»Stanje v Sloveniji je tako, da ti je skoraj nerodno reči, da se ukvarjaš z umetnostjo,« pove Luka, kakor ga bomo imenovali. Kot večina naših sogovornikov in sogovornic se namreč ne želi izpostavljati z imenom in priimkom. »Glede na majhnost se na umetniškem področju pri nas proizvaja veliko število vrhunskih stvari, ki imajo tudi mednarodno prepoznavnost. Tako da se mi zdi, da bi bilo lepo, če bi v družbi dobili neko veljavo, ki bi si jo dejansko zaslužili, ne pa da še zmeraj poslušamo klišeje o lenih umetnikih, zaslužkarjih. Res sem veliko v teh krogih in res ne vem, kje so ti zaslužkarji. In da zmeraj znova, ko je kriza, vsi trepetamo, da bodo vzeli umetnosti ali pa kulturi, da smo že vnaprej prestrašeni, da nas bodo vsak čas odsekali,« nadaljuje.

Luka dela kot samozaposleni gledališki režiser. Pove nam, da višina njegovih honorarjev niha. »Po mojem pri nas še ni ozaveščeno ali pa sistematizirano, za koliko časa si dejansko plačan. Dobiš avtorski honorar za režijo, ampak kaj pomeni ta režija? Ali je to delo od prve do zadnje vaje, ali se šteje tudi vsa predpriprava in koliko je tvoje delo vredno? Vse to je prepuščeno nekim pogajalskim zmožnostim ali pa preferencam, koliko te cenijo umetniški vodje.« 

Sogovornik opisuje situacijo, podobno tistim, omenjenim v naši raziskavi iz leta 2018 o stanju samozaposlenih v kulturi s pravico do kritja prispekov za socialno varnost. Tem ustvarjalcem država priznava izjemne dosežke na področju kulture in jih podpira s kritjem minimalnih mesečnih prispevkov za socialno varnost, ki jih morajo ostali samozaposleni in samostojni podjetniki plačevati sami. Vendar država s tem ne rešuje socialnega položaja ustvarjalcev, ki jim krije socialne prispevke: po podatkih, ki smo jih takrat pridobili od FURS, jih je leta 2016 26 % zaslužilo dohodek pod pragom tveganja revščine, 18 % pa jih je zaslužilo celo manj kot 400 evrov mesečno.

Ugotovili smo tudi, da država ni spodbujala razvoja zasebnih in javnih segmentov kulturnega trga na način, da bi samozaposlenim omogočala možnost služenja dostojnih prihodkov. Kot smo navedli v preiskavi iz leta 2018, zasebni trg kulture v Sloveniji praktično ne obstaja, večina kulture je financirana iz javnih sredstev na institucionalni ravni, ta sredstva pa v zelo majhni meri pridejo do ustvarjalcev.

Z ministrstva za kulturo, ki ga je takrat kot minister vodil Tone Peršak, so nam odgovorili, da se bodo težavam samozaposlenih v kulturi posvetili v novem nacionalnem programu za kulturo, temeljnem strateškem dokumentu na področju kulture. A tega dokumenta nismo imeli od leta 2017 do 2022, ko je bila letos februarja sprejeta resolucija o nacionalnem programu za obdobje 2022–2029, kar bomo obravnavali kasneje v prispevku.

Štiri leta po objavi naše preiskave ugotavljamo, da se razmere na področju samozaposlenih niso izboljšale. Socialno stanje samozaposlenih v kulturi je še slabše: kljub denarnim nadomestilom za blažitev posledic epidemije je leta 2021 že skoraj tretjina samozaposlenih v kulturi s pravico do plačanih prispevkov zaslužila prihodke pod pragom tveganja revščine. Na skoraj v celoti javno financiranem kulturnem trgu samozaposleni ne zaslužijo dovolj za dostojno življenje. Mnogi poročajo o pomanjkanju produkcij, pri katerih bi lahko sodelovali, drugi o podplačevanju ustvarjalnega dela. Vsi naši sogovorniki iz kulturnega sektorja se bojijo morebitnih novih varčevanj.

Kritje prispevkov kot način spodbude k ustvarjanju

Samozaposleni v kulturi so vpisani v razvid ministrstva za kulturo in delujejo kot pravne osebe, ki opravljajo določene kulturne dejavnosti v sklopu specializiranih poklicev, pod katerimi so registrirani. Če strokovna komisija za njihovo področje oceni, da njihovo delo pomeni izjemni kulturni prispevek, ali če opravljajo deficitarni poklic, lahko pridobijo pravico, da jim država vsak mesec krije prispevke za socialno varnost, ki bi si jih sicer plačevali sami. 

Letos avgusta je bilo Sloveniji 3185 samozaposlenih v kulturi, od tega 2279 s pravico do plačila prispevkov za socialno varnost. Največ samozaposlenih v kulturi deluje na področju arhitekture in oblikovanja, a skoraj polovica od njih nima pravice do kritja prispevkov s strani države. Večji deleži samozaposlenih s kritimi prispevki so v umetniških panogah, kot so vizualna umetnost, glasba, film, knjiga in uprizoritvene umetnosti, katerih obstoj je v Sloveniji precej odvisen od državnega investiranja v ta področja.

Ker država prepoznava zagotavljanje pogojev za ustvarjanje, posredovanje in varovanje kulturnih dobrin kot uresničevanje javnega interesa, uporablja ukrep kritja prispevkov izjemnim kulturnim ustvarjalcem kot sredstvo za spodbujanje ustvarjanja. 

Pravica do kritja prispevkov se podeljuje za obdobje petih let, a preneha prej, če triletno povprečje dohodkov samozaposlenega presega dohodkovni cenzus. Ta se za vsako leto določi na podlagi letne bruto plače 35. plačnega razreda in je leta 2021 znašal 20.051 evrov bruto.

Samozaposleni v kulturi so del kulturno-kreativnega sektorja (KKS), ki je tudi sektor z najvišjim odstotkom samozaposlenih. Po podatkih Eurostata je bilo v Sloveniji leta 2021 45.500 ljudi oziroma 4,7 % delovno aktivnega prebivalstva zaposlenega v kulturno-kreativnem sektorju (všteti so vsi posamezniki, ki delujejo v tem sektorju, ne glede na to, ali opravljajo ustvarjalni poklic ali ne – celotno metodološko pojasnilo je na koncu članka). Od tega je samozaposlenih kar 31 %, kar je občutno več kot v ostalih sektorjih: med vsemi delovno aktivnimi je namreč samozaposlenih 12 %.

Kulturno-kreativni sektor je po podatkih raziskovalcev Inštituta za ekonomska raziskovanja leta 2017 ustvaril 790,6 milijona bruto dodane vrednosti, kar znaša 3,5 % bruto dodane vrednosti (BDV) celotnega gospodarstva. Največ sta jo ustvarili panogi knjige in tisk ter programska oprema in igre, za njima oglaševanje. Znotraj kulturnega in kreativnega sektorja nekatere opredelitve ločujejo med kulturnimi in kreativnimi industrijami: med kulturne uvrščajo umetniške sektorje (na primer vizualno umetnost, nove medije, glasbo, knjigo), med kreativne pa na primer arhitekturo, oblikovanje in oglaševanje. Ob tem kulturni sektor v nasprotju s kreativnim ni nujno komercialno naravnan.

