Vsakih nekaj mesecev se v medijih pojavijo pričevanja oseb, ki ugotavljajo, da njihovi svojci v domovih za starejše ne prejemajo nege, za kakršno plačujejo. Njihov svojec ali svojka v domu trpi. Osebje je nespoštljivo, odločitve glede nege njihovega sorodnika sprejema brez posveta z njimi, glede nekaterih nujnih odločitev je prepočasno. Obroki so premajhni. Nihče si ne vzame časa, da bi se pogovoril s starejšim. Nihče ga ne pelje ven, na sonce.

Vse to so obtožbe, ki so vodile do medijskih naslovov, kot so »Temna plat slovenskih domov za starejše: premajhni obroki, varčevanje, ponižujoče vedenje« in »Hiša groze – dom starejših v Mostah«, na podlagi katerega je nastala oddaja na RTV Slovenija »Državna (ne)odgovornost za varno starost«.

Zgodbe, ki jih opisujejo, ne spadajo v domove za – poleg otrok – najranljivejše člane naše družbe. Da se domnevne nepravilnosti ne bi več dogajale, so se svojci pravico odločili poiskati na medijskem bojišču. A niso je dobili.

Čeprav te zgodbe vedno znova sprožijo val javnega ogorčenja, do danes niso sprožile nobenih konkretnih sprememb.

Omenjeni zgodbi sta bili objavljeni skoraj leto dni narazen, prva decembra leta 2016, druga septembra 2017. Zgodbi sta praktično identični. Svojci, ki so se pripravljeni izpostaviti javnosti, prizadeti ugotavljajo, da so njihovi najbližji v domu podvrženi psihičnim ali celo fizičnim zlorabam. Javnost je zgrožena nad tem, da osebje z nemočnimi starejšimi v domovih ne ravna dostojno. Osebje se brani, da jih je premalo; kadrovski normativi so nizki in sami delajo vse, kar je v njihovi moči. Stroka se brani, da so to izjeme, zaradi katerih ne moremo posplošiti, da so vsi domovi za starejše slabi.

Prah se dvigne.

A se hitro poleže. Vse dokler se v medijih ne bo pojavila nova podobna zgodba.

Še vedno pa ne bomo vedeli, ali je ta zgodba odraz slabe situacije v domovih za starejše, kakor trdijo svojci, ali pa gre dejansko za anomalijo, ki se pripeti vsakih nekaj mesecev, kakor trdi stroka. Za to potrebujemo več kot nekoga, ki je pripravljen deliti svojo slabo izkušnjo; potrebujemo sistem, ki nam bo jasno povedal, kakšno nego in oskrbo nudi posamezen dom za starejše v državi.

Potrebujemo korenite spremembe

Kako je torej mogoče, da se iz leta v leto zgražamo nad istimi zgodbami in poslušamo enake odgovore odgovornih? Zakaj se v vsem tem času ni spremenilo nič?

Glavni razlog je ta, da nimamo mehanizma, ki bi nam povedal, kako dobri so naši domovi za starejše.

Obstajajo merljivi kazalniki, preko katerih se da določiti, ali v naših domovih za starejše dejansko prihaja do nekorektnega dela s starejšimi. Merjenje teh kazalnikov je nujno tudi zato, da se domovi zavedo lastnih slabih praks in jih odpravijo.

Pri Pod črto smo želeli preko teh konkretnih numeričnih kazalnikov preveriti, kakšna je v resnici nega v slovenskih domovih za starejše. Vendar smo pri tem ugotovili, da država takih podatkov ne zbira. Zato smo se s prošnjo po posredovanju nekaterih kazalnikov socialne oskrbe in zdravstvene nege obrnili neposredno na več kot sto domov za starejše po državi. Večkrat. S prošnjami po podatkih, s prošnjami po pojasnilih o podatkih.

Glavna ugotovitev našega enoletnega projekta je ta, da podatkov v vseh domovih ni mogoče poenotiti, ker obstaja več različnih in nezdružljivih sistemov beleženja.

Večina domov za starejše je v zadnjih letih začela samoiniciativno vpeljevati sisteme spremljanja kakovosti. A ker je to storila na lastno pest in ne po enotnih navodilih lastnika oziroma koncedenta (podeljevalca koncesije) domov, države, je nastala množica med seboj neprimerljivih sistemov.

To pomeni, da kakovosti nege in oskrbe v domovih za starejših ne spremljamo na način, ki bi dal jasno sliko o tem, kako dobro domovi delujejo. Jaka Bizjak, generalni sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS), priznava, da trenutno nihče nima pregleda nad dejanskim stanjem kakovosti nege v domovih za starejše v državi.

Nekateri domovi sicer beležijo enake kazalnike in jih je zato mogoče primerjati. Na Pod črto smo ugotovili, da obstaja dom za starejše, kjer že zadnjih pet let ni nihče izmed starejših padel, niti ni dobil preležanine oziroma razjede zaradi pritiska. Obstaja drug dom, kjer naj bi vsak pokreten stanovalec letno padel skoraj petkrat, razjedo pa dobi skoraj tretjina vseh stanovalcev. Vendar – ali lahko rečemo, da je prvi dom dober in drugi slab? Ali je mogoče, da imajo v drugem domu izjemno dober sistem prepoznavanja vseh nepravilnosti, v prvem pa padce spregledajo? Ali je mogoče, da kljub enaki definiciji kazalnikov po odkritju padca ali razjede v prvem in drugem domu postopajo različno?

Treba bo meriti na enak način

»Potrebujemo enotno strategijo in enotno metodologijo,« jasno pove Valerija Lekić Poljšak, direktorica Doma starejših občanov Črnomelj, ki je kot prvi v Sloveniji vpeljal sistem upravljanja kakovosti, imenovan E-Qalin. »Moramo se dogovoriti, kateri so kazalniki, ki jih bomo enotno spremljali, zbirali in obdelovali.«

Izbrani kazalniki morajo služiti svojemu namenu. »Vsak izmed teh kazalnikov bi moral imeti cilj – zgornjo mejo, ki bi jo moralo postaviti vodstvo,« nadaljuje. »In reči – v našem domu je cilj toliko in toliko. In potem mora tako javnost kot stroka zaupati temu, da je standard lahko numerično drugačen v enem domu kot drugem.«

Koliko neljubih dogodkov zabeleži posamezen dom, je namreč najbolj odvisno od tega, kakšno je splošno zdravstveno stanje stanovalcev v posameznem domu. Več je nepokretnih, večja je verjetnost, da bo število preležanin visoko. Več je ljudi na meji med pokretnostjo in nepokretnostjo, več bo padcev. Konkretni cilji morajo biti zato prilagojeni stanovalcem v posameznemu domu.

V tem trenutku ni na ravni stroke določeno niti, katere kazalnike bi domovi morali meriti. Jasno je zgolj, da bi morali obsegati tako kazalnike zdravstvene nege kot socialne oskrbe. Da lahko rečemo, da je oskrba v domu za starejše kakovostna, morata biti izpolnjena oba kriterija: kakovostna mora biti zdravstvena nega, enako kakovostna mora biti socialna oskrba človeka.

Z drugimi besedami: nujno je, da ima dom pod nadzorom vse življenjsko nevarne situacije, enako nujno pa je, da se stanovalci v domovih dobro počutijo. Kot se je že pred več kot letom dni za Pod črto slikovito izrazil Peter Stefanoski, direktor socialne inšpekcije: »Zdravstvo poskrbi, da ljudje v domovih preživijo, sociala pa, da živijo.« Oba aspekta sta za dobrobit človeka enako pomembna.

Socialni kazalniki so manj otipljivi kot zdravstveni. V dobri socialni oskrbi se stanovalec počuti sprejetega, opolnomočenega in pomembnega. Ima besedo in upa si jo izraziti. Počuti se povezanega z osebjem. Kako se stanovalec v domu počuti, nam še najbolje pove povprečna stopnja zadovoljstva stanovalcev v posameznem domu.

Zdravstvene kazalnike je po drugi strani veliko lažje tako definirati kot številčiti. Nenazadnje je zdravstvo to že storilo. Vse splošne bolnišnice so med drugim dolžne beležiti in poročati (četudi tega ne počnejo redno) o vseh padcih v bolnišnici, o razjedah in o številu bolnišničnih okužb, ki jih zaznajo.

To so kazalniki, ki bi lahko veljali tudi za domove za starejše, poudari Valerija Lekić Poljšak. Tudi domovi za starejše se, čeprav zato od države dobijo precej manj denarja kot bolnišnice, ukvarjajo z zdravstveno nego. Neustrezna nega v domu pa ima enake ali še hujše posledice kot v bolnišnicah.

Padci so pri starejši populaciji še posebej rizični. Zaradi slabše telesne kondicije starejših so lahko tudi smrtno nevarni. Razjede ne vplivajo le na slabšo kakovost življenja, temveč predstavljajo tudi resna zdravstvena tveganja. Podobno so pri določenih bolezenskih stanjih lahko usodne bolnišnične okužbe.

Število padcev, razjed in bolnišničnih okužb na eni, ter stopnja zadovoljstva ne drugi strani, so pomembni pokazatelji kakovosti bivanja v posameznem domu za starejše.

Od ideje do tabele – leto kasneje

Ker teh kazalnikov sistematično ne spremlja nihče, smo jih v preteklem letu zbrali pri Pod črto. Kazalnike kakovosti zdravstvene nege in socialne oskrbe smo pridobili od več kot stotih domov za starejše po državi. S prošnjo po posredovanju podatkov smo se obrnili na direktorje domov oziroma, kjer to ni bili mogoče, na tajništvo.

Veliko vodstev domov se je naprej presenečeno obrnilo na Skupnost socialnih zavodov Slovenije (SSZS). Ko jim je dejstvo, da gre v resnici za informacije javnega značaja, potrdil generalni sekretar, Jaka Bizjak, nam je večina domov podatke posredovala. Tisti, ki jih niso, so bili deležni še enega elektronskega sporočila in vsaj treh klicev.

Na koncu nam je podatke uspelo pridobiti od približno devetdesetih odstotkov domov.

A tu so se ovire šele začele. Ob pregledu sporočil smo ugotovili, da nekateri domovi posameznih kazalnikov sploh ne beležijo. »Vse podatke ima samo zdravnik, v domu podatkov nimamo,« nam je zagotovila direktorica metliškega doma. Večina je povedala, da podatke lahko pošlje, a samo za zadnja leta, saj podatkov ne spremljajo od leta 2010, do koder je naša prošnja segala.

Nekateri domovi so poslane kazalnike posebej definirali. Na primer: »Beležimo samo padce, ki so se končali s poškodbo.« Ali pa: »To so vse razjede, ki smo jih obravnavali v domu.« Pod stopnjo zadovoljstva se je znašlo tudi: »Stanovalci so večinoma zadovoljni, pritožbe so redke.«

Še enkrat smo torej kontaktirali vse domove, pri katerih so bili odgovori nejasni, in jih prosili za dosledno definirane kazalnike: potrebujemo število razjed, ki so nastale v domu in ne število razjed, s katerimi so stanovalci prispeli iz bolnišnice. In pa: ali je število padcev, ki ste nam jih poslali, dejansko število padcev ali pa morda število padcev skupaj z zdrsi? Eden izmed odgovorov se je glasil: »Podatki o padcih so bili prikazani v petih tabelah. Osebno ocenjujem, da lahko iz teh tabel pridobite vse podatke, ki jih potrebujete za analizo.« V tabelah definicije padca ni bilo.

Po večmesečnem usklajevanju definicij in podatkov smo prišli do kazalnikov, ki so jih domovi zbirali najpogosteje. Kazalnike z enako definicijo objavljamo javno. Pri tem je treba poudariti, da je mogoče, da so nekateri kazalniki še vedno različno definirani (na primer, razjede se merijo po večstopenjski lestvici in povsem mogoče je, da nekateri domovi najnižje stopnje ne štejejo za razjedo). Podatki naj bi bili sicer po besedah predstavnikov posameznega doma točni.

Kako točno so bili definirani kazalci in na kakšen način smo kazalnike obravnavali in izračunali, si preberite v članku o metodologiji izračunov.

Zaradi ukinitve storitve Google Fusion Tables podatki niso več dostopni

Prvi kazalnik kakovosti je zbiranje podatkov samo: za vse domove, ki so podatke poslali in ki jih tudi dejansko beležijo, lahko sklepamo, da jim je mar za izboljšave. »Če vpeljejo sistem, je to prvi znak, da želijo nekaj izboljšati,« pove Lekić Poljšak. »Vsako orodje te vzpodbuja k izboljšavam.«

Valerija Lekić Poljšak hkrati opozarja, da ne smemo sklepati, da so domovi, kjer je razjed zaradi pritiska in padcev veliko, slabi, in domovi, kjer je razjed in padcev malo, dobri.

Povsem mogoče je tudi, da imajo domovi, kjer je padcev več, boljši sistem prepoznavanja padcev, pove. Ali da domovi, kjer je padcev malo, teh ne beležijo dosledno.

Poleg tega je število razjed in padcev odvisno od strukture prebivalstva v domu. Ker se prebivalstvo v domovih stara, lahko predvidevamo, da dom deluje zelo uspešno že, kadar se odstotek ljudi z razjedami ne viša, temveč ostaja na isti ravni.

Na Pod črto smo podatke o razjedah aplicirali na število stanovalcev v oskrbi tri – v oskrbi, ki se praviloma nanaša na nepokretne bolnike. S tem smo upoštevali strukturo prebivalstva, kakršno v tem trenutku lahko. Podatki bi bili povsem zanesljivi šele, če bi vedeli, koliko ljudi je v posameznem domu rizičnih, visoko rizičnih in zelo visoko rizičnih za to, da dobi preležanino.

