Javni uslužbenci, ki kršijo zakone in zlorabljajo javni denar, dobivajo mile kazni

Mnogo javnih uslužbencev, ki s svojimi dejanji povzročijo oškodovanje javnih sredstev ali zlorabijo zaupanje javnosti, jo odnese s pogojnimi obsodbami ali denarnimi kaznimi.

Članek je objavljen tudi v sobotni prilogi časnika Večer

Branje tega prispevka vam bo vzelo približno osem minut

Sodna reforma v devetdesetih je razbila temeljna sodišča na okrožna in okrajna. A zaradi slabe izvedbe reforme so se v sodstvu zaćeli nabirati sodni zaostanki. Foto: Mankica Kranjec
Sodišča javnim uslužbencem, ki se znajdejo na napačni strani zakona, praviloma izrekajo pogojne kazni. Foto: Mankica Kranjec

Zdravnik Alvijan Šiška je bil kot član komisije za podajo mnenja za dodelitev dodatka za pomoč in postrežbo na domu pripravljen priskočiti na pomoč priletnemu I. S. pri pridobitvi tega dodatka. Pripravljen je bil celo poskrbeti, da bo I. S. dodatek dobil takoj in še za šest mesecev za nazaj.

A zdravnikova pomoč je imela ceno. Šiška je od dveh sorodnikov I. S. za ugodno mnenje komisije zahteval plačilo takratnih 100.000 tolarjev. Eden izmed sorodnikov se s podkupnino ni strinjal in je zdravnika prijavil policiji.

Šiška je podkupnino terjal novembra 2002, oktobra 2005 pa je bil zaradi tega obsojen na tri mesece pogojne zaporne kazni in plačilo 300.000 tolarjev denarne kazni. Plača zdravnika Šiške je sodeč po podatkih iz sodbe takrat znašala 380.000 tolarjev. Kot je razvidno iz spletne strani zdravstvenega doma Murska Sobota, je Alvijan Šiška tam še vedno zaposlen kot specialist medicine dela, prometa in športa.

Primer zdravnika Šiške ni edini, pri katerem se je sodišče kljub zlorabi javne funkcije odločilo za milo kazen. V štirih sodbah, ki smo jih pridobili z zahtevo po dostopu do informacije javnega značaja, in ki so obsodile javne uslužbence za kazniva dejanja, povezana z opravljanjem njihove javne funkcije, je sodišče na nepogojno kazen obsodilo le dva obdolženca. Ostali trije so jo odnesli s pogojno kaznijo. Podobna je tudi statistika obsodb: po podatkih statističnega urada je sodišče lani za kazniva dejanja, povezana z opravljanjem javne funkcije, obsodilo 27 oseb. Kar 15 izmed teh obsojencev je dobilo pogojno kazen.

Pisali smo že o nekdanjem županu Občine Sveti Jurij ob Ščavnici Slavku Mihaliču, ki je iz občinske blagajne na svoj račun prek lažnih potnih nalogov med leti 2000 in 2002 speljal  takratnih 1,2 milijona tolarjev, za obnovo zasebne ceste svojega brata pa porabil še dva milijona tolarjev občinskega denarja. Obsojen je bil na sedem mesecev pogojne zaporne kazni.

Še bolje jo je odnesla Nada Vačun, ki je kot zaposlena na Občini Črna na Koroškem z izdajo prirejene lokacijske informacije za promet z nepremičninami kupcem zemljišča omogočila vpis tega zemljišča v zemljiško knjigo, čeprav je s tem osebo M. K. prikrajšala za pravico do uveljavljanja predkupne pravice na zemljišču in ga s tem oškodovala za domnevno slabih 12.000 evrov. Dobila je en mesec zapora – pogojno.

Edina pridobljena sodba, v kateri je sodišče izreklo nepogojne zaporne kazni, je obsodila dva podkupljiva policista na mejnem prehodu Dolga vas. Ta sta bila za ceno nekaj sto nemških mark leta 1999 pripravljena v državo spustiti tujce, ki »niso izpolnjevali pogojev za vstop v državo.« Dobila sta deset mesecev oziroma leto in dva meseca zaporne kazni.

Za ukraden burek zapor, za zlorabo položaja pogojna

Za izrekanje pogojnih kazni seveda obstajajo dobri argumenti. Takšna kazen je smiselna predvsem takrat, ko z njo kaznujemo obdolženca, ki lahko izkaže primerne olajševalne okoliščine, obenem pa posledice kaznivega dejanja niso prehude. Vprašljiva pa je smiselnost izrekanja pogojnih obsodb javnim uslužbencem, ki s storitvijo kaznivega dejanja, na primer zlorabe položaja, nevestnega dela v službi, ali sprejemom podkupnine, izrabijo zaupanje javnosti in oškodujejo javni denar. Ti javni uslužbenci navadno niso v eksistencialni stiski, ki bi jih silila k oškodovanju javnega denarja. Nasprotno, motiv za kršenje zakona je najpogosteje pohlep.

»Na žalost je tako, da nekdo, ki ukrade burek ali oropa kiosk, dobi dve leti zaporne kazni, nepogojno. V ostalih primerih pa se dobi pogojno,« je oster Igor Šoltes, nekdanji predsednik računskega sodišča in trenutno poslanec v evropskem parlamentu. Pri javnih uslužbencih je zato treba biti strog s kaznijo, dodaja.

Da so sankcije za javne uslužbence, ki prestopijo mejo zakona, preblage, se strinja tudi Darko Stare, nekdanji kriminalist, nato vodja preiskav na komisiji za preprečevanje korupcije, trenutno pa državni sekretar na pravosodnem ministrstvu. Na ministrstvu si zato prizadevajo za zaostritev politike kaznovanja, torej, da bi tožici predlagali in sodniki izrekali strožje kazni. Zakonodaja jih namreč omogoča.

Foto: Tomaž Štolfa/Flickr
Tisti, ki ukrade burek, se mora bolj bati kot javni uslužbenec, ki krade javni denar. Foto: Tomaž Štolfa/Flickr

A zaradi ustavne neodvisnosti sodstva in samostojnosti tožilstva so ostrejše politike kaznovanja v prvi vrsti odgovornost teh dveh organov. Generalni državni tožilec je tisti, ki mora določiti takšno politiko kaznovanja. Ta politika pa mora odražati vrednote, ki jih ima družba za pomembne, in ki ščitijo javni interes.

Kaznovalna politika trenutnega generalnega tožilca Zvonka Fišerja pa je vsaj uradno zelo splošna, opaža Stare. » Pri politiki kaznovanja ima premalo določene ukrepe in merila, s katerimi bi se zelo jasno sporočilo: če je zloraba javnih sredstev  v družbi problem, se lahko politika pregona na tem področju zaostri. On mora določiti, da v kolikor bo javni uslužbenec obtožen kaznivega dejanja, tožilec ne bo predlagal pogojne obsodbe, temveč ostrejšo sankcijo. Sodba mora biti pravična. Če nekdo ukrade pašteto, je nepravično, da dobi šest let aresta. Kot je nepravično, če nekdo ukrade sto milijonov, dobi pa pogojno.«

Z vprašanji o pogojnih obsodbah smo se obrnili tudi na generalno državno tožilstvo. Tam zadev »posplošno« ne želijo komentirati, prav tako so zavrnili našo prošnjo za pogovor z njihovim predstavnikom. So pa v pisnem odgovoru zapisali: »Res pa je, da gre [v primeru kriminala v javnem sektorju] za hujša kazniva dejanja. In praviloma morajo biti tudi predlogi glede kazni temu ustrezni. To pa seveda ne pomeni, da v konkretni zadevi glede na okoliščine primera ni primeren  tudi izrek pogojne obsodbe. Poudariti je treba,  da je izrek kazni ali kazenske sankcije v pristojnosti sodišča,
ki  praviloma  izreka  nižje  kazni od predlaganih. V tem delu skušamo prag glede izrekanja višine kazni zvišati tudi z ustrezno politiko pritoževanja.«

A Darko Stare tej utemeljitvi nizkih kazni ne naseda. Na sodišču ima prav tisti, ki je bolj prepričljiv, poudarja. »To je stvar artikulacuje, sposobnosti argumentov, obrazložitve, pričevanja, da je nekaj prav, primerno in pravično. Če je obtožni akt in tožilec prepričljiv, bo tudi sodnika prepričal.« Torej: tožilci bi morali bolje opravljati svoje delo.

Sodbe  so blage tudi zato, ker obsojencem navadno ne prepovedo nadaljnjega opravljanja javne funkcije in od njih ne terjajo povrnitve nastale škode. Sporočilo pogojnih obsodb brez dodatnih sankcij po mnenju Matjaža Jagra, direktorja Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, »vsekakor ni adekvatno.« Vsak primer je specifičen, poudarja, a najprej je treba pogledati, kakšno je bilo oškodovanje financ, nato pa naložiti ustrezno denarno kazen oziroma povrnitev škode. To bi bil ustrezen zastraševalni učinek. Sodišča bi lahko obenem izrekala tudi prepovedi opravljanja javne funkcije tistim javnim uslužbencem, ki jih spozna za krive kaznivih dejanj, povezanih z opravljanjem te funkcije. A tudi tega ukrepa sodiča ne izrekajo. »Ne vem, če poznam en tak primer,« pove Jager.

Namesto zapora prekršek

Poleg nizkih kazni nezadovoljstvo sprožajo tudi primeri, ko se vplivneži kazenski sankciji lahko izognejo z milejšo, prekrškovno. Na ta način se je iz zagate izvleklo mnogo slovenskih županov, pri katerih je komisija za preprečevanje korupcije (KPK) ugotovila tudi za več sto tisoč evrov vredne nezakonite občinske posle.

KPK je leta 2012 sistematično analizirala denarne tokove med slovenskimi občinami in slovenskimi podjetji. Želela je ugotoviti, ali župani občinski denar dajejo tudi tistim podjetjem, s katerimi glede na zakon o integriteti in preprečevanju korupcije ne bi smeli poslovati. Ta zakon namreč absolutno prepoveduje poslovanje občine s podjetjem, ki je v lasti ali ga vodi oseba, sorodstveno povezana z županom ali občinskimi svetniki.

Slutnje KPK so se uresničile. V 68 občinah so našli za skupno 1,4 milijona evrov nezakonitih poslov. Rekord je postavila občina Ribnica, ki je pod vodstvom župana Jožeta Levstka (SDS) podjetju Tanko, v katerem je bil direktor brat podžupana Vinka Levstka, dala za kar 607.000 evrov gradbenih poslov.

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije sicer za opisano nezakonito poslovanje predvideva denarno kazen v višini od 400 do 1200 evrov. Nekaj županov je tudi dobilo kazni v tem razponu. A če primerjamo za 600.000 evrov nezakonitih poslov in 400 evrov kazni, se zdi globa smešno nizka.

Zakon sicer predvideva še možnost tako imenovane ničnosti poslov. To pomeni, da mora podjetje občini vrniti denar, občina pa podjetju tisto, kar je za ta denar dobila. A v večini primerov je ničnost poslov nemogoče uveljavljati. V primeru gradenj namreč občina ne more podjetju vrniti neke nepremičnine. Prav tako občina podjetju ne more vrniti že opravljenih storitev.

Županom so skozi prste pogledali tudi volivci. Na podlagi od KPK pridobljenih podatkov smo analizirali 30 občin, v katerih so župani podjetjem, s katerimi ne bi smeli poslovati, dali vsaj za nekaj tisoč evrov poslov. Večina županov, ki jih je KPK ujela pri nezakonitem poslovanju, je bilo lani spet izvoljenih na položaje.

Zemljevid: župani, ki so nezakonito poslovali

Za podrobnosti o nezakonitem poslovanju posamezne občine kliknite na oznake na zemljevidu. Zelena oznaka pomeni, da z nezakonitim poslovanjem obremenjen župan ni ponovno kandidiral. V občinah z modro oznako je kandidiral, a ni bil izvoljen. V občinah z rdečo oznako je bil izvoljen v prvem krogu. V občinah z oranžno pa v drugem. Z rumeno označena občina Kostanjevica na Krki je poseben primer: Občina je pod vodstvom župana Mojmirja Pustoslemška blago nezakonito kupovala na bencinski črpalki v lasti občinskega svetnika Ladka Petretiča. Pustoslemšek tokrat za župana ni kandidiral, je pa kot kandidata uradno predlagal – Ladka Petretiča. Ki je bil nato tudi izvoljen.

Ob volitvah smo na štiri stranke (SDS, SD, NSi in SLS) ki so te ponovno izvoljene župane podprle pri ponovni kandidaturi, povprašali, zakaj jim kljub ugotovljenim nezakonitostim še zaupajo. Odgovore smo dobili le od SDS in SLS. V SDS takrat menili, da se »KPK že vseskozi ukvarja predvsem s SDS in kadar ne odkrije nič, si obtožbe preprosto izmisli.« Zaradi tega v stranki po besedah njihove službe za odnose z javnostmi »ugotovitve KPK jemljejo z veliko rezervo. « V SLS pa so zapisali: »Omenjeni župani SLS so se do sedaj izkazali pri vodenju svojih občin in zato njihove kandidature podpiramo tudi na lokalnih volitvah 2014, volivci pa bodo dokončno pokazali, ali kandidatom velja zaupati ali ne,« in da »morebitnih postopkov KPK ne moremo, zlonamernih konstruktov pa ne želimo komentirati.«

Podjetja in občine oziroma župana tako razen denarne kazni v nekaterih primernih za nezakonito poslovanje ni doletela nikakršna kazen. Prav tako župana na volitvah niso kaznovali niti volivci niti njihove stranke. Kako bodo torej izvoljeni predstavniki ljudstva prevzeli odgovornost za svoje nezakonito početje?

»Delati bi morali na zgledih. Da se pri najvišjih predstavnikih ljudstva pokaže, da delamo pri ribji glavi ne pa samo preganjamo male ribe,« pravi Matjaž Jager. Na volivce pa se v teh primerih po njegovem ni za zanašati. »Volivci tehtajo celoto, tehtajo njihovo percepcijo kandidata, nasprotne kandidate, ki bi bili nagrajeni s tem, ko bi bil župan sankcioniran. Nato izberejo manjše zlo.«

Po njegovi oceni  bi morala zato politika za nezakonito ravnanje županov sprejeti ostrejše sankcije. »A politiki niso zelo zainteresirani, da bi to naredili. Ker na nek način bi s tem samim sebi predpisali ostrejše sankcije.«

Naše delo omogočate bralci. Do sredine decembra zbiramo 15.000 evrov za pripravo vsebin v 2016. Podprite nas z donacijo.

Župane je zaradi nezakonitega poslovanja KPK še v času, ko je bil vodja preiskav Darko Stare, kaznovala le z denarnimi kaznimi. »A zakaj pristojni organi teh županov niso obravnavali tudi kot osumljencev kaznivega dejanja zlorabe položaja?« se sprašuje. »Lahko bi jih, in župani bi lahko blii obsojeni.« Toda: ker ni dovolj kakovostnega sodelovanja in izmenjave podatkov med organi, obenem pa se organi pregona izogibaju preganjanju tistih, ki jih je, sicer z milo sankcijo, kaznoval že nekdo drug, do obsodb ne pride.

Težava pa je tudi kultura našega okolja. Stare pove anekdoto: »Znani nobelovec Richard Feynman je pri 25 letih dobil ponudbo za vodenje nekega uglednega inštituta v ZDA. Spraševal se je, ali je primeren in sposoben za to pozicijo. A nato je prišel do spoznanja: sem tak, kot sem, in če me smatrajo za primernega kandidata in se jim zdim vreden zaupanja, bom funkcijo sprejel. Če pa njihova pričakovanja ne bodo izpolnjena, pa je to njihov problem, saj je bilo moje imenovanje njihova zmota. Kdo je torej problem pri nas? Nek župan, ki je bil že dvakrat obsojen, in je bilo s tem ugotovljeno, da je neprimeren za opravljanje javne funkcije, pa ne odreagira tako, kot bi od njega pričakovali? Ali pa je to problem ostalih, ker vedno znova pričakujemo, da bo odstopil, pa čeprav je že petkrat dokazal, da ne bo? Treba je obrniti logiko: ne pričakuj, da bo nekdo zaradi neetičnega ravnanja sam od sebe odstopil. Namesto tega okrepi pritisk nanj, bodisi z zakoni bodisi prek medijev. Vedno znova se mora poudarjati, da tak človek ni vreden zaupanja, da bi upravljal z javnim denarjem.«

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Kriminal

S pomočjo podatkov policije in reportaž s terena analiziramo kriminal v Sloveniji.

55 prispevkov

Pogrebniki podjetij pregledno – vsi primeri, ki smo jih preiskali pri Pod črto

Objavljamo pregled vseh primerov delovanja pogrebnikov podjetij, ki smo jih preiskali v okviru projekta Pogrebniki podjetij.

Tema: Kriminal
Članek,

Pogrebniki podjetij v Nivoju: kako opehariti delavce in dobiti državne posle

Medtem ko so delavci celjskega Nivoja ostali brez več sto tisoč evrov prisluženega denarja, posli nekdanjih lastnikov s pomočjo državnih …

Tema: Kriminal
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno