Slabo vodenje državnih podjetji uničuje gospodarstvo

Družbe v državni last:i Menedžerji so nastavljeni, da političnim lobijem omogočajo črpanje rent.

Podjetniški sektor v Sloveniji trpi zaradi posrednega in neposrednega vmešavanja države, je v lanskem letnem poročilu zapisala Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD). Pogoste menjave menedžerjev v podjetjih v državni lasti so eden glavnih vzrokov za takšno oceno.

Prvič objavljeno 13. maja 2012 v časniku Delo

Foto: Juanma Pérez Rabasco
Foto: Juanma Pérez Rabasco

Menjava menedžerjev je za vsako podjetje stres, zato se mednarodne korporacije na te procese dolgo pripravljajo. Pri nas pa so menjave menedžerjev v podjetjih v neposredni ali posredni državni lasti prepogoste in popolnoma nepovezane z rezultati njihovega dela, poudarja Aleš Vahčič z ljubljanske ekonomske fakultete.

Politične menjave povzročijo, da začne oseba, ki bi lahko zelo dobro upravljala podjetje, zadovoljevati interese tistih lobijev, ki so jo nastavili. Ker jih večina ve, da jih bodo ob menjavi oblasti zamenjali, se poskušajo v času, ko so na položaju, čim bolj okoristiti. To lahko naredijo legalno: poleg upravljanja ene družbe si zagotovijo članstvo v nadzornih svetih drugih podjetij in si tako povečajo dohodke. Veliko bolj škodljiv je nelegalen način okoriščanja, ko so menedžerji na pozicije nastavljeni zato, da prek kupovanja predragih storitev finance družbe pretakajo na račune zasebnih podjetij. Predvsem z nakupi dragih informacijskih tehnologij državna podjetja po Vahčičevem mnenju osiromašijo za več deset milijonov evrov na leto.

Vahčičevo opažanje potrjuje lanska statistična analiza Janeza Prašnikarja in Polone Domadenik z ljubljanske ekonomske fakultete, ki je primerjala učinkovitost poslovanja podjetij s »politično okuženimi« člani nadzornega sveta, in neodvisnimi člani. Analiza ugotavlja, da so podjetja, katerih nadzorniki so dejavni ali povezani s političnimi strankami, manj uspešna od tistih, v kateri prevladujejo neodvisni. Med letoma 2000 in 2010 je bil delež politično okuženih nadzornikov v 384 slovenskih podjetjih, ki skupaj razpolagajo s 77 odstotki fizičnega kapitala našega gospodarstva, kar 46-odstoten.

Državna podjetja iztiri 
vsaka sprememba na trgu

Podjetja v posredni ali neposredni državni lasti so leta 2010 predstavljala približno 25 odstotkov skupnega kapitala podjetij pri nas. Eden izmed vzrokov za njihovo slabše poslovanje bi bil lahko nameščanje slabih kadrov, a mogoče tudi dobri kadri zaradi politične okuženosti teh podjetjih v njih nočejo delati. Bolj verjeten vzrok za slabe rezultate pa je plenilsko črpanje rent, se z Vahčičem strinja Prašnikar. V državnih podjetjih, ki so monopolisti, na primer v energetiki in komunali, menedžerji niso pod pritiskom doseganja rezultatov, zato sprejemajo bolj lagodne odločitve pri upravljanju podjetja. Prva skrb mu je obstanek na položaju.

»Kot člana uprave Posebne družbe za podjetniško svetovanje, ki svetuje nekaterim državnim podjetjem, me vedno znova preseneča pomanjkanje ambicioznosti menedžerjev. Dobiček iz poslovanja iz preteklih let in načrti za prihodnost se vedno gibljejo okoli ničle,« pove Prašnikar. Ker si s takšnim poslovanjem podjetja ne ustvarijo denarnih rezerv, so veliko bolj ranljiva na zunanje šoke. Na primer na dvig cen surovin na svetovnih trgih. V primeru takšnih šokov tako menedžment kot tudi drugi zaposleni pričakujejo pomoč države, opaža Prašnikar. Stalno menjavanje uprav njihovim članom ne omogoča priprave in izvedbe ambicioznih dolgoročnih načrtov razvoja podjetja, dodatno jih ovirajo tudi sindikati, ki so v državnih podjetjih zelo močni. Podjetja so tako popolnoma neučinkovita.

