Preberite prvi del preiskave o klubu Marina

Septembra 2018 je policija prestregla telefonski pogovor ene izmed receptork kluba Marina.

Včeraj je bila polovica žensk v Marini bolnih, pri tem pa ni šlo le za kašljanje, je v telefonskem pogovoru povedala receptorka. Ena izmed žensk, ki jo je receptorka opisala kot »pridno«, torej delavno, je morala v klub priti z visoko vročino. Čeprav je bilo v klubu takrat le devet moških obiskovalcev, je vodstvo kluba zahtevalo, da jim mora biti na voljo kar 21 žensk. Receptorka je potožila, da ne razume, zakaj bolno žensko silijo delati po 13 ali 14 ur, ko je v klubu tako malo obiskovalcev.

Zagotavljanje dovolj velikega števila prostitutk za obiskovalce kluba je bilo eno izmed ključnih izzivov delovanja Marine. Dnevno poslovanje kluba je vodila 53-letna Vesna Ternovec iz Šempetra pri Gorici, ki jo tožilstvo prav tako obtožuje zlorabe prostitucije. V elektronskem sporočilu enemu izmed odvetnikov je Ternovec potožila o težavah, ko več žensk naenkrat napove odsotnost z dela v klubu v prihodnjih dneh. Zaradi tega se pojavijo »neizkoriščene kapacitete«, kot se je izrazila, ko je obiskovalcev več kot prostitutk.

V klubu mora biti dnevno prisotnih vsaj 30 prostitutk, je razvidno iz dopisovanja Ternovec z odvetnikom. Le dovolj velika ponudba je pomenila zadovoljne obiskovalce. A s stalno prisotnostjo dovolj velikega števila žensk v Marini so imeli vodje problem.

Poslovanje Marine: »rezervacije žensk« in grožnje z izgubo dohodka

Kot smo pisali v prvem delu naše preiskave o klubu Marina, je v Sloveniji prepovedano sodelovanje pri prostituciji zaradi izkoriščanja. To po mnenju tožilstva pomeni, da se osebam ne sme odrejati, kdaj in koliko časa morajo delati. Prepovedano je tudi jemanje dela zaslužka teh oseb.

V Marini so želeli te zakonodajne določbe obiti s posebnim sistemom »rezervacij« za ženske, ki so prodajale spolne storitve v Marini. Sistem prostitucije v klubu je po ugotovitvah policije sodeč potekal na sledeč način.

Moški obiskovalci so lahko v klub Marina vstopali nenapovedano. Za vstop v klub so morali ob vstopu plačati od 60 do 85 evrov – odvisno od dneva v tednu. Nato pa so lahko od prostitutk v klubu kupili spolne storitve. Od plačila prostitutkam klub ni pobiral provizij – služil je le z vstopninami.

Cena za spolne storitve v klubu je bila pri vseh prostitutkah enotna. Začela se je pri 70 evrih za pol ure spolnega odnosa. Daljše trajanje storitve ali dodatne storitve, na primer izvedba različnih fetišev, so se obračunavale dodatno. Prostitutke v klubu so se med seboj strinjale o minimalni ceni 70 evrov. Znižanje cene bi namreč v klub privabilo tudi manj premožne obiskovalce, s katerimi prostitutke niso želele imeti opravka.

Ob prihodu v klub se je obiskovalec napotil za točilni pult, kjer so do njega pričele pristopati prostitutke in mu ponujati svoje storitve. Če je obiskovalec ponudbo sprejel, se je odpravil v vnaprej pripravljene separeje v klubu. Po končani storitvi je čistilka počistila separe in ga pripravila za naslednjega gosta.

Za ženske obiskovalke kluba je veljal drugačen režim vstopa kot za moške. Navzven so želeli v Marini prikazati, da so tudi ženske obiskovalke kluba le »gostje,« ki so plačale vstopnino za vstop. Vse, kar so nato ženske počele v klubu, pa je bilo nato stvar dogovora med njimi in moškimi gosti. Uradno vodje Marine o teh dogovorih niso želeli vedeti nič, niti niso hoteli imeti opravka s tem.

A v realnosti ni bilo tako. Ženske so se morale pred prihodom v klub namreč prijaviti na spletni strani Marine. Ob prijavi so morale tudi posredovati svoje fotografije.

V klubu so nato bodisi odobrili bodisi zavrnili vstop. Če so ženskam vstop dovolili, so jim odredili, katere dni morajo priti v klub prodajat spolne storitve. Začetno obdobje dela je običajno trajalo nekaj tednov. Če so bili v klubu s prostitutko zadovoljni, so ji lahko za več tednov podaljšali dovoljenje za vstop v klub.

Za enodnevni vstop so morale plačati 70 evrov. Ta »vstopnina« je bila poleg vstopnine moških strank ključen dohodek Marine. Obenem je bilo za lastnike kluba ključno, da so ženske nato res vsak dan prišle delat v klub, plačale vstopnino in bile celotno »izmeno« na voljo moškim obiskovalcem.

Za zagotovitev slednjega so imeli v klubu vzpostavljen sistem kaznovanja. Vsaka ženska je morala svojo odsotnost napovedati več dni vnaprej. Dnevno je morala v klubu ostati tudi po 12 ur ali več. Če svoje odsotnosti z dela ni napovedala pravočasno oziroma je klub zapustila pred koncem dodeljene izmene, je dobila črno piko. Tri ali štiri črne pike so pomenile, da v klubu ni več dobrodošla.

Ženske, ki so delale v klubu Marina, so bile večinoma iz revnih predelov Romunije. Pogosto so morale finančno skrbeti za svoje družine. Izguba dohodka v primeru prepovedi dela v Marini je tako zanje pomenila izpad nujno potrebnega zaslužka za preživljanje družine.

Takšen ekonomski pritisk nad ženskami v prostituciji po opažanju strokovnjakov in mednarodnih organizacij, ki se ukvarjajo s trgovino z ljudmi, vse bolj nadomešča fizično nasilje. Nasilje je namreč za razliko od ekonomskega izkoriščanja precej lažje dokazovati in preganjati v morebitnem kazenskem postopku. Obenem bi vidni znaki nasilja na spolnih delavcih lahko nekatere stranke odvrnili od nakupa spolnih storitev.

Romunski zvodniki nadzorovali delo več žensk v Marini

Obenem so bile mnoge ženske, ki so delale v Marini, po ugotovitvah policije pod nadzorom romunskih zvodnikov. Tem so morale dajati del svojega zaslužka.

V prvem delu preiskave smo opisali primer treh romunskih državljank, ki so v italijanski Gorici podale prijavo proti svojim zvodnikom zaradi fizičnega nasilja in groženj. Ženske so bile prostitutke v Marini. Takih primerov je bilo po ugotovitvah policije še več.

Ženske, ki so delale v Marini, so bile pogosto žene ali partnerke svojih zvodnikov. Gre za pogosto prakso delovanja trgovcev z ljudmi. Eden izmed zvodnikov, Aurel Donose, je svojo trenutno partnerko po ugotovitvah policije vzel k sebi, ko je bilo slednji le 12 let. Ko je dopolnila 18 let, jo je prisili v prostitucijo.

Po ugotovitvah tajnih sodelavcev policije naj bi romunski zvodniki nadzorovali delo več žensk v Marini. Žene ali partnerke zvodnikov, ki so bile prostitutke v Marini, so po ugotovitvah policije kot podaljšek svojih zvodnikov jemale del zaslužka nekaterim drugim prostitutkam v klubu.

Slovenski vodje Marine so se vseskozi trudili, da bi prikrili delovanje zvodnikov v klubu. Oziroma o tem uradno niso želeli nič vedeti. S tem namenom so jim tudi prepovedali vstop v klub. A sodeč po policijskih dokazih, so zelo dobro vedeli, kaj se v klubu zares dogaja.

Vpleteni vedeli, kaj se dogaja

Policija je v začetku leta 2018 prestregla telefonski pogovor med Dejanom Šurbkom in še eno osebo, ki je tožilstvo v zadevi Marina sicer ne preganja.

Šurbek je poleg Sergeja Racmana in Jožeta Kojca zagotovil denar za vzpostavitev Marine. Bil je tudi neposredni šef Vesni Ternovec, ki je vodila dnevno poslovanje kluba, in dajal intervjuje za medije v zvezi z Marino.

