»Meso so z lopatami natovarjali na vozičke. Delavcev ni zmotilo, če so sproti naložili kako podgano, tudi če so jo opazili. V klobasah so bile še veliko hujše stvari kot mrtve strupene podgane. V klavnici ni bilo prostora, kjer bi si delavci umili roke. Zato so jih pred večerjo splaknili kar z vodo, v kateri so se namakale klobase (…) Odpadke so odlagali v stare sode in jih puščali v kleti. Le redki delavci so bili plačani za čiščenje, a še to samo enkrat na leto, ko so pomladi izpraznili in oprali sode. Nato pa vanje – vse rjaste, umazane in na hitro oplaknjene –, nametali sveže meso. Ter ga postregli javnosti za zajtrk.«

Takšne so bile razmere v čikaških klavnicah in mesnih predelovalnicah na začetku dvajsetega stoletja, je v literariziranem preiskovalnem novinarskem romanu Džungla (The Jungle, 1906) zapisal ameriški novinar Upton Sinclair.

Med zbiranjem gradiva je delal v klavnicah ter spremljal usode (večinoma) slovanskih priseljencev, zlorabe, revščino, prostitucijo in nasilje, ki je prevladovalo v tedanji tovarniški džungli. S preiskovalnim novinarskim delom je pokazal, kako hude so bile psihološke, kulturne in družbene posledice sistemskega izkoriščanja delavcev, nad katerim ni bilo v začetku dvajsetega stoletja nikakršnega nadzora. Krivde ni pripisal posameznikom – delavcem in delovodjem –, temveč načrtnemu in nekaznovanemu izkoriščanju delavcev, ki ga mediji in politiki niso hoteli videti. Med drugim zato, ker je bila industrija predelave mesa takrat največji časopisni oglaševalec in politični donator.

Sinclair je vedel, da premožne bele Amerike – ta je imela večino političnega vpliva – ne zanima trpljenje delavcev, še zlasti ne tujih priseljencev. Sodržavljane je moral nagovoriti kot potrošnike mesnih izdelkov in jim pokazati, kako se delovne razmere v čikaških klavnicah prenašajo na krožnike. »Javnosti sem meril v srce, a sem jo zadel v želodec,« je po izidu knjige zapisal Sinclair.

Džungla je postala uspešnica, sledile so številne inšpekcije in preiskave, ameriški kongres je sprejel prve zakone o varnosti hrane, s katerimi so predpisali higienske standarde in povečali pooblastila inšpektorjev (med njimi Meat Inspection Act). Dobrih sto let pozneje je mogoče v Evropi znova najti zelo podoben, čeprav ne tako skrajen motiv: nemške klavnice, kjer v zelo slabih delovnih razmerah večinoma delajo priseljenci iz vzhodne Evrope – ki jih je za preiskovalni novinarski projekt Investigate Europe o evropskem prekariatu (Race to the bottom: European precariat) izpostavil Stefan Sell, profesor socialne ekonomije in družbenih ved na univerzi uporabnih znanosti v Koblenzu. »Največja problema sta pomanjkanje delovne inšpekcije in dejstvo, da so nemški sindikati zelo šibki. Še zlasti na področjih gradbeništva, gostinstva in nege.« Zato je nad delovišči premalo nadzora.

Podobne primere smo medijski partnerji evropskega združenja preiskovalnih novinarjev Investigate Europe poiskali po vsej Evropi: med drugim na norveških naftnih ploščadih, britanskih gradbiščih, v francoski tiskarni nalepk, v poljskem distribucijskem centru spletnega prodajalca Amazon, v slovenski trafiki in lokalu, na grških šolah, v nemški prodajalni igrač in na številnih drugih evropskih deloviščih.

Takšne zgodbe kažejo precej drugačno sliko Evrope kot uradne statistike. Evropski politiki in uradniki so v zadnjih dvajsetih letih zagovarjali obsežno deregulacijo evropskega trga dela. Zagovorniki sprememb so trdili, da bo večja fleksibilizacija dela prinesla nova delovna mesta, večjo produktivnost, konkurenčnost in gospodarsko rast. Na prvi pogled se zdi, da podatki o novih delovnih mestih in gospodarski rasti potrjujejo njihovo delovno politiko. Vendar smo ugotovili, da so reforme koristile predvsem delodajalcem, ki so znižali stroške dela in povečali dobičke. Produktivnost se ni povečala, nekdanje redne zaposlitve, kolektivne pogodbe in socialno varnost pa so zamenjale začasne, negotove in slabo plačane (prekarne) oblike dela.

Z opisovanjem razmer na evropskem trgu dela pa nismo hoteli opozoriti predvsem na negativne posledice takšnega izkoriščanja za evropske potrošnike, kar je z Džunglo dosegel Sinclair. Delavcev danes skoraj ni več mogoče deliti na privilegirane in izkoriščane družbene skupine, saj je obsežna deregulacija trga dela zajela delavce po Evropi, ne glede na izobrazbo, nacionalnost, spol ali formalno obliko zaposlitve. Prizori iz novodobne delavske džungle zato niso več omejeni samo na delovišča, kjer delajo priseljenci in pripadniki družbenih manjšin. Med prekarnimi oblikami dela mora danes izbirati velik delež evropskih državljanov. Tudi tistih v nekoč varnih službah za nedoločen čas.

