Na začetku preiskave slovenskih političnih tednikov smo se odpravili v knjižnico. Pregledali smo zadnja dva letnika Mladine, Reporterja in Demokracije ter si ogledali njihove naslovnice – del revije, ki morda najbolje pokaže uredniško usmeritev medija.

Ugotovili smo, da se vsi trije tedniki zelo izrazito ukvarjajo z notranjo politiko in politično zgodovino. Na naslovnicah prevladujejo fotografije ali karikature najbolj izpostavljenih slovenskih politikov: predvsem Marjana Šarca in Janeza Janše, pa tudi nekaterih drugih, včasih že nekdanjih politikov (Milan Kučan, Tito …) ali gospodarstvenikov (»tajkunov«). Veliko je tudi zgodovinskih tem, povezanih s tranzicijo ali nekdanjim političnim režimom, denimo, kdo vse je bil član komunistične partije ali sodelavec nekdanje službe državne varnosti (Udbe).

V primerjavi z nekaterimi tujimi političnimi tedniki – za enako obdobje smo pregledali še naslovnice Spiegla, Tima, Newsweeka in Profila – imajo slovenski politični tedniki na naslovnicah razmeroma malo družbenih, kulturnih in zunanjepolitičnih tem. Nanje so se z več naslovnicami odzvali samo na Mladini, ko so med drugim predstavili stanovanjsko problematiko, digitalno zasvojenost, strah pred cepljenjem, okoljske spremembe ali obremenjenost otrok v šoli.

Zelo izrazita je tudi strankarska opredelitev slovenskih političnih tednikov. Na Mladini so na naslovnici podprli stranko Levica, na Demokraciji izpostavljajo vodilne politike SDS (zlasti Janeza Janšo), Reporter je naklonjen Novi Sloveniji in Mateju Toninu. Vsi trije tedniki so kritični do Marjana Šarca, na naslovnicah Demokracije pa kot negativci redno nastopajo migranti, »levičarji«, pripadniki islamske vere ali »udbaši«.

Osamosvojitev Mladine

Jasna ideološka opredelitev za politične tednike ni neobičajna in sama po sebi še ne pomeni, da medij ne more biti verodostojen – poročati o pomembnih temah v javnem interesu, razkrivati nepravilnosti in podpirati kakovostnega novinarskega dela. Vendar je za kritično branje njihovega poročanja zelo pomembno poznati njihove lastnike: imen, ideoloških prepričanj, poslovnih interesov in političnih motivov. Kar je še zlasti pomembno pri slovenskih političnih tednikih, ki so zaradi majhnega trga in močne prepletenosti gospodarstva s politiko zelo občutljivi na ekonomske pritiske in na ugibanja, katera interesna skupina »stricev iz ozadja« financira njihovo delo.

V prvem delu preiskave smo analizirali lastništvo v političnem tedniku Mladina, ki je postalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja po vsej Jugoslaviji simbol uporniškega, politično nekorektnega in pogumnega novinarstva.

Mladina je bila pred osamosvojitvijo Slovenije del mladinskega tiska, ki ga je izdajala tedanja Zveza socialistične mladine Slovenije – skupaj s Cicibanom, Pionirskim listom in drugo mladinsko periodiko (njihov založnik je bila Mladinska knjiga). Vendar so se novinarji in uredniki Mladine hoteli osamosvojiti in ustanoviti zasebno medijsko družbo. To jim je leta 1989 omogočila sprememba jugoslovanskih zakonov, ki so dovoljevali privatizacijo družbenega premoženja. Ločili so se od starega založnika in izdajatelja ter postali eno prvih zasebnih podjetij v državi.

Neznani ali skriti lastniki

Prvi lastniki Mladine so postali bivši in nekdanji sodelavci revije: kolumnisti, komentatorji, novinarji, fotografi, lektorji in drugi, ki so se odzvali pozivu ustanovne ekipe. Leta 1990 so ustanovili novo delniško družbo, v kateri so imeli vsi lastniki manjše, razmeroma enakomerno porazdeljene deleže. Vendar so se začele razmere po osamosvojitvi hitro spreminjati.

Revija je izgubila velik del nekdanjih bralcev. Naklada je najprej padla z 80.000 na 40.000 izvodov (do 80.000 so izjemoma dosegle najbolj odmevne številke), nato se je prepolovila na 20.000 in se v devetdesetih letih ustalila na približno 15.000 izvodih. Revija je izgubila velik del prihodkov od prodaje in je imela vse več finančnih težav, kar je vplivalo tudi na lastništvo.

Med deležniki Mladine se je izoblikoval nepregleden notranji trg, na katerem so nekateri posamezniki – zlasti Franci Zavrl – kupovali deleže od drugih lastnikov, ki so odhajali z revije ali so potrebovali denar. Te lastniške spremembe niso bile transparentne, saj je bila Mladina zaprta delniška družba, ki ni razkrivala podatkov o lastnikih. Franci Zavrl pa je zaradi drugih dejavnosti, predvsem vodenja agencije Pristop, skrival dejanske deleže v Mladini.

