Branje tega prispevka vam bo vzelo približno osem minut

Skrajšana verzija članka je v dveh delih objavljena tudi v časniku Dnevnik

Na hodnikih vrtca Ledina je zgodaj popoldne presenetljivo mirno. Namesto pričakovanega vreščanja otrok iz igralnic se v garderobi skozi priprta okna ob prometni Resljevi cesti širi le hrup avtomobilov.

Ledinski vrtec je med s hrupom najbolj obremenjenimi vrtci v prestolnici. Povprečen dnevni hrup zaradi avtomobilov znaša 75 decibelov – kar deset decibelov nad zgornjo zakonsko še dovoljeno mejo hrupa za izobraževalne ustanove in šest decibelov nad kritično mejo.

Če na hrup v garderobi vrtca ne bi bili namenoma pozorni, ga zavestno najverjetneje niti ne bi zaznali. A to še ne pomeni, da na nas nima vpliva. Pa tudi na otroke v vrtcih, kot je ledinski, ki so glede na meritve locirani v okolju, preobremenjenim s hrupom.

»Splošno mišljenje je, da se na hrup privadimo in nato ni več moteč. A svetovna zdravstvena organizacija (WHO) dandanes opozarja, da ni čisto tako,« opozarja Sonja Jeram, raziskovalka z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).

Hrup kratkoročno povzroča manjše zdravstvene težave: slabšo kakovost in motnje spanja ter vznemirjenost. Stalno bivanje v hrupnem okolju pa lahko ima dolgoročne posledice, kot so povišano tveganje za pojav bolezni srca in ožilja, kažejo zdravstvene študije.

A še bolj kot odrasli so na hrup občutljivi otroci.

»Otroci v vrtcu, če se igrajo na igrišču ob prometni cesti, se bodo glasneje pogovarjali, tudi kričali, čeprav se tega ne bodo zavedali. Zato bodo trpele glasilke. Po drugi strani pa so med temi otroki tudi takšni, ki slabše slišijo. Ti ne bodo slišali pogovora prijateljev, jih ne bodo razumeli in se z njimi ne bodo mogli igrati. Zato se umaknejo.« Hrup tako še posebej negativno vpliva na ranljive otroke, poleg tistih s slabšim sluhom tudi na tiste, ki jezika še ne razumejo najbolje, pojasnjuje Sonja Jeram.

A niso prizadeti le otroci priseljencev in tisti s slabšim sluhom. »Bila sem v vrtcu, ki so ga uredili po priporočljivih standardih. Vzgojiteljica mi je povedala, da je predvsem opaziti razliko v tem, da je otroke bistveno lažje pripraviti do poslušanja in dela po tem, ko so se igrali na igrišču. Čas, potreben za to, da se otroci umirijo, je bistveno krajši. Pa tudi za vzgojitelje je delo z otroki v hrupnem okolju zelo naporno,« pojasni Sonja Jeram.

Presežene kritične vrednosti hrupa

Zaradi prepoznanih negativnih posledic hrupa na otroke so lahko vrtci in šole po slovenski zakonodaji locirani le v območjih, kjer dnevna povprečna vrednost hrupa ne presega 65 decibelov. A v prestolnici, ki je s hrupom (razumljivo) najbolj obremenjeno mesto v Sloveniji, kar 19 vrtcev in sedem osnovnih šol zakonodajo krši. Glede na karto hrupa so namreč locirani na območjih s povprečno vrednostjo hrupa, višjo od 65 decibelov, je lani ugotovil Nacionalni inštitut za javno zdravje. V 16 vrtcih in petih šolah znaša povprečna stopnja hrupa na najbolj izpostavljeni fasadi 70 decibelov, v treh vrtcih in dveh šolah pa kar 75 decibelov.

Pri teh vrtcih in šolah so presežene tako imenovane kritične vrednosti hrupa, katerih meja je postavljena pri 69 decibelih, pove Sonja Jeram. Po pojasnilu svetovne zdravstvene organizacije je govor osebe v normalnem tonu razumljiv pri do 35 decibelih hrupa v okolju, glasnejše govorjenje pa pri do 65 decibelih.

Zemljevid: obremenjenost ljubljanskih vrtcev s hrupom

Vir podatkov: NIJZ

Eden izmed najbolj obremenjenih vrtcev je enota Vrtača vrtca dr. France Prešeren nasproti parka Tivoli, kjer se križajo Erjavčeva cesta, Bleiweisova cesta in železnica. Zaradi velikega števila vozil, ki se vozijo po teh dveh cestah, je vrtec z vseh strani močno obremenjen s hrupom. Obiskuje ga okoli 90 otrok.

Maja Kunaver, ravnateljica vrtca France Prešeren, je nad ugotovitvami NIJZ presenečena. Da naj bi bili otroci v enoti Vrtača preobremenjeni s hrupom, prvič sliši šele od nas. Hrup po njenem otrok med igranjem ne moti.

