Sodna preiskava le podaljšuje kazenske postopke, ne zagotavlja učinkovitega postopka oziroma je že kar arhaična redkost v Evropski uniji, je po poročanju časnika Dnevnik prejšnji teden poudaril predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič. Kot je povedal ob odprtju sodnega leta, tradicionalnem dogodku, ki je namenjen predstavitvi rezultatov dela sodišč v preteklem letu in napovedi nadaljnjih prioritet, so postopki na področju organiziranega in gospodarskega kriminala ter korupcije vedno bolj zahtevni, hkrati pa je zakon o kazenskem postopku zastarel.

Florjančič je tako pritrdil našim ugotovitvam v zvezi z neučinkovitostjo sodne preiskave pri preganjanju gospodarskega kriminala in korupcije. Kot že leta poročamo pri Pod črto, lahko sodne preiskave kazenske postopke podaljšajo tudi za več let, obenem pa predstavljajo podvajanje dela policije in tožilstva.

V zadnjih letih smo pri Pod črto sledili več kazenskim postopkom proti premožnim oziroma vplivnim Slovencem, ki so se ustavili, zastarali ali pa se vlečejo že leta. Opisali smo primere postopkov proti Zoranu Jankoviću, ki jih je policija začela preiskovati pred vrsto leti, epiloga pa še niso dobili. Pisali smo o primerih Roka Furlana, ki je bil v zadnjih 20 letih že desetkrat ovaden, a še nikoli obsojen. Pisali smo tudi o kazenskih postopkih v primeru zlorab evropskih sredstev, ki se vlečejo leta in leta.

Poleg dolgotrajnih policijskih preiskav in počasnega dela tožilcev so sodne preiskave eden izmed glavnih razlogov za dolgotrajne postopke. Sodna preiskava je slovenska posebnost in je nekakšno sojenje pred sojenjem. Tožilci lahko namreč po končani policijski preiskavi namesto vložitve obtožnice sodišče najprej zaprosijo za izvedbo sodne preiskave. V sodni preiskavi nato preiskovalni sodnik še enkrat zasliši osumljenca in priče – torej ponovno opravi delo, ki sta ga že pred tem opravila policija oziroma tožilstvo. V primeru gospodarskega kriminala in korupcije se tožilci praviloma tudi odločajo za uvedbo te preiskave.

Da je sodna preiskava nepotreben ostanek preteklosti v slovenskem pravosodnem sistemu, dokazuje tudi dejstvo, da je velika večina evropskih držav nima ali pa jo je v preteklosti ukinila. Na to je prejšnji teden opozoril tudi predsednik vrhovnega sodišča Florjančič – v govoru ob otvoritvi sodnega leta je poudaril, da se že predolgo pogovarjamo o prenosu preiskave na tožilstvo.

S takim prenosom bi ukinili sodno preiskavo in uvedli tako imenovano policijsko-tožilsko preiskavo. Namesto preiskovalnega sodnika bi tako preiskavo vodilo tožilstvo, dokazi, zbrani v tej preiskavi, pa bi bili nato veljavni tudi na sodišču. Po današnji ureditvi pa kot dokaz v sodnem postopku na primer veljajo le izjave prič, ki jih te podajo preiskovalnemu sodniku. Če ste bili priča hujšega kaznivega dejanja, boste tako v (še) obstoječem sistemu zaslišani kar trikrat: najprej vas bo zaslišala policija, nato preiskovalni sodnik, nato pa boste morali pričati še na glavni sodni obravnavi.

Kljub neučinkovitosti in nepotrebnosti sodnih preiskav pa se tožilstvo zaenkrat še upira njihovi ukinitvi. Ukinitev sodnih preiskav in njihovo nadomestilo s policijsko-tožilskimi preiskavami bi namreč pomenilo več dela za tožilce.