Zakaj je pomembno, da država financira kulturno produkcijo, ki sicer ne bi preživela na trgu, je komentirala dr. Irena Ograjenšek, redna profesorica na Ekonomski fakulteti UL, gostujoča profesorica na dunajski Wirtschaftsuniversität ter avtorica številnih znanstvenih člankov o kulturnem sektorju v Sloveniji: »Osnovni cilj kulturne politike je spodbujanje kulturne produkcije nad tržno ravnijo, saj s kulturno produkcijo zadovoljujemo specifične javne potrebe. Kulturno-kreativni sektor je bil zgodovinsko gledano ključen za ohranjanje biti našega naroda. Zato bi samostojna država kulturo morala prepoznati kot izjemnega pomena za bodoči obstoj naše države, za ohranjanje slovenskega jezika v globaliziranem svetu, za ohranjanje in izboljšanje kakovosti življenja ljudi.«

S kritjem prispevkov za socialno varnost naj bi država kulturnim ustvarjalcem zagotavljala pogoje za ustvarjanje kulturnih dobrin. A naša nadaljnja raziskava je pokazala, da država kulturne produkcije ne spodbuja v zadostni meri, da bi samozaposleni v njenem okviru lahko ustvarjali in služili prihodke. Od naše prejšnje objave ministrstvo za kulturo ni uvedlo sistemskih rešitev za izboljšanje stanja samozaposlenih v kulturi, dve leti pandemije pa sta še dodatno poslabšali njihov socialni položaj.

Avtorice Poligonove raziskave Kulturno-kreativni delavec v času covid-19 so spomladi v okviru raziskave četrtič merile stanje ustvarjalcev v kulturno-kreativnem sektorju. Podatki za samozaposlene v kulturi, ki so jih avtorice pripravile posebej za ta članek, kažejo, da je 60 % samozaposlenih v kulturi (v njihovem vzorcu je 289 samozaposlenih anketirancev) poročalo o nižjih prihodkih v času epidemije, kar 68 % pa jih je poročalo, da državna pomoč, ki so jo prejemali v pandemično zaznamovanih letih 2020 in 2021, ni bila zadostna. Naša analiza prihodkov samozaposlenih v letu 2021 to samooceno potrjuje.

Leta 2021 še več samozaposlenih s prihodki pod pragom tveganja revščine

Leta 2021 smo imeli v Sloveniji 2093 samozaposlenih v kulturi s pravico do kritja prispevkov za socialno varnost, za katere je država namenila skoraj 11 milijonov evrov. Od FURS smo za isto leto pridobili podatke o njihovih prihodkih in na prečiščenem vzorcu (glej metodološko pojasnilo na koncu članka) 2068 samozaposlenih ugotovili, da jih je kar 29 % v letu 2021 zaslužilo neto prihodek pod pragom tveganja revščine. 

Kot del ukrepov za blažitev posledic epidemije so imeli samozaposleni v kulturi leta 2021 od januarja do junija možnost prejemati mesečni temeljni dohodek (MTD) v višini 700 evrov. Po podatkih ministrstva ga je v letu 2021 prejemalo 1413 samozaposlenih. V 2021 je bilo izplačanih mesečnih dohodkov v skupni višini 5,4 milijona evrov, iz česar sklepamo, da je večina prejemala temeljni mesečni dohodek vsaj 5 ali polnih 6 mesecev v letu. To pomeni, da je vključno z večmesečnim temeljnim dohodkom v višini 700 evrov skoraj 30 % samozaposlenih vseeno zaslužilo manj kot 770 evrov mesečno.

Povprečna plača samozaposlenih v našem vzorcu je bila s 1.157 evrov neto na mesec 113 evrov nižja od povprečne slovenske plače. Ženske ustvarjalke so zaslužile povprečno 77 evrov na mesec manj kot moški kolegi in kljub temu, da jih je bilo v vzorcu 54 %, je bilo žensk v skupini s prihodki pod pragom tveganja revščine 57 %.

Najbolje so zaslužili samozaposleni v dejavnostih arhitekturno projektiranje in fotografska dejavnost, najslabše pa tisti v dejavnostih umetniško ustvarjanje (ki zajema več področij, npr. vizualno umetnost, knjigo …), prevajanje in tolmačenje ter umetniško uprizarjanje, ki je bila dejavnost z najnižjimi povprečnimi prihodki. 

Epidemija pretresla odrsko dejavnost

Ko smo samozaposlene na področju uprizoritvenih umetnosti vprašali, zakaj menijo, da so imeli v povprečju najnižje prihodke med samozaposlenimi, so poudarili, da so jih ukrepi za zajezitev širjenja virusa covid-19 še posebej zaznamovali. »Kot prvo se mi zdi, da so zaradi korone in neigranja predstav bili v slabem položaju vsi igralci, ki so bili samozaposleni. Lani se je delalo, ampak ti si za delo – vaje za predstave – zelo slabo plačan. Večino honorarja dobiš od ponovitev, teh pa praktično ni bilo,« je komentiral Luka, samozaposlen gledališki režiser z začetka našega prispevka.

Tudi podatki SURS, ki se sicer nanašajo na leto 2020, potrjujejo, da so imele kulturne ustanove z odrsko dejavnostjo v času protikoronskih ukrepov velik upad prireditev in prihodkov. V primerjavi z letom 2019 je bilo leta 2020 55 % manj prireditev in 68 % manj gledalcev. Prihodki od vstopnic so se leta 2020 v primerjavi z letom prej zmanjšali za skoraj 68 % (s 16,3 milijona evrov na 5,3 milijona evrov), za slabo tretjino pa se je zmanjšalo število zunanjih sodelavcev, med katere spadajo tudi samozaposleni v kulturi. Kulturne ustanove z odrsko dejavnostjo so leta 2020 sodelovale s 15 % manj samozaposlenimi v kulturi kot leta 2019.

V koronskem letu 2020 se je glede na 2019 za skoraj dve tretjini zmanjšalo tudi število obiskovalcev v muzejih in galerijah. Sodelovanje muzejev in galerij s samozaposlenimi v kulturi pa se po podatkih SURS ni zmanjšalo oziroma se je celo nekoliko povečalo. Zmanjšalo pa se je število ostalih zunanjih sodelavcev.

V letu 2021 se je število obiskovalcev v muzejih in galerijah spet povečalo, še vedno pa ni doseglo niti polovice števila iz predkoronskih let. Prihodek od prodanih vstopnic je padel iz 3,9 milijona leta 2019 na 1,8 v letu 2020 in se rahlo izboljšal na 2,6 milijona v letu 2021. 

