Branje tega prispevka vam bo vzelo približno 12 minut

Slovenska sodišča so počasna. Razvpito počasna. A ta počasnost najverjetneje nikjer ne povzroči toliko škode kot pri postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči.

Ta sodišča odločajo o tožbah, v katere so vpleteni najranljivejši člani družbe. Nezakonito odpuščeni delavci in tisti, katerim je delodajalec izplačal premalo plač, dodatkov zaradi nadurnega dela, regresa. Socialni ogroženi, ki niso dobili socialnih pomoči. Slabo plačani prekerni delavci, ki bi morali biti zaradi narave svojega dela redno zaposleni.

Med čakanjem na razsodbo prizadeti pogosto ne morejo dobiti nadomestil za brezposelnost ali pravične odškodnine, kar jih pogosto pahne na rob preživetja.

Po podatkih vrhovnega sodišča so sodniki za rešitev posameznega delovnega spora na prvi stopnji v lanskem letu potrebovali kar 17 mesecev, za rešitev socialnega pa 14 mesecev in pol. Pritožbeni postopki so povprečno trajali še slabe štiri mesece.

Razlog za dolgotrajne postopke so predvsem sodniki sami. Delovna sodišča so obremenjena s starimi grehi v obliki spisov v omarah, ki so se jih sodniki zaradi kompleksnosti do nedavnega otepali. Nekdanji predsedniki sodišč pa so svojim podrejenim takšno ravnanje omogočali. Zdaj je sodstvo pred težko nalogo pohitritve postopkov v delovnih in socialnih sporih, ki bi delavcem in socialno ogroženim omogočili ustrezno raven zaščite.

Izkoriščanje, izsiljevanje, izigravanje

Nina (ime je zaradi varovanja zasebnosti sogovornice spremenjeno) je za eno izmed slovenskih medijskih hiš še kot študentka pri zgodnjih dvajsetih letih začela delati leta 2004. Še leta 2012 je prek avtorske pogodbe vsak mesec po plačilu akontacije dohodnine na račun dobila 1000 evrov. Nato so se stvari zaostrile.

Medijska hiša je leta 2013 od honorarnih sodelavcev zahtevala odprtje s. p.-jev in obenem znižala honorarje. »Dobivala sem 945 evrov bruto na mesec, po plačilu prispevkov mi je ostalo 600 evrov. Delati za tak znesek dvoizmensko delo in vsak mesec znova trepetati, koliko terminov za delo bo na voljo zame – sploh se ti ne zdi, da opravljaš resno delo,« pove Nina.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) določa, da mora delodajalec delavca, kot je Nina, redno zaposliti in s tem omogočiti vse ugodnosti redne zaposlitve – plačan dopust, bolniško odsotnost, plačane prispevke iz dela, odpovedni rok in odpravnino ob morebitni odpustitvi. Ninino delo je namreč imelo vse znake rednega delovnega razmerja.

A redno zaposlitev mora honorarni sodelavec iztožiti na delovnem sodišču. Če tožbo dobi, mu mora delodajalec obenem poravnati vse prispevke iz dela za ves čas honorarnega sodelovanja in razliko med neto izplačilom, ki ga je dobil sodelavec, in plačo redno zaposlenega na primerljivem delovnem mestu.

Nina je tožbo za ugotovitev delovnega razmerja ter izplačilo prispevkov in razlike v plači za nazaj na delovno sodišče vložila maja 2013. Že pred vložitvijo tožbe pa je bila deležna bolj ali manj odkritih pritiskov delodajalca.

»Pred tožbo moraš najprej podjetju, v katerem delaš, poslati zahtevek za zaposlitev,« razloži Nina. »Podjetje mora nanj odgovoriti v osmih dneh.

Če ga zavrnejo, lahko vložiš tožbo.

Par dni po vložitvi mojega zahtevka so me poklicali v pravno službo. Pravnica mi je večkrat rekla, da smo zdaj še na enem bregu, ob vložitvi tožbe pa bomo na dveh. Pa da bo tožba zame psihično naporna in da bo dolga …«

Psihične posledice so se pokazale že nekaj dni po pogovoru z upravo. Zaradi nesporazuma pri objavi članka na spletu se je nad Nino znesla redno zaposlena sodelavka. »Spomnim se še, da sem ji rekla, da naj se nehajo spravljati na nas (honorarne sodelavce, op. a.), da naj se nehajo tako obnašati, in pika.« Nato je Nina padla v nezavest, prenehala dihati. K sreči jo je s pritiski na prsni koš k ponovni zavesti spravil eden izmed novinarjev.

Zaradi tega incidenta je Nina proti medijski hiši vložila še tožbo zaradi mobinga. Sodišče je prvi, predobravnalni narok, opravilo šele oktobra 2013, torej pet mesecev po vložitvi tožbe.

Na tem naroku poskuša sodnik z mediacijo med sprtima stranema doseči dogovor. »Obe strani sva se odločili za mediacijo. Nato pa so predstavniki medijske hiše dan pred narokom sporočili, da niso dali soglasja za mediacijo in da ne vedo, kdo ga je dal,« pove Nina. Razpisovanje naroka je bilo tako le nepotrebno zapravljanje časa. Naslednjo obravnavo je sodišče razpisalo šele za marec 2014, torej skoraj leto dni po vložitvi tožbe.

V tem času Nini ni bilo lahko. Po padcu v nezavest je bila en mesec bolniško odsotna. Namestnica urednika ji je najprej obljubila, da ji bodo izplačali 1000 evrov nadomestila za bolniško odsotnost. To obljubo je po vložitvi tožbe preklicala.

Obenem so ji do konca leta znižali število mesečnih terminov dela na le tri dni. Plačilo ni zadostovalo niti za stroške prispevkov za s. p. Torej je delala sebi v minus. Z delom ni mogla prenehati, ker ob primeru prekinitve dela z njene strani medijske hiše ne bi mogla tožiti za pridobitev redne zaposlitve.

Po novem letu Nini niso podaljšali pogodbe. Vmes sta se z možem preživljala z eno, nizko plačo. Kako sta zdržala? »Vseskozi si živčen. Sam si pridelaš zelenjavo. Greš na kmetijo po mleko in si sam iz njega narediš sir in maslo. Kruh si pečeš doma,« pove Nina.

Na razpravi marca 2014 je sodnica zaslišala Ninine nadrejene. Ugotoviti je želela, ali je Nina res opravljala enako delo kot redno zaposleni.

Obravnava ji ni vzbudila zaupanja v sodnico.

»Zdelo se mi je, da sploh ne razume mojega položaja. Mojo nekdanjo nadrejeno je med zaslišanjem večkrat vprašala isto, na primer, kaj je njeno delovno mesto. Vse je potekalo počasi. Ko sem vprašala svojega odvetnika, zakaj sodnica ne zasliši mene, mi je odgovoril, da se sodnici ne da. Češ da jo je že večkrat imel na obravnavi in jo pozna. Tudi zamujala je: obravnava bi se morala začeti opoldne, začeli pa smo jo ob 12.30.«

Naslednjo obravnavo je sodnica razpisala za junij, torej več kot leto dni po vložitvi tožbe. Par dni pred obravnavo pa je Nini medijska hiša ponudila poravnavo. Nina jo je sprejela in več kot leto dni po vložitvi tožbe dobila okoli 20.000 evrov. Zaposlitvi se je morala v skladu z določili poravnave odpovedati. »Zaradi mobinga si je tudi nisem želela,« zatrdi Nina.

Izogibanja plačilom odpravnine

Če želi delodajalec delavca odpustiti zaradi pomanjkanja dela, mora spoštovati večmesečni odpovedni rok in delavcu izplačati odpravnino. Odpravnine pa delodajalcu ni treba plačati, če delavca odpusti iz krivdnih razlogov – na primer zaradi kršenja pogodbe o zaposlitvi.

A nekateri delodajalci se izplačilom odpravnine poskušajo izogniti s krivdno odpustitvijo delavca, čeprav ni slednji storil nič narobe. Delavec se lahko zaradi krivdne odpustitve pritoži delovnemu sodišču.

Takih tožb je okoli 50 do 60 na leto, pove Andrej Zorko z Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Delavci v več kot 90 odstotkih primerov delodajalcu dokažejo, da niso kršili pogodbe o zaposlitvi. V teh primerih jih mora delodajalec ponovno zaposliti in jim izplačati vse plače za nazaj.

Ti postopki se na sodišču obravnavajo prednostno. Na prvi stopnji sodišče o njih praviloma odloči v šestih mesecih. A postopke po navadi zavleče pritožba delodajalcev na višje delovno sodišče, kar celoten čas reševanja zadeve podaljša na leto do leto in pol.

V tem času mora delavec nekako preživeti. Ker je bil odpuščen iz krivdnih razlogov, po zakonu ni upravičen do nadomestila za čas brezposelnosti. Pa čeprav krivdno odpustitev izpodbija na sodišču. Preostane mu le denarna socialna pomoč v mesečni višini okoli 270 evrov, ki ga pahne pod prag revščine.

Kako preživi? »Marsikdo prodaja družinsko srebrnino, sposojajo si denar. Tudi vrste pred izpostavami Rdečega križa in Karitasa so vedno daljše,« pove Andrej Zorko. Marsikdo je primoran delati na črno.

Dolgotrajne postopke nepošteni delodajalci uporabljajo tudi kot grožnjo. »Bili smo že priča primerom, ko je delodajalec sprožil postopek odpustitve delavca iz krivdnih razlogov in nanj izvajal pritiske in grožnje z odškodninskimi tožbami le zato, da je pri delavcu dosegel sporazumno prenehanje delovnega razmerja,« pove Zorko. Tako delodajalcu delavcu ni bilo treba plačati odpravnine in spoštovati odpovednega roka.

Dolgi postopki nepoštenim delodajalcem olajšajo tudi neizplačila regresa, nadur in druga finančna oškodovanja delavca. Slednji lahko sicer delodajalca toži za izplačilo. A po izkušnjah sindikatov zaradi strahu pred povračilnim ukrepom krivdne odpustitve se delavci za takšne tožbe redko odločijo. Takšna krivdna odpustitev je seveda nezakonita, toda: zaradi dolgih postopkov delavci ne upajo tvegati in tožiti za svoje pravice. Za tožbe zaradi neizplačila prihodkov se tako večinoma odločijo le tisti, ki jim je prenehala pogodba o zaposlitvi ali so že bili odpuščeni. Takrat namreč nimajo več kaj izgubiti. Takih tožb je po podatkih ZSSS od 100 do 150 na leto.

Spisi v omarah

Še leta 2012 je bilo povprečno trajanje postopkov v delovnih sporih na prvi stopnji leto dni. Junija 2013 sta vlada in vrh sodstva podpisala zavezo državljanom o skrajševanju trajanja sodnih postopkov tudi pred delovnimi sodišči.

Namesto tega so se povprečni časi reševanja zadev na delovnih sodiščih v letu 2014 podaljšali na 17,1 meseca. O morebitni pritožbi na prvostopenjsko sodbo je višje delovno sodišče lani odločilo v povprečno 3,8 mesecih.

»Tako delovni kot socialni spori so za ljudi večinoma izjemnega pomena. Časi reševanja zadev pa so se res podaljšali. Zakaj? Od leta 2012 je treba pred obravnavo razpisati narok za mediacijo. Slednja je verjetno lahko koristna, a pri nas se le 15 odstotkov sporov reši z mediacijo. To je malo, obenem pa mediacija podaljša čas reševanja zadeve,« pove Ana Jaklič, predsednica delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Ljubljansko sodišče je lani rešilo 3138 delovnih sporov – več kot ostala tri delovna sodišča v Mariboru, Celju in Kopru skupaj.

Drugi razlog za dolgotrajnost postopkov je sodniško izogibanje zapletenim sodnim sporom. »Problem delovnega sodišča ni od včeraj. Zdaj bom nesramna, ampak dejstvo je, da so se nekatere stare, težke zadeve tlačile v omare in čakale. Včasih tudi na to, da bodo prišli novi sodniki, katerim so nato v reševanje dali stare zadeve. Zdaj pa si predstavljajte: nov sodnik, ki začne na novo soditi, dobi 10 najstarejših zadev. Namesto da bi jih reševali stari, izkušeni sodniki,« je odkrita Ana Jaklič, ki ljubljansko delovno sodišče vodi od novembra 2013.

Ob prevzemu vodenja sodišča si je Jaklič zadala predvsem reševanje starih zadev. Lani so pospešeno reševali zadeve iz leta 2012, 2011 in starejše. Posledično pa se to odrazi tudi z daljšim povprečnim časom reševanja zadev. Statistika namreč zadevo zabeleži takrat, ko je rešena.

Ljubljanski oddelek je sicer lani rešil več zadev kot v letu 2013. A zaradi obilice starih zadev bo letos in še tudi drugo leto povprečni čas reševanja zadev ostal dolg.

Kako so lahko sodniki v preteklosti zapletene zadeve tlačili v omare? Za uspešno delo sodišča je v prvi vrsti odgovoren njegov predsednik. Je torej za trenutne razmere odgovorna prejšnja predsednica delovnega sodišča v Ljubljani, Nada Perič Vlaj?

Ana Jaklič dela svoje predhodnice noče neposredno kritizirati. A glavno delo predsednika sodišča je spremljanje vpisnika, namigne. Torej, kako hitro se rešujejo posamezni spori. »Spremljam vsakega sodnika. Sprašujem ga, zakaj obravnave še niso razpisane, zakaj so preložene, zakaj sodba še ni izdana, čeprav bi morala biti v roku 30 dni od konca glavne obravnave …«

Zaradi pospravljanja spisov v omare ni še nikogar sankcionirala. »Sem pa že zagrozila in upam, da bo zaleglo. Če vzamemo lanske rezultate, lahko rečem, da so se potrudili in dobro delali. Ampak, če 20 let lagodno delaš, potem pa pride nekdo in zahteva več, potem je to seveda za sodnika problem.«

Kot v romanu Franza Kafke

Dolgotrajna so tudi sojenja ljubljanskega socialnega sodišča, ki je edino te vrste v Sloveniji. Leta 2012 so na prvi stopnji povprečno trajala 12 mesecev. Po zavezi vlade in sodstva državljanom iz leta 2013 bi se morala do lani skrajšati na devet mesecev. A tako kot pri delovnih se je tudi reševanje socialnih sporov podaljšalo – na 14,6 mesecev.

Posledice dolgotrajnih sodnih postopkov v socialnih zadevah nazorno prikaže primer Mitje (priimek hranimo v uredništvu), ki bi bolj kot v realni svet sodil v roman Franza Kafke.

Mitja je star nekaj čez štirideset let. Zaradi krute igre usode se mora sam preživljati že od svojega dvajsetega leta. Pred krizo je priložnostno delal na glasbenih prireditvah. Zdaj takega dela praktično ni več na voljo. Zato že vrsto let živi od socialne pomoči.

Julija 2011 ga je zavod za zaposlovanje napotil na delavnico, na kateri bi se Mitja naučil, kako pristopiti k delodajalcu. A zavod mu ni posredoval datuma, kraja in ure delavnice. Zato se je Mitja ni mogel udeležiti.

Oktobra istega leta ga je zaradi neudeležbe na delavnici zavod za šest mesecev črtal iz evidence iskalcev zaposlitve. Mitja se je nad to odločitev zavoda pritožil ministrstvu za delo. A je slednje marca 2012 odločilo v korist zavoda. Zato je Mitja junija 2012 za tri mesece ostal brez socialne pomoči in s tem sredstev za preživljanje. Vpis v evidenci iskalcev zaposlitve je namreč pogoj za pridobitev socialne pomoči.

Kako je preživel popolnoma brez dohodka? »Takrat so mi pomagali prijatelji, hrano pa sem kupoval prek monete, saj denarja nisem imel. Dejansko se začneš boriti za preživetje, si lačen. Imel sem tudi zdravstvene težave – sedel sem na postelji in srce mi je utripalo z 200 udarci na minuto. Priplazil sem se v zdravstveni dom, od koder so me nato odpeljali v bolnišnico,« pove Mitja.

Na po njegovem mnenju neupravičen izbris iz evidence brezposelnih oseb se je Mitja pritožil na upravno sodišče, ki pa je odločilo zoper njega. Zato je vložil zahtevo za revizijo odločitve na vrhovno sodišče in dosegel prvo zmago – vrhovni sodniki so namreč sodbo razveljavili in zadevo vrnili v ponovno odločanje. Septembra 2013, torej skoraj dve leti po začetku postopkov, je upravno sodišče nato le odločilo v Mitjev prid in potrdilo neupravičen izbris.

Ker med junijem in septembrom 2012 ni dobil socialne pomoči, je septembra 2012 zaprosil za izredno socialno pomoč v višini 260 evrov za poplačilo dolgov. Da bi se izognil izvršbam, je vsakemu upniku povrnil del dolgov: za najemnino, elektriko in Telekomu za plačilo hrane prek monete.

Z izredno denarno pomočjo lahko oseba pokrije stroške za preživljanje, kamor stroški mobilnih storitev po mnenju centra za socialno delo ne sodijo. A Telekomu ni povrnil stroškov mobilnih storitev, temveč plačilo hrane prek monete. Plačilo prek monete je bil namreč edini način, s katerim si je Mitja v času, ko je bil brez dohodka, lahko kupil hrano.

Kljub temu je center za socialno delo Mitjo obtožil nenamenske porabe pomoči in mu oktobra 2012 zavrnil izplačilo druge izredne socialne pomoči. Novembra so izplačilo nato le odobrili, a zabičali, da Telekomovih položnic z njo ne sme poravnati.

Mitja se je tega držal in dolgov do Telekoma ni poplačal. A Telekom je nato na njegove stroške proti njemu vložil izvršbo. Stroške, povezane z izvršbo, je moral poravnati Mitja, skupaj so znašali okoli 100 evrov.

Desetega aprila 2013 je Mitja na socialno sodišče vložil socialni spor, v katerem zahteva povrnitev teh 100 evrov od države. Zakaj toži za tako majhen denar? »Želim dokazati, v kakšni stiski sem bil takrat in da se mi je zgodila krivica. Podobnih zgodb, kot je moja, naj bi bilo ogromno, a ljudje se ne pritožujejo,« pove Mitja.

Odgovor na njegovo tožbo je državno pravobranilstvo sodišču posredovalo šele maja 2014, prvo obravnavo pa je imel šele februarja 2015. Torej skoraj dve leti po vložitvi tožbe. Zadeva še ni končana.

Zaradi zdravstvenih posledic in neizplačila treh socialnih pomoči bo Mitja vložil še eno odškodninsko tožbo zoper državo v višini nekaj 1000 evrov. »Zadeva se bo morda končala v petih letih. Iskreno ne pričakujem ničesar!« pove Mitja.

Razmere se izboljšujejo – a počasi

Resnici na ljubo so bili sodni zaostanki v preteklosti še precej hujši. »Sodnica sem postala leta 2003. Pred tem sem delala v gospodarstvu. Takrat so odvetniki direktorjem svetovali: ‘Ni problema, pet let traja spor na delovnem sodišču, toliko časa si lahko miren.’ Tega že zdavnaj ni več,« pove zdajšnja predsednica delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Tudi zato je danes pred sodišči manj delovnih in socialnih sporov. A vsi razlogi za manj sporov niso pozitivni.

Eden izmed njih je trenutni zakon o sodnih taksah, zaradi katerega delavci precej težje uveljavljajo oprostitev plačila sodne takse kot včasih. »Delavci nimajo denarja za sodno takso. Sicer gre za 80, 100, lahko tudi le za 40 evrov. A 40 evrov je skoraj 10 odstotkov minimalne plače!« pove sindikalist Zorko.

Naslednji razlog je že omenjen strah delavcev pred vlaganjem tožb za izplačilo premalo izplačanih plač, regresa in ostalih prejemkov. »Strah pred izgubo zaposlitve je hudo prisoten. Raje pustijo, da so jim kršene pravice, kot da tvegajo izgubo dela.

Obenem pa so se tudi delodajalci marsičesa že naučili in ne kršijo toliko pravic delavcev. Morda je k temu pripomogla tudi sprememba inšpekcijske zakonodaje, ki je dala inšpektorjem več pooblastil,« opaža Zorko.

Rastejo pa tožbe, ko delavec vloži izredno odpoved delovnega razmerja zaradi ravnanja delodajalca. Razlogi so lahko mobing, siljenje v nezakonito delo prek delovnega časa, neizplačilo plač. Trenutno je takih tožb okoli 100 na leto, pove Zorko.

Triaža in norme

Počasnost delovnih in socialnih sodišč je, kar zadeva trajanje postopkov, ena izmed najbolj perečih problematik slovenskega sodstva, je za podcrto.si v začetku letošnjega leta povedala državna sekretarka na pravosodnem ministrstvu Tina Brecelj. Kako torej pohitriti odločanje sodnikov?

Prvi ukrep bi lahko bil ukinitev obveznega naroka za mediacijo v delovnih sporih, meni predsednica ljubljanskega delovnega in socialnega sodišča Ana Jaklič. S tem bi postopke skrajšali za mesec ali dva. O ukinitvi mediacije po besedah Tine Brecelj razmišljajo tudi na ministrstvu za pravosodje.

Drugi ukrep, triaža, se od konca leta 2013 že izvaja. Bistvo triaže je takojšen pregled vsake zadeve, ki pride na sodišče. Pregled opravi strokovni sodelavec in nato sodnikom posreduje le tiste zadeve, ki potrebujejo vsebinsko odločitev. Tako ima sodnik več časa za reševanje težjih zadev in jih posledično hitreje reši. »Sodnikom smo sicer s triažo otežili življenje, saj se včasih radi ukvarjajo s kakšnimi enostavnejšimi zadevami. A se ne pritožujejo preveč,« hudomušno pripomni Ana Jaklič. Tudi na račun triaže se zdaj uspešneje spopadajo s težjimi zadevami, še poudari.

Tretji ukrep pa je postavitev norme, koliko obravnav mora vsak mesec razpisati vsak sodnik. Recimo, pri sodnikih socialnega sodišča je ta norma 24 obravnav. To pa seveda pomeni, da morajo več delati,« pove Jaklič.

Zadovoljna bo, ko bo povprečen čas reševanja zadev na delovnih in socialnih sodiščih padel pod leto dni. »Prizadevamo si, da zadeve spravimo na zeleno vejo. Drugo leto bi že lahko bila malo bolj zadovoljna z razmerami, letos pa zagotovo še ne.«