Skrivanje lastništva je bila stalnica poslovne kulture Mladine, saj so namesto resničnih lastnikov večkrat nastopali »slamnati« posamezniki ali finančni skladi. Leta 2002 se je Mladina pripojila družbi Infomediji, ki je izdajala računalniške revije in knjige, vendar tudi po združitvi ni bilo mogoče ugotoviti, kdo so dejanski lastniki revije. Leta 2007 je večinski delež Mladine prevzela goriška finančna skupina KB 1909, prav tako zaprta delniška družba, ki ne razkriva podatkov o lastnikih. Zato je javnost šele deset let pozneje izvedela nekatere podrobnosti o prevzemu Mladine, ko so morali njeni vodilni pred dvema letoma pričati pred parlamentarno komisijo o ugotavljanju zlorab v slovenskem zdravstvenem sistemu na področju prodaje in nakupa žilnih opornic.

Po likvidaciji KB 1909 je večinski delež Mladine spet naprodaj. Ampak tudi tokrat ni mogoče izvedeti, kdo jo v resnici prodaja in kdo jo bo kupil. Dejansko lastništvo Mladine bo zato še naprej ostalo skrito. In s tem vprašanje, katera interesna skupina bo omogočila preživetje levega političnega tednika.

Politični pritiski na oglaševalce

Na primeru Mladine smo pokazali tudi izjemno občutljivost političnih tednikov na ekonomske pritiske. Ko je po parlamentarnih volitvah leta 2004 mesto predsednika vlade prevzel vodja SDS Janez Janša, so nekatera državna in z državno povezana podjetja iz Mladine umaknila oglase. Mladina je v dveh letih po menjavi vlade izgubila za skoraj milijon evrov prihodkov od prodaje, čeprav je ostala naklada enaka ali se je nekoliko dvignila – kar naj bi bil za oglaševalce najpomembnejši podatek.

Oglasi državnih ali z državo povezanih podjetij so lahko na slovenskem medijskem trgu ključni za preživetje določenega medija. Z usmerjanjem teh oglasov lahko politika omogoči delovanje »prijateljskega« medija ali kaznuje »sovražnega«. Ugotovili smo, da v takšnih primerih oglaševalci ne sledijo merilom stroke – nakladi, dosegu ali nagovarjanju ustreznih bralcev – ampak upoštevajo neformalne želje zakupnikov medijskega prostora. Včasih so razlog osebne zamere, ko mediji »ugriznejo roko, ki jih hrani«. Drugič želja direktorjev državnih podjetij, da bi tudi pod novo oblastjo ohranili položaj. Pa tudi strah direktorjev zasebnih podjetij, da bi z oglaševanjem v neprimernem mediju ogrozili donosne posle z državo.

Mladini se je v zadnjih dvajsetih letih zgodilo vse troje. Kar kaže, da je preživetje političnega tednika v Sloveniji zelo odvisno od tistih, o katerih poročajo: politikov in razmerja moči med političnimi strankami.

Vprašanje zaupanja

Primer Mladine je pokazal vse značilnosti medijske tranzicije po osamosvojitvi. V prvem koraku je skupina iznajdljivih posameznikov uspešno privatizirala nekdanje družbeno premoženje. V drugem koraku so prvotni ustanovitelji prodajali deleže, ki so končali v rokah maloštevilnih lastnikov, velikokrat na nepregleden način. V tretjem koraku so v medij preko slamnatih oseb ali družb vstopili uspešni tranzicijski podjetniki. Na koncu pa so deleže prenesli ali prodali tujim finančnim skladom, ki so poskrbeli za anonimnost lastništva.

Zakaj je to slabo? Država ni nikoli pripravila medijske strategije, s katero bi analizirala realne probleme na slovenskem medijskem trgu. Politični tedniki v Sloveniji ne morejo preživeti samo od prodaje revije. Pri trženju oglasnega prostora so preveč odvisni od politike, ki lahko z ukinjanjem ali podeljevanjem oglasov močno vpliva na preživetje podjetij na medijskem trgu. Medijskim lastnikom pa v medijskem razvidu ni treba objaviti realnega lastništva, ampak le formalnega, ki je lahko tudi slamnato podjetje ali posameznik.

Ko bralci na naslovnici političnega tednika preberejo javno podporo določeni politični stranki ali kritiko nekega politika, ne morejo zares vedeti, ali gre za verodostojno analizo ali vpliv skrite interesne skupine. Prav takšen dvom pa je postal tudi v Sloveniji najbolj pogosta oblika napadov na verodostojnost novinarjev in pomen njihovih razkritij.

Ministrstvo za kulturo bi zato moralo poskrbeti, da so v razvid medijev vpisani dejanski lastniki medija. Obenem pa bi morali mediji, kot je Mladina, pripraviti strategijo, kako na omejenem slovenskem medijskem trgu zmanjšati odvisnost od oglaševanja državnih podjetij – in s tem tudi omejiti vpliv politike na poročanje prek izsiljevanja z nakupom oglasnega prostora. Kar so v preteklosti že počele slovenske vlade, tako leve kot desne.

Preberite celotno preiskavo: Tednik Mladina: primer medijske tranzicije na Slovenskem

Oglejte si tudi infograiko o skritih lastnikih Mladine: Infografika: iskanje skritih lastnikov Mladine

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.