Podatkov o okrnjenosti odrskih dejavnosti za leto 2021 še nimamo, vsekakor pa bi bilo s korono zaznamovano leto 2021 vredno primerjati s predkoronskimi leti, da bi si ustvarili še bolj jasno sliko o prihodkih samozaposlenih v kulturi. Zato smo poskušali tako od FURS kot od ministrstva za kulturo pridobiti podatke o prihodkih samozaposlenih s plačanimi prispevki tudi za prejšnja leta od 2018 naprej. Z ministrstva so nas usmerili na FURS, kjer so nam sporočili, da podatkov (razen za leto 2021) nimajo urejenih na način, da bi nam jih lahko posredovali. 

Kljub temu da je mnogo samozaposlenih izgubo dela zaradi protikoronskih ukrepov do neke mere nadomestilo s prejemanjem MTD v višini 700 evrov na mesec, so njihovi letni prihodki ostali nizki. Glavna problema, ki so ju izpostavili sogovorniki, sta premalo projektov in prenizki honorarji.

Premalo priložnosti za samozaposlene ustvarjalce v javno financirani produkciji

»Pri dokazovanju vrhunskosti je en paradoksalen moment: ti lahko dobiš status in potem kaj? Potem pa bodi! Če imaš status, sploh ne pomeni, da bodo projekti, ki bi jih delala, tudi financirani,« nam pove samozaposlena koreografinja, ki jo bomo imenovali Maja. Dodaja, da njeno področje sodobne umetnosti ni profitno, a družbi daje estetsko in vsebinsko komponento. »Dejansko nas še žene ta želja po ustvarjanju in notranja motivacija. Ampak tudi to ne more vsega rešiti, če smo stalno v nekih eksistencialnih krizah.« V Poligonovi raziskavi je le četrtina samozaposlenih poročala, da imajo za naslednje tri mesece v celoti zagotovljeno delo.

Samozaposleni s kritimi prispevki večinoma delajo na manj komercialno usmerjenih področjih kulturnega sektorja kot (so)ustvarjalci umetniških del ali kulturnih produktov. Njihovo ustvarjalno delo je izrazito projektno, njihovi projekti pa so lahko financirani prek raznoraznih razpisnih sredstev, prek delovnih štipendij ali prek sodelovanj z institucijami, kot so javni kulturni zavodi in neprofitni sektor. Ekonomist in predavatelj dr. Andrej Srakar, ki je leta 2018 v pogovoru z nami ocenil delež državnega financiranja vse kulturne produkcije v Sloveniji na 80 %, tokrat ocenjuje, da delež ostaja podoben ali pa se je še povišal. 

Med glavnimi producenti kulturnih storitev in dejavnosti pri nas so javni kulturni zavodi. Ministrstvo za kulturo je leta 2020 zanje skupno namenilo 131,5 milijona evrov, kar predstavlja več kot 70 % letnega proračuna ministrstva. Za 28 javnih zavodov, katerih ustanoviteljica je država, je namenilo 86,9 milijona, 14,7 milijona za javni agenciji in sklad in še 29,9 milijona za 45 javnih zavodov, katerih ustanoviteljice so občine. Od tega denarja pa je relativno majhen delež namenjen samozaposlenim ustvarjalcem kulturne produkcije znotraj javnih zavodov.

V Poligonovi raziskavi sta sodelovanje z javnimi zavodi dve tretjini samozaposlenih opredelili kot zelo pomembno oziroma pomembno, 40 % pa je poročalo, da z njimi tudi pogosto sodelujejo. Analiza financiranja kulture, na MK nazadnje izvedena leta 2017, je pokazala, da so leta 2015 javni zavodi 69 % prejetih sredstev porabili za stroške dela. Od tega so 86 % delež stroškov dela namenili za plače redno zaposlenih in le 14 % za avtorske honorarje in pogodbe o delu. Aktualnejši podatki so nam na voljo le za področje muzejev in galerij: leta 2021 so ti za plače zaposlenih porabili 30,7 milijona evrov, za izplačila zunanjim sodelavcem pa 3 milijone evrov.

Za našo preiskavo pa je relevantno tudi gibanje državnih izdatkov za kulturne storitve (glej metodološko pojasnilo). Državno investiranje v kulturo glede na BDP je od leta 2009, ko je znašalo skoraj 0,9 % BDP, naslednjih 10 let padalo in 2019 končalo pri 0,6 % BDP. Leta 2020 se je spet povzpelo na 0,7 %, kar nas sicer uvršča nad evropsko povprečje, ki je 0,5 %.

Srakar višanje izdatkov za kulturne storitve v letih 2009–2011 pripisuje predvsem poskusom blaženja posledic globalne finančne krize, nadaljnje padanje pa vidi kot logičen odziv po njenem koncu. 

Ograjenšek meni, da je povečanje proračunskih sredstev za kulturo ključno za blaženje posledic, ki jih je sektorju povzročila epidemija. »Ob vsaki krizi, ko so na mizi varčevalni ukrepi, prizadene varčevanje ravno KKS, ker tega sektorja na kratek rok pač ne prepoznavamo kot ključnega,« komentira Ograjenšek in doda, da v evropskih sredstvih ostaja še ogromno neizkoriščenega potenciala, sploh po novih smernicah financiranja Evropske komisije. 

Srakar po drugi strani meni, da problem ni v količini proračunskega denarja, namenjenega kulturi, ampak v tem, da »res ne znamo upravljati s sektorjem«, in dodaja, da se boji, da ima nadaljnje višanje sredstev lahko negativne posledice na delovanje področja. »Mislim, da je področje kulture v Sloveniji predvsem zelo neurejeno,« komentira in dodaja, da v primerjavi z drugimi državami kulturi namenimo veliko sredstev, hkrati pa so pogoji dela ter stanje organizacij in umetnikov slabi. »Očitno je, da so sredstva slabo porazdeljena in ne pridejo do tistih, ki bi jim morala biti namenjena.« Brez konkretnih podatkov pa je problem razdelitve sredstev težko naslavljati. Srakar opozarja na resno pomanjkanje letnih poročil in analiz kulturnega sektorja s strani ministrstva: »Tudi resnejših analiz se ne izvaja, dejansko se komajda spomnim kakšne v zadnjih letih razen študij Poligona in študije kolegov iz Inštituta za ekonomska raziskovanja.«

Na ministrstvo za kulturo smo naslovili vprašanje, kako komentirajo upadanje investiranja v kulturne storitve in kaj načrtujejo v prihodnosti. Konkretnega odgovora nam niso podali. Opozorili so, »da problem slovenske kulture ni zgolj višina sredstev, ki se ji jih namenja, temveč tudi njihovo smotrno razporejanje, poraba in transparentnost.« Z namenom, da bi zagotovili večjo preglednost nad sredstvi v kulturi, so namreč ustanovili nov direktorat za razvoj kulturnih politik, ki bo z dvema zaposlenima začel delovati septembra. »Saj so spremembe smiselne šele na podlagi analiz in dolgoročnejšega strateškega načrtovanja,« so dodali. 

Pomanjkanje standardov pri plačevanju umetniškega dela

Problem na področju kulturne produkcije so tudi prenizka izplačila za opravljeno delo in pričakovanje, da bodo ustvarjalci delali zastonj, je prepričana dr. Katja Praznik, predavateljica na Univerzi v Buffalu in avtorica več znanstvenih člankov in monografij na temo umetniškega dela. 

Praznik meni, da država samozaposlenim niža pogajalsko izhodišče za višja plačila. Najprej, ker morajo dokazovati svojo izjemnost vsakih pet let, kar pomeni, da so odvisni od svojih referenc, zaradi česar težje zavrnejo priložnosti za sodelovanje na dogodku, razstavi. Nadalje, ker se država sploh ne ukvarja z zagotavljanjem pravičnih plačil ustvarjalcem, niti s strani javnih zavodov.

Praznik je prepričana, da zakonska podlaga za pravičnejša plačila že obstaja, in sicer v Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Ta v 82. členu določa, da mora javni zavod, ki v okviru državno financiranega projekta angažira samozaposlenega v kulturi, temu zagotoviti plačilo za delo, ki ne sme biti nižje od najnižjega plačnega razreda za primerljivo delovno mesto v sistemu plač v javnem sektorju.

Na ministrstvu za kulturo so nam razložili, da je podatek o primerljivih delovnih mestih, na katerega se sklicuje omenjeni člen ZUJIK, razviden iz kolektivnih pogodb, ki urejajo delovna mesta s področja posamezne dejavnosti. Za nadzor nad izvajanjem določb ZUJIK je pristojen Inšpektorat za kulturo in medije (IRSKM), vendar pa zakon ne vsebuje nobene kazenske določbe v zvezi s kršitvijo tega člena. Temu so na inšpektoratu pritrdili. Na podlagi vsebine prekrškovnih odločb inšpektorat za kulturo in medije ne more obravnavati nepravilnosti v zvezi z vrednotenjem dela samozaposlenega v kulturi, so nam sporočili iz inšpektorata in dodali: »Iz razpoložljivih evidenc IRSKM ni razvidno, da bi IRSKM že kdaj obravnaval primere kršitve ali suma na kršitev 82.b člena ZUJIK.« 

Naši sogovorniki menijo, da se omenjenega člena zakona tudi v praksi ne upošteva.

Samozaposleni si morajo pri sodelovanju z javnimi zavodi sami izpogajati višine honorarjev, te pa so precej nekonsistentne, pove Luka. »Vedno si želiš delati, ni tako, da si samo najet, da opraviš neko delo. Vedno je prisotna tvoja želja ali pa ambicija za delo in potem je neko čudno polje nategovanja oziroma boja za pravičen honorar. Veliko je manipulacije in jamranja, da ni denarja. In v bistvu nikoli ne veš, kaj je res in kaj ni res. Lahko sprejmeš, da ni denarja in pristaneš na nižji honorar, ampak se kasneje izkaže, da je denar za neke druge stvari.« 

Naša analiza je pokazala, da so imeli samozaposleni v podpornih dejavnostih uprizoritvenim umetnostim (npr. mojstri luči, zvočni tehniki, maska itd.) leta 2021 veliko višje prihodke kot uprizoritveni umetniki sami: slednji so v mesečnem povprečju zaslužili približno 250 evrov manj.

​​​​​Praznik je prepričana, da obstaja, kadar so proračuni za produkcije nizki, trend podplačevanja umetniškega dela. »To ni specifično slovenski problem. Gre za sistematično nerazumevanje umetnosti kot vrste intelektualnega dela in proces esencializacije. Kot da je umetniška produkcija tako bistvena za umetnikov obstoj, da za njen nastanek ni treba zagotavljati normalnih delovnih pogojev. Umetniško delo ni samo delo, s katerim se ti realiziraš, ampak tudi sredstvo, s katerim se preživiš.«

Po njenem mnenju je problem še posebej izrazit na področju vizualnih umetnosti. Institucijam je samoumevno, da plačajo tehnične sodelavce, ki uokvirijo umetnikove slike in prebelijo stene v galeriji, ni pa jim samoumevno, da plačajo samemu umetniku za delo, vloženo v ustvarjanje slik, ki bodo razstavljene, razloži Praznik.

Naši sogovorniki s področja vizualnih umetnosti so kot primer nizkega vrednotenja umetniškega dela izpostavili razstavnine. Razstavnina naj bi delovala kot avtorski honorar za umetnikovo delo, njena višina pa je odvisna od tipa razstave. 

Samozaposlen fotograf Jaka Babnik je izpostavil primer svoje razstave Pygmalion, ki jo je leta 2019 producirala Galerija Jakopič. Za razstavo v produkcijski vrednosti 30.000 evrov je prejel avtorski honorar v višini 300 evrov in naknadno še 720 evrov povračila potnih in materialnih stroškov. Ob tem je po razstavi sicer obdržal vsa svoja dela, katerih natis in uokviranje sta v okviru projekta stala okoli 12.000 evrov. »Predstavniki kulturnih institucij umetnikom dajejo občutek, da nam venomer delajo uslugo, kot da v postavitev naših del investirajo nek svoj zaseben kapital. A ta denar je v resnici denar od države, ki ga dobijo ravno z namenom, da delajo razstave, to pa brez nas ni mogoče,« je komentiral Babnik.

Iz Galerije Jakopič, članice Muzejev in galerij MOL, so nam sporočili, da glede razstavnine sledijo edinim obstoječim priporočilom, ki so priporočila ministrstva za kulturo. »To ne pomeni, da se nam zdijo višine razstavnin zadovoljive. Mislim, da se vsi strinjamo, da so ti priporočeni zneski smešno simbolični in umetnikom le stežka predstavljajo kakršenkoli vir dohodka. Zato je naša razstavna politika usmerjena predvsem v prizadevanje predstaviti, kvalitetno producirati in podpreti produkcijo ter prezentacijo razstav. Vsako sodelovanje z namenom priprave razstave se začne z javnim dogovorom in strinjanjem o tem, kaj je umetnikov izkupiček ob koncu razstave. Tako smo denimo pri Pygmalionu na avtorjevo željo financirali zunanjega kuratorja, 4 pisce besedila, omogočili sodelovanje z drugimi domačimi in tujimi institucijami, iz katerih je avtor pridobival vire, si izposodili in zavarovali prestižne predmete na razstavi, ki si jih je avtor želel zaradi svojega avtorskega koncepta, denimo olimpijsko medaljo Tine Maze,« je sporočila dr. Marija Skočir, kustosinja in vodja Galerije Jakopič. Predstavnica Galerije Jakopič je poudarila še, da imajo javni zavodi in umetniki v ustvarjanju kulturne produkcije skupni interes in da so oboji žrtve nenehnih varčevanj v kulturnem sektorju. 

