Možnosti razvoja preiskovalnega novinarstva v Sloveniji

Objavljamo besedilo govora urednika portala podcrto.si o možnostih razvoja preiskovalnega novinarstva v Sloveniji na dogodku »Kakšen (nov) medijski model Slovenija potrebuje«.

Spodaj objavljamo besedilo govora urednika portala podcrto.si na dogodku »Kakšen (nov) medijski model Slovenija potrebuje« o možnostih razvoja preiskovalnega novinarstva v Sloveniji.

Kaj je preiskovalno novinarstvo? Je to objavljanje dokumentov sumljivega izvora brez navedb njihovega vira? In brez komentarja tistega, ki ga takšni dokumenti bremenijo nečednega početja?

Praksa objave takšnih »preiskovalnih« člankov se je zelo razpasla po slovenskih medijih. Kolikokrat ste v časopisu že prebrali članek, ki vsebuje navedbe »kot piše v dokumentu, ki smo ga pridobili v uredništvu«? Ali pa »tega in tega smo zaprosili za odgovor, a nam ga do konca redakcije ni posredoval – objavili ga bomo takoj, ko ga dobimo«? Potem pa tega odgovora v nadaljnjih izvodih časopisa ni moč najti?

Takšne vrste novinarstvo je sila problematično. Kot bralec ne vem, kako je novinar nek dokument pridobil. Izvor je zelo pomemben. Lahko gre za uraden dokument, torej ima visoko verodostojnost. Lahko gre za notranji dokument, dan novinarju pod roko. A tu se mora vsakemu bralcu v zavest že priplaziti senca dvoma. Je novinarju dokument nekdo posredoval z namenom očrniti tekmeca? Je morda celo ponarejen? Sploh lahko verjamemo novinarju, da dokument ima?

Še bolj problematično je izpuščanje odziva osebe na obtožbe. Učbeniki preiskovalnega novinarstva učijo: soočenje »obdolženca« z ugotovitvami je najpomembnejše dejanje v celotnem postopku preiskovanja. Mnogokrat obdolženec namreč lahko pojasni svoja dejanja – in novinar mora takrat hočeš-nočeš ugotoviti, da zgodbe nima.

Namesto izvajanja takšnih intervjujev pa novinarji obdolžencu po navadi pošljejo vprašanja po elektronski pošti ob dvanajstih in zapišejo, da potrebujejo odgovor do petih popoldne.

Površinsko poročanje je pri nas standard. In, kar je še bolj žalostno: medijske hiše ga celo hvalijo kot višek preiskovalnega novinarstva. Za napol izdelani članke novinarji uveljavljenih medijskih hiš pri nas pobirajo medijske nagrade.

Zakaj je temu tako?

Navezal se bom na lastne izkušnje. Leta 2011 in 2012 sem bil honorarni novinar časnika Delo. Medijska hiša Delo nima posluha za resno preiskovalno novinarstvo. Takšno, pri katerem novinar zgodbo razvija več tednov ali mesecev. Kjer zbere vse pomembne dokumente in podatke ter osebno intervjuja vse vpletene osebe.

Namesto tega kraljuje instant novinarstvo. Poročanje s tiskovnih konferenc in tu in tam napol dodelan tematski članek. Danes objavljeno na Slovenski tiskovni agenciji, jutri v Delu, se glasi popularna zbadljivka.

Razlog za nekakovostno novinarstvo ni finančen. Čeprav bi radi za slabo novinarstvo okrivili finančno krizo, pomanjkanje bralne kulture, Boška Šrota in kdo ve koga še. Le lastne lenobe ali nesposobnosti ne.

Zakaj razlog ni finančen? Časnik Delo je imel leta 2012 slabih 50 milijonov evrov prihodkov. Nihče me ne more prepričati, da se delček teh sredstev ne more porabiti za preiskovalne projekte.

Tudi novinarjev ima Delo več kot dovolj. Obseg vsebine v Delu se je od leta 2011 do danes zmanjšal vsaj za tretjino. Obseg redno zaposlenih novinarjev pa morda za nekaj oseb.

Kje so torej razlogi za pomanjkanje kakovostnega novinarstva?

Glavni razlog je neznanje. Vzemimo spet za primer časnik Delo. Delo ima kopico starejših novinarjev, ki rotirajo med uredniškimi, dopisniškimi in novinarskimi položaji. Zaposlovanja mladih ni. Mladi so prekerci, ki opravljajo delo, ki se ga starejšim novinarjem ne ljubi. Hodijo po dolgočasnih tiskovnih konferencah. Kličejo za odzive politične analitike in ekonomiste. Posamezni analitiki dobijo klic novinarja Dela vsaj enkrat na teden.

Časnik Delo s prekernim zaposlovanjem mladih eklatantno krši delovnopravno zakonodajo. Delo ni edini medij, ki to počne. Zdaj pa mi povejte – kako lahko medij, ki namenoma krši zakonodajo, preganja gospodarstvenike in politike zaradi nečednih poslov? Se zdi to absurd še komu drugemu?

Prekerno zaposlovanje mladih, ki morajo biti tiho in pridno hoditi na tiskovne konference ali kopirati novice s spletne strani tiskovne agencije na spletno stran Dela, ima še druge škodljive posledice. Medijska družba začne trpeti zaradi pomanjkanja novih idej v kolektivu.

Te so danes pomembnejše kot kdajkoli prej. Zakaj? Starejši novinarji nimajo izkušenj s preiskovalnim novinarstvom. Z njim se namreč v svoji karieri niso ukvarjali. Urednik rubrike Objektivno v Dnevnikovem Objektivu je v nekem intervjuju povedal, da Dnevnikovi novinarji ne znajo uporabljati excela. Kako torej od njih pričakovati ukvarjanje s podatkovnim novinarstvom?

Znanje starejših novinarjev ni za odmet. A le pritok najbolj sposobnega mladega kadra v kombinaciji z izkušnjami starejših lahko ustvari kolektiv za ustvarjanje preiskovalnega novinarstva. Ker pa je edina možnost udejstvovanja mladih v medijih danes odprtje s.p. in delo za 500 evrov na mesec, gredo najbolj sposobni raje v druge panoge.

Medijske hiše bodo morale narediti enako kot vsako drugo podjetje, ki se znajde v težavah: odpustiti tiste, katerih znanje in sposobnosti ne ustrezajo potrebam sodobnega uredništva in zaposliti tiste, ki te sposobnosti imajo.

Morda se vam zdi moj pogled krut. Toda – ali delo za polni delovni čas za 500 evrov na mesec prek p.s. ni kruto? V novinarstvu obstajajo huda dvojna merila, ki si jih nihče, vključno z novinarskimi združenji in sindikati, ne upa priznati. Te združbe prav gotovo ne morejo postati cvet preiskovalnega novinarstva.

Namesto soočenja z realnostjo poskušajo tisti novinarski srečneži, ki so še ujeli zaposlitveni vlak pred izbruhom medijske krize, svoje delo prikazati kot javni interes. S tem odkrito namigujejo na državne cekine, ki bi še naprej »držali štango« njim, upravam in lastnikom medijskih hiš.

Treba je naravnost povedati: trenutno delo novinarjev ni v javnem interesu. Delo v javnem interesu bo postalo, ko se bodo zares začeli ukvarjati s poglobljenim analitičnim in preiskovalnim novinarstvom. Ko se bodo sposobni prestrukturirati tako, da se bodo s takim novinarstvom sploh lahko začeli ukvarjati. In ko bodo nehali mlade siliti v prekerizacijo. Za situacijo mladih v medijih so krivi tudi redno zaposleni novinarji sami: namesto, da bi pritisnili na uprave in zahtevali spremembe, raje pogledajo stran.

Definirali smo problem in rešitve. Zdaj pa se vprašajmo – je kaj upanja, da bodo obstoječe medijske hiše same spregledale svojo jalovost? In pričele razvijati kakovostno novinarstvo?

Sam v to močno dvomim. Časnikom že več let strmo padajo naklade, a se do danes niso spremenili. Zakaj bi se torej v prihodnje? Delo in Večer se sicer prodajata –a vprašanje je, kakšna bo vizija novega lastnika. V kolikor jih bo sploh kdo hotel kupiti.

Treba pa je jasno povedati sledeče: dokler mediji sami ne ukrepajo, jim država ne sme dati niti centa subvencij za razvoj kakovostnega novinarstva. To bi bila namreč navadna potuha in kraja davkoplačevalskega denarja.

Kdo bi lahko torej prevzel štafetno palico razvoja kakovostnega novinarstva? Ostanejo nam le še novi medijski projekti.

Izkušnje z iz tujine so pozitivne. Če omenim le nekatere projekte: V Ameriki sta dejavna The Center for Investigative reporting in Pro Publica. Slednja je leta 2010 postala prvi spletni medij s Pulitzerjevo nagrado. V Veliki Britaniji obstaja Bureau for Investigative Journalism. V naši soseščini, v večini balkanskih držav, ima svojo izpostavo Organized Crime and Corruption Reporting Project.

V Sloveniji pa so novi mediji še v povojih. Primanjkuje namreč financerjev za njihov razvoj.

Razloga za pomanjkanje financ sta dva. V zahodnih državah, še posebej v Severni Ameriki, obstaja posebna kasta bogatih kapitalistov. Takih, ki si čez čas poskušajo postaviti spomenik. Da se jih družba spominja kot pozitivce. S tem namenom nemalokrat podprejo mlade medije. Pro Publico financirata dva ameriška milijarderja. The Intercept, projekt odkritelja Snowdnovih dokumentov Glenna Greenwalda, financira Pierre Omydar, lastnik spletnega velikana eBaya.

Pri nas takih kapitalistov (še) ni. Deloma zato, ker niso tako bogati. Deloma pa tudi zato, ker preprosto ni take tradicije. Slovenci imamo v zavesti, da mora za vse poskrbeti država.

Po mojih izkušnjah s projektom Pod črto imajo le mladi podjetniki posluh za podporo novih medijev. Tisti, katerim je že na začetku njihove poti cilj globalni trg in so s primerjavo tujih medijev z našimi spoznali katastrofalno kakovost novinarskega poročanja pri nas.

Ti podjetniki cenijo samoiniciativnost. Tudi sami so namreč lastniki start-up podjetij. A prav zaradi mladosti njihovih podjetij si večjih investicij ne morejo privoščiti. Prispevajo, kolikor lahko. Za to sem jim zelo hvaležen. A še vsaj nekaj let bo treba počakati, da bodo nekateri izmed njih imel dovolj kapitala za financiranje obsežnejših medijskih projektov.

Drugi dejavnik, ki zavira razvoj novih medijev, pa je Evropska unija. Z včlanitvijo smo namreč izgubili dostop do večine razvojne pomoči, skladov in podobnih virov. Ta denar bi lahko financiral tudi razvoj preiskovalnega novinarstva. Kot ga financira v naši soseščini, na zahodnem Balkanu.

Na kratek rok nam torej ostane le še država. Ta je v nacionalnem programu za kulturo predvidela financiranje novinarskih zadrug. Nihče pa še ne ve, kakšni bodo dejanski kriteriji in obseg teh razpisov. In, ali bodo, tako kot v primeru sklada za pluralizacijo medijev, velik kos pogače spet dobile večje medijske hiše.

Obstajajo še drugi pomisleki. Podpora države s sabo nosi dva problema. Prvi je problem neodvisnosti. Ali lahko medij, ki ga podpira država, strogo gleda pod prste politikom in javnim uslužbencem?

Drugi problem je pravično razdeljevanje subvencij. Kako zagotoviti, da bodo pomoč dobili mediji s perspektivo? In ne na primer projekti oseb, ki so na tak ali drugačen način povezani s trenutno kasto vladajočih?

Po mojem prepričanju mora biti zaradi teh dveh inherentnih problemov podpora države časovno omejena. Dobiti jo morajo le novi mediji s poslovnim modelom, ki bo dolgoročno zagotovil trajnostno financiranje medija.

Pri Pod črto računamo na donacije bralcev. Te nam zagotavljajo največjo možno neodvisnost medija. Morda bi lahko kdo drug poskusil s plačljivimi vsebinami. Ali pa se spomnil česa drugega. Nikakor pa ne smemo ustvariti novih bolnikov, katerih preživetje bo odvisno od bližine in polnosti državnega korita

Zaključil bom z naslednjo mislijo: preiskovalno novinarstvo bomo imeli, če bomo kot družba čutili tudi potrebo po njem in ga bomo pripravljeni (tudi denarno!) podpreti. Bodisi s podporo novim medijskim projektom, ki se bodo ukvarjali s kakovostnim novinarstvom. Bodisi s kupovanjem obstoječih medijskih produktov, v kolikor bodo ti postali boljši. Če pa ga nismo pripravljeni podpreti, ali mislimo, da se bo pojavilo kar samo od sebe, pa ga ne rabimo in si ga tudi ne zaslužimo.

Portal podcrto.si išče zagonski kapital. V kolikor so vam vsebine na portalu všeč, vas prosimo, da nas podprete z donacijo. V nasprotnem primeru nam namreč ne bo uspelo preživeti.

medijski model

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Splošno

75 prispevkov

Napovedujemo: Prva preiskovalna podkast serija na Pod črto

Kmalu boste lahko slišali, kaj je našo ekipo zaposlovalo zadnjih nekaj mesecev.

Tema: Splošno
Sporočilo uredništva,

Pod črto priporoča: Praznično poslušanje o praznovanju

Za vas smo tokrat v uredništvu Pod črto pripravili posebno praznično poslušanje - izbor prazničnih podkastov. Vabimo vas, da se …

Tema: Splošno
Sporočilo uredništva,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zadnje objavljeno