Na Pod črto smo skupaj z evropskim združenjem podatkovnih novinarjev EDJNet ugotovili, da so se povprečne temperature v 558 evropskih mestih bistveno povišale v primerjavi s predindustrijsko dobo. Posledice višjih temperatur bodo občutili tudi prebivalci slovenskih mest, saj lahko pričakujejo intenzivnejše skrajne vremenske dogodke, med katere sodijo tudi vročinski valovi.

Več sto tisoč ogroženih državljanov

Vročinski valovi so najbolj nevarni pri starejših, srčnih in kroničnih bolnikih, kjer se telo tudi med počivanjem ne zmore dovolj učinkovito ohladiti. Zato se med vročinskimi valovi – daljšimi obdobji brez vmesnih ohladitev – bistveno poveča smrtnost med ogroženimi skupinami prebivalstva.

Med vročinskimi valovi v Evropi je leta 2003 v 16 evropskih državah umrlo več kot 70.000 ljudi. Povečano smrtnost med vročinskimi valovi so zabeležili tudi pri slovenskem Nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja (NIJZ). V raziskavi so ugotovili, da je bilo mogoče posledicam vročinskega vala v letu 2015 pripisati 137 dodatnih smrti, kar je približno 7-odstotno povečanje glede na pričakovano smrtnost.

Število ogroženih prebivalcev se povečuje. Po oceni NIJZ je Sloveniji približno 120.000 državljanov z boleznimi srca in ožilja. Na statističnem uradu dodajajo, da je v Sloveniji v začetku letošnjega leta živelo 19,4 odstotka državljanov, starejših od 65 let (dobrih 400.000), od tega jih je 5,2 odstotka starejših od 80 let (približno 112.000). Poleg bolnikov so zaradi pomanjkljivega nadzora ogroženi tudi delavci, ki morajo v poletni vročini opravljati težja fizična dela. Kar pomeni, da je v vročinskih valovih vsakič obremenjenih – in tudi ogroženih – več sto tisoč ljudi. Še zlasti v mestih.

Pogostejši in bolj intenzivni vročinski valovi

V Ljubljani je bilo letno povprečje vročih dni do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja okoli deset (pri vročih dnevih se najvišja temperatura dvigne nad 30 stopinj). Od sredine osemdesetih pa se je povprečje večalo in na slovenski okoljski agenciji ARSO zdaj poleti v glavnem mestu namerijo v povprečju več kot 30 vročih dni. Najbolj je izstopalo leto 2003, ko je bilo v Ljubljani 54 vročih dni.

Zelo podobno velja za Maribor, le da se je začelo z nekoliko nižjim povprečjem (8 vročih dni). Vroči dnevi so se začeli množiti v drugi polovici osemdesetih let in danes je povprečno število vročih dni v Mariboru okoli 28. Enako kot v Ljubljani močno izstopa leto 2003, ko so v Mariboru našteli kar 56 vročih dni.

Tako v Ljubljani kot v Mariboru se je povečevala tudi absolutno najvišja temperatura, izmerjena v tekočem letu. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja je najbolj vroč dan v letu v povprečju dosegel okoli 33 stopinj Celzija. Danes je povprečje že okoli 36 stopinj. V obeh mestih so najvišjo absolutno temperaturo izmerili poleti leta 2013, ko je presegla 40 stopinj.

Vroča mesta

V slovenskih mestih je v obdobju vročinskih valov v letih 2006–2015 umrlo šest odstotkov ljudi več kot izven mest, so ugotovili na NIJZ. Mesta se namreč segrevajo hitreje kot okolica. Večje število prebivalcev pomeni več stavb, več pozidanih (in manj zelenih) površin, več infrastrukture, več prometa in večjo porabo energije.

V mestih zelo izstopajo nakupovalna središča. Tam so lahko temperature tudi do pet stopinj višje kot v drugih mestnih predelih, saj takšni objekti združujejo vse dejavnike, ki povečujejo segrevanje urbanega okolja: velika parkirišča, promet in montažne stavbe, ki jih je treba močno segrevati in ohlajati. Takšne vroče točke segrevajo okolico, zvišujejo porabo energije in povečujejo toplotno obremenitev za občutljivejše skupine prebivalstva – med njimi starejše, ki morajo po nakupih v vroča trgovska središča.

Pomagajte nam preiskovati posledice globalnega segrevanja. Podprite naše delo v letu 2019

Pomagajo zelenje in energetska sanacija

Če bi sedanje vroče točke zasadili z dodatnimi drevesi, za parkirišče uporabili tlakovce s posajeno travo namesto asfalta, zmanjšali število parkirišč, uredili zelene strehe ali jih prebarvali z odbojno svetlo barvo, bi takšni ukrepi bistveno zmanjšali segrevanje in zmanjšali porabo energije.

S podobnimi ukrepi in energetsko prenovo stavb bi izboljšali tudi razmere, v katerih se poleti znajdejo bolniki v obeh največjih slovenskih bolnišnicah. Na infekcijskem oddelku mariborskega kliničnega centra je moralo zdravstveno osebje zaradi vročine oskrbovati bolnike v zaščitnih oblačilih, ker je bila vročina prehuda. Podobne prizore je mogoče vsako poletje spremljati tudi v drugih zdravstvenih objektih po državi.

Učinkovita energijska sanacija lahko bistveno zniža porabo energije in v povprečju zmanjša stroške za 15–20 odstotkov, kar upravljavcu v petih do desetih letih povrne naložbo. Enako pomembno je izboljšanje bivalnih pogojev in manjše segrevanje okolice, kar prav tako prinaša uspešna energijska sanacija. Toda država še nima mehanizmov, s katerimi bi usmerjala nacionalno energetsko politiko in ugotavljala učinkovitost energetskih sanacij.

Država brez strategije

Med preiskovanjem posledic vročinskih valov smo ugotovili, da imajo slovenska mesta kljub globalnim podnebnim spremembam na voljo več ukrepov, s katerimi je mogoče zmanjšati posledice višjih temperatur. Za ugodnejše bivalne razmere v notranjosti stavb je potrebna učinkovita energetska sanacija. Mesto ohlajajo drevesa, zelenice, parki in vodne površine. Za delavce na prostem je treba prilagoditi poletne delovnike in poskrbeti za zaščito pri delu. Teh ukrepov pa ni mogoče uresničiti brez sistemskega pristopa za preprečevanje negativnih učinkov podnebnih sprememb.

Toda Slovenija je doslej pripravila samo strateški okvir za prilagajanje podnebnim spremembam in predstavila nekaj dolgoročnih podnebnih scenarijev, v katerih poskušajo strokovnjaki predvideti posledice višjih temperatur in spremenjenega padavinskega režima. Ni pa sprejela zavezujočih ukrepov, s katerimi bi usmerjala prostorsko, okoljsko in socialno politiko v času višjih temperatur. Država še nima niti nacionalne energetske strategije, s katero bi spremljala učinke energetskih sanacij. Osnovni razvojni dokument na področju energetike (Energetski koncept Slovenije) bo vlada predvidoma obravnavala šele konec prihodnjega leta. Nekatere dobre prakse so sicer prinesli evropski projekti, ki pa so jih občine pridobivale in uresničevale po svoje – pogosto brez merljivih učinkov. Zato je Slovenija slabo pripravljena na posledice višjih temperatur.