Desni politiki in intelektualci so že kmalu po osamosvojitvi Slovenije začeli zahtevati alternativen desni medijski sistem, s katerimi naj bi »uravnotežili« domnevno mnenjsko in ideološko prevlado »kontinuitete«. Eden izmed temeljev tega prizadevanja je bil politični tednik Demokracija.

Ta je bila že od začetka političen medijski projekt. Toda prvotna Demokracija še ni bila podrejena samo eni politični stranki (SDS), kot je danes. Prva številka je izšla kot posebna priloga Gorenjskega glasa 21. aprila 1989. Bila je glasilo Slovenske demokratične zveze in ustanovitelji so trdili, da bo predstavljala široko koalicijo desnih strank.

Po nekaj številkah so se na Gorenjskem glasu odločili, da ne bodo več gostili novega medija. Izdajanje Demokracije je prevzela tedanja študentska organizacija UK ZSMS, ki je financirala tudi nekatere druge tedanje študentske medije (Tribuno, Radio Študent …). Vsebina revije se je vse bolj politizirala in umeščala vse bolj na desno. Na UK ZSMS so zato zaradi ideoloških razhajanj, slabše prodaje in vse večjih stroškov prenehali financirati Demokracijo.

Nov izdajatelj Demokracije je postala družba Magellan, v kateri sta sodelovala tudi Janez Janša in Igor Bavčar, ki sta prevzemala vse močnejšo uredniško vlogo. Demokracija se je pomladi 1990 dejavno vključila v volilno kampanjo, kjer se je uredništvo na prvih volitvah v Sloveniji »z vsemi razpoložljivimi stranmi in močmi angažiralo za volilni uspeh koalicije Demos«. Ker desna politika po zmagi na volitvah ni več potrebovala svojega medija, je januarja 1991 Demokracija prenehala izhajati.

V UK ZSMS so zahtevali, da jim mora Magellan vrniti denar, s katerim so omogočili izdajanje Demokracije, vendar denarja kljub tožbi niso nikoli dobili nazaj. To postane način delovanja medijev SDS: ustanovijo jih za potrebe politične kampanje, ustvarijo izgubo, dolgovi pa ostanejo nepoplačani.

To je poleg UK ZSMS občutil Ludvik Čanžek, švicarsko-slovenski poslovnež, ki je hotel po osamosvojitvi Slovenije podpreti njen demokratičen razvoj. Stranki SDS je hotel donirati denar – po njegovih besedah več sto tisoč tedanjih nemških mark –, a so mu v stranki svetovali, naj denar raje vloži v ustanovitev družbe, ki bo izdajala politični tednik. Čanžek je skupaj s soustanovitelji ustanovil družbo Veda, ki je začela septembra 1996 znova izdajati Demokracijo.

Nova Demokracija je bila v nasprotju s prvo že popolnoma strankarski medijski projekt SDS, saj so bile od vodstva stranke odvisne vse najpomembnejše kadrovske in vsebinske odločitve. Vedo je vodil Jože Zagožen, vplivni član SDS in pozneje eden izmed glavnih osumljencev v aferi Patria. Čanžek pa je sodeloval tudi pri ustanovitvi podjetja Nova obzorja, ki je leta 1998 prevzelo izdajanje Demokracije in jo izdaja še danes. Toda ko se je Čanžek hotel umakniti iz Demokracije in svoj delež prodati SDS, je ugotovil, da so mu na družbi Veda ostali precejšnji dolgovi. Vodstvo Demokracije namreč ni plačevalo stroškov tiska, ostali so mu tudi stroški tožb zaradi pisanja tednika.

Demokracija je bil do takrat edini medijski projekt SDS, ki ga niso ustanovili samo za volilno kampanjo in ukinili kmalu ali takoj po volitvah. Najbolj očiten primer takšne medijske strategije sta bila časopisna brezplačnika Slovenski Tednik in Ekspres. Tednika sta izhajala pred parlamentarnimi volitvami leta 2008 in ugasnila kmalu zatem. Posebna parlamentarna komisija je nekaj let pozneje ugotovila, da je stranka SDS prek brezplačnikov z denarjem državnih podjetij prikrito financirala volilno kampanjo. Ustvarjali so jo slamnati uredniki, pisali neznani avtorji pod psevdonimom, dolgove pa so na koncu prepustili slamnatim lastnikom propadlih izdajateljev.

Ko so predsednika SDS Janeza Janšo spomladi 2015 spustili iz zapora, je napovedal nov medijski poskus: ustanovitev strankarske televizije, radia in spletnega medija. Poleti istega leta so predstavniki SDS na ustanovni skupščini napovedali ustanovitev novih podjetij (sedanje Nove hiše in Nove24TV), ki bodo izdajala omenjene medije. Denar so poskušali zbrati z denarjem podpornikov in javno prodajo delnic družbe Nova24TV, a ga ni bilo dovolj za tako drag medij, kot je televizija. Na začetku so imeli veliko tehničnih in kadrovskih težav, zato je televizija začela oddajati prvega marca 2016 – pol leta pozneje kot so sprva napovedali. Že v prvih dveh letih so ustvarili milijonsko izgubo in izdajatelji so začeli iskati nove vlagatelje.

Po več neuspešnih poskusih so predstavniki družbe sporočili, da bodo v medijski sistem SDS vstopila madžarska podjetja. Prvo nakazilo (800.000 evrov) je julija 2016 nakazal madžarski državljan Karoly Varga. Drugi madžarski državljan Peter Schatz je leto dni pozneje preko podjetja Ripost založništvo kupil večinski delež Novih obzorij za 630.000 evrov. Schatz je nato aprila 2018 dokapitaliziral Ripost za 380.000 evrov, na isti dan je madžarska državljanka Agnes Adamik vložila 403.000 evrov v podjetje Crecol Media. Tako Schatz kot Adamik sta podobne medijske nakupe opravila tudi v Makedoniji.

Skupna vlaganja madžarskih podjetnikov so tako presegla dva milijona evrov, za prvi medijski projekt madžarskih lastnikov pa velja politični tabloid Škandal24, ki je začel izhajati septembra 2017 in so ga v tiskani obliki ukinili po parlamentarnih volitvah junija 2018. V letu 2017 je začela nastajati tudi mreža regionalnih spletnih medijev z neznanimi viri financiranja.

Danes so madžarska medijska podjetja večinski lastniki medijskega sistema SDS. Tri madžarska medijska podjetja (Ridikul, Hespereia in Okeanis) so večinski lastniki delniške družbe NTV24, ki izdaja televizijo Nova24TV. Podjetje Hespereia v lasti Agnes Adamik je večinska lastnica Nove hiše, ki med drugim izdaja spletno mesto Nova24TV.si. Podjetje Ripost pa je skupaj s stranko SDS večinski lastnik Novih obzorij, ki izdajajo tednik Demokracija in spletni Škandal24.

Vsi omenjeni madžarski medijski poslovneži so del medijskega sistema, ki ga preko stranke Fidesz in lojalnih medijskih lastnikov obvladuje madžarski premier Viktor Orbán. To pa ne bi bilo mogoče brez sodelovanja stranke SDS, ki je svoj medijski steber prepustila tem lastnikom.

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.