Slovenci se vedno bolj zavedamo, da moramo vladi gledati pod prste

Po raziskavi o odzivnosti javnih ustanov na vprašanja državljana: ljudje želimo od oblasti vedno več informacij o njenem delovanju, a teh ni vedno lahko pridobiti. Ena izmed preprek so stroški, ki jih želijo organi za posredovanje informacij nemalokrat zaračunati prosilcem.

Vas zanima, koliko denarja je lani za službena potovanja zapravil vaš župan? Ali pa morda, koliko sredstev je vaša krajevna skupnost porabila za zadnjo vaško veselico? Te in ostale podatke, povezane z delovanjem katerega koli javnega organa, vam mora organ na vašo prošnjo posredovati – izjemi sta le naši tajni službi.

Del članka je obljavljen tudi v časniku Delo

LJUBLJANADZFoto: STANKO GRUDEN/STA
Foto: Stanko Gruden/STA, vir: UKOM

So javne ustanove pripravljene razkriti podatke o svojem delovanju? Raziskava našega portala o odzivnosti ministrstev, organov v sestavi in mestnih občin na vprašanja državljanov ne vzbuja razlogov za optimizem. Le 60 odstotkov vprašanih institucij je namreč posredovalo odgovor o višini stroškov za službene poti svojega predstojnika. Glede na to, da je dostop do informacij o delovanju oblasti eden temeljev demokratičnega odločanja, je rezultat slab, se strinja tudi informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar.

Se Slovenci zavedamo pomembnosti dostopa do informacij in s tem nadzora nad delom oblasti? Po opažanju informacijske pooblaščenke za zanje zaprošamo vse bolj pogosto: »Z velikim zadovoljstvom končujem svoj desetletni mandat, predvsem zato, ker ljudje vedo, da ta pravica obstaja in tudi sprašujejo.« Zanimivo je, da je le 20 odstotkov ljudi, ki pri informacijskem pooblaščencu vložijo pritožbe, ker jim javni organ noče dati zahtevane informacije, novinarjev. Ostalo so navadni državljani. »Še bolj zanimivo pa je, da pride ZDIJZ prav tudi politiki, zato se ga ta ne dotika.«

Zakon namreč politikom v opoziciji omogoča, da dobijo podatke, s katerimi lahko nadzirajo početje vladajoče opcije. Bolj kot na državnem je to pomembno na občinskem nivoju, kjer občinski svetniki pogosto uporabijo zakon za pridobivanje podatkov od občine, župana, koalicijskih svetnikov. »Vsaka oblast tega sveta ima tendenco skrivati informacije pred ljudmi.« Politiki na oblasti jo zato, kot pravi Pirc Musarjeva, na smrt sovražijo, opozicijski pa jo ljubijo. »Ko stranke zamenjajo oblast, pa se zamenjajo tudi čustva do dostopa informacij javnega značaja.«

Neupravičeno zaračunavanje stroškov

A pot do informacije je pogosto dolga. Ministrstva so sicer primorana na prošnjo za nek dokument odgovoriti v 20 delovnih dneh. Rok si lahko podaljšajo še za 30 navadnih dni, če gre za obsežno zahtevo. Zakon določa, da mora javni organ prošnjo za podatek upoštevati, četudi je poslana po elektronski pošti.

V kolikor prosilec z odgovorom organa ni zadovoljen, na primer, ker mu organ podatkov noče posredovati, se lahko pritoži informacijskemu pooblaščencu. A v tem primeru mora na organ, če tega ni storil že prvič, najprej nasloviti uradno prošnjo, poslano bodisi s priporočeno pošto bodisi prek elektronske pošte z elektronskim podpisom prosilca. V zahtevi se mora tudi sklicevati na ZDIJZ. Informacijski pooblaščenec poskuša o vsaki pritožbi odločiti v roku treh mesecev, a pri kompleksnejših zadevah se lahko stvar zavleče.

Pomembna ovira za prosilce pa so tudi morebitni stroški pridobivanja informacij. Mnogo javnih ustanov namreč prosilcem želi zaračunati stroške za delo javnega uslužbenca, ki bo zahtevane informacije zbral. »Imeli smo primere, ko je nekdo želel 200 kopij iz dokumentov, in so mu zaračunali strošek dela doktorja znanosti. Njegova urna postavka je namreč bistveno višja. Naj me koklja brcne, če je ta oseba res kopirala dokumente. Ali pa zaračunajo strošek desetih ur dela za kopiranje 200 strani. In kaj naj jaz naredim? Grem k organu in kopiram, da vidim, ali je res potrebnega toliko časa?« se sprašuje Nataša Pirc Musar.

Sama se bori proti obračunavanju stroškov dela: »Zakon govori o materialnih stroških. To je papir, in imamo potrjen stroškovnik 10 centov na fotokopijo. Fotokopije pa so tudi vse, kar bi se smelo zaračunati. Ne smemo s pretirano velikimi stroški omejevati dostopa do informacij«. Toda, ministrstvo za javno upravo je v zadnjih letih potrdilo kar nekaj stroškovnikov, ki zaračunavajo tudi strošek dela javnega uslužbenca. Pirc Musarjeva želi ministrstvo prepričati, naj takih stroškovnikov ne potrjuje več.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Nadzor nad javnim sektorjem

Kako dobro delujejo javna uprava in državna podjetja, ki jih plačujemo davkoplačevalci oziroma so odgovorni državljanom? Nadzorujemo zaposlovanje, učinkovitost in korupcijo v javnem sektorju.

73 prispevkov

Epizoda 16: komentar pogovora s premierjem Marjanom Šarcem

V tokratnem podkastu pojasnjujemo, zakaj ne moremo biti zadovoljni z odgovori predsednika vlade.

Tema: Nadzor nad javnim sektorjem, Podcast
Podcast,

Intervju s premierjem Šarcem: veliko anekdot, malo konkretnosti

Premierja Marjana Šarca smo vprašali, kakšne ukrepe pripravlja vlada na področjih, ki jih preiskujemo pri Pod črto. Z odgovori ne …

Tema: Nadzor nad javnim sektorjem
Mnenje,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno