Kakšno je življenje v dveh najrevnejših slovenskih občinah: Osilnici in Hodošu

Osilnica in Hodoš sta glede na našo analizo najrevnejši občini v državi. V obeh so plače podpovprečne, brezposelnost in delež stanovanj brez osnovne infrastrukture pa nadpovprečna.

Članek objavljamo v sodelovanju z Dnevnikom

"Bosljiva Loka" by Markoerent at sl.wikipedia. Licensed under CC BY-SA 3.0 via Commons - https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Bosljiva_Loka.jpg#/media/File:Bosljiva_Loka.jpg
Bosljiva Loka, zaselek v občini Osilnica. Foto: Wikipedia

 Včeraj smo objavili analizo življenjskega standarda v slovenskih občinah. Po analizi sodeč sta najrevnejši Osilnica in Hodoš. Novinarka Dnevnikovega Objektiva Kristina Božič je preverila, kako se (pre)živi v obeh občinah.

Osilnica

Kako živi statistika resničnost vsakdana med polji koruze in buč ali ob porečju Kolpe? Pojasnila statističnega urada, da so občine v Sloveniji premajhne, da bi lahko zanje preračunali stopnjo tveganja revščine po vzorcih, ki jih uporabljajo, se izkažejo za smiselna. Prav tako so upoštevanja vredna opozorila, da lahko že nekaj hiš, ki niso priklopljene na javni vodovod ali kanalizacijo, pomembno vpliva na statistično podobo majhnih občin. Vseeno pa je dejstvo, da je bil lani povprečni neto mesečni dohodek na prebivalca v Osilnici 695, v Hodošu pa 765 evrov. Gre za najmanjši slovenski občini po številu prebivalstva; v vsaki živi po manj kot 300 ljudi. Ležita na skrajnem robu slovenskega vzhoda in juga – tik ob meji, na periferiji.

Strma gozdna pobočja se raztegnejo do sotočja rek Čabranke in Kolpe ter nato vzdolž mejne reke. V sončnem poznopoletnem jutru so skrbno urejeni vrtovi pred hišami spokojni. Zaprti prostori tekstilnega obrata so skriti za občinsko stavbo, takoj zraven so tudi objekti tovarne Liv, prav tako v zapiranju. V trgovini, edini v občini, se še spomnijo, ko poštne storitve niso bile priključene k njim in je bil na drugi strani ceste, ki pelje skozi občino, bankomat. Ljudje so zaskrbljeni, delovna mesta in življenje kraja kot voda odtekajo skozi sklenjene dlani in z vsako minuto se zdi, da imajo manj orodij, s katerimi bi lahko stvari nadzorovali. V prostorih občine župana ni, ker je na dopustu.

V sobici zraven pa poteka pouk drugega razreda podružnične šole Osilnica. Trije šolarji se na prvi šolski dan zdijo neskončno zadovoljni. Njihova učiteljica Tamara Buč uči prve tri razrede v Osilnici že deveto leto. Čez teden živi v Kostelu, kjer je tudi matična šola Fara, čez vikend pa se vrača domov na Ptuj. »Imela sem srečo, da sem, ko sem iskala zaposlitev, našla možnost dela tu. Res nas v razredu ni veliko, a smo z otroki in starši zato bolj povezani, komunikacija je lažja, odnosi bolj neposredni.«

Otroci večinoma hodijo v vrtec na Hrvaško, saj jim je tam najbližje, pripoveduje in opisuje, kako se včasih pridružijo matični šoli na kulturnih dnevih, drugače pa predvsem koristijo možnost pouka v naravi ali ob Kolpi. »Posebnost tu je, da smo res majhni, da je otrok malo, a drugače ne bi rekla, da gre za, če primerjamo s slovenskim povprečjem, socialno deprivilegirano okolje.«

Nedaleč stran, nekoliko bliže ovinkom prelaza Strma reber, je ob cesti hotel in gostišče Kovač. Gre za institucijo s tradicijo, saj je tam že od leta 1892, ko je nastala kot tipično furmansko prenočišče za vse, ki so po tej poti tovorili les, seno in druge reči. Zadaj za hotelom, proti Kolpi, je adrenalinski park, v ogradi konj, vmes pa tarča za paintball. Simon Kovač, ki vodi gostišče od leta 1998, opisuje, kako so z leti oblikovali raznoliko ponudbo, ki nagovarja različne skupine gostov in turistov. »Edina sreča je bila, da smo se organizirali po svoje. Leta 1984 smo bili prvi, ki smo ponujali vožnjo s kajaki in kanuji. A se je zaradi schengna leta 2004 meja na neki način znova vzpostavila in čez noč smo izgubili velik del gostov, ki so prihajali k nam iz Hrvaške. Sedaj čez leto gostimo longboarderje iz 46 držav, ki se spuščajo po Strmi rebri.«

Našteva šole, podjetja, pa turiste iz Francije, Nizozemske, Nemčije, Avstrije in Italije, do katerih so sami razširili glas o svoji ponudbi in ki prihajajo k njim na obisk. Na državo ali podporo lokalne skupnosti ne računajo. »Bojim se, da je že vse zamujeno. Ni vizije, ni projektov, ki bi bili pripravljeni,« opisuje Simon Kovač širše okolje. »Smo obmejna in hkrati demografsko ogrožena občina, kar nas uvršča med tiste, ki bi lahko prednostno kandidirali za evropska sredstva. A se ne ve, kaj hočemo. Mi tu v hotelu gradimo svojo zgodbo, sami se prijavljamo na projekte in smo v 90 odstotkih uspešni.«

Kljub visokozvenečim besedam politikov o prihodnosti v turizmu vidi edino sistematično vlaganje v turizem v občinah na drugi, hrvaški strani meje. Z njimi tudi največ sodelujejo. »Tu v Sloveniji so to pozabljeni kraji. Vsi politiki in župani so obljubljali marsikaj, a nato nihče nič ne izpolni. Naša največja težava je, da ni mladih ljudi. Velika večina je že odšla – leta 1992, 2005 … ostali so le starejši. Če želijo gostje pokusiti lokalni sir, jih moramo peljati na Hrvaško, ker sirarjev tu ni. Ni turističnih kmetij. Zakaj? Ker ni mladih. Študenti pridejo k nam delat iz Ljubljane. Če se bo nadaljevalo po tej poti še naprej, domačinov čez dvajset let ne bo več.«

Za zdaj jih nekaj vendar vztraja. In na cesti skozi občino ljudje, ki jih srečaš, še vedno pozdravijo. V zaselku Bosljiva loka sta bila nekoč trgovina in samostojni oddelek podružnične šole s sedemindvajsetimi učenci. Eden od njih je bil tudi Stanko Ferbežar, danes starešina Lovske družine Osilnica. S klopi pred njegovo hišo seže pogled čez urejen zelenjavni in rožni vrt na Kolpo. Zadnjih deset let, odkar sta v pokoju, z ženo spet živita tu. Otroka sta se odselila, bliže službi in lastnemu življenju.

»Ljudje so tu vselej znali poskrbeti zase, na svojih vrtovih so si pridelali vse, kar so potrebovali, vsaka hiša je bila polna, v njej je bilo vsaj pet ljudi, imeli so tudi konja namesto traktorja, po dve kravi, prašiča, vse po dolini so bile njive koruze, krompirja, mirna in pšenice…« To, da se znajdejo po svoje, je še vedno v ljudeh, pripoveduje Stanko Ferbežar. »A ne vem, če se bo našla prihodnost za te kraje. Pritegniti bi bilo treba mlade družine in vzpodbuditi različne obrti, potrebovali bi proaktivne državne in lokalne politike.«

Iz Osilnice so pred desetletji »urmoharji« dvakrat na leto odhajali na jug in vzhod, s košem na hrbtu. Tako so služili denar kot prodajalci in popravljalci ur ter pomagali preskrbeti domačije in preživeti svoje družine. Domov so se vračali, ko je bilo treba pomagati na poljih in pri košnji ter konec leta. Leta 2010 so odkrili kip v spomin na vse osilniške urarje samouke. Danes travnike zarašča gozd, nekdanja polja so pozabljena.

Hodoš

Hodoška občina je druga najrevnejša v Sloveniji. Foto: Kraji EU
Hodoška občina je druga najrevnejša v Sloveniji. Foto: Kraji EU

Izid na nogometnem semaforju je še od nedeljske tekme. Darko Roman kombinira dolžnosti, ki pridejo z očetovskim dopustom, z obveznostmi, ki jih ima kot predsednik Nogometnega kluba Hodoš. Nogometno igrišče, pravi, je najbolj živahen in življenja poln kraj v občini. Skupina petih fantov, ki pridejo na igrišče in zagnano brcajo dve pisani, različno veliki žogi v gol, to potrjuje.

»V zadnjih letih je morda res nekaj več rojstev, a odkar pomnim, ni še nihče prišel nazaj. Mladi še vedno odhajajo. To je moja generacija: izobražena, a brez službe. Zase vem, da imam srečo, da sem si našel delo v Murski Soboti,« razlaga mladi oče. Pred manj kot desetimi leti je bilo vsaj pol nogometne ekipe iz Hodoša, danes sta Hodočana le dva igralca. Ostali prihajajo iz Madžarske ali so prijatelji iz drugih občin. »Zdi se, da smo peto kolo, da so to kraji, na katere se je pozabilo. Ljudje tu pa so navajeni, da poskrbijo sami zase,« pravi Darko Roman.

A nekateri zmorejo to vse težje. »Naša evangeličanska humanitarna organizacija vsak dan razvozi topli obrok približno osemnajstim hišam v Hodošu,« pove duhovnik Vili Kerčmar. »Ljudem je še vedno nerodno, pravijo, da ne rabijo, da ne bodo vzeli, a vidimo, da so veseli in da potrebujejo ta topli obrok. Ponavljajo se nam šestdeseta leta – prihaja do nazadovanja. Ljudje bežijo, hodijo iskat delo na tuje,« opiše skromno skupnost, kjer vidi posledice krize predvsem v vse bolj trdovratnem občutku brezizhodnosti.

Vsi sogovorniki poudarijo, da se je, odkar so od leta 1999 samostojna občina, naredilo veliko. Ob klančini v vas stoji tabla z napisom, da so bili ulična razsvetljava in pločniki narejeni s pomočjo evropskih in državnih sredstev. Na občini župan Ludvik Orban zagotovi, da je elektrika v vseh hišah. Nekaj hiš pa, prikima, nima notranje kopalnice in stranišča. »Posebej žalostno je, če tam živijo tudi mladi in otroci. A kot župan si ne upam iti do teh ljudi in jim reči, naj si to uredijo. Gre za zasebno odločitev.«

Njegova glavna skrb so delovna mesta. Četudi so bila tako vlaganja v železnico kot v dom za starejše občane osnovana na upanju, da bodo tam dobili delo predvsem domačini, jih je sedaj zaposlena le tretjina. »Uradne številke brezposelnosti ne kažejo prave slike,« opozarja župan. »Mnogi niso prijavljeni na zavodu za zaposlovanje; ker je ta v Murski Soboti in bi se od njih zahtevalo, da se mesečno zglasijo tam ter sodelujejo v njihovih aktivnostih, predstavlja to za ljudi predvsem strošek.«

Vsakemu, ki želi zgraditi vsaj 80 kvadratnih metrov veliko hišo, občina doda štiri tisoč evrov. Župan opisuje tudi potencial turizma, urejene kolesarske poti, etnografski muzej in mladinski dom s prenočišči. A v občini razen bara in male trgovinice, kjer zagotavljajo tudi poštne usluge, ni nobene restavracije ali druge turistične infrastrukture. »Če država želi, da bomo tu živeli tudi čez dvajset, petdeset let, potem bo morala ravnati drugače,« je prepričan. »Ne more le vseskozi krčiti sredstev, ki so nam na voljo. Predvsem pa denarja ne more iskati pri siromakih.«

Če je meja nekoč predstavljala neprehodnost in omejitev, je danes prostor bogate izmenjave. Vzgojiteljica v hodoškem podružničnem vrtcu Milena Vukan s ponosom pove, da se v zadnjih letih za vpis otrok v njihov vrtec odločajo tudi družine iz Madžarske, saj prepoznajo njihovo kakovostno delo. »Tega smo zelo veseli, saj se potrjuje, da dober glas seže v deveto vas,« pokima vzgojiteljica, ki že triindvajset let uči ob madžarski meji. Vzgojiteljici sta vselej dve, ena, ki z otroki govori in jih uči v madžarščini, druga v slovenščini. »Otroci tako spontano osvojijo oba jezika. Dvojezičnost in prisotnost dveh kultur za nas pomenita ogromno kulturnih dogodkov, prireditev in sodelovanj. Ker so oddelki majhni, se lahko dodatno posvetimo otrokom, ki pridejo iz socialno šibkih okolij. Četudi je večina družin v slovenskem povprečju, pa je šola za marsikaterega otroka edina možnost, da se sreča z gledališčem, lutkami…«

Vrtec in šola tudi sodelujeta pri predstavah, ki jih pripravlja lokalno kulturno-umetniško-turistično društvo. Nad njegovim delom bdi Rozalija Totič, upokojena učiteljica in vzgojiteljica. V mali sobici nad kulturno dvorano, ki se drži občine, opisuje skromnost krajev in spremembe, ki jih je prinesel moderni čas. »Zame ni bilo življenje tu nikoli siromašno. Res pa se je vse spremenilo. Biti kmet ni več nekaj, na kar bi bil človek ponosen in kar bi se spoštovalo. Mladi v tem ne vidijo perspektive, ampak si želijo rednega zaslužka in več ter boljših materialnih dobrin. Nekoč so se ljudje preživljali le iz kmetijstva, ponosni na tisto malo, kar so imeli. Tudi povezanost skupnosti se rahlja. Kot bi se ljudje v zadnjih letih naveličali drug drugega. Raje se zaprejo vase, kot da bi se vpletli, morda skupaj poskusili rešiti kak problem. Vidimo, da tudi obisk naših dogodkov upada; ne nujno, ker ljudem ne bi bilo mar, ampak ker je časa manj. Mnogi, ki imajo delo, hodijo v Avstrijo, vrnejo se zvečer, zjutraj vstanejo ob treh, štirih, da so pravočasno na delu… Kdaj bodo imeli čas za druženje, za kulturne aktivnosti?«

Eden tistih, ki še vztrajajo pri kmetovanju v Hodošu, je David Franc. Nekoč je bilo pridelovalcev mleka sto, se spomni, danes jih je le še osem. Cena za liter mleka, pravi, je vsak dan nižja. »Ob tem, da nas uničuje politika, smo postali še nepriljubljeni, menda smo kmetje glavni onesnaževalci. To boli. In mladi zato seveda nočejo ostati na kmetijah.« Opisuje, da je s tem, ko jih je manj, manj tudi sodelovanja in medsebojne pomoči. »Ko se dobimo, morda drug drugemu potožimo, zgodi pa se nič, nič se ne premakne na bolje.«

Ob nogometnem igrišču je Darko Roman razlagal, kaj so procesi, ki so do tega pripeljali: globalizacija, EU, državne in lokalne politike, kriza… Nato se je spomnil besed svojega deda: pred dvajsetimi leti si lahko za vrečo pšenice kupil deset hlebcev kruha, danes zanjo ne dobiš niti enega.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Socialna država

Ali dovolj dobro skrbimo za najšibkejše člane družbe? Analiziramo neučinkovitost socialne zaščite v Sloveniji.

41 prispevkov

Revščina v Sloveniji: kje smo danes

Čeprav beležimo gospodarsko rast, več kot 13 odstotkov ljudi živi v revščini, med njimi ogromno samozaposlenih.

Tema: Socialna država
Mnenje,

Zakaj mora biti delo domov za starejše bolj transparentno

Domovi za starejše v Sloveniji niso primorani spremljati kazalnikov kakovosti dela. Zato zakonodajalec ne pozna situacije, ki naj bi jo …

Tema: Socialna država
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno