonom porabljenih 14,4 milijona evrov le v letu 2009, kot kaže, za SMC ne šteje.

V času vodenja Ane Žličar je OI po ugotovitvah nadzora ministrstva za zdravje tudi eksperimentalno zdravil mladoletnika brez njegovega vedenja ali vedenja staršev, kar je ena najhujših kršitev zdravniške etike. Za to zdravljenje ni takrat odgovarjal nihče.