Ta oseba je v pogovoru Šurbka opozorila na zvodnike, ki prostitutkam iz Marine pobirajo denar. To naj bi delali na javnih mestih, kar naj bi razburjalo lokalne prebivalce. Zaradi tega naj bi bili romunski zvodniki že pod drobnogledom policijskih kontrol, je v pogovoru izvedel Šurbek.

O sodelovanju z Marino so tajnim policijskim sodelavcem pripovedovali tudi zvodniki sami. Romunski zvodnik Marian-Adrian Serban je tajnemu policijskemu sodelavcu, ki je preiskoval združbo romunskih zvodnikov, povedal, da je v kontaktu z Vesno Ternovec. Serban jo je želel prepričati, naj zmanjša število žensk, ki delajo v Marini. To bi namreč povečalo zaslužke zvodnikov, ki so nadzorovali del prostitutk v klubu. Serban je po lastnih besedah Ternovec dajal tudi nasvete glede poslovanja Marine.

Klub Marina obiskalo skoraj 150.000 moških

Poslovanje Marine in, kot kaže, tudi sodelovanje z romunskimi zvodniki je bilo za Slovence, ki so vodili prostitucijo v klubu, nadvse dobičkonosno. Od odprtja avgusta 2014 do zaprtja v začetku leta 2019 je Marina po ugotovitvah policije dosegla skupne prihodke v višini dobrih 21 milijonov evrov. V klubu je delalo najmanj 413 žensk, večinoma iz Romunije. V tem času ga je obiskalo skoraj 150.000 moških.

Dobiček kluba je bil ogromen – po analizi policije je znašal kar 19 milijonov evrov. Ta denar so si med seboj razdelila podjetja v lasti ali pod nadzorom Sergeja Racmana, Jožeta Kojca, Dejana Šurbka in Vesne Ternovec.

Posel z Marino je šel tako dobro, da se je trojica Racman, Kojc in Šurbek pogovarjala celo o ustanovitvi še enega podobnega kluba. Imenovali so ga Marina 2. O njeni ustanovitvi so se pričeli pogovarjati že leta 2015 – torej leto dni po zagonu originalne Marine. Bolj resni so pogovori postali v začetku leta 2018, ko so že kupili zemljišča na predvideni lokaciji Marine 2 – območju mejnega prehoda Vrtojba.

Toda župan in občinski svet občine Šempeter – Vrtojba je nasprotoval načrtom trojice. Gradnje Marine 2 jim niso dovolili. Zato sta se Racman in Šurbek pogovarjala celo o oblikovanju lastne liste kandidatov za prihajajoče občinske volitve. Ti bi v primeru prevzema oblasti omogočili izvedbo načrtov za postavitev Marine 2, je razvidno iz policijskih prisluhov Racmanu in Šurbku.

Zloraba prostitucije v Sloveniji: kazenski postopki so dolgotrajni

Po ugotovitvah strokovnjakov v Sloveniji prevladujeta dve obliki prostitucije – prodajanje spolnih storitev v zasebnih stanovanjih in prostitucija v nočnih klubih, kot je Marina.

Ocene o številu oseb, ki prodajajo spolne storitve, se razlikujejo. Slovenska policija je leta 2001 ocenila, da je takšnih oseb pri nas okoli 1400. Obstaja tudi bolj splošna ocena strokovnjakov, da naj bi na milijon prebivalcev v državi v prostituciji sodelovalo okoli 1500 oseb – to za Slovenijo torej pomeni skupno 3000 oseb, ki prodajajo spolne storitve. Vse te ocene so sicer precej nezanesljive, opozarjajo na Mirovnem inštitutu, kjer raziskujejo oblike prostitucije pri nas.

Do nedavnega je veljalo, da v zasebnih stanovanjih spolne storitve prodajajo predvsem slovenske državljanke, in to v lastni režiji. A v zadnjih letih se vse bolj pojavljajo tudi tujke. To dejstvo zastavlja vprašanje, v kolikšni meri so tudi v stanovanjsko prostitucijo že vpletene mednarodne kriminalne združbe in žrtve trgovine z ljudmi. Te kriminalne združbe lahko po ugotovitvah raziskav od oseb v prostituciji poberejo tudi do 50 odstotkov celotnega zaslužka.

Za razliko od stanovanjske prostitucije so ženske v nočnih klubih pogosto tujke. Po raziskavah strokovnjakov so pogosto pod nadzorom lastnikov ali uslužbencev kluba. Živeti morajo v klubu ali v nadzorovanih stanovanjih, zunaj kluba jih vedno nekdo spremlja. Pogosto so pod videonadzorom. Oblikujejo se tudi dolžniška razmerja med ženskami in lastniki klubov ali pa jim lastniki izplačujejo le minimalno plačo. V sodnih postopkih zaradi zlorabe prostitucije ali trgovine z ljudmi večinoma niso pripravljene pričati o siljenju v prostitucijo. Vzrok za to bi lahko bil strah pred obtoženci.

Tudi v primeru Marina so ženske, ki jih je zaslišala policija, zanikale, da bi bile vključene v prostitucijo v klubu.

Glavni razlog za ukvarjanje s prostitucijo predstavljajo revščina in omejene možnosti legalne zaposlitve. Pogosto morajo osebe s prostitucijo preživljati svoje otroke in druge sorodnike – to je še posebej pogosto pri ženskah, ki so tujke. V primeru Marine je večina žensk prihajala iz revnega severovzhodnega dela Romunije. Gre predvsem za obmejne dele države okoli mesta Galati, ki mejijo na Moldavijo in Ukrajino.

Po podatkih zadnjega letnega poročila medresorske skupine za boj proti trgovini z ljudmi iz leta 2019 je slovenska policija med letoma 2015 in 2019 obravnavala skupno 234 sumov kaznivih dejanj trgovine z ljudmi in 45 sumov kaznivih dejanj zlorabe prostitucije. Pri trgovini z ljudmi gre za rekrutiranje, prodajo ali prenos oseb, večinoma z namenom spolne zlorabe in izkoriščanja, lahko pa tudi za druge oblike dela, kot je prisilno služabništvo. Pri zlorabi prostitucije pa gre za ožje kaznivo dejanje – izkoriščanje spolnih delavcev oziroma siljenje oseb v prostitucijo.

Pregon obtožencev je dolgotrajen. Po ugotovitvah Mirovnega inštituta traja povprečen čas od prijave kaznivega dejanja zlorabe prostitucije do zaključka kazenskega postopka pet let in pol. To lahko povzroči, da žrtve ne želijo sodelovati s policijo, storilci pa nadaljujejo s svojimi aktivnostmi.

Po podatkih statističnega urada je bilo med letoma 2014 in 2019 zaradi trgovine z ljudmi v Sloveniji obsojenih 54 posameznikov; zaradi zlorabe prostitucije pa 28 posameznikov.

V sodnem postopku proti osumljencem v primeru Marine tožilstvu grozi, da bodo zaradi napak policije iz spisa izločeni ključni dokazi proti romunskim zvodnikom. To bi lahko vplivalo tudi na sojenje Slovencem, ki so vodili klub. Kako se je začelo preiskovanje kluba Marina in kakšne napake so pri svojem delu naredili policisti, pa bomo razkrili v zadnjem, tretjem članku o primeru Marina.

Preberite tretji del serije o klubu Marina: Primer Marina: napake policije kot podlaga za politične obračune (3. del)

Za komentar primera Marina smo se prek njihovih zagovornikov obrnili na Sergeja Racmana, Jožeta Kojca, Dejana Šurbka in Vesno Trnovec. Odgovorov prvih treh nismo dobili. Zagovornica Vesne Trnovec pa nam je sporočila, da Trnovec komentarja ne bo podala. Je pa Jože Kojc po poročanju medijev na predobravnalnem naroku v primeru Marina na sodišču povedal, da naklepno ni storil nobenega kaznivega dejanja in da je »načelen človek z visokimi moralnimi vrednotami«. Zagovornik Dejana Šurbka pa je povedal, da žensk v Marini ni nihče silil v prostitucijo oziroma jih nadzoroval.

Sodelujoči pri preiskavi:

Avtor člankov: Anže Voh Boštic

Urednica: Taja Topolovec

Preverjanje dejstev: Lenart J. Kučić, Ana Gabrovec, Taja Topolovec

Lektura: Ana Bogataj

Ilustracije: Una Rebić