Evropska delavska džungla

Pri Eurostatu so marca 2017 izračunali najnižjo brezposelnost v zadnjih nekaj letih – tako med članicami EU kot tudi v območju evra.

V skupnosti evropskih držav trenutno živi približno sedem odstotkov svetovnega prebivalstva (dobrih 500 milijonov državljanov), ki ustvarijo za skoraj četrtino svetovnega BDP. Med decembrom 2012 in decembrom 2016 se je v območju evra odprlo skoraj 5,4 milijona novih delovnih mest, je v poročilu investicijske banke Merill Lynch zapisal njihov evropski analitik in ekonomist Gilles Moec, ki je analiziral podatke Eurostata. Od tega je bilo približno 2,1 milijona delovnih pogodb sklenjenih za določen čas, še 2,2 milijona pa je bilo zaposlitev za manj kot polni delovni čas (fixed time in part time). To pomeni, da so evropski statistiki v tem obdobju zabeležili samo približno 1,1 milijona »standardnih« delovnih mest. Vsa druga so bila »nestandardna«, je ugotovil Moec.

Kakšna so ta »nestandardna delovna mesta«?

Slovenski sogovornik, ki ni hotel biti imenovan, je začel kot študent delati v trafiki. Pred dobrima dvema letoma je postal samostojni podjetnik in prevzel trafiko v najem. Dela po dvanajst ur na dan – od šestih zjutraj do šestih popoldne –, vikende ima proste. Na mesec nabere med 250 in 260 delovnih ur, dopusta si še ni mogel privoščiti.

Njegov prihodek je odvisen od prometa in skupne provizije ob prodaji. Lastnik trafike pobere svoj del provizije in mu zaračuna stroške uporabe trafike, ki v njegovem primeru čez zimo presegajo 300 evrov. Na dobre mesece mu ostane približno tisoč evrov, ampak takih mesecev ni prav veliko, saj v povprečju zasluži med 700 in 800 evri. Ničesar ne more načrtovati ali prihraniti, sam mora prevzeti tveganje za izpad prihodka, ki ga je nedavno prizadel zaradi gradnje ceste in zaprtega pločnika ob trafiki.

»Kjer koli bi se zaposlil za minimalca, bi bil na boljšem. Delal bi osem ur ter imel plačano malico, prevoz, dopust in bolniško,« je povedal za Pod črto. S partnerko, ki ni zaposlena, pričakujeta drugega otroka, zato namerava izkoristiti tri mesece očetovskega dopusta, zapreti samostojno podjetje in prositi za tri mesece nadomestila. Kaj bo potem, še ne ve.

Francoski delavec Christophe S. dela v tiskarni nalepk v provinci La Sarte. Med njihovimi strankami so tudi velike nadnacionalne korporacije, zato imajo veliko dela in spodobno plačo, ampak le do konca letošnjega leta, ko mu poteče pogodba. V zadnjih petih letih je zamenjal enajst služb, vseh za določen čas brez možnosti podaljšanja. Največ časa je delal v supermarketu (dobro leto), trikrat je bil natakar, za pol leta so ga zaposlili v predelovalnici rib, večkrat je moral opravljati po več začasnih zaposlitev hkrati.

»Moj življenjepis je obupen, saj prikazuje nestabilnega in nezanesljivega delavca,« je povedal za Investigate Europe. Zato so ga na zaposlitvenih intervjujih že nekajkrat zavrnili, čeprav je ustrezal pogojem in je najbolje opravil preizkuse. »Zaradi tega mi nobena banka ne bo dala kredita, ne moremo si privoščiti lastnega bivališča, družine ne morem peljati na počitnice,« je sklenil 36-letni Christophe, ki ga tudi na trgu prekarnega dela izrivajo mlajši delavci brez družine.

V podobno negotovih razmerah živijo tudi številno visoko izobraženi predstavniki specializiranih in visoko kvalificiranih poklicev.

Italijanska odvetnica Grazia je po diplomi več let opravljala slabo plačana ali neplačana pripravniška dela (po 300 ali 400 evrov za polni delovni čas), preden je kot samostojna podjetnica sklenila pogodbo z davčno svetovalno agencijo v Milanu. Dela najmanj po 60 ur na teden, pogosto tudi med vikendi. »V službi sem od devetih zjutraj do devetih zvečer, če imam srečo. Ampak pogosto končam šele po enajsti zvečer ali celo ob polnoči,« je opisala svoj delovnik. Nima plačanega dopusta ali bolniške. Sama plačuje vse zdravstvene in socialne prispevke ter davek za opravljene storitve. Na leto lahko zasluži do približno 30.000 evrov bruto, ampak se zaveda, da jo lahko v katerem koli trenutku brez razloga ali pojasnila odpustijo. Na podobnih pogodbah v Italiji dela na stotine tisočev pravnikov, arhitektov, novinarjev, psihologov, zdravnikov in drugih poklicev.