Pade vsak pokretni, zadovoljni praktično vsi

Povprečni rezultati kazalnikov z enako uradno definicijo kažejo, da v večini slovenskih domov za starejše povprečno enkrat letno pade oziroma zdrsne vsak pokretni stanovalec. Razjede zaradi pritiska v večini domov nastajajo pri okoli desetini stanovalcev v oskrbi tri, v katero spadajo praviloma nepokretni prebivalci. Koliko je prenosov večkratno odpornih bakterij znotraj doma, nihče ne ve, ker za to ni vpeljanega sistema. O tej problematiki bomo pisali v enem izmed prihodnjih prispevkov.

Nekaj več kot tretjina domov uporablja sistem za upravljanje kakovosti, ki optimizira delovanje doma. Stanovalci pa so s storitvami presenetljivo zadovoljni. Izmed več kot sto domov za starejše in njihovih enot, ima zgolj šest domov oceno, ki je nižja od štiri. Najvišja možna ocena je pet. Jaka Bizjak, generalni sekretar Skupnosti socialnih zavodov, slednje pripisuje značilni skromnosti starejših generacij, in ne izjemnosti dela v domovih za starejše.

O sliki, ki jo izrišejo rezultati kazalnikov, ki so med seboj primerljivi, nihče izmed strokovnjakov noče povedati nič konkretnega. Glede na to, da je to prvi približek kakovosti v domovih za starejše v Sloveniji, to najbrž ni presenetljivo. Tako Lekić Poljšak kot Bizjak in Denis Sahernik, strokovni sodelavec Skupnosti socialnih zavodov Slovenije in bivši zaposleni v domu za starejše Slovenj Gradec, pa se strinjajo, da bi morali domovi, ki izstopajo tako v pozitivno kot v negativno smer, ta odstopanja pojasniti.

Koliko padcev je premalo, koliko preveč?

Gospa Jožica se je v dom za starejše preselila na lastno željo. Mož ji je umrl, mama tudi. Otrok ni imela. Odločila se je, da potrebuje nov začetek. Nekje, kjer bo našla novo družbo, in nekje, kjer bo dobila pomoč, ki jo bo potrebovala.

Zdaj je še ne potrebuje. Jožica šteje več kot osemdeset let, a je še vedno vitalna. Dela vse, da bi v takšnem fizičnem stanju tudi ostala. V okolici doma za starejše v Mostah, kjer prebiva, je ogromno zelenih površin, primernih za sprehajanje in Jožica to priložnost izkorišča skoraj dnevno. Poleg sprehajanja se udeležuje dnevne telovadbe, ki jo izvaja fizioterapevtka. Kasneje, opoldne, podobno telovadbo zase in za sostanovalce na svojem oddelku vodi sama. Telovadba je priljubljena, udeležuje se je skoraj cel hodnik, s ponosom pove Jožica.

A starosti se ne da ubežati. Zavidljivi fizični kondiciji navkljub se je nekega dne, se spomni Jožica, zvrnila v kopalnici. Ne spomni se točno, kaj se je zgodilo – zvrtelo se ji je in omahnila je čez umivalnik. Ko se je zavedla, je krvavela in bolela jo je glava. »Ni bilo hujšega. Poleg tega je sestra prišla takoj po tem, ko sem jo poklicala. Se zgodi,« skomigne.

Padci se pri starejših res hitro, nepričakovano, celo neizbežno – zgodijo. Po študiji, ki jo navede Valerija Lekić Poljšak, naj bi med 30 in 40 odstotkov vseh ljudi, starejših od 65 let, padlo enkrat letno. Ta študija zajema starejše, ki ne prejemajo profesionalne pomoči. Padcem se je pri določeni starosti nemogoče izogniti. Najtežje jih je preprečiti pri tistih, ki pri hoji uporabljajo pripomočke, se oprijemajo pohištva ali kako drugače kažejo slabšanje fizičnega stanja. Najmanj verjetno bodo padli tisti, ki so v dobri telesni kondiciji.

Gospa Jožica naj bi bila po podatkih doma ena izmed manj kot desetih ljudi, ki so v tistem letu v Domu starejših občanov Ljubljana Moste-Polje padli. V domu prebiva 212 ljudi, od tega jih 129 ni v oskrbi tri, kar pomeni, da so praviloma pokretni. Preračunano so v Mostah v letu 2016 zabeležili manj kot 0,06 padca na pokretnega prebivalca, kar je najmanj v Sloveniji. Ti rezultati so tako dobri, da se jim čudi še večina strokovnjakov.

Kako je mogoče, da dosegajo tako dobre rezultate? Klavdija Hudobivnik, vodja zdravstvene službe v domu Moste-Polje pove, da se za vsakega stanovalca, ko pride v dom, naredi individualni plan obravnave. »Naredi se program, fizioterapevt pokaže in nauči osebe na oddelku, na kakšen način je treba postopati, na kaj je treba biti pozoren, in da tudi pisna navodila.« Ta so pritrjena na voziček v vsakem oddelku, da lahko osebje zlahka vidi, kako mora pri katerem stanovalcu postopati. Poleg tega uporabljajo primerno obutev in skrbijo za primerno podlago.

O praktično istih ukrepih v svojem domu za starejše govori vodja zdravstvene nege v Obalnem domu upokojencev Koper, Tamara Štemberger Kolnik, kjer je padcev daleč največ. Povprečen pokreten stanovalec naj bi po izračunih, ki smo jih naredili na podatkih podatkov iz koprskega doma, padel 4,5 krat na leto.

Podobno kot v Mostah v Kopru ob vstopu v dom stanovalca pregleda fizioterapevtka. Poda oceno, na podlagi katere osebje stanovalcu prilagodi fizične vaje in splošno nego. Dom prav tako skrbi za primerno obutev in podlago.

Sistema, ki bi vsakemu stanovalcu določil stopnjo rizičnosti specifično za padec in posledično dodatna navodila pri delu z njim, ne uporablja nobeden izmed omenjenih domov. Oba domova navajata, da bosta v prihodnje tak sistem uvedla.

Ali je število padcev v domu zaskrbljujoče ali ne, Tamara Štemberger Kolnik, ki je v koprskem domu sicer šele nekaj mesecev, noče komentirati. Pove pa nekaj drugega: »To število je realno. Beležilo se je vse, kar je bilo.« Presenečena je, da število tako močno izstopa iz povprečja. V domu se ne dela slabše kot drugje, zatrdi.

Vstopi Marija, močno naličena dvainosemdesetletnica v roza trenirki, ki v domu prebiva zadnjih pet let. Tu ji je všeč, zatrdi, razgled je lep in osebje je prijazno. Nad sostanovalci je manj navdušena. Vse več je dementnih, z njimi se nima kaj dosti pogovarjati. Nega je dobra, število padcev v domu pa povsem razumljivo: »Seveda, saj so vsi dementni!« vzklikne. »Kako pa naj gre ravno, moja soseda je vsak dan na tleh!«

Marija je tako kot ostali vprašani z oskrbo v domu zelo zadovoljna, a vseeno: svojci Marijine sosede najbrž ne bi bili navdušeni nad tem, da njihova sorodnica menda vsak dan pade.

Sistem beleženja kakovosti lahko deluje samo, kadar so ob zaznani problematiki vpeljani potrebni preventivni ukrepi. Problematika pa je lahko zaznana samo, kadar je beleženje kazalnikov dosledno.

Igranje s številkami ali nedosledno beleženje je mogoče. Denis Sahernik iz SSZS-ja, ki je pred sedanjo zaposlitvijo delal v domu starejše, ob pogledu na tabelo opozori: »To je število vseh zabeleženih padcev. Veliko je še takšnih padcev, ki se jih ne beleži.«

Ko začne dom dosledno spremljati kazalnik kakovosti, so rezultati praviloma slabi, slabši, kot jih osebje pričakuje, meni Jaka Bizjak iz SSZS.

Zato obstaja nevarnost, da se osebje ustraši slabih rezultatov in jih prikroji.

Sistem vodenja kakovosti pa je lahko učinkovit samo, če bodo kazalniki dosledno beleženi in če bodo implementirane rešitve. Vzpostaviti moramo sistem, ki bo dejansko imel dodano vrednost za dom, za stanovalce in za svojce, meni Jaka Bizjak s SSZS. »Da bomo delali nek sistem kakovosti, da se bodo na koncu vsi igrali, da bodo čim višje prišli pri teh kazalnikih, nima smisla,« pravi.

Kako vpeljati kakovost

Radovednost javnosti je dovolj dober razlog, da vpeljemo sistem spremljanja kakovosti. A obstaja še pomembnejši: pravilno zastavljen, voden in dosledno beležen sistem vodenja kakovosti skoraj vedno vodi do izboljšanja kakovosti dela v posameznem domu.

V črnomaljskem domu so razjede zaradi pritiska, ki so nastale v domu, začeli beležiti leta 2004. Rezultati osebju niso mogli biti v ponos. V enem letu so našteli kar 26 razjed, ki so nastale v domu. Stanovalcev v oskrbi tri, ki so praviloma nepokretni, je v domu letno okoli 100.

Za osebje je bil odgovor na neuspeh jasen: treba bo uvesti izboljšave. Dom je stopil v akcijo. Uvedli so oceno rizičnosti vsakega stanovalca za razjedo in sprejeli dodatne ukrepe za to, da do preležanin ne bi prišlo. Osebje si je za dosego naloge zadalo konkreten cilj: naloga bo opravljena uspešno, če nihče izmed stanovalcev, ki so rizični in zelo rizični, ne bo dobil niti ene preležanine, so si obljubili.

Cilj redno dosegajo. Vseh 8 stanovalcev, ki je leta 2016 imelo preležanino, nastalo v domu, je bilo zelo visoko rizičnih za preležanine. To pomeni, da je preležanino kljub ustrezni negi skoraj nemogoče preprečiti.

Zaradi spremljanja kazalca nege se je kakovost oskrbe v domu starejših v Črnomlju izboljšala.

Če se nočete pogovarjati, si poiščite drugo delo

A zdravstvena nega je samo ena plat kovanca. Druga je socialna oskrba. Naloga domov za starejše ni ta, da svoje stanovalce ohranjajo žive. Domovi za starejše morajo v enaki meri skrbeti za dobro fizično stanje in psihično počutje svojih stanovalcev. »Domovi za starejše niso bolnišnica, to ni zapor,« pravi Franc Imperl, lastnik podjetja Firis, ki se ukvarja z izobraževanjem zaposlenih v socialnem varstvu. »To je njihov dom.«

Ko človek dopolni določeno starost, začne izgubljati, razloži Imperl. Izgubi službo, izgubi partnerja, izgubi prijatelje. Počasi izgublja oblast nad svojim telesom. A vseeno mu nekaj ostane – najljubši fotelj, naročnina na svojo revijo in domač pogled na zvonik skozi kuhinjsko okno.

Potem nastopi trenutek, ko gre v dom. Včasih je bilo neizogibno, da človek s prihodom v dom izgubi vse. Vse svoje stvari, ljudi, navade. Izgubljen se znajde v tujem sistemu. Po nekod se to dogaja še danes.

A obstajajo drugi načini, je prepričan Imperl, ki človeku omogočajo, da ohrani delček normalnega življenja. Domovi za starejše morajo življenje v domu narediti kar se da normalno: omogočiti morajo delovanje manjših skupin, kjer so stanovalci stalno v stiku z istim osebjem. S tem se lahko med stanovalci in osebjem vzpostavijo pristni stiki. Storitve, kakršne so pravočasno obračanje nepokretnih ali menjava plenic, so v ozadju delovanja doma. V ospredju je odnos. Takšen dom mora vsakemu stanovalcu nuditi zasebnost enoposteljnih sob, hkrati pa mu v uporabo ponuditi javni prostor. Tako mu omogoči povezanost s širšo družbo, ki ni omejena na dom.

Domov, ki izpolnjujejo vse te zahteve – domov, s katerimi sodeluje njegovo podjetje in on osebno – je po njegovih besedah v Sloveniji 18.

A velika večina slovenskih domov za starejše, med 60 in 70 odstotkov, je še vedno izrazito funkcionalno naravnanih, oceni Imperl. To pomeni, da so domovi po ureditvi podobni bolnišnicam. Sestre nosijo uniforme. Stanovalec prihaja v stik z različnimi ljudmi in z nikomer se ne poveže. Ponekod se namreč še vedno vzpodbuja, da sestre s stanovalci ne navežejo stika, zatrdi.

»Naši [sestre] na predavanjih večkrat rečejo, jaz ohranjam odnose doma, s svojo družino, sem pa prihajam izvajat storitev,« pove Imperl. »Potem pa rečem – če vi tega ne želite, ni problema, ampak niste za to delo. Poiščite si drugo delo.«

Sploh če so redko v stiku s svojo družino, stanovalci v domu potrebujejo zaupen odnos sestre v enaki meri kot pravočasno previjanje in obračanje v postelji. In to je tisto, česar se država ne zaveda, je prepričan.

Zdravstvo proti sociali

Za kakovostno bivanje v domovih za starejše sta torej ključni dve med seboj dopolnjujoči se področji – zdravstvo in sociala. A ti področji sta na državni ravni striktno ločeni.

Ločenost področij je razlog, da so domovi za starejše že leta ujeti »nekje vmes,« na nikogaršnji zemlji, kjer so napredki onemogočeni.

Lani smo na Pod črto pisali o zakonu o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi uredil tudi področje bivanja v domovih za starejše. Takrat smo vprašanja o zakonu naslovili na ministrstvo za delo. Iz ministrstva so nam 29. septembra sporočili, da je za področje zadolženo ministrstvo za zdravje. Vlada je zakon na ministrstvo za zdravje uradno prenesla skoraj tri mesece kasneje, 14. decembra 2016.

Ko je vlada zakon o dolgotrajni oskrbi dala v pisanje ministrstvu za zdravje, so se mnogi spraševali, ali je bila ta poteza primerna. Tatjana Arnšek, socialna inšpektorica, je že pred več kot enim letom za Pod črto povedala, da obstaja bojazen, da bo šel zakon v izrazito zdravstveno smer.

Njeni strahovi so se uresničili. Čeprav je po naših informacijah pri pripravi zakona o dolgotrajni oskrbi sodelovalo več deležnikov s področja sociale, je zakon popolna »zdravstvenizacija« domov.

Kaj to pomeni za oskrbovance v domovih? Za Jožico, ki se je v po moževi in mamini smrti preselila v dom starejših Moste-Polje, ker je želela začeti novo življenje, to pomeni precej dražje plačilo za bivanje v domu. Čeprav bi celo delovno dobo plačevala zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, bi morala kot vitalna ženska plačati še polno ceno bivanja v domu. Zakon namreč predvideva, da bi bila storitev nege ljudi, ki so, tako kot Jožica, pretežno samostojni pri izvajanju osnovnih življenjskih aktivnosti, v domovih za starejše polno plačljiva. Bivanje v domu bi bilo z zavarovanjem krito le težje bolnim oskrbovancem v domu.

Če bo zakon sprejet, bo izničil napredek, ki so ga v zadnjih dvajsetih letih naredili domovi za starejše, zagotavlja Imperl. Domovi po Sloveniji namreč po njegovem opažanju postajajo vedno bolj prijazni do stanovalcev. »Če bi rangiral ta zakon, je na nivoju prvega razreda osnovne šole. Ima dober namen, a se vidi, da področja ne razumejo,« je oster imperl. »Ključni problem zakona je, da namenja 0,9 BDP-ja za to področje. To mora iti na 1,2 ali 1,3 odstotka, in če tega ne zmorejo, naj ne delajo zakona. Naj ostane status quo.«

Države članice evropske Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) v povprečju za dolgotrajno oskrbo namenjajo 1,3 odstotka BDP-ja. Slovenija za področje namenja bistveno manj, zgolj 0,9 odstotka. Trenutni zakon ne predvideva povišanja sredstev do mere, kolikršna je potrebna, da lahko starejšim zagotovimo kakovostno oskrbo.

Država noče prevzeti odgovornosti

Ker je področje nege vseh pomoči potrebnih že leta tako neurejeno, se s kakovostjo trenutnih storitev ne ukvarja nihče. Že leta zatrjujejo, da se bo spremljanje kakovosti uvedlo s sprejetjem zakona o dolgotrajni oskrbi. A tudi v novi verziji zakon ne specificira, kako naj bi to storili. Navaja le, da bo področje uredil poseben pravilnik, ki pa še ni napisan.

Kakovosti ne spremljamo, ker lastnik oziroma koncesent domov – država – ne implementira sistema in ne zagotovi sredstev, da bi tak sistem lahko obstajal. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je zadolženo za izvajanje storitev institucionalnega varstva za starejše, odgovornosti za zagotavljanje kakovosti v domovih ne prevzema.

»Za kakovost oskrbe so odgovorni izvajalci. Pri posameznem domu je odgovoren direktor,« odgovarja ministrstvo za delo. To do neke mere drži. Tega se zavedajo tudi domovi sami, ki so po večini v zadnjih letih začeli samoiniciativno beležiti nekatere kazalnike kakovosti. A brez zunanjega vodenja je v domovih nastalo ogromno različnih sistemov.

»Domovi sami se bomo težko poenotili, ker imamo različne zmožnosti, različna znanja in različne pristope,« je jasna Valerija Lekić Poljšak, direktorica Doma starejših občanov Črnomelj. »Tu bi moralo dati pobudo ministrstvo.«

Jaka Bizjak s SSZS, ki je državi že večkrat predlagala, da je treba uvesti sistem spremljanja kakovosti, se strinja: »Treba je organizirati podporo in to ni poceni. Tukaj bi definitivno pričakovali input s strani države.« Poleg tega, opozarja Bizjak, je nesmiselno pričakovati od domov, da se sami lotijo implementacije sistema, ki ga lahko država z dolgo pričakovanim zakonom o dolgotrajni oskrbi vsak trenutek spremeni.

A država zavlačuje. Namesto proaktivnega načrta za spremljanje kakovosti oskrbe v domovih za starejše je ministrstvo za delo v Nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020 predvidelo, da naj bi do leta 2020 vsak izvajalec socialnega varstva pridobil certifikat enega izmed že uveljavljenih certificiranih sistemov upravljanja kakovosti.

Kakovost po slovensko, kakovost po avstrijsko

Tak pristop ne rešuje problema. Država je sprejela pravilnik, ki naj bi izboljšal standard bivanja v domovih, ni pa podala načrta, kako naj bi te cilje dosegli. S tem svojo odgovornost kot lastnik prelaga na domove za starejše in tako celo ovira delo domov.

Sistemi upravljanja kakovosti so namreč plačljivi. Prav tako je plačljivo dodatno delo ali dodatni delavec, ki ga dom potrebuje zato, da lahko vodi sistem upravljanja kakovosti. Stroške za doseganje ciljev pa naj bi krili domovi sami, kar v končni fazi pomeni, da jih bodo morali kriti oskrbovanci v domovih.

Poleg tega je sistem prisilnega vpeljevanja certifikatov slab zato, ker sistemi upravljanja kakovosti v resnici ne merijo kazalnikov kakovosti.

Najbolj razširjen sistem upravljanja kakovosti v Sloveniji je E-Qalin. Trenutno ga uporablja okoli tretjina slovenskih domov. Še nekaj več jih je – najbrž prav zaradi nacionalne strategije – trenutno v fazi vpeljevanja sistema.

Kaj pravzaprav sploh pomeni sistem upravljanja kakovosti? »E-Qalin je dinamičen sistem upravljanja kakovosti, ki se ukvarja z razvijanjem procesov in struktur,« pove Franc Imperl. Prav on je leta 2002 sistem pripeljal iz Avstrije. »E-Qalin pravi zaposlenim – razmislite, kako delate posamezno stvar, kako pri delu s stanovalci upoštevate njegovo biografijo. Ko skupine za kakovost razmišljajo o tem in ko se krog informacij širi, se iščejo rešitve.« Ko začnejo zaposleni razmišljati o svojem delu, lahko začnejo zaznavati, kaj delajo dobro in kaj morajo narediti bolje. Ta sistem da besedo tudi uporabnikom.

E-Qalin je namenjen temu, da dom poveže vse udeležence, jim pomaga komunicirati in iskati izboljšave. E-Qalin je v Sloveniji sprožil pomembne premike na bolje. A čeprav je koristno orodje, uvedba takšnega sistema ni zadostna rešitev, ker ne ponuja nobenih metričnih podatkov, prek katerih bi lahko ocenili delo ali uspešnost delovanja posameznega doma za starejše.

»Jaz ne želim, da nam država predpiše orodje za uvajanje sistema kakovosti«,« je jasna Valerija Lekić Poljšak, direktorica Doma starejših občanov Črnomelj. »To pa tisti, ki [zadeve] ne poznajo strokovno dovolj, naredijo.« Črnomaljski dom je prvi v Sloveniji vpeljal sistem upravljanja kakovosti in Lekić Poljšak s strinja, da je E-Qalin dragoceno orodje. A zahteva velik vložek, ne daje pa dovolj jasnih rezultatov. Potrebujemo drugačen način, meni. Uskladiti se je treba o kazalnikih in o načinu merjenja teh kazalnikov.

Kakovosti ne moremo vpeljati tako, da prevzamemo tuj sistem upravljanja kakovosti (ki se v Avstriji v tem trenutku nadomešča z novim, nacionalnim), ne da bi se vprašali, kaj dejansko nam pove. Ker E-Qalin ne standardizira in meri posameznih kazalnikov, nam ne pove, ali so posamezne zgodbe o neprimernem ravnanju sester v posameznih domovih anomalija ali standard.

Torej: medtem ko država noče povišati sredstev za dolgotrajno oskrbo in se brani odgovornosti za vpeljevanje sistema spremljanja kakovosti, se domovi za starejše bolj ali manj uspešno soočajo s problematikami, ki jim jih prinaša vedno starejša populacija z vedno hujšimi zdravstvenimi težavami. Vse težje se soočajo tudi z ovirami, ki jim jih nastavlja ministrstvo.

Nekateri domovi so boljši, nekateri slabši. Starejši lahko imajo srečo in dobijo mesto v dobrem domu, lahko pa postanejo naslednja zgodba, ki se bo pojavila v medijih. Za njihovo usodo bo kriva država, ki ne prevzame odgovornosti za ureditev področja institucionalizirane oskrbe starejših.

Opomba: prvotno objavljeni izračuni za Dom starejših občanov Tezno zaradi drugačnega poročanja doma niso bili točni, zato smo jih v zemljevidu popravili.

Pojasnilo uredništva: V članku smo navajali, da je Dom starejših občanov Črnomelj prvi v Sloveniji uvedel sistem upravljanja kakovosti. Dom v Črnomlju je prvi uvedel sistem upravljanja kakovosti E-Qalin. Dom upokojencev Ptuj pa je pet mesecev prej, maja 2002, uvedel drug sistem upravljanja kakovosti, to je ISO 9001:2000.