Aleš Šabeder je zdravstveno ministrstvo prevzel konec marca letos. Nasledil je Sama Fakina, ki je s položaja ministra odstopil zaradi osebnih razlogov. Šabeder je pred imenovanjem za ministra dobro leto dni vodil ljubljanski klinični center. Še pred tem je bil član vodstva v več večjih podjetjih: Petrolu, Mercatorju in Semenarni Ljubljana.

Letos jeseni smo Šabedra zaprosili za intervju o zdravstvenih tematikah, ki smo jih v preteklih letih obravnavali pri Pod črto. Seznam tematik, o katerih smo se želeli pogovoriti, smo ministru poslali več tednov pred pogovorom.

Pogovarjali smo se o naslednjih tematikah:

• ureditvi področja poklicnih bolezni,
• zagotavljanju kakovosti v zdravstvu,
• pomanjkanju zdravnikov in v povezavi s tem tudi o krajšanju čakalnih dob v zdravstvu,
• neenakosti v zdravstvu med prebivalci različnih delov Slovenije.

Od ministra smo želeli pridobiti mnenje, kako pomembna je posamezna tematika po njegovem mnenju in kakšne ukrepe pripravlja ministrstvo na posameznem področju.

Spodaj podajamo prepis intervjuja z Alešem Šabedrom. Pogovor je zapisan, kakor je potekal. Prepis pogovora smo samo nekoliko uredniško obdelali na način, da je bolj berljiv.

Na podlagi spodnjega intervjuja smo pripravili analizo, kjer primerjamo Šabedrove odgovore po posamičnih področjih z ugotovitvami in dejstvi, ki smo jih v več letih preiskovanja posameznih tematik pridobili pri Pod črto. Preberite našo analizo: Komentar pogovora z zdravstvenim ministrom: obljublja ukrepe, a ne povsod.

Slovenija že dvajset let ni sposobna urediti problematike priznavanja poklicnih bolezni. Za temi boleznimi naj bi po ocenah strokovnjakov letno zbolelo vsaj okoli 1000 prebivalcev Slovenije, a zaradi slabe zakonodaje praktično nobeden ni deležen odškodnine. Za ureditev razmer bi morala vlada sprejeti en pravilnik o poklicnih boleznih – pa tega ni sposobna storiti. Kaj menite o tem?

Uvodoma lahko potrdim, da stanje na področju poklicnih bolezni ni urejeno in ni dorečeno. Ta problematika obstaja že dolga leta. Zakaj je tako, vam iskreno rečeno ne morem dati odgovora. V zadnjih letih je bil pripravljen nek predlog pravilnika o poklicnih boleznih, ki pa ga v Ekonomsko-socialnem svetu (ESS) delodajalci in sindikati niso uspeli uskladiti. Oziroma so delodajalci predlogu celo nasprotovali. Mi pravzaprav na vsaki seji ESS odpiramo temo pravilnika o poklicnih boleznih. Naš predlog, kako naprej, ki sem ga podal tudi v ESS, sledi priporočilom vladne službe za zakonodajo. Ta priporoča, da se pravilnik oziroma področje poklicnih bolezni rešuje znotraj zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Zato smo šli po tej poti in zdaj smo v zaključni fazi priprave tega zakona, katerega sestavni del bo tudi pravilnik o poklicnih boleznih. Ta zakon naj bi bil na vladi najkasneje junija 2020. Vendar ga je treba prej tudi uskladiti v ESS, kar pa mislim, da bo – glede na slišano in videno do zdaj – velik izziv.

In kako se boste s tem izzivom spopadli glede na dejstvo, da predstavniki delodajalcev že toliko časa blokirajo sprejem pravilnika, ker bi lahko imel ta za njih negativne finančne posledice? Delavec lahko namreč delodajalca zaradi poklicne bolezni tudi toži za odškodnino.

Stvari, ki jih je treba urediti, je treba urediti. Mi na ministrstvu moramo poskrbeti, da področje poklicnih bolezni uredimo in da je to področje tudi sistemsko urejeno. Če te uskladitve ne bo, je treba na neki točki presekati in vso zadevo v sklopu zakona dati na vlado.

Brez soglasja delodajalcev v Ekonomsko-socialnem svetu?

Sami vidite, da to je problem, ki se vleče vsa ta leta. Zaradi te neusklajenosti je pravilnik zmeraj ostal v nekem predalu.

Imate osebno ali strokovno mnenje, kako resen je problem poklicnih bolezni v Sloveniji? Poklicne bolezni predstavljajo od mišično-skeletnih bolezni, izgube sluha zaradi hrupa v proizvodnji, astme zaradi vdihavanja različnih snovi, do rakavih obolenj. A o problemu poklicnih bolezni se v javnosti vseeno ne govori veliko. Zakaj menite, da ni več govora o tem?

Področje zagotovo zaznavamo kot pomembno in kot enega bolj perečih problemov na področju zdravstva. Težko vam odgovorim, zakaj se o poklicnih boleznih ne govori veliko, razen na sejah ESS ali v kakšnih izjavah sindikatov, ki opozarjajo na to. Zagotovo pa to je pomembno področje, ki ga moramo urediti.

Torej: vi imate v načrtu zakon uskladiti v ESS, če pa to ne bo mogoče, boste pravilnik do poletja na vladi sprejeli brez soglasja delodajalcev?

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je ključen sistemski zakon. Če želimo tako želeno zdravstveno reformo, moramo zakon sprejeti, znotraj njega pa tudi pravilnik o poklicnih boleznih. Ne smemo ostati na neki točki, ker z enim izmed socialnih partnerjev zadeve nismo uskladili. Seveda bomo to poskušali, ne želimo iti mimo sindikatov in delodajalcev, nikakor ne. Želim pa, da se to področje uredi. Včasih je treba tako neko stvar presekati.

Torej do junija 2020 gre zakon na vlado, tako ali drugače?

Naredili bomo vse, da je zakon junija 2020 na vladi.

Če načnem naslednjo temo, kakovost v zdravstvu. Koalicijska pogodba trenutne vlade predvideva ustanovitev neodvisne agencije za spremljanje kakovosti v zdravstvu. Kakšna so trenutna opažanja ministrstva na področju zagotavljanja kakovosti v zdravstvu? Kako velik problem je pomanjkanje spremljanja kakovosti dela zdravnikov in zdravstvenih ustanov? Zdi se, da imamo tudi tu podoben problem kot pri poklicnih boleznih: v javnosti se zelo veliko govori o čakalnih vrstah v zdravstvu, ne pa tudi o tem, kako dobro oskrbo dobiš, ko dejansko prideš na vrsto.

Področje kakovosti in varnosti je zagotovo eno izmed najpomembnejših področij zdravstvene politike. Lahko pa vam rečem, da na terenu – nenazadnje tudi sam prihajam iz bolnišnice – moj osebni občutek je, da vedno več zdravstvenih zavodov pristopa k sistemu certificiranja oziroma merjenja napak, odklonov, poročanja, skratka, spremljanja kazalnikov kakovosti in nato skozi to k odpravljanju napak pri zdravljenju pacientov. Oziroma večina izvajalcev spremlja kakovost svojega dela.

S spremljanjem kakovosti so sicer pri nas začele velike bolnišnice. In zdaj se to zavedanje seli na nižje nivoje. Ker v neki fazi bo to tudi pomenilo … Švicarji imajo ravno kakovost za enega izmed ključnih rangiranj izvajalcev zdravstvenih storitev. Verjetno se bo tudi pri nas na neki točki izvajalce začelo rangirati tudi glede na kakovost in ne le glede na čakalne vrste. Tako da mislim, da zavedanje o pomembnosti na nivoju zdravstvenih zavodov je vedno večje. In večina bolnišnic kakovost svojega dela tudi spremlja.

Nekaj tednov nazaj so določeni priznani slovenski zdravniki opozorili tudi na pomanjkanje kakovosti v našem zdravstvu. Tudi strokovnjaki, s katerimi smo se pri Pod črto v zadnjih letih pogovarjali, so kritični do nadzora nad kakovostjo v zdravstvu. V kolikšni meri torej drži, da se kakovost izboljšuje?

Poglejmo ljubljanski klinični center. Ta ima zelo dodelan in podrobno opredeljen sistem spremljanja kakovosti svojega dela. V skladu s tem izdaja tudi svoja letna poročila. Tako da trditve, o katerih zdaj govorite … Ne poznam dejstev, ki so jih morebiti ti zdravniki povedali. Ali gre morda za neke splošne trditve, da je vse slabo. Ravno nasprotno, ljubljanski klinični center je primer, kjer se skozi leta spremljajo in nato odpravljajo zdravniške napake.

Pa širše? Strokovnjaki so do pred nekaj leti na določenih področjih spremljali kakovost dela po specialistih. Nato pa je država pred nekaj leti ukinila financiranje za ta projekt. Kako nam kaže z izgraditvijo sistema za celotno državo, ki bi primerjal kakovost posameznih bolnišnic s ciljem izboljšanja kakovosti dela zdravnikov in zdravstvenih ustanov? 

Kar se tiče ustanovitve agencije za kakovost, je to eden izmed predlogov, ampak trenutno postopki za ustanovitev take agencije še ne tečejo. Moram pa reči, da so redke države znotraj EU, ki imajo tako agencijo. Če se vrnem na Švico, ravno te dni sem bil na obisku pri švicarskem ministru, v okviru katerega smo obiskali njihovo agencijo za kakovost. Pravzaprav jim ta agencija dobro deluje šele danes, ustanovljena je bila pa pred 20 leti. Tudi v urejenem okolju, kot je Švica, je država potrebovala zelo veliko časa, da so se izvajalci priključili tej agenciji in skozi sistem spremljanja kakovosti na ravni agencije odreagirajo, sprejmejo ukrepe, strategije, in pa tudi javno objavljajo podatke, kar pomeni tudi rangiranje zdravnikov oziroma zdravstvenih ustanov. Pri nas pa ta trenutek predvsem zdravniki ostro nasprotujejo kakršnemu koli rangiranju zdravnikov ali izvajalcev.

Zakaj pa, če v Švici to deluje?

To morate pa njih vprašati, zakaj je tako.

Pa lahko ministrstvo v prihodnjih letih to prakso preseka in uvede spremljanje kakovosti njihovega dela?

Kot sem vam povedal, kakovost in varnost v zdravstvu je pomemben segment in ga bo treba urediti tudi na sistemskem nivoju. Žal pa v prioritetah dela ministrstva za zdravje za prvo leto dela ustanovitve agencije ni bilo.

Kdaj pa pride na vrsto ustanovitev takega krovnega sistema za spremljanje kakovosti?

Mi imamo to v načrtu za čas našega mandata. Ali nam bo uspelo tudi to izvesti, pa vam zelo težko odgovorim. Prioritete za 2019 in 2020 so bile tiste, ki so nujno potrebne za boljše delovanje sistema. Med katerimi pa žal ustanovitve agencije še ni.

Torej se ne bo v prihodnjem letu začelo niti delati na tem področju?

Zagotovo bomo o ustanovitvi razmišljali, da bi imel pa v prihodnjem letu že konkretno izdelan akcijski načrt in strategijo, pa žal pri prioritetah, ki jih imamo …

Katere pa so te prioritete?

Ureditev financiranja zdravstvenega sistema, določitve košarice pravic zavarovancev, zakon o dolgotrajni oskrbi, torej eden izmed bolj perečih problemov pri nas, zakon o duševnem zdravju. Potem je izboljšanje upravljanja javnih zavodov. Pa finančna sanacija bolnišnic, kar uspešno poteka in vidno zmanjšuje negativni poslovni rezultat bolnišnic. Pa čakalne vrste, skrajševanje čakalnih vrst, začeli smo z ortopedijo kot tisto, ki ima največ nedopustno čakajočih pacientov. Pa integracija IT-sistemov, veste, da je to področje, kjer so težave že dolgoletne, skoraj tako dolge kot pri pravilniku o poklicnih boleznih. Ministrstvo, izvajalci, zdravstvena blagajna in zdravniška zbornica smo zagnali veliko projektno skupino integracije vseh sistemov, povezljivosti IT-sistemov posameznih izvajalcev. Potem pa tudi notranji ustroj oziroma reorganizacijo ministrstva, ki že poteka.

Za kakovost v zdravstvu pa lahko pridemo torej nazaj leta 2021 in vprašamo, kaj delate?

Lahko me 2021, če bom še minister, pridete vprašat, kaj sem naredil na tem področju.

S kakovostjo v zdravstvu in čakalnimi vrstami je povezana tudi problematika pomanjkanja zdravnikov. S tem problemom ste se na področju družinske medicine morali spopasti takoj, ko ste prišli na položaj. Kaj se da tu narediti, da se obremenjenost družinskega zdravnika zmanjša na 1500 glavarinskih količnikov, kot jo predpisuje stroka?

Če začneva z družinskimi zdravniki: v sistemu imamo premalo zdravnikov, in to vedno tudi javno povem. Če pogledamo najprej generalno, kako lahko povečamo število zdravnikov v sistemu.

Prva pot je iz lastnega šolskega sistema. Ta trenutek imamo tu dokaj velik izziv, ker sta obe medicinski fakulteti v zadnjih dveh letih močno zmanjšali vpis. Za prihodnje šolsko leto ima medicinska fakulteta v Ljubljani 150 vpisnih mest, medicinska fakulteta v Mariboru pa 86. Torej kar nekaj manj vpisnih mest, kot jih je bilo še pred leti. Samo za občutek, ljubljanska fakulteta je v letu 2011/2012 vpisala mislim da 220 študentov. Od takrat naprej pa zmanjšuje vpis. Kar pomeni, da v povprečju dobimo letno v sistem skoraj 50 zdravnikov manj. To je en problem: tu smo z obema dekanoma in rektorjema ter ministrstvom za visoko šolstvo zelo aktivni, da bi povečali vpis. Naša želja je, da bi v sistemu povečali vpis za približno 50 na leto. Okoli 30 v Ljubljani in 20 v Mariboru. Zanimanje za študij medicine je še kar izjemno veliko. Pravzaprav dve tretjini vpisanih na koncu ostane pred vrati teh fakultet. In to so dobri maturanti.

Druga možnost povečevanja števila zdravnikov v sistemu pa je uvoz iz tretjih držav. Iluzorno je pričakovati, da bodo iz drugih držav EU-ja prišli v Slovenijo, ker po višini plač Slovenija zanje ni dovolj atraktivna. Zdravniki k nam prihajajo predvsem iz drugih držav bivše Jugoslavije. Tu pa se kot prepreka pojavi znanje slovenskega jezika. Zahtevano je znanje stopnje C1. Eden izmed ukrepov, ki jih že izvajamo, imamo skupen projekt z zdravniško zbornico in filozofsko fakulteto, da bi znanje jezika spustili s stopnje C1 na stopnjo B2, kot je to v Nemčiji. To po oceni stroke ne bo vplivalo na kakovost zdravstvene obravnave.

Pri družinski medicini je problem tudi, da se zaradi preobremenjenosti, negativne kampanje v medijih, težav v primarnem zdravstvu vedno manj študentov odloča za specializacijo iz družinske medicine. V zadnjih dveh, treh letih so se te škarje precej odprle, razlika med razpisanimi specializacijami in številom prijav na te specializacije. Moramo dvigniti zanimivost poklica. To pa lahko naredimo z zmanjšanjem obremenitev zdravnikov, tudi administrativnih, boljšimi pogoji dela in boljšimi plačami. To slednje je vedno na mizi, pred tem si ne moremo zatiskati oči.

Zato smo v letošnjem letu skozi anekse k splošnemu dogovoru naredili nekaj ukrepov, ki še niso dokončni – gasili smo požar. Formalno smo znižali število glavarinskih količnikov na posameznega zdravnika na 1895 in nato vsako leto še za 5 odstotnih točk na teh 1500 glavarincev v prihodnjih letih. Dodali smo tudi variabilni sistem nagrajevanja, kjer time, ki presegajo 1895 glavarinskih količnikov, dodatno finančno nagrajujemo. Tu smo bili sicer deležni pritožb sindikata, da ta sistem ni pravičen in da ne želijo našega denarja – take izjave, bom rekel, ki niso bile primerne, so bile dane na temo nagrajevanja. Mi smo zasledovali cilj, da nagradimo time, torej neposredno ljudi, ki dodatno delajo. Želja sindikata pa je bila, da uvedemo 100-odstotno financiranje od 1895 glavarinskih količnikov naprej. A to bi pomenilo, da bi ta denar dobili zdravstveni domovi, ki bi nato povišali materialne stroške, stroške laboratorijskih preiskav in delno tudi stroške dela. Torej bi ta denar ostal v zdravstvenih domovih. Mi pa smo želeli, da ta denar dobijo tisti, ki delajo več. Določeni zdravniki seveda rečejo, nočemo vašega denarja, želimo razbremenitev. Vendar jaz nimam čarobne palčke, da bi lahko danes pripeljal več zdravnikov in zmanjšal obremenitve. Na srednji in dolgi rok pa z vsemi spremembami, ki jih delamo, lahko naredimo okolje družinskih zdravnikov bolj atraktivno, da se bo več mladih odločilo za področje družinske medicine.

Skupaj z zavodom za zdravstveno zavarovanje delamo tudi na zmanjšanju administrativnih obremenitev. Kar nekaj smo jih že zmanjšali, poenostavili postopke. Poenostavili smo postopke posredovanja dokumentacije zaradi izbire osebnega zdravnika, ukinili pisanje napotnic za ponoven kontrolni pregled, uvedli smo spremembe pri prijavi v IT-sistem, želimo tudi podaljšati veljavnost napotnic. V zraku pa ostaja še ukinitev obiska zdravnika za bolniški stalež do treh dni.

Da torej povzamemo: eden izmed ukrepov so boljše plače za družinske zdravnike, drugi je povečanje vpisnih mest, tretji pa je uvoz zdravnikov. Kdaj vi pričakujete pozitivne učinke teh ukrepov – kdaj bo družinskih zdravnikov v Sloveniji dovolj?

Efekt se že dogaja, gre pa relativno počasi. Ne vem podatka za jesenski rok, koliko študentov se je odločilo za specializacijo iz družinske medicine. Mislim, da 22 ali 23. Lani pa jih je bilo 15 ali 16. Torej nekaj več. Pri uvozu je nekoliko več zanimanja, mislim, da je bilo letos med 7 do 10 uvoženih zdravnikov, nekaj jih je še v postopku. To sta dva ključna momenta za povečevanje družinskih zdravnikov. Verjetno bo vsako leto stanje malo boljše. Ocene, kdaj bomo prišli na 1500 količnikov, se med izvajalci razlikujejo. Pri nekaterih izvajalcih se lahko stanje izboljša že v naslednjih treh, štirih letih, pri drugih, ki so bolj kritični, pa bo trajalo pet let ali več.

Omenili ste uvoz zdravnikov. Če se posvetiva uvozu zdravnikov: ali se v svetu že dogaja nek »boj« za zdravnike? Mi jih uvažamo iz republik bivše Jugoslavije – toda, ali s tem povzročamo pomanjkanje zdravnikov v teh državah? Po drugi strani lahko v medijih beremo, da Avstrijci novačijo naše medicinske sestre za delo v Avstriji. Je tu že odprta neka nova fronta in kako uspešni smo v tem boju?

Točno, načeli ste stvari, ki se trenutno dogajajo. Začel se je nek velik migracijski tok iz držav, kjer so plače in pogoji dela slabši, v države, kjer so plače višje in pogoji boljši. Ta tok se ne ustavi v Avstriji ali Nemčiji, ampak gre v države, kjer je plačni sistem še boljši. Mi pa moramo ta migracijski tok zdravnikov in kadrov zdravstvene nege delno ustaviti – da torej ostanejo tukaj. Recimo, v Srbiji na določenih segmentih že imajo pomanjkanje medicinskih sester, ker so odšle v Avstrijo in nato v Nemčijo. Velike države že iščejo civilizacijske bazene, iz katerih bodo zagotovili kader zase. Nemci, ne boste verjeli, so trenutno zelo aktivni v Mehiki, od koder bodo zdaj začeli uvažati medicinske sestre. Nemci imajo problem z zdravstveno nego in tega kadra iz držav nekdanje Jugoslavije niti ne morejo dobiti dovolj. Enako se dogaja z zdravniki.

Kar pa se dogaja v teh velikih državah, kar mi povedo kolegi ministri s teh držav, je sledeče: iz Avstrije gredo kadri v Nemčijo, iz Nemčije v Belgijo, Nizozemsko, Lihtenštajn, končna postaja pa je kakšna Švica, kjer so plače najboljše. Te migracije ne bomo mogli ustaviti. Moramo pa toliko dvigniti atraktivnost našega trga delovne sile, da bomo vsaj del tega toka ustavili v Sloveniji.

Kako pa to lahko naredimo? Če primerjamo plače pri nas in v Švici, kaj lahko mi ponudimo?

Na vzhodnem delu države gredo medicinske sestre čez dan delati v Avstrijo in se nato vračajo v Slovenijo. To je solidna kombinacija. Če pa bi morale medicinske sestre z avstrijsko plačo živeti v Avstriji, v Gradcu ali na Dunaju, pa bi imele zelo podoben standard, kot ga imajo v Sloveniji.

Pa se v Srbiji, Bosni, kdaj pritoži kak minister, vam reče: »Vi nam jemljete prepotrebno zdravstveno osebje«?

Poskušamo, da v državi, kjer imajo problem kadra, nismo toliko aktivni. Predvsem Bosna je tak problem. V Srbiji je na določenem segmentu še nek bazen zdravnikov, ki imajo interes priti k nam. Sem pa od nemškega kolega ministra slišal, da se mu je srbski predsednik vlade že pritožil, da so jim pobrali preveč zdravstvenega kadra. Tudi to se torej dogaja.

Odgovore od odgovornih terjamo z vašo pomočjo. Podprite naše delo v 2020!

Kakšne pa so trenutne razmere na področju družinske medicine pri nas? So zdravniki zdaj zadovoljni ali lahko pričakujemo še kakšen upor zdravnikov zaradi preobremenjenosti?

Jaz upam, da bomo skupaj z njimi zmeraj našli rešitev in da pacienti zaradi tega ne bodo trpeli. Želje, pričakovanja bodo seveda vedno obstajala. Poskušamo pripraviti ukrepe, ki bodo še dodatno delovali v smeri blaženja posledic pomanjkanja zdravnikov. S temi ukrepi ne bomo končali.

Če se v povezavi s čakalnimi vrstami osredotočimo še na druga področja zdravstva. V kolikšni meri je težava čakalnih vrst težava pomanjkanja denarja za zdravstvo, v kolikšni meri pa je težava pomanjkanja zdravnikov?

Morda vam poskušam pojasniti na pilotnem projektu ortopedije, kjer smo nekaj mesecev spremljali celoten proces, od napotitve iz primarnega nivoja, prvega specialističnega pregleda v bolnišnici, funkcionalne diagnostike, in potem tudi operacije. Na celi poti se nam pojavi več ozkih grl. Cel proces smo zapisali v odločitvenem organigramu. V njem se jasno vidi, kako kompleksna je čakalna vrsta – da to ni samo seznam iz imeni in priimki. Če greva od začetka, na sekundarni nivo. V ortopediji je približno 40 odstotkov pacientov, ki po prvem specialističnem pregledu niso napoteni na nadaljnje preiskave ali preglede. Zakaj je tako? Verjetno je razlogov več. Eden je preobremenjenost zdravnikov na primarnem nivoju, drugi je defenzivna medicina, ki se v zadnjih letih razvija, ko primarni zdravniki zaradi varnosti obravnave paciente napotijo še na triaže na dodatne preglede. Se pravi, to je prvo ozko grlo.

Potem, funkcionalna diagnostika ne pomeni hudega ozkega grla. Danes imamo v mreži toliko izvajalcev, da se da med njih paciente dobro prerazporediti.

Potem pa nastane drugo večje ozko grlo pri kapacitetah operativnega dela. Tam pa se zgodi ena zanimivost pri ortopediji. Kar 93 odstotkov pacientov želi točno določenega operaterja ali izvajalca. Tu se torej naredi novo ozko grlo. Če ste napoteni na operacijo, boste v krogu znancev, kolegov preverili, katerega zdravnika priporočajo. Nato boste izbrali enega izmed teh. Tako se odloči 93 odstotkov pacientov. Imamo pa izvajalce storitev, ki svojih programov operacij niti ne realizirajo.

Pa programov upravičeno ne realizirajo, ker so slabši? Ker tu spet ne spremljamo kakovosti njihovega dela …

Tega ne moremo reči. Lahko, da v Murski Soboti ali Brežicah deluje odličen ortoped. Ampak, ker ga nihče ne pozna, boste verjetno želeli iti na operacijo v Valdoltro, v klinični center … In tu nam nastane to ozko grlo. Zadevo bomo reševali tako, da bomo povečali število operacijskih dvoran, kjer je to možno, in pa zagotovili plačilo za te zaželene izvajalce izven njihovega rednega delovnega časa. Tu pa nastopi vprašanje denarja in tu je treba zagotoviti denar.

Zato smo zdravstveni blagajni tudi predlagali, da se področje ortopedije, kjer imamo lahko bolnika precej dolgo časa izven trga dela, lahko je v bolniškem staležu in čaka na operacijo, plačajo programi ortopedskih operacij po realizaciji, torej da je plačano vse, kar izvajalci naredijo. Danes imamo plansko gospodarstvo znotraj splošnega dogovora. Če nam bo uspelo zagotoviti, da se plača ortopedija po dejanski realizaciji, in ne po vnaprej določenem in zamejenem številu letnih operacij, bo to v celotni zdravstveni mreži zagotovo pomenilo več zdravstvenih storitev v istem času.

Če potegnemo sklep: bi lahko rekli, da zmanjševanje čakalnih vrst v prvi fazi ni problem premajhnega števila zdravnikov? Ali k temu občutno pripomore tudi pomanjkanje zdravnikov?

Pravzaprav oboje. Zato smo se krajšanja čakalnih vrst lotili sistemsko. Opredelili smo pet področij zdravstvenih storitev, kjer so najdaljše, nedopustno dolge čakalne dobe. To so ortopedija, dermatologija, kardiologija, revmatologija in nevrologija. Zdaj prenašamo projekt ortopedije še na ostale. Ukrepi so povečanje števila zdravnikov, povečanje števila operacijskih dvoran, plačilo dodatnega dela in čiščenje čakalnih seznamov. Čiščenje seznamov po bolnišnicah ne poteka ažurno, 20–30 odstotkov ljudi, ki so naročeni na operacijo, nanjo iz različnih razlogov ne pride. Na področju ortopedije smo prišli do zelo zanimivih zaključkov.

Pri ortopediji lahko leta 2024 zmanjšamo nedopustno čakajoče na nič. A obenem se spopadamo s trendom povečanega priliva pacientov v zdravstveni sistem, ker se prebivalstvo stara. Vsako leto se število pacientov veča. Mi moramo število zdravstveni storitev povečevati hitreje, kot raste priliv ljudi v sistem.

Zadnje področje, o katerem sem želel govoriti z vami, pa je neenakost v zdravstvu. Če začnemo pri družinskih zdravnikih: nekatera področja v Sloveniji v svoje zdravstvene domove ne morejo privabiti družinskih zdravnikov. Kaj lahko ministrstvo stori na tem področju?

Če pogledava najprej generalno na ravni države, je generalna dostopnost do zdravstvenih storitev pri nas relativno dobra. Seveda pa se v manjših krajih ali regijah pojavlja problem, da je zanimanje zdravnikov v teh regijah izjemno majhno – to je Bovško-Tolminsko, del južne Primorske, Goričko, južni del Štajerske. Tam pa skupaj z župani, lokalno skupnostjo, iščemo ukrepe, kot so zagotovitev občinskega stanovanja za simbolično najemnino, ureditev zaposlitve za partnerje zdravnikov, če ti pridejo s celotno družino, zagotovitev izobraževalnega programa za otroke, mesta v vrtcu. Nekateri župani iz sredstev občine prenovijo ordinacije, kupijo kakšno dodatno medicinsko opremo. Zdravnikom poskušajo ponuditi čim boljšo opremo. Vendar je zanimanje v določenih regijah še vedno relativno majhno.

Kakšen trend pa opažate na tem področju?

Ta neenakost se zmanjšuje, ta trend je viden, ni pa še vedno optimalen. Namenjamo tudi dodatna sredstva iz splošnega dogovora za financiranje dodatnih timov – da zagotovimo tudi denar za delo na teh področjih. Tudi v turističnih krajih imamo problem – v času sezone obstoječ tim ne more oskrbeti vseh pacientov, ki potrebujejo oskrbo, tako da smo zagotovili tudi dodaten denar za to.

Pa na ministrstvu sistematično spremljate, kako uspešne so odročne regije pri privabljanju družinskih zdravnikov? Ali temeljijo vaša opažanja bolj na anekdotah?

Pomanjkanje zdravnikov sistemsko spremljamo le za celotno Slovenijo.

Pa spremljate, kako učinkoviti so ti vaši ukrepi privabljanja zdravnikov v regijah, kjer teh najbolj primanjkuje?

Te podatke spremlja Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), najbolj natančno pa to spremlja Zavod za zdravstveno zavarovanje. Mi nato dobimo podatke od njih.

Pa naredite nato kakšno analizo teh podatkov, da bi ugotovili, kako učinkovita so ta vaša prizadevanja v sodelovanju z lokalnimi župani?

Ne, na tak način ne. Premalo časa sem tukaj.

Pa se vam zdi kaj takega smiselno?

Da, seveda. Mi moramo izvedeti, ali so ukrepi, ki jih izvajamo, prinesli želene rezultate.

Do kdaj pa bi lahko uvedli takšno spremljanje?

Gre za to, da je to treba informacijsko podpreti, težko pa vam rečem, do kdaj bi to šlo.

Kaj pa druge neenakosti v zdravstvu, recimo pojavnost sladkorne bolezni, debelosti, alkoholizma … v različnih slovenskih regijah? Ima ministrstvo kakšne programe za zmanjševanje neenakosti?

Na področju preventive poteka veliko programov znotraj direktorata za javno zdravje, tudi kar precej sredstev namenjamo za ta segment. Ravnokar zaključujemo novo obdobje za naslednje leto, mislim, da bo vsako leto za preventivne programe na voljo okoli 800.000 evrov, predvsem za preprečevanje debelosti, kajenja, promocijo zdravega načina življenja, telesne aktivnosti, preprečevanje zasvojenosti z alkoholom. Tako da na preventivi v okviru zmožnosti delamo veliko, ker vsi ugotavljamo, da preventiva v zdravstvenem sistemu najmanj stane. Tako da smo na tem področju zelo aktivni, imamo tri zelo dobre presejalne programe, Doro, Zoro in Svit, ki prinašajo rezultate, tudi število ljudi, ki se udeležuje teh programov, iz leta v leto raste in dejansko se pri tem zgodnjem ugotavljanju raka obolelost zmanjšuje, tudi število obolelih zaradi bolj zdravega načina življenja v nekaterih segmentih populacije. Kar pa je bistveno, se podaljšuje življenjska doba teh pacientov, ker se rak ugotavlja v dokaj zgodnji ali nerazviti fazi.

Kaj financira ministrstvo v teh preventivnih programih?

Izvajamo programe skupaj z NIJZ, skupaj z določenimi nevladnimi organizacijami, strokovnimi službami. Zelo različni programi so, imamo zelo dodelan program preventive.

Boste to tudi kaj spremljali po regijah, kakšne učinke imajo ti programi?

Spremljamo na letni ravni, to spremlja direktorat za javno zdravje, že zaradi spremljanja porabe sredstev, neposrednega učinka skozi to, da lahko za naslednje obdobje tudi spremenimo kriterije, če določena sredstva ne prinašajo rezultatov.

Spremljate rezultate tudi po posameznih regijah?

Mislim, da spremljamo po aktivnostih na nacionalnem nivoju.

Ampak tu gre za regijsko neenakost v Sloveniji?

Tudi regijsko jih spremljamo.

Vseeno pa se mi zdi 800.000 evrov na leto malo denarja za preventivne programe?

Ta denar je le za programe nevladnih organizacij. Plačujemo tudi programe, ki jih izvajajo NIJZ in nekatere ostale inštitucije.