Prvič objavljeno 3. maja 2012 v časniku Delo

V teh dneh so svetovni mediji objavili ugotovitve dveh poročil o prihodnjih trendih v svetovnem gospodarstvu. Prvi, z naslovom Ljudje in planet, ki ga je pripravil cvet akademikov s prominentnih mednarodnih univerz, ugotavlja, da bo moral razviti svet že v bližnji prihodnosti močno zmanjšati potrošnjo. V nasprotnem primeru človeštvu grozijo naravne posledice zaradi onesnaževanja in globalnega segrevanja ter socialni nemiri zaradi čedalje večjih razlik med bogatimi in revnimi.

Letno poročilo Mednarodne organizacije dela Svet dela ni nič bolj spodbudno. Ugotavlja, da so varčevalne politike v južnih državah Evropske unije dosegle nasprotni učinek od hotenega: zaradi upada investicij se je zmanjšala gospodarska rast in povečala brezposelnost, vse to pa je zmanjšalo prihodke v proračune držav in tako še povečalo njihov zunanji dolg. Recept? Zmanjševanje neenakosti z zviševanjem plač delavcem (ki so v zadnjih desetletjih kljub naraščajoči produktivnosti realno upadale). Tako bi povečali povpraševanje na trgu in omilili padec gospodarske rasti.

Ukrepi Slovenije za premagovanje krize se zdijo daleč stran od ugotovitev obeh poročil. Izhajajo namreč iz paradigme, da bo vse težave rešila gospodarska rast, ki pa jo bomo dosegli – z varčevanjem, saj da bo to pomirilo finančne trge in nam zagotovilo poceni kredite. Strukturni ukrepi, ki bi stabilizirali potrošnjo in s tem finančne trge pomirili precej bolj kot brezglavi rezi, so na stranskem tiru.

Varčevati je treba, toda izkušnje v drugih državah kažejo, da se tudi pri rezih javne porabe hudič skriva v podrobnostih. Zmanjšanje investicij v raziskave in razvoj dokazano zavira okrevanje po krizi, jih je pa mogoče optimizirati. Žal ni politične razprave o tem, čemu bi bilo treba nameniti več vlaganj (zelene tehnologije, spodbujanje mladih podjetij, ustvarjanje novih delovnih mest) in kje proračunska poraba služi le ozkim interesom posameznikov.

Tako javni uslužbenci sami kot bivši ministri priznavajo, da je javna uprava prenapihnjena in ima premalo znanja, zato ne daje dovolj podpore podjetjem in razvojnim politikam. A tega z linearnim rezanjem plač ne bomo rešili. To je mogoče doseči kvečjemu s selektivnim zmanjšanjem nepotrebnega kadra in povečanjem števila uslužbencev tam, kjer jih primanjkuje. Predvsem v (načrtno?) oslabljenih nadzornih institucijah, kakršne so inšpekcije, protikorupcijska komisija, urad za varstvo konkurence. A ti ukrepi med politiki niso priljubljeni, saj sprožijo jezo najrazličnejših interesnih skupin, ki jim trenutno stanje ustreza.

Moramo se tudi zavedati, da je dolgotrajna visoka gospodarska rast v razvitem svetu, katerega del smo – za zdaj – tudi mi, najverjetneje iluzija in da bi bilo smiselno zasnovati strategijo za dolgoročni razvoj. Tak, ki bi temeljil na trajnostni rabi virov in socialni blaginji, in ne na pričakovanju vedno večjih profitov.

Politika bo v kislo jabolko strukturnih reform prej ali slej morala ugrizniti.