Državna podjetja, ki imajo monopol na določenem trgu, so bolj politično okužena kot tiste družbe v delni ali večinski državni lasti, ki tekmujejo na svetovnem trgu, ugotavlja Prašnikarjeva analiza. Njihova neučinkovitost se kaže v relativno dražjih in slabših storitvah za prebivalce in podjetja.

V zadnji raziskavi lozanskega Inštituta za razvoj menedžmenta Svetovni letopis konkurenčnosti 2012 se je Slovenija pri učinkoviti preskrbi s storitvami monopolistov uvrstila v spodnji del lestvice izmed 59 držav, zaobjetih v analizo. Cene elektrike za industrijske odjemalce so nižje v 35 državah, dostop do vodnih virov je boljši v 43 državah, učinkovitost energetske infrastrukture v 41 državah, kakovost letalskega transporta pa v kar 47 državah. Bolje se izkažemo v panogah, kjer je konkurenca na trgu večja, saj smo v zgornji polovici lestvice: nižje cene telefonskih impulzov ima 26 držav, nižje cene dostopa do interneta le 22.

Za določanje najvišjih cen storitev ni bilo posluha

Janez Prašnikar in Aleš Vahčič se strinjata, da bi bila privatizacija najboljša rešitev za zagotovitev dobrega upravljanja tistih podjetji v državni lasti, ki tekmujejo s konkurenco na mednarodnih trgih. Kompromisna rešitev bi bila lahko iskanje vodilnega kadra z mednarodnimi razpisi. Bolj zapleten je položaj državnih monopolistov. Ker je komunalnih podjetij Sloveniji veliko in so večinoma majhna, so ekonomsko neučinkovita. Obenem so v lasti lokalnih oblasti, ki iz podjetij pogosto črpajo neupravičene rente, zato zanimanja po združevanju družb ni. Oblasti bi lahko komunalna podjetja dala v lizing zasebnikom, a tudi zadnji bi lahko zaračunavali visoke cene, če jih oblasti ne bi nadzorovale. Alternativna rešitev je prost dostop konkurenci na te trge, a tu je težava majhnost našega trga, ki ne privablja konkurence.

Obenem državna podjetja pogosto ovirajo zasebno konkurenco z dampinškimi cenami. Tretja možnost je določitev najvišjih še dovoljenih cen, ki jih lahko za svoje storitve zaračunavajo državni monopolisti, na podlagi primerljivih cen v tujini. To bi ustvarilo pritisk na njihove menedžerje, zaradi česar bi bili primorani optimizirati poslovanje svojih podjetij. »Leta 2003 smo v okviru priprav vstopa Slovenije v evroobmočje ukrep določanja najvišjih cen predlagali politiki. A zaradi ugodne finančne klime, zaradi katere je trg lahko prenesel višje cene, takrat za kaj takega ni bilo posluha,« pove Prašnikar.

Postavlja se vprašanje, kakšno škodo so slovenskemu gospodarstvu povzročile slabe menedžerske prakse v državnih podjetjih. »Ker je bila večina premoženja družbe v rokah slabo vodenih javnih podjetij, in ne v rokah tistih, ki bi jih učinkovito upravljali, smo po moji oceni v dvajsetih letih izgubili več deset milijard evrov,« meni Vahčič. Če bi imeli resno tržno ekonomijo, bi bila skupna vrednost vseh slovenskih podjetij zdaj okoli 100 milijard, medtem ko so trenutno vredna od 20 do 30 milijard. Obenem je zaradi klientelističnega načina pridobivanja menedžerskega kadra razvoj menedžerjev zastal. Menedžerji se niso razvijali v podjetjih, ki uspešno tekmujejo na svetovnem trgu, temveč so lagodno upravljali državna. »Na ta način smo obglavili cele generacije potencialno dobrih slovenskih menedžerjev,« je kritičen Vahčič. Raziskava Svetovni letopis konkurenčnosti mu pritrjuje: po kakovosti poslovanja velikih podjetji se je Slovenija uvrstila na zadnje mesto med 59 državami, prav tako po kakovosti nadzornih svetov, kredibilnosti menedžerjev in implementaciji računovodskih standardov v podjetjih.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev