Kdo je kriv, da so revni revni?

Razprave o revščini se v javnosti večinoma odvijajo med dvema skrajnima pozicijama. Ali je za revščino v družbi v celoti odgovorna država, posameznik pa samo nemočna žrtev sistema. Ali pa je revščina krivda posameznika, ki je reven zato, ker ni dovolj deloven, zagnan ali sposoben.

V skladu z doktrino uravnoteženega poročanja pa se od medija običajno pričakuje, da se postavi nekje vmes. Glas daje obema skrajnima pogledoma na revščino, dejanski razlogi zanjo pa ostanejo zakriti.

Na Pod črto tak pristop zavračamo. Naše uredniško stališče je, da revščina je družbeni problem. Zato se ga je potrebno lotiti na enak način, kot se lotevamo vseh ostalih neželenih družbenih pojavov, na primer korupcije in kriminala.

Življenje v revščini neposredno ali posredno zadeva veliko ljudi. Zato je treba o njej pisati, ugotavljati razloge in iskati možne rešitve zanjo. Revščina ni obstranski pojav, revni pa ne smejo ostati marginaliziran del družbe, ki je zaradi svojega socialnega statusa in posledično omejenih možnosti vplivanja na politike potisnjen izven vsakršne javne razprave.

Naše stališče je, da bi si morali kot družba prizadevati za čim manj revščine. Še več, to bi morala biti ena izmed prioritetnih nalog države. Nedopustno je, da v revščini živijo ljudje, ki bodisi zaradi invalidnosti, bolezni, starosti, mladosti ali ostalih omejitev niso v zadostni meri sposobni poskrbeti sami zase. Naloga nas kot družbe pa je, da njihovo situacijo blažimo in rešujemo, tako prek socialnih transferjev kot tudi ustrezne psihosocialne in ostale potrebne pomoči.

Obstajajo pa tudi ljudje, ki so sposobni zaslužiti za svoje preživetje, a so vseeno revni. Slovenija se vse bolj sooča s pojavom revnih zaposlenih: s posamezniki, ki zaradi sprememb na trgu dela ne morejo najti službe ali primerno plačanega dela in posledično ne uživajo primerne socialne varnosti, čeprav imajo izobrazbo in bi radi delali.

Pogost ugovor proti sistemski obravnavi revščine je, da v vsaki družbi živi tudi nekaj tistih, ki bodo socialno naravnanost države izkoristili v svoj prid, ker se jim ne ljubi delati. Ali pa je revščina posledica njihovih odločitev v preteklosti, ki daljnosežno vplivajo na njihovo sposobnost za preživetje.

Izziv države je, kako pomagati tistim, ki so sposobni in se želijo izkopati iz revščine, ter motivirati tiste, ki se za to ne trudijo. V nobenem primeru pa država ne sme sedeti križem rok in čakati, da problem revščine rešita gospodarski razvoj in gospodarska rast. Kot je pokazalo nešteto zgodovinskih primerov, razvoj in rast problema revščine nista sposobna rešiti.

Na podcrto.si bomo že naslednji teden pričeli z objavljanjem serije člankov o revščini v Sloveniji.

Spraševali se bomo: Kdo je reven v Sloveniji? Kdo bi si lahko pomagal sam in kdo se je znašel v začaranem krogu revščine, iz katerega se kljub vsem naporom ne more izvleči? Kdo bi moral slednjim pomagati? So ukrepi v prvi vrsti države, v drugi vrsti vseh pa ostalih družbenih sistemov, zadostni za spopadanje z revščino? In pa, kakšne so pravzaprav posledice revščine za celotno družbo?

Nekaterih izmed teh vprašanj smo se že dotaknili v članku o revščini v slovenskih občinah. Kot smo ugotovili, je na  regionalni ravni revščina posledica socialnih politik, staranja prebivalstva, gospodarskega stanja v občinah, celo oddaljenosti občin od glavnega mesta. Skratka, kompleksnega skupka razlogov, ki pokaže, da za zmanjševanje revščine ne obstaja čarobna ali enotna formula.

Zelo verjetno bomo do podobno kompleksnih rezultatov prišli tudi pri sistematični analizi revščine v Sloveniji. A to ne pomeni, da rešitve ne obstajajo. Izziv je ugotoviti, kakšne rešitve obstajajo in kako jih čim bolj učinkovito izvesti. In to bo, ob razpiranju kompleksnosti tematike in odpiranju javne razprave, tudi glavni cilj našega projekta revščina v Sloveniji.