Babnik je potrdil, da so bili produkcijski pogoji v sodelovanju z Galerijo Jakopič pravzaprav nadstandardni glede na naš prostor, a da primer višine razstavnine kaže na bolj splošen problem v normalizaciji neplačevanja samega dela. »Za razstavo sem delal 16 mesecev. Razstavljena je bila tri mesece in še podaljšana,« je povedal Babnik. Nekdo, ki je zaposlen v zavodu, bi imel po njegovih besedah v času nastajanja in trajanja razstave 18 plač. »Jaz pa 300 evrov in zagotovilo, da dobim svoja dela,« je komentiral.

Naši ostali sogovorniki, ki se večinoma niso želeli izpostavljati poimensko in s konkretnimi primeri, so sicer poudarili, da se razstavnin umetnikom pogosto sploh ne izplačuje. Ana Čigon, samozaposlena na področju vizualnih umetnosti, pa je bila z nami pripravljena deliti osebno korespondenco z nekaterimi institucijami, ki so v preteklih letih želele razstavljati njena dela. 

Iz Galerije Meduza so nam sporočili samo, da v Obalnih galerijah Piran spoštujejo vsa priporočila ministrstva za kulturo javnim zavodom glede izplačevanja razstavnin. Iz Galerije P74 so nam sporočili, da nevladna Galerija P74 od svojih začetkov sledi usmeritvi izplačevanja razstavnin in avtorskih honorarjev umetnikom, da pa je specifična razstava predstavljala dela zmagovalcev nagrade skupine OHO, ki so za dela v sklopu nagrade že dobili dvomesečno rezidenco, žepnino, plačilo vseh stroškov ter samostojno razstavo. Kar je potrdila tudi Čigon, ki je povedala, da se je ravno zato te razstave udeležila s svojim delom, čeprav razstavljalcem ni bila izplačana razstavnina. Iz MG+MSUM so nam sporočili, da se v Moderni galeriji situacije samozaposlenih v kulturi zavedajo ter na potrebo po sistemskem reševanju opozarjajo tudi ministrstvo za kulturo: »S strani ministrstva opredeljene smernice za višino razstavnin so namreč zelo nizke, pri tem pa govorimo o zneskih, ki so obdavčeni kot avtorsko delo. Težko je pričakovati, da bi v tem trenutku razstavljanje lahko omogočilo preživetje umetnic in umetnikov.« Dodajajo še, da je korespondenca iz leta 2015 in da pri aktualnih skupinskih razstavah Zasilni izhod in Momental-mente načrtujejo razstavnino za vse umetnike, čeprav jih je pri obeh razstavah več kot 15.

V obravnavanih primerih so se skoraj vsi javni zavodi pri višini razstavnin sklicevali na priporočila ministrstva. Priporočila za javne zavode, ki jih je ustanovila država, so sicer drugačna od priporočil za zavode, ki so jih ustanovile občine. Vsi zavodi morajo vsako leto vnaprej napovedati ministrstvu načrtovano letno porabo. Pri Pod črto smo vpogledali v dokumentacijo za napoved ministrstvu za leto 2022. Ministrstvo za kulturo v tej dokumentaciji za zavode, ki so jih ustanovile občine, navaja priporočilo, da se lahko iz proračuna ministrstva za razstavnine nameni največ 300 evrov za osebno razstavo iz tekoče produkcije, 1.100 evrov za pregledno razstavo in 2.100 evrov za retrospektivno razstavo. Izplačilo razstavnine pa ni pogoj v primeru skupinskih razstav. Javni zavodi, ki so jih ustanovile občine, lahko za razstavnine namenijo tudi večje zneske, a ne iz proračunskih sredstev. Priporočila za zavode, ki jih je ustanovila država, so drugačna, in sicer, da morajo za razstavnino za osebno razstavo nameniti najmanj 500 evrov bruto iz proračuna, za pregledno razstavo 1.500 bruto in 3.000 evrov bruto za retrospektivno razstavo. Za skupinske razstave jasnih navodil glede razstavnine ni. V sklopu nekaterih specifičnih razpisov na področju kulture so priporočila za razstavnine drugačna: na primer za projekte, financirane iz letnega javnega razpisa za izbor kulturnih projektov na področju vizualnih umetnosti, je priporočena razstavnina za osebno razstavo iz tekoče produkcije najmanj 500 evov.

Ministrstvo za kulturo je na naše vprašanje glede razstavnin odgovorilo, da stališče ministrstva nikakor ni, da bi se razstavnine za osebne razstave omejevale s tako nizkimi zneski: »Vsekakor javne zavode zavezuje 82.b člen ZUJIK, ki za isto delo predvideva primerljivo plačilo za samozaposlenega v kulturi, kakor bi ga prejel nekdo, ki bi bil zaposlen. Seveda pri vseh storitvah primerjava ni mogoča, saj določena dela opravljajo zgolj zunanji izvajalci, vendar je mogoče kot vodilo ta člen ZUJIK smiselno prenesti tudi na takšne storitve. Odkar smo nastopili mandat, zagotovo takšnih priporočil sami nismo dajali in bomo v prihodnje storili vse, kar je v naši moči, da bodo kulturni delavci upravičeni do poštenega plačila za pošteno delo.«

Kot smo že pojasnili, naši sogovorniki menijo, da se 82b. člen ZUJIK v praksi ne izvaja, inšpektorat pa nima pristojnosti za obravnavo kršitev tega člena.

Prenizke razstavnine so hkrati eno izmed redkih sistemsko urejenih honoriranj ustvarjalnega dela. Večinoma se morajo za posamičen honorar ustvarjalci pogajati vsakič znova. Govorili smo z več predstavniki samozaposlenih v kulturi, ki so nam predstavili iniciative za poenotenje plačil – predstavniki ilustratorjev, gledaliških režiserjev, filmskih montažerjev in koreografov so nam povedali, da so enotne tarife, cene oziroma razstavnine znotraj društev in organizacij že poskušali vzpostaviti, a sistemov niso nikoli formalizirali. 

Praznik ob tem izpostavlja primere dobre prakse iz tujine. Belgijska iniciativa Juist is juist je po poglobljeni raziskavi kulturnega sektorja vzpostavila kalkulatorje, kjer si lahko ustvarjalci izračunajo, kakšen bi moral biti njihov honorar glede na ure dela, leta izkušenj in kolektivne pogodbe primerljivih poklicev. Iniciativa Kunstenaars honorarium na Nizozemskem je vzpostavila podoben sistem z nekoliko kompleksnejšim načinom izračuna minimalnega honorarja. Sistem poskušajo razširiti kot stalno prakso v državi, tudi s podporo institucijam, ki upoštevajo tarife. Določeni javni skladi (kot je Moodriaan Fund) institucijam, ki standarde plačevanja upoštevajo, ponujajo denarna sredstva za plačevanje honorarjev.

Preživetvene strategije nujne za delovanje v ustvarjalnem sektorju

Več naših sogovornikov je poudarilo, da eksistencialna stiska, v nasprotju z romantično predstavo, ni vir ustvarjalnega navdiha. 

Samozaposleni v kulturi nizke prihodke kompenzirajo z različnimi preživetvenimi strategijami. Pogosta preživetvena strategija samozaposlenih je iskanje dodatnih prihodkov z delom izven svojega ustvarjalnega področja. Sogovornik s področja sodobnega plesa nam pove, da je skoraj nemogoče shajati brez »štukanja« s poučevanjem. V Poligonovi raziskavi je dobrih 17 % samozaposlenih poročalo, da si morajo večino denarja prislužiti z dejavnostmi izven svojega ustvarjalnega področja, še dobrih 20 %, da jim poklicno poslanstvo prinese manj kot polovico zaslužka.

Tudi kvalitativna raziskava Socioekonomski položaj in preživetvene strategije slovenskih samozaposlenih v kulturi dr. Irene Ograjenšek, izvedena leta 2012 in 2018, kot glavni preživetveni strategiji samozaposlenih navaja prijateljsko in medgeneracijsko solidarnost in opravljanje plačanih del, ki niso povezana s področjem ustvarjanja.

Vsi naši samozaposleni sogovorniki, ki imajo pravico do plačila prispevkov, so poudarili, da jim plačani prispevki predstavljajo nepogrešljivo spodbudo pri ustvarjanju, saj bi imeli brez njih preveč mesečnih stroškov glede na višino prihodka (letos to znaša 451 evrov na mesec za kritje socialnih prispevkov). Znotraj kulturnih panog, v katerih delujejo, brez kritja socialnih prispevkov ne bi imeli dovolj za preživetje. Sistem pa se jim vseeno ne zdi idealen.

Problem dohodkovnega cenzusa in bolniške

Preseganje dohodkovnega cenzusa samozaposlenim predstavlja velik strah, saj izguba pravice do plačanih prispevkov pomeni okoli 5400 evrov dodatnih letnih stroškov, ne glede na dejanski znesek nad cenzusom. Luka je povedal, da je že izgubil pravico do plačila prispevkov zaradi preseganja cenzusa. »Zaslužiš lahko približno 60.000 v treh letih. Če zaslužiš prvo leto 20 tisoč, drugo 20 tisoč in tretje leto 21 tisoč, si presegel cenzus. In pri tem ni sorazmernosti, da doplačuješ toliko, kolikor več si zaslužil. Če si lani zaslužil 20 tisoč, si tudi imel 20 tisoč, če letos, ko nimaš več kritih prispevkov, zaslužiš 22 tisoč, pa ti od tega ostane 17 tisoč, kar je precej nesmiselno.«

Ograjenšek meni, da trenutni sistem cenzusa ni primeren: »S sedanjim cenzusom zgolj potiskamo ljudi v revščino in jih na nek način sistemsko spodbujamo, naj se vključijo v sivo ekonomijo, kar zagotovo ne more biti v interesu države. Hkrati s cenzusom kaznujemo tržno uspešnost.«

Pridobivanje in ohranjanje pravice do plačanih prispevkov samozaposlenim predstavlja tudi dodatne administrativne in birokratske obremenitve. »Želela bi si, da bi imeli stabilnejši svetovalni servis s strani države, predvsem, da bi se lahko dejansko ukvarjali s tem, za kar smo pridobili status, in ne vedno znova z birokracijo in administracijo; s tem, kaj FURS želi na novo od nas, kakšne so spremembe, kako prijavljati projekte,« komentira Maja. Dodaja tudi, da jo skrbi, kaj bo z njo v primeru zdravstvenih težav. Le enkrat na leto lahko samozaposleni v kulturi zaprosijo za bolniško nadomestilo za prvih 30 dni bolezni, če ta traja najmanj 31 dni. V letu 2021 je takšno nadomestilo v višini 25 evrov na dan prejelo 46 samozaposlenih. Od 31. dneva bolezni naprej nadomestilo za bolniško odsotnost od dela samozaposlenim tako kot redno zaposlenim krije ZZZS.

V društvu Asociacija, zagovorniški in servisni organizaciji za nevladne organizacije in samostojne kulturne ustvarjalce, na svoji spletni strani izpostavljajo, da se jim višina dnevnega bolniškega nadomestila v višini 25 evrov ne zdi primerno usklajena s čedalje višjimi življenjskimi stroški in višanjem minimalne plače.

Minimalna socialna varnost od zaključka študija do upokojitve

Težavo predstavlja tudi to, da država samozaposlenim vsa leta, ko imajo pravico do tega, krije samo minimalne socialne prispevke. »Zdi se mi čisto nerazdelano, da je isti status od konca faksa do penzije,« je povedala Maja. 

Za hipotetičen informativni izračun višine pokojnine samozaposlenega v kulturi, ki bi se upokojil letos po 40 letih pokojninske dobe, v kateri bi bil celotno obdobje samozaposlen s pravico do kritih prispevkov, smo se obrnili na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Z opozorilom, da je vsak izračun odvisen od specifičnih faktorjev, so vseeno podali oceno, da bi naš hipotetični zavarovanec v takšnem primeru lahko prejemal starostno pokojnino v višini 630,22 evra. To je manj od višine t. i. zagotovljene pokojnine, ki od 1. januarja 2022 znaša 653,75 evra. Gre za z zakonom določen znesek, do katerega so upravičeni vsi uživalci pokojnine, ki so izpolnili pogoje za pridobitev starostne pokojnine pri najnižji starosti, to je 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Če je samozaposleni upravičen do zagotovljene pokojnine, lahko torej prejme pokojnino v višini 653,72 evra.

Na problematiko nizkih pokojnin upokojenih samozaposlenih vztrajno opozarja tudi društvo Asociacija. Rešitev vidijo v bolj dinamičnem sistemu statusa. »Z uvedbo karierne dinamike, ki bi se primarno osredotočala na progresivno dvigovanje višine plačanih prispevkov samozaposlenih v kulturi pred upokojitvijo, bi država naslovila najmanj položaj upokojenih ustvarjalcev, ki so ob upokojitvi upravičeni do izjemno nizkih pokojnin,« so napisali v odgovoru na naša vprašanja.

Upad števila samozaposlenih v letih 2020 in 2021

V odgovoru na naše ugotovitve iz leta 2018 so nam z ministrstva za kulturo takrat sporočili, da bodo težave samozaposlenih v kulturi naslovili v Nacionalnem programu za kulturo, ki predstavlja osrednji strateški dokument za področje kulture.

Od takrat sta dve različni vodstvi ministrstva pripravljali različna programa, ki nista bila uradno sprejeta, v času prejšnjega vodstva pod ministrom Simonitijem pa je bila sprejeta resolucija o nacionalnem programu za kulturo za obdobje 2022–2029. V resoluciji so samozaposleni v kulturi omenjeni le nekajkrat. Pod načrti je omenjena debirokratizacija in digitalizacija administrativnih postopkov, povezanih s statusom, kot prednostni cilj pa je sicer opredeljena »sistemska rešitev položaja samozaposlenih v kulturi, vključno z natančnejšo opredelitvijo kriterijev in števila upravičencev«.

Tudi v poglavju Izhodišča za nacionalni program za kulturo so anonimni avtorji problematizirali količino samozaposlenih in izpostavili: »Ob tem se je ne glede na majhno rast prebivalstva v Sloveniji močno povečal delež samozaposlenih v kulturi s pravico do vpisa v razvid, in sicer s 1803 oseb v letu 2015 na 3258 oseb konec leta 2020, kar predstavlja več kot 80-odstotno povečanje«. V kombinaciji z večanjem števil nevladnih organizacij v javnem interesu po mnenju avtorjev to kaže na »neselektivnost pri podeljevanju statusov na področju kulture. S takšno strategijo postaja MK socialni korektiv, namesto da bi skrbelo in spodbujalo ustvarjalnost in podpiralo kakovost umetniškega ustvarjanja.«

Po uradnih podatkih, ki smo jih pridobili z Ministrstva za kulturo, je bilo število samozaposlenih v kulturi v registru sicer drugačno – 2464 samozaposlenih v 2015 in 2789 v letu 2020, kar ne potrjuje navedbe o 80-odstotnem povečanju iz nacionalnega programa o kulturi.

Društvo Asociacija je v letu 2020 opozarjalo na določene postopkovne nepravilnosti prejšnje administracije pri obravnavi vlog za pridobitev statusa in pravice do plačila prispevkov. Ker smo želeli preveriti, koliko vlog je bilo leta 2020 zavrnjenih, smo se s prošnjo po podatkih obrnili na ministrstvo. Iz njihovih podatkov je razviden padec števila samozaposlenih v kulturi v letih 2020 in 2021 v primerjavi z letom 2019. Padec glede na fluktuacijo v prejšnjih letih precej izstopa, manj drastičen pa je padec števila samozaposlenih s plačanimi prispevki. 

Po podatkih ministrstva je bilo leta 2019 samozaposlenih v kulturi 3258, leta 2020 pa 2789, torej 469 manj. Sporočili so nam tudi, da se je leta 2020 iz razvida izpisalo 105 posameznikov. Hkrati pa je 354 posameznikov na novo oddalo vlogo za vpis. Po njim dostopnih podatkih je bilo 18 vlog zavrnjenih ali zavrženih.

Če sklepamo, da so bile odobrene vse vloge, razen 18 zavrnjenih oziroma zavrženih, in da se je 105 ljudi izpisalo iz razvida, bi moralo biti leta 2020 samozaposlenih v kulturi 3489, bilo pa jih je 2789. Nismo mogli torej pridobiti podatka, ki bi ob upoštevanju zgoraj naštetih podatkov pojasnil še 700 posameznikov v razvidu manj v letu 2020. Kaj se je zgodilo s temi 700 manjkajočimi posamezniki, ni jasno. Z ministrstva so nam sporočili, da so imeli nekateri izmed njih status verjetno v mirovanju. Na naše vprašanje o tem, ali so bile vse vloge razen teh 18 vlog, ki so jih zavrnili, odobrene, nam niso znali odgovoriti: »Ker gre za podatke o končnem številu vlog, ki vsebujejo poleg vlog za vpis v razvid in/ali pravico do plačila prispevkov za socialno varnost (PPP) tudi za vloge za mirovanje, vloge za spremembo delovnega časa, vloge za spremembo stalnega bivališča in vloge o spremembi drugih osebnih podatkov, žal točnega podatka o samo odobrenih vlogah ne moremo podati.«

Manjka sistemski pristop k področju ustvarjanja

Resolucija o nacionalnem programu za kulturo za obdobje 2022–2029 sistemsko reševanje položaja samozaposlenih torej vidi predvsem v večji selektivnosti podeljevanja statusov in digitalizaciji postopkov, povezanih s statusom samozaposlenega v kulturi. 

Ne obravnava pa nizkih prihodkov samozaposlenih, neplačevanja njihovega dela, vprašanja cenzusa, slabe socialne varnosti, pravice do bolniške in pokojnin. 

Ograjenšek meni, da potrebuje področje celovito sistemsko spremembo: »Potrebna je ciljna prenova sistema. V njegovem okviru bi bilo morda smiselno oblikovati namenski finančni sklad, iz katerega bi v skladu z njihovimi potrebami financirali naslednje izhodiščne skupine ustvarjalcev: mladi, še neuveljavljeni ustvarjalci na začetku karierne poti; zreli ustvarjalci s prepoznavnim opusom; vrhunski ustvarjalci, ki so obogatili narodno zakladnico, prejemniki Prešernove nagrade oziroma nagrade Prešernovega sklada.

V okviru tega sistema bi bilo smiselno oblikovati različne namenske finančne instrumente – od enkratnih povratnih in nepovratnih, na posamezen projekt vezanih finančnih spodbud, do mesečnih izplačil posameznim skupinam ustvarjalcem (dostojnih štipendij, plačnega ekvivalenta in pokojnin). Na ta način bi lahko zagotovili tudi ohranitev manj komercialne kakovostne kulturne produkcije.«

Iz društva Asociacija so nam sporočili, da je trenutna ureditev socialnovarstvenega položaja samozaposlenih v kulturi po njihovi oceni pomanjkljiva, kar se kaže v izrazito slabem finančnem položaju ustvarjalcev v času kariere in nazadnje v pokoju. Ob uvedbi karierne dinamike se zavzemajo tudi za spremembo trenutnih določil glede dohodkovnega cenzusa.

»Položaj vseh samozaposlenih v kulturi bi bilo tako nujno prenoviti tudi na ravni socialnih pravic, vezanih na dohodkovni položaj ustvarjalcev,« so nam odgovorili iz Asociacije. Priporočajo iskanje rešitev, ki ne bi nujno dodatno bremenile državnega proračuna, a hkrati ne bi kaznovale tržne uspešnosti ustvarjalcev in jih spravljale v slabši socialni položaj. Primer takšne rešitve, ki jo predlagajo, je dvig dohodkovnega cenzusa, ob doseganju katerega samozaposlen popolnoma izpade iz sistema od države kritih prispevkov, na višji plačni razred. Ob tem pa uvedba drsnega cenzusa na ravni trenutnega cenzusa. Kar bi pomenilo, da bi ustvarjalci, ko presežejo določeno višino prihodkov, začeli plačevati sorazmeren delež prispevkov za socialno varnost glede na dejansko višino preseganja cenzusa, preostanek pa bi še vedno krilo ministrstvo za kulturo. V sklopu tega primera kot možno rešitev predlagajo tudi ukinitev triletnega povprečja za izračun cenzusa in ugotavljanje prihodkov za vsako leto posebej.

Na ministrstvo za kulturo smo naslovili vprašanje, če so s stanjem samozaposlenih v kulturi seznanjeni in kakšne sistemske ukrepe načrtujejo z namenom urejanja njihovega slabega socialnega statusa.

