V Dvorski vasi, ki leži tik ob bolj znanih Begunjah na Gorenjskem, se v idilični pokrajini predalpskega sveta nahaja dvorec Drnča.

Nekdanji dvorec plemiške družine Lamberg je ob prelomu tisočletja od radovljiške občine najemala psihiatrična bolnišnica Begunje. Nato pa so se v bolnišnici odločili, da dvorca ne bodo več koristili. Občina je morala zato najti nov način uporabe dvorca.

Na občini so se odločili, da bodo dvorec preoblikovali v butični hotelski kompleks z medicinsko dejavnostjo. Sklenili so partnerstvo z lokalnim podjetnikom, ki je nato investiral v obnovo dvorca in izgradnjo dodatne hotelske stavbe.

A tu so se stvari zapletle. Najprej je država podjetniku odvzela že pridobljena evropska sredstva za projekt. Nato je hotelski kompleks pristal v rokah pogrebnikov podjetij, ki naj bi v poslih s kompleksom po ovadbah policije upnike opeharili za kar osem milijonov evrov. Hotelski kompleks je nato pristal v lasti slabe banke, ki ga je prodala za nenavadno nizko ceno, s čimer smo davkoplačevalci izgubili vsaj dva milijona evrov.

Kako je prišlo do vseh teh nepravilnosti? Pri Pod črto smo preiskali zgodbo hotelskega kompleksa Lambergh od začetka projekta izgradnje hotela pa do danes.

Dvorec Drnča: od zdravilišča do psihiatrične bolnišnice do hotela

Dvorec Drnča je po pisanju portala radolca.si eden izmed prvih zgrajenih renesančnih dvorcev v Sloveniji. Prve omembe dvorca je moč zaslediti že v 13. stoletju. V 16. stoletju ga je obnovila plemiška družina Lamberg in mu dala današnjo podobo renesančne stavbe.

V drugi polovici dvajsetega stoletja je v dvorcu domovalo klimatsko zdravilišče Dvorska vas. Leta 1963 pa je v prostorih dvorca pričel obratovati oddelek Psihiatrične bolnišnice Begunje.

V začetku tega tisočletja bolnišnica ni bila več zainteresirana za uporabo dvorca, so nam pojasnili na radovljiški občini. Zato so na občini leta 2004 pričeli iskati nove ideje za razvoj in uporabo dvorca. Odločili so se, da bodo dvorec poskušali celovito sanirati, ga preoblikovati v hotel in ob dvorcu zgraditi še eno hotelsko stavbo. To vizijo so želeli na občini izpolniti v sodelovanju z zasebnim investitorjem.

V ožji izbor je prišlo šest investitorjev. Na koncu je občina izbrala podjetje Izolacija Kepic v lasti gorenjskega podjetnika Milana Kepica. Občina in Kepic so nato skupaj ustanovili podjetje Predence. Občina je vanj vložila dvorec, ki je bil takrat po ocenah občine vreden dobrih 500.000 evrov. Kepic pa naj bi priskrbel sredstva za njegovo obnovo in izgradnjo dodatne hotelske stavbe. Načrt je bil, da občina Kepicu dvorec postopoma odproda.

Predence izgubi skoraj tri milijone evropskih sredstev

A pri gradnji hotelskega kompleksa, ki se danes imenuje Lambergh, se je zalomilo.

Kot gre sklepati iz poslovne dokumentacije, je Kepic za gradnjo kompleksa od Nove KBM pridobil 4,8 milijona evrov posojila. Podjetje Predence je za projekt obenem od gospodarskega ministrstva dobilo še 2,7 milijona evrov evropskih sredstev. Sodeč po dokumentih ministrstva, ki smo jih pridobili z zahtevo po dostopu do informacij javnega značaja, je bila vrednost celotnega projekta kar deset milijonov evrov.

Za ta denar naj bi Kepic obnovil dvorec Drnča, zgradil dodatno hotelsko stavbo in v njej uredil tudi medicinsko-lepotni center.

Toda za Kepica se projekt ni končal dobro. Eden izmed glavnih vzrokov za to je bila izguba omenjenih evropskih sredstev. Uslužbenci gospodarskega ministrstva so namreč leta 2009 opravili kontrolo projekta in ugotovili, da je Kepic ob prijavi projekta za pridobitev sredstev navajal napačne podatke o prenočitvenih zmogljivostih hotelskega kompleksa. Kepic je namreč v prijavi napihnil podatke o zmogljivosti.

Posledično je ministrstvo Kepicu preklicalo dodelitev evropskih sredstev, Kepic pa je s tem ostal brez slabih treh milijonov evrov. Posledično je podjetje Predence zapadlo v finančne težave, leta 2014 pa je končalo v stečaju.

Kepic je nato zaradi poslov podjetja Predence pristal celo na sodišču. Kot je poročalo Delo, se je leta 2014 proti Kepicu začelo sojenje zaradi poslovne goljufije pri gradnji hotelskega kompleksa. Tožilstvo je Kepicu očitalo, da je z neplačilom računov dva podizvajalca oškodoval za okoli 900.000 evrov. Kepic na koncu ni bil obsojen; kot so nam sporočili s kranjskega okrožnega sodišča, je tožilstvo leta 2017 odstopilo od njegovega pregona.

Izguba evropskih sredstev in posledične finančne težave podjetja Predence so izgubo povzročile tudi Občini Radovljica. Kepic bi moral občini v več letih v zameno za dvorec Drnča plačati 522.000 evrov. A tega dolga Kepic občini ni poplačal v celoti. Dolžan ji je namreč ostal slabih 58.000 evrov. Glede na to, da podjetje Predence ob poznejšem stečaju ni imelo nobenega premoženja več, je za občino ta denar izgubljen.

Kompleks Lambergh pade v roke pogrebnikov podjetij

Po propadu Milana Kepica je družbo Predence in s tem tedaj že zgrajen hotelski kompleks leta 2010 po uradnih dokumentih sodeč prevzela družba Neo dom ladjedelništvo. Ta je bila takrat v večinski lasti Mihaela Živca iz Novega mesta.

Živec nam je v telefonskem pogovoru pojasnil, da je družbo Predence s še nekaj ostalimi podizvajalci prevzel, ker mu Kepic ni plačal računov za opravljena dela na kompleksu. Po prevzemu družbe je Živec iskal morebitne kupce za hotelski kompleks in se po Živčevih besedah za prodajo dogovoril z dolenjskim poslovnežem Tomažem Hočevarjem.

Vendar Hočevar takrat uradno ni postal lastnik hotelskega kompleksa. V posle so se namreč vključili pogrebniki podjetij.

Ključna manevra sta se zgodila februarja 2013. Tistega meseca je podjetje Neo dom ladjedelništvo najprej pristalo v lasti podjetja GHM. Podjetje GHM je v lasti druge slovenske družbe po imenu KTT Raka. KTT Raka je v lasti slovaškega podjetja Salgari, katerega direktor je Aleš Alojzij Rus – torej član tako imenovane mreže Orion. Salgari je v lasti britanske družbe The E-Emporium Limited, katere direktorica je bila do nedavnega Barbara Podlogar – torej druga članica orionovske mreže pogrebnikov podjetij. Lastnik družbe The E-Emporium Limited je podjetje Sven Capital iz ameriške zvezne države Delaware. Lastništvo Svena ni znano.

Podjetje Neo dom ladjedelništvo je nato leta 2014 končalo v stečaju in s tem je bil »pogreb« tega podjetja končan.

Preberite tudi:

• Kdo so pogrebniki podjetij
• Kaj je mreža Orion

S prenosom lastništva Neo dom ladjedelništva na podjetja pogrebnikov podjetij so slednji poskrbeli, da se je izgubila poslovna dokumentacija Neo doma – in s tem tudi sledi za morebitnimi spornimi posli v zvezi s hotelskim kompleksom Lambergh. Hkrati s pogrebom Neo dom ladjedelništva so pogrebniki podjetij namreč izvedli še en manever – prenos hotelskega kompleksa na novo, nezadolženo podjetje z imenom Elba plus.

Kako je hotelski kompleks pristal v lasti Elbe plus? Sodeč po dostopni dokumentaciji iz stečaja podjetja Predence (tudi to podjetje je šlo leta 2014 v stečaj) naj bi Predence februarja 2013 hotelski kompleks za slabih osem milijonov evrov najprej prodal podjetju GHM. Nato pa naj bi GHM za neznano vsoto hotelski kompleks prodal podjetju Elba plus. Vendar stečajni upravitelj Neo dom ladjedelništva ni mogel pridobiti dokazov, da so bile kupnine za hotel dejansko plačane.

Tudi za podjetjem Elba plus se skriva pogrebnica podjetij Barbara Podlogar. Podlogar je bila namreč v tistem času direktorica Elbe plus, podjetje pa je bilo v lasti že prej omenjenega the E-Emporium Limited, kjer je bila Podlogar prav tako direktorica. Tudi Elba plus je pozneje končala v stečaju, poslovna dokumentacija podjetja pa je izginila.

Prenos lastništva hotelov iz podjetja Predence na Elbo plus je zaradi suma večmilijonskega opeharjenja upnikov preiskovala tudi policija. Z ljubljanske policijske uprave so nam sporočili, da so v zvezi s tem na ljubljansko tožilstvo podali dve kazenski ovadbi. Tri osebe so ovadili zaradi suma kaznivega dejanja povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem, s čimer naj bi upnike podjetja Predence opeharili za osem milijonov evrov. Eno osebo pa so policisti ovadili zaradi suma ponarejanja listin. Za koga točno gre, na policiji ne izdajajo.

Z ljubljanskega tožilstva pa so nam povedali le, da jim je policija v zvezi s tem primerom podala dve kazenski ovadbi: eno leta 2013, drugo leta 2016. Na tožilstvu kazensko preganjajo le še dve osebi, zadeva pa je trenutno v fazi sodne preiskave, so nam še sporočili s tožilstva.

Kdo je pravzaprav kupil kompleks Lambergh?

Potem ko je lastnik hotelskega kompleksa Lambergh postalo podjetje Elba plus, so se pričele dogajati nove nenavadnosti. Hotel je tik za tem v najem vzel dolenjski podjetnik Tomaž Hočevar. Hočevar se sicer ukvarja predvsem s prodajo in predelavo mesa.

Toda javno dostopne poslovne bilance podjetja Elba plus kažejo, da to podjetje od leta 2013 pa vsaj do leta 2016 ni imelo niti centa prihodkov. Na kakšen način je torej Tomaž Hočevar Elbi plus plačeval najemnino za hotel?

Hočevar na to naše vprašanje uradno ni odgovoril. Povedal je le, da je v obnovo hotela vložil precej lastnih sredstev.

Zakaj je vprašanje nenavadne verige prodaj hotelskega kompleksa Lambergh in nato plačila za najem hotela pomembno? Prvotna lastnica hotela, družba Predence, je upnikom ob stečaju ostala dolžna dobrih osem milijonov evrov. Kakršna koli sredstva od prodaje hotela drugim družbam bi morala biti namenjena za poplačilo upnikov. A kot rečeno, naj bi pogrebniki podjetij hotel iz družbe Predence kar brezplačno prenesli na podjetje Elba plus. Nato pa je hotel v, kot kaže, brezplačno uporabo, dobil Tomaž Hočevar.

Za pojasnila v zvezi z nenavadnimi posli smo se obrnili na glavne akterje v tej zgodbi: Mihaela Živca, ki je prek družbe Neo dom ladjedelništvo postal večinski lastnik podjetja Predence in s tem hotelskega kompleksa, ter Tomaža Hočevarja, ki je hotel nato vzel v najem.

Živec nam je v telefonskem pogovoru zatrdil, da je za manevri prodaje hotela stal prav Tomaž Hočevar. Kot večinski lastnik Neo dom ladjedelništva se je Živec za nakup hotela po lastnih besedah pogajal prav s Hočevarjem. Za družbo GHM, ki je kupila Neo dom ladjedelništvo, pa naj bi po zagotovilu Živca prav tako stal Hočevar.

Tomaž Hočevar pa je za Pod črto v pisnem odgovoru na naša vprašanja zatrdil, da so trditve Mihaela Živca »neresnične in so očitno podane z namenom, da odgovornost za svoja ravnanja prevali na tuja ramena«.

A v resničnost zatrjevanj Tomaža Hočevarja gre dvomiti zaradi več dejstev. Kot rečeno, Hočevar po uradnih podatkih za najem hotela v resnici ni plačeval nikakršne najemnine. Hočevar nam v pisnih pojasnilih prav tako ni povedal, s kom pri podjetju Elba plus se je dogovoril za najem hotela in komu oziroma kako točno je plačeval najemnino zanj.

V posel najema hotelskega kompleksa od Elbe plus je bila obenem vpletena še ena oseba, ki je prav tako povezana s pogrebniki podjetij. Gre za Boštjana Božiča, ki je v imenu Tomaža Hočevarja kot direktor ene izmed Hočevarjevih družb podpisal pogodbo za najem kompleksa Lambergh od Elbe plus.

Božič je bil do aprila 2012 tudi solastnik in direktor gradbenega podjetja z imenom Ambi-Mont. To podjetje se je nato prav tako znašlo v rokah pogrebnikov podjetij, saj ga je prevzelo domžalsko podjetje The E-Emporium. Domžalski The E-Emporium je v solasti prej omenjenega britanskega The E-Emporium Limited, direktorica domžalskega podjetja pa je prav tako Barbara Podlogar. Poslovna dokumentacija podjetja Ambi-Mont je nato izginila, Ambi-Mont pa je ob propadu državi ostal dolžan dobrih 33.000 evrov. Boštjan Božič je za Pod črto v zvezi s posli s podjetjem Ambi-Mont povedal, da je podjetje prodal »najboljšemu ponudniku«.

Slaba banka kompleks proda nenavadno poceni

Kmalu po prenosu hotelskega kompleksa na podjetje Elba plus so terjatve do družbe Predence pristale na Družbi za upravljanje terjatev bank oziroma slabi banki. S tem je slaba banka postala tudi lastnica hipoteke, vpisane na hotelski kompleks Lambergh.

Kot gre sklepati iz stečajne dokumentacije, je banka Nova KBM prvotnemu lastniku družbe Predence, Milanu Kepicu, za obnovo dvorca in gradnjo dodatne hotelske stavbe v kompleksu Lambergh dala 4,8 milijona evrov posojila. Ker Predence tega posojila ni poplačal, je terjatev, zavarovano s hipoteko nad kompleksom Lambergh, prevzela slaba banka.

Tu pa so se v zvezi s hotelskim kompleksom Lambergh zgodile nove nenavadnosti.

Glavna naloga slabe banke je, da poskuša premoženje, ki ga je prevzela od državnih bank, prodati za čim višjo ceno. Državne banke smo namreč s proračunskim denarjem dokapitalizirali davkoplačevalci. To je, poenostavljeno povedano, potekalo na dva načina. Določen del denarja je država v državne banke vložila neposredno, določen del denarja pa prek družbe za upravljanje terjatev bank.

Kako je potekala dokapitalizacija bank prek družbe za upravljanje terjatev bank? Poglejmo si to na primeru podjetja Predence. Kot je razvidno iz neuradnih podatkov, objavljenih na spletni strani Portal plus, je bilo podjetje Predence Novi KBM leta 2013 z obrestmi vred dolžno 5,2 milijona evrov. Nova KBM je to terjatev prenesla na slabo banko. A slaba banka od Nove KBM te terjatve ni odkupila za njeno polno ceno. Slaba banka je Novi KBM za terjatev plačala 3,1 milijona evrov.

Zakaj le 3,1 milijona evrov? Slaba banka je terjatve od državnih bank kupovala po ceni, ki so jo cenilci, ki so ocenjevali vrednost terjatev v državnih bankah, ocenili kot realno vrednost. Cenilci so torej vrednost terjatve do podjetja Predence, zavarovano s hotelskim kompleksom Lambergh, ocenjevali na 3,1 milijona evrov, in ne na 5,2 milijona evrov, kolikor je znašal celoten dolg podjetja Predence do Nove KBM. Poenostavljeno povedano – hotelski kompleks Lambergh je bil po mnenju cenilcev vreden 3,1 milijona evrov.

Kot rečeno, smo teh 3,1 milijona evrov za odkup terjatev od Nove KBM slabi banki zagotovili davkoplačevalci. Naloga slabe banke pa je, da hotelski kompleks Lambergh proda za čim višjo ceno in s tem državnemu proračunu povrne čim več denarja, ki smo ga davkoplačevalci dali za odkup terjatev od Nove KBM.

Toda: slaba banka je kompleks Lambergh nato prodala za kar trikrat nižjo ceno od ocenjene vrednosti. Kot je lani poročalo Delo, je slaba banka januarja 2017 terjatve do podjetja Predence in s tem hotelski kompleks Lambergh prodala za le 1,06 milijona evrov. (Podatkov o doseženi ceni pri prodaji terjatev slaba banka sicer ne izdaja. Omenjen znesek pa je tudi nam potrdilo več virov, ki so bili seznanjeni s poslom.)

Slaba banka je torej Novi KBM za terjatev, zavarovano s kompleksom Lambergh, plačala 3,1 milijona evrov. Kompleks pa je nato prodala za 1,06 milijona evrov, kar pomeni, da smo davkoplačevalci v tem poslu izgubili 2 milijona evrov.

Tudi način prodaje terjatev oziroma hotelskega kompleksa je bil nenavaden. Slaba banka je terjatev prodala družbi Novoinno finance v lasti ljubljanskega podjetnika Marka Vilfana. Le nekaj mesecev za to prvo prodajo pa je kompleks Lambergh od Vilfana kupil takratni najemnik kompleksa – Tomaž Hočevar. A cena je bila precej višja. Hočevar je Vilfanu za kompleks odštel 1,42 milijona evrov. Vilfan je torej s tem poslom zaslužil 360.000 evrov.

Vrsta vprašanj pri poslu s kompleksom Lambergh

Pri poslu slabe banke s kompleksom Lambergh se poraja vrsta vprašanj. Prvo vprašanje je, zakaj je slaba banka kompleks prodala za le 1,06 milijona evrov?

Po prvotnih načrtih je bila investicija v gradnjo hotelskega kompleksa vredna kar 9,8 milijona evrov, je razvidno iz dokumentacije, ki smo jo pridobili od gospodarskega ministrstva. Kot rečeno, je Nova KBM za gradnjo namenila 4,8 milijona evrov posojila. Precej sredstev je v gradnjo hotela vložil tudi prvotni lastnik podjetja Predence, Milan Kepic.

Uradna ocena geodetske uprave vrednost kompleksa Lambergh ocenjuje na okrogle štiri milijone evrov. Ocenjevalci premoženja državnih bank pa so, kot rečeno, vrednost kompleksa ocenili na 3,1 milijona evrov.

Po drugi strani pa smo izvedeli, da je slaba banka vrednost kompleksa Lambergh ocenjevala še precej nižje. Ocena naj bi bila blizu doseženi prodajni ceni, torej dobremu milijonu evrov.

Kako so na slabi banki prišli do tako nizke ocene vrednosti? Na slabi banki so v odgovoru na to vprašanje zapisali le, da vrednost terjatev ocenjujejo po interni metodologiji, ki »med drugim upošteva trenutne tržne razmere«.

Toda že Tomaž Hočevar je nato za nakup hotela odštel 360.000 evrov več od ocene slabe banke.

Nenavaden način slabe banke pri prodaji terjatev

Bi pa na nizko ceno lahko vplival tudi način slabe banke pri prodaji terjatev do zadolženih podjetij. Namreč: zainteresirani kupci terjatev, ki jih prodaja slaba banka, morajo plačati visoke varščine, da sploh izvedo, s čim so terjatve zavarovane. Tako večina potencialnih kupcev terjatev sploh ne ve, kaj točno slaba banka prodaja.

Poglejmo to na konkretnem primeru podjetja Predence. Slaba banka ni prodajala hotelskega kompleksa Lambergh neposredno, temveč je prodajala terjatve do družbe Predence, ki so bile zavarovane s hotelskim kompleksom Lambergh. Kupec terjatev Novoinno finance je nato na podlagi teh terjatev z izvršbo družbi Predence »zaplenil« hotelski kompleks in ga nato prek sodne dražbe prodal Tomažu Hočevarju.

Informacija, da so terjatve do družbe Predence zavarovane s hotelskim kompleksom Lambergh, so bile dostopne le tistim, ki so pred dražbo terjatev plačali varščino 150.000 evrov. V nasprotnem primeru potencialni kupci terjatev od slabe banke niso mogli dobiti podatka, kaj točno bodo z nakupom terjatev pridobili.

Zakaj lahko pogojevanje za dostop do teh informacij s plačilom visoke varščine škodi poslovanju slabe banke? Za nakup hotelskega kompleksa Lambergh bi lahko bile na primer zainteresirane tuje hotelske verige, ki bi bile za kompleks pripravljene plačati več od 1,06 milijona evrov. A tem verigam je bil javno dostopen le podatek, da slaba banka prodaja terjatve do nekega podjetja po imenu Predence. Če pa so želele izvedeti več, so morale plačati 150.000 evrov varščine. Kako naj torej neka tuja hotelska veriga ve, da bo z nakupom terjatev lahko pridobila potencialno zanimivo lastništvo nad hotelskim kompleksom na Gorenjskem? Oziroma, zakaj bi kakšna hotelska veriga plačala 150.000 evrov varščine za možnost nakupa terjatev do njim popolnoma neznanega podjetja?

Zakaj slaba banka javno ne razkriva informacij o tem, s čim so terjatve zavarovane? Iz slabe banke so nam odgovorili, da je tudi v njihovem interesu, da se »o premoženju v njeni lasti objavi kar najizčrpnejše informacije«. A po njihovih pojasnilih naj bi jim objavo natančnih informacij o terjatvah preprečevala bančna zakonodaja.

Postavlja pa se tudi vprašanje, zakaj tedanji najemnik kompleksa Tomaž Hočevar terjatev do družbe Predence in s tem hotelskega kompleksa Lambergh ni kupil neposredno od slabe banke, temveč je kompleks za precej dražjo ceno na javni dražbi nato kupil od podjetja Marka Vilfana? Marko Vilfan nam je v telefonskem pogovoru na to vprašanje odgovoril le: »Ne vem več in nimam se časa o tem pogovarjati.« Hočevar pa nam na vprašanje, zakaj ni terjatev odkupil neposredno od DUTB, ni odgovoril.

Milijonski dolgovi podjetja Predence ne bodo nikoli poplačani

Kakšne so torej posledice celotne zgodbe s hotelskim kompleksom Lambergh? Družba Predence, ki je zgradila kompleks, je leta 2014 pristala v stečaju. Upnikom je ostala dolžna dobrih osem milijonov evrov. Državi je ostala dolžna 160.000 evrov, prav toliko je ostala dolžna radovljiški občini. Slabi banki je dolgovala omenjenih dobrih pet milijonov evrov. Ker ob stečaju družba ni imela nobenega premoženja, so vsi upniki razen slabe banke ostali v celoti nepoplačani.

Kot rečeno, smo davkoplačevalci luknjo, ki jo je v slovenske banke izkopala družba Predence, pokrili z vsaj dobrimi tremi milijoni evrov. Slaba banka je s prodajo hotelskega kompleksa Lambergh v proračun uspela povrniti le milijon evrov. Ostala dva milijona evrov sta za davkoplačevalce izgubljena.

Kazenski postopki v zvezi s preprodajami hotelskega kompleksa pa potekajo počasi. Kot rečeno, so se sporne prodaje zgodile leta 2013, postopek pa je šele v sodni preiskavi. Sodeč po dozdajšnjih izkušnjah s hitrostjo pravosodnih organov bo do morebitnih sodb v primeru hotelskega kompleksa Lambergh minilo še vrsto let.

Članek je del projekta Pogrebniki podjetij. Preberite vse članke v seriji.

Avtor in vodja projekta: Anže Voh Boštic
Urednica: Taja Topolovec
Preverjanje dejstev: Lenart J. Kučić
Lektura: Ana Bogataj
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt nastaja v sodelovanju s Transparency International Slovenia. Projekt delno financira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.

This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State.