Slovenija z napačnimi statistikami o ravnanju s komunalnimi odpadki uspešno zavaja ne le svojih državljanov, temveč tudi evropske inštitucije.

Evropski statistični urad (Eurostat) je marca letos izdal sporočilo za javnost, v katerem navaja, da je Slovenija leta 2014 reciklirala največ odpadkov med vsemi državami članicami Evropske unije. Skoraj polovica vseh nastalih komunalnih odpadkov v Sloveniji je bila recikliranih, medtem ko evropsko povprečje znaša zgolj 28 odstotkov. Podobno navaja priznana mednarodna mreža, ki si prizadeva za učinkovito ravnanje z odpadki, Zero Waste Europe. Ta Slovenijo izpostavlja celo kot najuspešnejšo članico pri vpeljevanju hierarhije ravnanja z odpadki. Slovenija obdela vse več nastalih komunalnih odpadkov, navaja organizacija, hkrati pa vse manj odpadkov tudi proizvaja.

Po vseh razpoložljivih statističnih podatkih je ravnanje z odpadki v Sloveniji zgodba o uspehu: v samo nekaj letih je Slovenija iz povprečja splezala na sam vrh Evropske unije. Vsem ostalim državam članicam smo postali vzor najboljšega in najnaprednejšega ravnanja z odpadki: »V ločevanju odpadkov smo Slovenci prvi,« se je ministrica za okolje Irena Majcen v pogovoru s podcrto.si pohvalila v začetku leta 2016. »To nam tudi priznavajo, celo gledajo, kako nam je to uspelo.«

Začudeni niso le tujci. Tudi znotraj države se sprašujejo, kako natančno je Sloveniji to uspelo.

Vendarle Slovenija ni evropski čudež. Velik delež uspehov na področju ravnanja z odpadki lahko namreč pripišemo prikrojeni statistiki. Ker kar polovica komunalnih služb količine zbranih komunalnih ocenjuje zgolj na oko, je uradna statistika o količini nastalih odpadkov zgolj približna. Še huje je z beleženjem nadaljnje obdelave komunalnih odpadkov. V Sloveniji nimamo sistema, ki bi beležil, koliko odpadkov je bilo odloženih, koliko recikliranih in koliko izvoženih v tujino. Statistike so zato nezanesljive. Na podlagi teh napačnih statistik se Slovenija ponaša z navidez dobrimi rezultati, namesto da bi sprejela ukrepe za boljše ravnanje z odpadki.

Najboljši, čeprav nismo storili nič

Med letoma 2008 in 2012 je po podatkih Eurostata Slovenija skoraj nepojmljivo zmanjšala količino nastalih komunalnih odpadkov za neverjetnih 33,2 odstotka, s čimer je bila več kot petkrat boljša od evropskega povprečja, ki je znašalo 6,3 odstotka. Količina zbranih mešanih komunalnih odpadkov – torej tista, ki jih gospodinjstva ne ločujejo – je upadla še bolj: za drastičnih 42,2 odstotka.

Kako je to mogoče? V tem obdobju Ministrstvo RS za okolje in prostor ni sprejelo nikakršnih pomembnejših ukrepov, ki bi lahko pojasnili tako izrazit upad količine nastalih odpadkov. Ministrstvo niti ni ustrezno beležilo količine ali strukture nastalih komunalnih odpadkov, zato ne more poznati dejavnikov, ki bi lahko vplivali na upad nastalih komunalnih odpadkov, ugotavlja Računsko sodišče v revizijskem poročilu, izdanem septembra 2015.

Določen delež upada proizvedenih odpadkov lahko nedvomno pripišemo znižanju bruto domačega proizvoda in posledičnemu zmanjšanju kupne moči gospodinjstev zaradi krize. Na upad vpliva tudi povečanje hišnega kompostiranja v Sloveniji od leta 2011 naprej.

Toda zaradi teh dejavnikov bi se lahko količina proizvedenih odpadkov zmanjšala za največ šest odstotkov, ocenjuje računsko sodišče. Po statistikah sodeč pa je nižja kar za 33,2 odstotka. Kako lahko torej pojasnimo upad za preostalih 27 odstotnih točk? Edino možno pojasnilo je sledeče: v resnici nismo toliko boljši od preostanka Evrope.

Že leta 2009 je računsko sodišče ugotovilo, da v Sloveniji komunalna podjetja in javne gospodarske službe zbranih mešanih komunalnih odpadkov večinoma ne tehtajo. Količino zbranih odpadkov zgolj ocenjujejo na podlagi približne ocene o polnosti smetnjakov za mešane odpadke ter številu njihovih odvozov.

Šest let kasneje, leta 2015, je računsko sodišče ponovno ugotovilo, da kar 42,5 odstotka vseh komunalnih služb količino zbranih mešanih komunalnih odpadkov ocenjuje na oko, še dodatna dva odstotka služb pa količino odpadkov določa tako s tehtanjem kot s približnim ocenjevanjem. Posledica takšnega ugibanja količine nastalih komunalnih odpadkov so napačne in nerealne statistike ne le o količini nastalih odpadkov, temveč o ravnanju z odpadki nasploh, piše računsko sodišče.

Ministrstvo: brez panike

Da so statistike o ravnanju s komunalnimi odpadki trenutno zgolj »relativno pravilne«, priznavajo tudi na Ministrstvu za okolje in prostor. V isti sapi dodajajo, da je vse pod nadzorom.

»Dejstvo je, da so ugotovitve (računskega sodišča) pravilne, vendar ne v celoti,« pove Bernarda Podlipnik iz Sektorja za odpadke na ministrstvu. »Država je poskrbela za predpis, ki zahteva, da komunalne službe tehtajo odpadke.«

A država je za predpis poskrbela šele šest let po prvih opozorilih računskega sodišča, ko je to leta 2009 prvič ugotovilo, da so vse statistike napačne, ker komunalne službe zbranih odpadkov ne tehtajo. Ministrstvo je takrat pričelo pripravljati ukrepe in je leta 2012 pripravilo Uredbo o ravnanju s komunalnimi odpadki, ki je predvidevala obvezno tehtanje odpadkov. A po javni obravnavi uredbe ni uskladila s pripombami javnosti, zaradi česar je ni posredovala vladi v nadaljnjo obravnavo.

Uredba tako ni bila sprejeta in za nekaj časa je bil problem tehtanja odpadkov pozabljen. Do leta 2015, ko je računsko sodišče ponovno ugotovilo, da skoraj polovica komunalnih služb zbranih odpadkov še vedno ne tehta. Obvezno tehtanje komunalnih odpadkov, ki je osnova za kakršno koli beleženje ravnanja s komunalnimi odpadki, je šele junija lani uzakonila Uredba o odpadkih. Statistike o nastanjanju odpadkov naj bi bile v prihodnjih letih zato zanesljivejše. Ampak tu se delo šele začne.

Problem rešen? Ne še čisto

Z novo uredbo bo Slovenija dobila osnovo za merjenje realnega stanja ravnanja z odpadki v državi, a večina statističnih podatkov o  ravnanju z odpadki zaradi tega še ne bo pravilnejša. Še večja zmeda namreč vlada pri statistikah o postopkih, skozi katere gredo nastali komunalni odpadki.

»Številka o tem, koliko odpadkov proizvedemo, je še relativno zanesljiva,« pove Bernarda Podlipnik z ministrstva za okolje. »So pa večji problemi s tem, kako gredo ti odpadki v obdelavo, kaj se izvozi, kaj se odloži … Sploh na nekaterih terenih to ni preveč transparentno.«

Evidentiranje količine predelave in odlaganja komunalnih odpadkov je trenutno zelo nezanesljivo, kar je ministrstvo zaznalo že leta 2013, pove Bernarda Podlipnik. Posodobitev sistema bo zato prvi in najpomembnejši cilj operativnega programa ravnanja z odpadki, ki ga trenutno pripravlja ministrstvo. Za izvedbo novega informacijskega sistema je zadolžena Agencija Republike Slovenije za okolje, ki na projektu dela pospešeno, zagotovi ministrstvo. Ampak: kdaj bo nov sistem vstopil v uporabo, se ne ve niti približno.

In kakšen bo nov informacijski sistem? »Sistem mora biti takšen, da je možno preverjanje informacij,« pove Bernarda Podlipnik. »Če neka komunala reče, da je zbrala 50.000 ton komunalnih odpadkov, jih oddala 30.000 na obdelavo in 20.000 odložila, mora biti sistem takšen, da lahko preveriš, ali to drži.« V tem trenutku je to nemogoče.

Sistem je zdaj popolnoma nezanesljiv

Podatki o ravnanju s komunalnimi odpadki se trenutno zbirajo na podlagi različnih poročil o ravnanju z odpadki, ki jih pripravljajo službe za sprejem ali predelavo odpadkov. Ker nimamo enotne evidence, ki bi beležila količino komunalnih odpadkov od njihovega nastanka do recikliranja, sežiga ali odlaganja, vsako komunalno podjetje, služba za ravnanje z odpadki in posrednik pripravljajo svoja poročila o količini sprejetih oziroma obdelanih odpadkov.

Ta poročila so zelo majav temelj za oceno ravnanja z odpadki v Sloveniji. Ne zagotavljajo niti tega, da so informacije zbrane od vseh virov, niti tega, da se te informacije lahko preverijo.

Poročila namreč ne zajemajo informacij o vseh komunalnih odpadkih, ki nastajajo v državi. To potrjuje dejstvo, da so leta 2012 manjkali podatki za kar 17 odstotkov vseh nastalih komunalnih odpadkov. Istega leta je bilo evropsko povprečje izgubljenih informacij o ravnanju z odpadki bora dva odstotka.

Poleg tega trenutni sistem beleženja statistik o obdelavi komunalnih odpadkov omogoča goljufije komunalnih podjetij. V nekaterih primerih so poročila, ki jih zbira ministrstvo, celo prirejena.

Tega se zavedata tako ministrstvo za okolje kot računsko sodišče. Slednje kot najverjetnejši razlog za navidezno zmanjšanje količine mešanih komunalnih odpadkov navaja nepravilno klasifikacijo komunalnih odpadkov. Ker so posamezne komunalne službe mešane komunalne odpadke nepravilno klasificirale kot gorljive odpadke, ki so že bili obdelani, so jih lahko predale posrednikom, ki so jih izvozili v tujino na sežig. V Sloveniji je namreč sežig mešanih komunalnih odpadkov v nasprotju z načeli ravnanja z odpadki, zato se – po uradni statistiki – v Sloveniji ne sežge niti odstotek nastalih komunalnih odpadkov. Koliko naših mešanih komunalnih odpadkov je klasificiranih drugače, zaradi česar se sežgejo v tujini, je nejasno.

Ministrstvo prav tako ne preverja, ali se poročila komunalnih služb o zbranih odpadkih in poročila obratov za predelavo odpadkov in drugih, ki nato te odpadke bodisi obdelajo bodisi odložijo, med seboj skladajo.

Če je osnova napačna, se poruši cel sistem

Trenuten sistem evidentiranja sistema ravnanja z odpadki ne deluje, kar lahko vidimo že ob hitrem pregledu različnih statistik o ravnanju z odpadki v Sloveniji. Eurostat na primer navaja, da je Slovenija leta 2008 proizvedla 542 kilogramov odpadkov na prebivalca, medtem ko slovenski statistični urad navaja, da je povprečen Slovenec istega leta proizvedel zgolj 453 kilogramov komunalnih odpadkov.

Posledično so nepravilne vse nadaljnje statistike. Če ne vemo, koliko komunalnih odpadkov je nastalo, kako torej vemo, kolikšen odstotek jih recikliramo, koliko jih odložimo in koliko jih sežgemo? Ali lahko zaupamo podatku evropskega statističnega urada, ki pravi, da je bila stopnja recikliranja komunalnih odpadkov v Sloveniji v letu 2014 36-odstotna? Ali pa morda najnovejšemu obvestilu za javnost Eurostata, ki zagotavlja, da recikliramo 49 odstotkov vseh komunalnih odpadkov?

Dvojnost statistik za uslužbence komunalnih služb in centrov za ravnanje z odpadki ni nova informacija: »Mi smo prepričani, da je pri podatkih o ravnanju z odpadki v občinah, ki jih zbira ministrstvo za okolje in prostor, kar nekaj nelogičnosti,« pove Nina Sankovič, predstavnica za stike z javnostjo iz ljubljanske Snage. »Ali in kateri podatki so pravi, je nemogoče vedeti.«

Slovenija je tako dolga leta gradila operativne programe ravnanja z odpadki in ocene o obdelavi odpadkov na majavih temeljih: statistike o količinah pridelanih in obdelanih odpadkov so bile v najboljšem primeru približne. Čeprav se nepravilnosti zavedata tako ministrstvo kot računsko sodišče, se izboljšave uvajajo izredno počasi. Trenutne ocene, da je Slovenija najboljša v Evropi pri ločevanju ali recikliranju komunalnih odpadkov, zato ne moremo jemati resno. Resnično stanje se bo pokazalo šele ob uvedbi sistema vodenja evidence, ki bo dejansko zagotavljal sledljivost poti komunalnih odpadkov in pravilnost informacij. Šele na podlagi točnih podatkov pa bomo lahko začeli sprejemati ukrepe, ki bodo izboljšali ravnanje z odpadki v državi do te stopnje, kakršno naj bi po prirejenih statistikah dosegali že sedaj.