»Že pred prevzemom položajev smo se vsi zaposleni v kabinetu ministrice zavedali slabega socialno-ekonomskega položaja samozaposlenih. Na ministrstvu doslej žal ni bil vzpostavljen ustrezen analitični mehanizem za spremljanje ekonomskih okoliščin delavcev v kulturi, prav zato smo kot enega prvih ukrepov ustanovili direktorat za razvoj kulturnih politik, v domeni katerega bo tudi analitika,« so odgovorili z ministrstva. Ker bo, kot že rečeno, direktorat od septembra deloval z dvema zaposlenima, se bodo v prvi fazi »naslanjali na zunanje neodvisne izvajalce študij in raziskav, kasneje pa načrtujemo tudi lastne analize. Pridobljeni podatki teh analiz bodo osnova za uvajanje sprememb in izboljšav statusa samozaposlenih in posledično lajšanje ekonomskih stisk za vse.«

Zanimalo nas je tudi, če se strinjajo s strategijami za urejanje statusa samozaposlenih v kulturi, ki jih navaja obstoječi nacionalni program za kulturo. Odgovorili so, da se jim zdi »dokument v nekaterih vidikih zastarel in premalo ambiciozen. Za področje samozaposlenih predvideva sicer debirokratizacijo in digitalizacijo postopkov, kar sta gotovo nujna ukrepa, omenja pa tudi še bolj podrobno opredeljevanje kriterijev, kar je ravno nasproten postopek.« Na ministrstvu za kulturo zato v tem mandatu načrtujejo pripravo novega nacionalnega programa za kulturo. »Za področje samozaposlenih v kulturi (SVK) bomo zastavili jasnejšo strategijo in status celostno prenovili, obenem pa naslovili tudi problematiko vseh delavcev v kulturi, ki delajo v drugačnih prekarnih zaposlitvenih oblikah,« so dodali.

Ker so naši sogovorniki v članku izpostavili problem kritja iste višine socialnih prispevkov skozi celotno kariero ustvarjalca, kar vodi v nizke pokojnine in nizko socialno varnost, nas je zanimalo še, kakšne spremembe načrtujejo na tem področju. Odgovorili so: »Ena od osrednjih nalog tega mandata bo celostna prenova statusa samozaposlenih v kulturi. Verjamemo, da bomo v dialogu z javnostjo razrešili osrednji paradoks statusa, ki združuje socialni korektiv in nagrajevanje izjemnosti. Del prenove statusa bo tudi vpeljava karierne dinamike in zagotavljanje delavskih pravic.«

Naši samozaposleni sogovorniki si želijo predvsem, da bi lahko svojo energijo namesto v birokracijo, pogajanje za honorarje in preživetvene strategije usmerjali v ustvarjanje. Skrbijo pa jih tudi potencialni novi varčevalni ukrepi. Luka nam pove, da je spet v skrbeh: »Komaj smo en strah dali čez in zdaj spet plin, elektrika, samo poslušam, kakšna draginja bo, in dejstvo je, da si kot samozaposlen prvi, na katerem začnejo vedno znova šparat.« 

_______________________________________________________________________________________________________________

METODOLOŠKA POJASNILA K ČLANKU:

• ​​​​POJASNILO 1

V prispevku smo uporabili Eurostatove podatke o številu delavcev v kulturno-kreativnem sektorju.

Kot je razvidno iz spodnje preglednice, zaposlitve v kulturnem sektorju po metodologiji, ki jo uporablja Eurostat, opredeljujeta dve prekrivajoči se klasifikaciji (NACE oz. pri nas SKD – Standardna klasifikacija dejavnosti in ISCO – Mednarodna standardna klasifikacija poklicev):

Vir: https://ec.europa.eu/eurostat/cache/metadata/en/cult_emp_esms.htm, prevod: dr. Irena Ograjenšek

Trenutno je metodologija za ugotavljanje števila zaposlenih v KKS sledeča: seštejemo zaposlene s področij I (poklici s področja KKS v okviru dejavnosti s področja KKS), II (poklici s področja KKS v s področjem KKS nepovezanih dejavnostih) in III (s področjem KKS nepovezani poklici v okviru dejavnosti s področja KKS). 

Zaradi avtomatičnega upoštevanja kategorije III lahko prihaja do večanja števila na račun poklicev, ki sicer nimajo veze s sektorjem, npr. receptor, varnostnica, čistilec v kulturnih institucijah. V naši raziskavi uporabljamo Eurostatovo metodologijo za lažjo primerjavo z drugimi državami EU, a opozarjamo, da smo v prejšnji raziskavi navedli številko, ugotovljeno po drugačni metodologiji. 

• POJASNILO 2

Od FURS smo prejeli podatke o prihodkih samozaposlenih v kulturi, ki so vsaj na enem obračunu prispevkov za socialno varnost označili, da imajo pravico do plačila prispevkov iz državnega proračuna, in ki so predložili davčni obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za celotno koledarsko leto 2021. Takšnih oseb je bilo 2098.

Prejeli smo tri vrste podatkov o prihodkih zavezancev, in sicer: podatek o prihodkih, ugotovljenih po pravilih o računovodenju (kamor so vključeni tudi prispevki, ki jih plača država, in vse oblike pomoči), podatek o znesku plačanih prispevkov s strani države in podatek o obdavčljivih prihodkih iz letnega davčnega obračuna.

Iz vzorca smo izključili 26 zavezancev, ki so imeli vnesenih 0 evrov prihodkov, 0 evrov prispevkov in 0 evrov koronskih dodatkov. Izločili smo še 4 osebe, ki so najverjetneje nepravilno oziroma nejasno poročale o prihodkih in so imele navedenih 0 prispevkov. 

Neto prihodke smo nato na prečiščenem vzorcu 2068 zavezancev po posvetovanju s FURS določili po naslednji metodologiji: od vseh prihodkov smo odšteli prispevke za socialno varnost, ki jih je plačala država. Od tega zneska smo nato odšteli 4 % zneska vseh obdavčljivih prihodkov (koronski dodatek in prispevki niso obdavčeni). Naš izračun deluje na predpostavki, da vsi zavezanci ugotavljajo davčno osnovo na podlagi normiranih stroškov.

• POJASNILO 3

Podatek o državnih izdatkih za kulturne storitve (ki ga v preiskavi uporabljamo pri ugotavljanju odstotka BDP, namenjenega kulturi) se nanaša na statistično kategorijo 0820 »kulturne storitve«. Ta izključuje izdatke za RTV in založništvo ter rekreativne in verske storitve in je zato, kot so izrazili avtorji Analize financiranja kulture (2017), metodološko bolj primeren za ugotavljanje odstotka BDP, namenjenega kulturi v Sloveniji (kot bi bil podatek širše kategorije »Kultura, rekreacija in religija«), ter bolj primerljiv z mednarodnimi podatki.

Uredniška sprememba v besedilu (1. 9. 2022): Dodano bolj natančno pojasnilo: Kot smo navedli v preiskavi iz leta 2018, zasebni trg kulture v Sloveniji praktično ne obstaja, večina kulture je financirana iz javnih sredstev [na institucionalni ravni – dodano], [ta sredstva pa v zelo majhni meri pridejo do ustvarjalcev – dodano].