Za vse omenjene primere je značilno, da si niso sami izbrali takšne oblike »svobodne« zaposlitve; da večinoma niso hoteli »postati podjetniki«, ampak so bili vanjo prisiljeni. Povedali so nam, da so ves čas negotovi, prestrašeni, tesnobni in ne morejo načrtovati prihodnosti. Vsi sogovorniki si želijo stabilnejše službe in večje socialne varnosti. Toda takšnih služb že najmanj zadnjih deset let ni bilo v programih evropske gospodarske, delovne in socialne politike.

Politična prekarizacija Evrope

Zakaj se je začela nekdanja delavska džungla na začetku enaindvajsetega stoletja vračati v Evropo?

Ideja socialne države, gibanje za pravice potrošnikov in delavski boj so po drugi svetovni vojni bistveno izboljšali položaj delavcev v razvitem svetu. Delodajalci so bili dolžni poskrbeti za varstvo pri delu, spoštovati kolektivne pogodbe, plačevati prispevke za zdravstveno in socialno zavarovanje ter delavcu omogočiti bolniško odsotnost in plačan dopust. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja pa se je začel trg dela znova spreminjati. Najprej v ZDA in Veliki Britaniji, nato se je val deregulacije postopno širil po vsej Evropi in odpravil številne varovalke, ki so delavcem zagotavljale spoštovanje pridobljenih pravic.

Evropski politiki in uradniki so trdili, da so »strukturne reforme« trga dela nujne, če se hoče EU izvleči iz posledic finančne krize in postati »najbolj konkurenčno ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu«, kar so zapisali avtorji lizbonske strategije iz leta 2010. »Evropska komisija se zaveda, da morajo države članice uvesti intenzivne reforme, ki bodo težke in včasih boleče. Vendar bomo samo na ta način zgradili boljšo prihodnost. Te reforme smo predolgo odlagali, statusa quo pa si ne moremo več privoščiti,« je 2012 izjavil predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso.

Ključna beseda je postala »fleksibilizacija« in po vseh članicah EU sprožila obsežno deregulacijo delovne zakonodaje, je za Investigate Europe povedal francoski sindikalist Thibault Weber. Prevladalo je prepričanje, da je treba tudi trg dela prilagoditi ostalim trgom in podjetjem omogočiti, da bi čim laže in ceneje zaposlovala ali odpuščala delavce glede na trenutne razmere.

Med prvimi vplivnimi pobudniki »strukturnih reform« trga dela je bil nekdanji socialnodemokratski nemški zvezni kancler Gerhard Schröder, ki je marca 2003 spregovoril o nujnem »ustvarjanju fleksibilnosti«, napovedal številne ukrepe za reformo »zastarelih struktur« na nemškem trgu dela in obljubil, da bo podjetnike »osvobodil birokratskih omejitev«. Vlada je sprostila omejitve pri delu za določen čas in pripravila številne davčne spodbude za »malo delo« in slabše plačane službe (malo delo je plačano začasno, občasno ali trajnejše časovno omejeno delo). Nezaposleni so morali sprejemati vsako delo, ne glede na izobrazbo, naravo dela in plačilo. Številna podjetja so lahko izstopila iz kolektivnih pogodb in začela zaposlovati nove delavce za določen čas, preko zaposlitvenih agencij in pod drugimi nestandardnimi pogoji.

Schröderju je uspelo znižati brezposelnost na najnižjo raven po nemški združitvi, zato so nemški model posnemali tudi nacionalni politiki po vsej Evropi. Ko je vodenje Evropske komisije leta 2004 prevzel Jose Manuel Barroso (po koncu mandata je zasedel visoko funkcijo v finančni družbi Goldman Sachs), so finančni ministri in predsedniki centralnih bank po celotnem evroobmočju uporabljali deregulacijo trga dela kot čudežno orožje za reševanje vseh ekonomskih težav, se je spominjal dolgoletni ekonomist pri Mednarodnem denarnem skladu Olivier Blanchard. »Strukturne reforme so postale slogan, ki si ga lahko slišal na vsaki konferenci. Prevladovalo je stališče, da je treba za izhod iz gospodarske krize oslabiti sindikate in omogočiti večjo fleksibilnost plač. To je postala religija, ki so jo sprejeli komisarji, finančni ministri in centralni bankirji po vsej Evropi.«

Takšno protikrizno terapijo sta državam v krizi (Grčiji, Španiji, Italiji, Portugalski …) predpisovala Barrosov komisar za gospodarske in denarne zadeve Oli Rehn (zdaj predsednik finske centralne banke) in predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi (Rehn in Draghi nista bila dosegljiva za novinarje Investigate Europe). Če so hotele vlade evropskih držav pridobiti posojila Evropske centralne banke ali izboljšati bonitetno oceno, so morale v zameno reformirati trg dela. Rehnovi uradniki so začeli spremljati, kako hitro napredujejo spremembe in kako dosledno države uveljavljajo zahtevane ukrepe. Vsa najpomembnejša priporočila Evropske komisije so koristila delodajalcem. Od držav so pričakovali, da bodo skrajšale odpovedne roke za zaposlene in znižale odpravnine. Podaljšati so morale trajanje pogodb za določen čas pred redno zaposlitvijo (na štiri leta) in spodbujati nestandardne (»fleksibilne«) oblike zaposlovanja. Kolektivne pogodbe je bilo treba kar najbolj omejiti in zmanjšati pogajalske pravice sindikatov.

»Zakoni, ki varujejo zaposlene, v nekaterih državah članicah ustvarjajo rigidnost trga in preprečujejo širšo udeležbo na trgu dela. Delovno zakonodajo je treba reformirati in zmanjšati pretirano zaščito delavcev s pogodbami za nedoločen čas in zagotoviti zaščito za tiste, ki so izločeni s trga dela,« so leta 2012 med drugim zapisali avtorji dokumenta Evropske komisije o razvoju trga dela v Evropi.

Takšne pritiske je za Pod črto opisal Andrej Zorko, izvršni sekretar pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije. »Med leti 2010–2013 se je še govorilo o fleksibilni varnosti, potem samo še o fleksibilnosti,« je dejal Zorko.

Pritiske sta po njegovih besedah izvajala Evropska komisija in Mednarodni denarni sklad, ki sta v letnih poročilih in drugih dokumentih predlagala – oziroma zahtevala – reformo trga dela in pokojninskega sistema, ki bi delavce odvračala od zgodnjega upokojevanja. Takšna priporočila so zapisana v »svežnju konkretnih ukrepov za spodbujanje novih delovnih mest« iz leta 2012, kjer državam med drugim predlagajo znižanje davka na delo, subvencije za (samo)zaposlovanje, odpravo omejitev za prost pretok delavcev med članicami in uvedbo evropskega »semaforja za beleženje napredka držav članic pri izvajanju nacionalnih načrtov za delovna mesta«. Tretji način pritiska so bile bonitetne hiše, ki so prav tako sledile smernicam Komisije in Mednarodnega denarnega sklada ter pogojevale bonitetno oceno z reformami v smeri fleksibilnosti. Slovenska vlada je nato za pogajanje s sindikati in drugimi socialnimi partnerji izkoriščala nizko bonitetno oceno Slovenije, je pojasnil sogovornik.

Ustvarjanje zaposlenih revežev

Pobudniki reform so trdili, da bodo spremembe prinesle več delovnih mest, povečale produktivnost in konkurenčnost, ustvarile gospodarsko rast in blaginjo ter izboljšale kakovost javnih storitev. Podobno so obljubljali, da so nestandardna delovna mesta le prehodna rešitev, saj bodo začasne službe postale redne, ko se bodo izboljšali gospodarski kazalci. »Ko bodo strukturne reforme začele delovati, se bo brezposelnost znižala,« je leta 2013 v Davosu izjavila nemška kanclerka Angela Merkel.

Resnično stanje je ravno nasprotno. »Fleksibilna« delovna mesta so postala norma, ki se ji delodajalci niso odrekli, ko so v EU znova izmerili gospodarsko rast, prav tako se niso zvišale plače. »Plače so postale bolj fleksibilne, a samo navzdol,« je priznal nekdanji direktor Evropske centralne banke Mario Draghi.

V letu 2017 se je povečal delež »zaposlenih revežev«: zaposlenih pod mejo revščine. Ekonomska neenakost se je povečala, produktivnost zmanjšala, države so omejile in oklestile financiranje javnih storitev, ki vse teže opravljajo njihove naloge. Spremembe so najbolj prizadele mlade Evropejce. Več kot polovica mlajših od 25 let dela v prekarnih delovnih razmerah (v Španiji celo 70 odstotkov), kar je zelo problematično, je priznala evropska komisarka za zaposlovanje, socialne zadeve, strokovno usposobljenost in mobilnost delovne sile Marianne Thyssen.

»Mladi se ne morejo odseliti od doma, ne morejo si privoščiti stanovanja, ne morejo odločati o svojem življenju, kar je slabo za evropsko gospodarstvo«, je dejala komisarka. »Ljudje v začasnih službah ne vlagajo v svojo izobraževanje, prav tako ne njihovi zaposlovalci. Bolj kot so delovne razmere negotove, manj produktivno je gospodarstvo.« Z njo se strinja dolgoletni ekonomist pri Mednarodnem denarnem skladu Olivier Blanchard: »Takšne negotove oblike dela so izjemno drage – tako za posameznike kot za celotno družbo.«

Do posledic strukturnih reform so vse bolj kritični tudi v Nemčiji, kjer številni državljani niso bili deležni nikakršnih koristi domnevnega gospodarskega čudeža.

Analiza nemškega primera je še posebej zgovorna. Zaradi prepričanja, da so reforme rešile nemško gospodarstvo iz krize, ustvarile nova delovna mesta in prinesle gospodarsko rast, so se po njih zgledovali politiki po vsej EU. Toda dejanski učinki reform niso bili tako rožnati. Število novih zaposlenih se je med 2003 in 2016 sicer povečalo za dobrih deset odstotkov – iz 39 na 43 milijonov. Toda velika večina teh delovnih mest je bila začasnih in pogodbenih ali je sodila med »malo delo«. Približno 4,8 milijona državljanov opravlja malo delo. Poldrugi milijon delavcev je moralo sprejeti začasne pogodbe, več kot dva milijona je samozaposlenih (samostojnih podjetnikov), toda zanje ni dovolj dela.

Zakaj ne? Skupno število delovnih ur je kljub novim delovnim mestom ostalo skoraj enako kot pred reformami. Torej: enaka količina opravljenega (in plačanega) dela se je porazdelila med več slabše plačanih delavcev. Hkrati se je povečalo tudi število »prezaposlenih» delavcev, ki morajo sočasno opravljati več kot eno službo. Prekarizacija dela v Nemčiji torej ni prinesla več dela za Nemce, temveč se je enaka količina dela, ko je bilo na voljo, le razdrobila med več ljudi. S tem pa je padel ključni argument zagovornikov prekarizacije, da bo ta ustvarila več in boljša delovna mesta.

Večina novih zaposlenih zasluži manj kot 60 odstotkov povprečne nemške plače, kar pomeni okoli 1070 evrov na mesec. Tudi redno zaposlenim so se prihodki v povprečju znižali. Prihodki nižje plačanih delavcev so nižji kot pred dvajsetimi leti, če upoštevamo inflacijo, standard in kupno moč. Zelo vprašljiva je tudi trditev, da so reforme – fleksibilizacija in prekarizacija dela – prinesle višjo gospodarsko rast.

Nekdanji evropski komisar za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje László Andor je priznal, da trdnejša delovna zakonodaja ne pomeni nižje gospodarske rasti, saj je med zaščito delavcev in gospodarsko rastjo le malo neposrednih empiričnih povezav. Enaki ukrepi so imeli v posamičnih državah različne učinke. Gospodarska rast se je začasno povečala v Avstriji, Belgiji, na Danskem in Irskem, zmanjšala pa se je na Finskem, Portugalskem, v Franciji, Italiji, Španiji in nekaterih drugih državah.

Za okrevanje nemškega gospodarstva po finančni krizi je bil pomembnejši čisto drug dejavnik, meni ekonomist Stefan Lehndorff z univerze v Duisburgu. »Številna nemška podjetja so sklenila, da ne bodo odpuščala delavcev, temveč so skrajšala delovni čas in porazdelila delo med zaposlene. Ko je najhujša kriza minila, so lahko z istimi delavci zelo hitro povečali proizvodnjo in povečali tržne deleže,« je pojasnil Lehndorff in dodal, da je bila takšna »notranja fleksibilizacija« v popolnem nasprotju s Schröderjevo politiko »zunanje fleksibilizacije«. Uspešna podjetja tako niso sledila Schröderjevi doktrini najemanja dela prekarnih delavcev, temveč so se na krizo prilagodila z lastnimi redno zaposlenimi delavci.

Še slabše je na Poljskem, kjer so prav tako uvedli radikalne reforme trga dela, s katerimi so hoteli pritegniti tuja podjetja in vlagatelje ter povečati konkurenčnost poljskih podjetij v EU.

Poljakinja Sylwia M. je več kot dve leti čistila prostore na železniški postaji v poljskem mestu Ostróda. Zaposlena je bila pri storitveni agenciji MBAK, ki upravlja več kot pet tisoč nepremičnin, skupaj s tržnico in železniško postajo. Pogosto je delala tudi med vikendi, za kar so ji pri MBAK plačali približno 350 evrov na mesec. Od tega so ji kot plačo nakazali približno sto evrov, preostanek je prejela v gotovini (»na roke«), ker se je podjetje na ta način izognilo plačilu davka.

Njena pogodba je bila začasna in ni pokrivala zdravstvenega zavarovanja. Ko je 36-letna ločena mama dveh otrok zanosila, je prosila nadrejene, če ji omogočilo porodniški dopust in zavarujejo vsaj otroka, kar bi ji formalno pripadalo, a so jo pri MBAK zavrnili. Podjetje je tožila, a sodišča ni uspela prepričati, da je imelo njeno delo vse značilnosti delovnega razmerja. »Ko sem bila v sedmem mesecu nosečnosti, sem morala še vedno cel dan čistiti stranišča. Otrok se je rodil en mesec prezgodaj in se je rodil bolan. Prepričana sem, da se je okužil zaradi mojega dela,« je dejala Sylwia.

V podobnih razmerah dela več kot milijon Poljakov. Delavce, ki so bili zaposleni za določen čas, so lahko odpustili kadar koli, brez odpovednega roka ali odpravnine. Za pogodbeno delo pa niso veljala določila o minimalni plači, zdravstvenem in socialnem zavarovanju. Danes skoraj tretjina poljskih delavcev ni zaposlenih ali zavarovanih, kar je najvišji delež v EU. »Poljska delovna zakonodaja nas je vrnila v 19. stoletje,« je prepričan Adam Rogalewski, sekretar poljske zveze sindikatov OPZZ.

Kljub omenjenim kritikam in analizam je francoski predsednik Emmanuel Macron kmalu po letošnji izvolitvi napovedal enake reforme. Delež nestandardnih in prekarnih zaposlitev je v
Franciji nižji kot v drugih državah EU, kar predstavniki delodajalcev prikazujejo kot konkurenčno slabost. Zato od vlade pričakujejo več svobode pri sklepanju individualnih pogodb in »decentralizacijo« kolektivnih pogajanj (zmanjšanje moči sindikatov). »Delavcem in delodajalcem bomo dali svobodo, da se sami organizirajo,« je za Investigative Europe povedal predstavnik francoskega ministrstva za delo, ki ni hotel biti imenovan. Brez sindikatov, vladnih predstavnikov in drugih udeležencev socialnega dialoga.

Agresivno lobiranje »prišepetovalcev«

Najmočnejše pritiske »trojke« (Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada) so občutile Grčija, Romunija in Portugalska, kjer so bile reforme najbolj radikalne – tudi zaradi pritiskov domačih lobijev in nadnacionalnih korporacij. Vplivnih grških posameznikov, ki so se dogovarjali za sestanke s predstavniki »trojke«, je bilo toliko, da se je zanje v medijih uveljavil izraz »prišepetovalci«.

Oktobra 2011 je Pierre Deleplanque, predsednik uprave grške cementarne Heracles, zaprosil za sestanek pri predstavnikih »trojke« in jim predstavil predlog delovnih reform, ki naj jih zahtevajo od grške vlade (Heracles je grška podružnica francoske korporacije Lafarge, ki je bila lastnica nedavno zaprte cementarne v Trbovljah). Novinarji časopisa Efimerida ton Syntakon so pridobili zaupen zapisnik o srečanju, na katerem je Deleplanque predlagal prekinitev starih kolektivnih pogodb, ukinitev kolektivnega pogajanja in dovoljenje, da bi lahko podjetja sklepala samo še individualne pogodbe. Sogovorniki so upoštevali njegove zahteve, saj so kredite grški vladi pogojevali z ukinitvijo kolektivnih pogodb. Grški delodajalci so smeli enostransko prekiniti delovne pogodbe z minimalno odpravnino, kolektivne pogodbe pa so zamenjale individualne. Gospodarsko krizo so izrabili tudi lastniki zasebnih šol, ki so lobirali za zmanjševanje financiranja javnega šolstva.

Posledice takšnega lobiranja je za Investigate Europe opisala 35-letna grška osnovnošolska učiteljica Marla P.

Zanjo se šolsko leto začne s prijavo na razpis za nadomestnega učitelja. Takšen status ima več kot 100.000 grških učiteljev, saj je država zaradi »protikriznih ukrepov« zelo zmanjšala proračun za šolstvo in izobraževanje. Njihove pogodbe pogosto potečejo že pred zaključkom šolskega leta, aprila ali celo novembra, samo tri mesece po začetku pouka. Počitnice niso plačane, prav tako ne bolniške. Učitelji nikoli ne vedo, ali bodo prihodnje leto še poučevali na isti šoli, saj se bodo morali znova prijavljati na razpisana mesta. Marlina plača po desetih letih izkušenj ni presegla 900 evrov bruto. »Vsako leto se lahko znajdemo na drugi šoli. Učitelji sploh ne poznamo več učencev, njihovega znanja in potreb. Postali smo samo opazovalci.«

V Romuniji so bile zahteve nadnacionalnih korporacij zelo podobne. Sodelavci projekta Investigate Europe so objavili dokumente, v katerih so se o reformah trga dela v Romuniji dogovarjali predstavniki Združenja za tuje naložbe in Ameriške trgovinske zbornice. Lobisti delodajalcev in predstavniki zbornice sploh niso skrivali, da so vplivali na zakonodajo, je povedala sociologinja Aurora Triff z univerze v Dublinu, ki se je pogovarjala z vpletenimi. Delodajalci so lahko po novem zakonu izenačili redno zaposlene in začasne delavce. Redno zaposlenim so spremenili pogodbe iz nedoločenega na določen čas, novih delavcev jim ni bilo več treba zaposlovati. Vlada je s podporo Evropske komisije odpravila kolektivne pogodbe in prepustila delodajalcem, da se individualno pogajajo z delavci.

»V kolektivne pogodbe je bilo pred reformami vključenih skoraj 90 odstotkov delavcev. Zdaj je sistem kolektivnega pogajanja popolnoma uničen,« se je pritožil Petru Dandea, generalni sekretar zveze sindikatov Cartel Alfa. In dodal, da nova zakonodaja sindikalnih predstavnikov ne varuje več pred odpuščanjem, delavci pa so izgubili pravico do stavke. Plače so se znižale in danes več kot 40 odstotkov romunskih delavcev prejema samo minimalno plačo. »Če sodimo po plačah, smo po reformah postali država nekvalificiranih delavcev,« je prepričan Dandea.

Migracije, sodišča in tehnološke platforme

Spremembe delovne zakonodaje niso edini dejavnik, ki pospešuje prekarizacijo dela v EU. Enotni notranji trg omogoča državljanom EU, da lahko delajo po vseh državah članicah. Prost pretok delavcev je eden izmed štirih temeljev evropskega enotnega trga – poleg prostega pretoka blaga, kapitala in storitev. Toda evropska politika ni storila ničesar, da bi preprečila »socialni damping«: nižanje plač in delovnih standardov v državah, kamor se priseljujejo delavci iz drugih delov EU.

Širjenje EU v letih 2004, 2007 in 2013 je močno preoblikovalo evropski trg dela. V EU so se najprej včlanile Slovenija, Češka in Slovaška, Litva, Latvija in Estonija ter Madžarska, Malta in Ciper. Sledili sta Bolgarija in Romunija, nato se je pridružila še Hrvaška. Državljani enajstih novih članic so lahko začeli svobodno iskati delo po celotni uniji in delovne migracije so bile večinoma usmerjene na zahod. Po podatkih evropskega direktorata za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje iz leta 2015 je preseljenega približno štiri odstotke prebivalstva EU v starostni skupini od 15 do 64 let, ki ne živijo v rojstni državi (ta delež je v ZDA, ko gre za zvezne države, približno 30-odstoten). Leta 2014 je bilo tako preseljenih približno 15 milijonov Evropejcev (v EU živi še nekaj več kot 28 milijonov migrantov, ki niso rojeni v EU), večina državljanov EU pa se preseljuje zaradi dela in izobraževanja.

Boljši plač in pogojev za delo ne iščejo samo posamezni delavci, ki iščejo delo v državah z višjim standardom in plačami. Socialni damping je sistemski problem, saj evropska zakonodaja podjetjem omogoča preseljevanje delavcev, ki v ciljni državi nimajo enakih pravic. Ti »napoteni delavci« (posted workers) so formalno (pogodbeno) zaposleni v lastni državi, ampak jih delodajalec pošlje v drugo državo, kjer podjetje opravlja določene storitve.

Takšen primer je denimo poljski delavec, ki ga podjetje pošlje na nemško gradbišče, kjer je pridobilo gradbeni projekt. Po sedanji evropski zakonodaji (direktivi o napotenih delavcih) bi mu morala biti zagotovljena minimalna plača v gostiteljski državi, medtem ko plačuje davke in prispevke v domači državi po tamkajšnjih stopnjah. Takšna ureditev pomeni veliko konkurenčno prednost za poljska gradbena podjetja, ki se lahko po vsej EU prijavljajo na razpise, kjer so zaradi nižjih prispevkov dela bistveno cenejša od domačih ponudnikov. Sploh če upoštevamo ugotovitve Investigate Europe o delavski zakonodaji na Poljskem in trditev poljskega sindikalista Adama Rogalewskega, da se je država po reformah trga dela vrnila v 19. stoletje.

Direktiva o napotenih delavcih omogoča podjetjem številne zlorabe (izogibanje davkom in prispevkom, davčne utaje …) in jih varuje pred tožbami, saj evropska sodišča večinoma podprejo delodajalca ter njegovo pravico do prostega pretoka dela in storitev. Zato je Evropska komisija pripravila amandmaje k direktivi, s katerimi bi podjetjem predpisala plačevanje zdravstvenega in socialnega zavarovanja, potnih stroškov in spoštovanje drugih pravic, ki jih imajo delavci v gostiteljski državi.

Pobudo za amandmaje je najbolj odločno podprla Francija, saj je predsednik Emmanuel Marcon izjavil, da mora vsak delavec prejemati enako delo za enako plačilo. »Sedanja direktiva je izdaja evropskega duha in vrednot,« je izjavil na nedavnem obisku v Avstriji in predlagal uvedbo časovnih omejitev, kako dolgo sme nekdo delati v gostiteljski državi, dokler ne začne plačevati tamkajšnjih davkov in socialnih prispevkov. Člani njegove vlade trdijo, da hočejo na ta način omejiti nelojalno konkurenco francoskim podjetjem in poskrbeti, da so takšne začasne oblike dela zares začasne. Amandmajem pa je takoj ostro nasprotovala Poljska, ki je predlagane ukrepe videla kot protekcionizem, napad na poljsko konkurenčnost in napad na naravne zakone ekonomije, kot je v intervjuju za nemški radio povedala poljska vladna pogajalka Martyna Biedzinkewicz. Enako stališče bodo na oktobrskem srečanju voditeljev EU po poročanju Reutersa zagovarjali tudi pogajalci drugih držav iz višegrajske skupine.

Takšno zaostrovanje je nevarno, saj je strah pred tujimi delavci zelo močno politično orožje, s katerim so volivce mobilizirali populistični politiki v Franciji, Italiji, na Nizozemskem, Veliki Britaniji in Nemčiji. Hkrati poskusi zapiranja evropskega trga za mlajše članice krepi protievropsko politiko na Poljskem, na Madžarskem in v drugih vzhodnih državah, kar prav tako koristi predvsem populistom in krepi nacionalistična gibanja na obeh straneh. Spor med evropskim vzhodom in zahodom ne bi samo otežil ali onemogočil odprave najhujših anomalij na evropskem trgu dela, ki smo jih opisali v poročilu. Zaradi takšnih nacionalnih razhajanj se evropski uradniki in politiki ne ukvarjajo z novimi velikimi spremembami na trgu dela: avtomatizacijo, tehnološkimi platformami za izmenjavo dobrin in storitev (Uber, Airbnb …), umetno inteligenco, roboti in drugimi tehnologijami, zaradi katerih bodo trajno izginila številna delovna mesta.

Vrnitev regulacije?

Med raziskovanjem prekarizacije dela v EU smo pokazali, da deregulacija ni prinesla pozitivnih učinkov, kakršne so napovedovali njeni zagovorniki: novih in boljših delovnih mest, višje produktivnosti in plač, večje konkurenčnosti in gospodarske rasti. Nasprotno. Za pozitivnimi statističnimi kazalci – za katere ni zaslužna deregulacija trga dela – se po vsej Evropi skrivajo usode delavcev, ki vse bolj spominjajo na zgodovinske opise tovarn in drugih delovišč na začetku prejšnjega stoletja. Razmere, ki jih je po več desetletjih boja za delavske pravice postopoma izboljšala šele regulacija.

Bi morali evropski odločevalci namesto nove deregulacije sprejeti strožje direktive in zakone, ki bi delavcem po vsej EU zagotovili enake socialne pravice in pogoje za delo? Takšen pristop je vprašljiv, tudi če bi uspelo pobudnikom regulacije uveljaviti nove direktive – kar je v sedanjem političnem ozračju zelo malo verjetno. V EU je zelo težko najti enotno rešitev za vse članice, saj so razlike med njimi zelo velike, ugotavljata Agnieszka Piasna in Martin Myant, ki sta letos za ETUI pripravila knjigo o mitih deregulacije na trgu dela.

Začasno delo na Švedskem in Nizozemskem nima enakega statusa kot v Veliki Britaniji in Nemčiji ali v južni in srednji Evropi. V skandinavskih državah so nestandardne oblike zaposlitve značilne tudi za dobro plačane službe. Delavske pravice se zaradi fleksibilizacije niso zmanjšale (dopusti, zdravstveno zavarovanje, pokojninska doba …), plače so kljub krajšemu delovniku ostale visoke. V Veliki Britaniji in Nemčiji je takšna oblika razširjena predvsem med nižje plačanimi deli, v južni Evropi pa ima začasno delo bistveno nižji družbeni status kot redna služba. Velja za »nepravo« delo, ki si ga nihče ne želi, ugotavljata Piasna in Myant. Menita tudi, da je treba zavrniti umetne konflikte med »zaščitenimi insajderji« (redno zaposlenimi) in »prekarnimi autsajderji« ter poskrbeti, da bo morebitna nova zaščitna zakonodaja enako obravnavala vse delavce, ne glede na obliko zaposlitve.

Drugačne rešitve predlagajo zagovorniki zelene in socialne ekonomije, kjer je med finančno krizo nastalo največ novih delovnih mest.

Socialna ekonomija (skrb za ostarele in bolne, zdravstvene storitve …) je v Italiji dosegla 9 odstotkov BDP, kar je največ v EU. Po mnenju Paola Venturija, profesorja na univerzi v Bologni in predsednika centra za socialno ekonomijo in nevladne organizacije Aiccon, je treba v Evropi spodbujati »skupnostne kooperative«: male in srednje velike organizacije, ki bi se interesno in regionalno povezovale s pomočjo novih tehnologij, ki jih najbolje izrabljajo »milenijci«. Generacija, »ki živi v delitveni ekonomiji, verjame v aktivno državljanstvo, ki ima zelo močne družbene vrednote in želi popraviti napake staršev. Milenijci se vse pogosteje odločajo za delo v socialni in zeleni ekonomiji. Tega dela ne bodo zamenjali roboti. Za ljudi lahko zares poskrbijo samo ljudje,« je za Investigate Europe povedal Venturi.

Italijanski profesor na univerzi v Sanniu Riccardo Realfonzo meni, da bi morali v EU uvesti univerzalni temeljni dohodek (UTD). Če bi vsi Evropejci prejeli 500 evrov UTD, ljudje ne bi bili več prisiljeni sprejemati ponižujočega dela. Takšen prihodek bi tudi spodbudil dejansko konkurenco v EU, saj vzhodno- in južnoevropska podjetja ne bi več mogla plačevati delavcem manj kot 500 evrov – denimo v klicnih centrih – in tako izvajati socialnega dampinga drugod po Evropi. Predsednik Gibanja za dostojno delo in socialno družbo Marko Funkl pa je prepričan, da bi države veliko dosegle že z učinkovitejšo delovno inšpekcijo. V gibanju zato lobirajo za spremembo zakona o delovni inšpekciji, po katerem bi lahko inšpektorji zahtevali od delodajalca, da zaposli prekarnega delavca, pri katerem se pri opravljanju dela kažejo vse značilnostmi rednega delovnega razmerja. Poleg tega je predlagal uvedbo opozorilnega spletnega semaforja, ki bi delavce opozarjal pred slabimi delodajalci: podjetji, ki kršijo delavske pravice in silijo delavce v nestandardne oblike zaposlitve.

V prihodnjih člankih bomo zato predstavili razmere na trgu dela v Sloveniji in pokazali, kako se je od osamosvojitve spreminjala delovna zakonodaja, s katerimi ukrepi je poskušala država zmanjšati brezposelnost, kakšne posledice je pustila deregulacija in kako se je mogoče pripraviti na radikalne spremembe trga dela, ki ga že v prihodnjem desetletju napovedujejo pametni stroji.

Članek objavljamo v sodelovanju z Investigate Europe