Takšno mišljenje je normalno, čeprav je zmotno, opozarja Sonja Jeram z NIJZ. »Vzgojiteljice se ne zavedajo, da bi hrup lahko bil problem. Po njihovem občutku to ni moteče. Hrupa se namreč navadimo, a v hrupnem okolju nezavedno govorimo bolj na glas.« V enem izmed vrtcev so imeli tako najmanjši otroci igralni kotiček na strani stavbe, ki je najbolj izpostavljena hrupu, pove Jeram.

Maja Kunaver se sicer zaveda določenih težav s hrupom. Kot nam je povedala, so imeli zaradi njega težave v drugi enoti vrtca France Prešeren, na Prešernovi ulici. Vrtec, ki ga obiskuje okoli 140 otrok, ima eno izmed igrišč tik ob prometni Bleiweisovi cesti. Hrup je po njenih besedah motil predvsem vzgojiteljice, ki so morale biti bolj glasne. A odkar so pred štirimi leti menjali okna, so razmere menda boljše.

A vrtci morajo kdaj okna tudi odpreti in prostore prezračiti in poleti ohladiti. V vrtcu France Prešeren tako okna odprejo med šesto in osmo uro zjutraj, preden pridejo otroci. Klimo pa prižgejo le takrat, ko so otroci na igrišču ali na sprehodu, pojasnjuje Maja Kunaver.

A prevelikega hrupa zunaj vrtca, na igrišču, s tem ne rešijo. Menjava oken ali boljša izolacija fasade je zato le začasen ukrep in ni dovolj učinkovita v tistih vrtcih, ki so z vseh strani obdani s hrupom, opozarja Sonja Jeram z NIJZ. In prav ta problem imata vrtca na Vrtači in na Prešernovi ulici, saj z vseh strani hrup dosega ali presega 65 decibelov.

S hrupom prav tako obremenjeni vrtec Ledina ima več sreče. Na zadnji strani nima cest in tu ima urejeno veliko igrišče za malčke. Tudi okna učilnic gledajo na to stran. Na hrupno stran stavbe pa gledajo okna pisarn in garderob, kjer se otroci zadržujejo le malo časa.

Protihrupni ukrepi v vrtcih so tako odvisni predvsem od njihove obremenjenosti s hrupom z vseh strani ter od tega, ali lahko igrišča in učilnice prestavijo na manj hrupno stran. »Protihrupne ograje, premeščanje prostorov, protihrupna fasada, menjava oken,« ukrepe proti hrupu našteje Sonja Jeram. »Če je stavba z vseh strani obremenjena s hrupom, pa bi bilo smiselno razmisliti o menjavi stavbe,« doda.

Zemljevid: obremenjenost ljubljanskih osnovnih šol s hrupom

Vir podatkov: NIJZ

Ministrstvo in občina brez sistematičnih ukrepov

NIJZ je jakost hrupa v okolju vrtcev in šol ugotavljal na podlagi leta 2010 izdelane karte hrupa za prestolnico. Karta hrupa je zemljevid, na katerem so izrisane različne stopnje hrupa za posamezna območja v Ljubljani. Stopnje hrupa se s posebnimi matematični modeli izračunajo na podlagi števila vozil, ki dnevno vozijo po posameznih cestah v prestolnici. Na podlagi podatkov o vozilih se da tako izračunati, kakšen hrup bodo na povprečen dan ta vozila povzročala okolici.

Karta hrupa torej pokaže jakost hrupa v območjih, v katerih se nahajajo vrtci. Ne pokaže pa, kolikšen hrup prodira v stavbo oziroma ali ima vrtec na manj hrupnih stranicah dovolj prostora za šolsko igrišče.

Pristojni bodo morali zato vsak vrtec in šolo podrobneje analizirati, pojasnjuje Sonja Jeram. Rezultate teh analiz bi morali vključiti v operativni program varstva pred hrupom. V tej temeljni strategiji mora mestna občina skupaj z ministrstvom za okolje in prostor in tako imenovanim upravljavcem hrupa – organom, ki skrbi za infrastrukturo, ki povzroča hrup, torej Darsom za avtoceste in DRSC za ostale ceste – določiti ukrepe za zmanjšanje hrupa v ogroženih vrtcih in šolah.

Z vprašanji, ali so se tega že lotili, smo se obrnili na ljubljansko občino in na ministrstvo za okolje in prostor.

Tako občina kot ministrstvo priznavata slabe razmere na področju varstva pred hrupom v Ljubljani.  Na občini prekomerne obremenitve nekaterih vrtcev in šol označujejo kot »zatečeno stanje«. Na ministrstvu so še bolj konkretni. Zavedajo se, da so »lahko emisije različnih virov hrupa zelo problematične za prebivalce in da izpostavljenost čezmernemu hrupu ni moteča le v določenih primerih in za posamezne ljudi, temveč da nas hrup moti že skoraj vsakodnevno« in »da so vrednosti hrupa na več obstoječih mestnih območjih že presežene, s čimer je bistveno poslabšana kakovost bivanja na teh območjih«. Ob tem še dodajajo, da »žal z naše strani trenutno ne moremo zagotoviti takega življenjskega okolja, v katerem hrup ne bo več vzrok slabega počutja, saj se zavedamo, da vzrok skoraj vedno lahko odpravi le tisti, ki ga povzroča, ob zavedanju, da morajo biti koristi skupnosti vedno pred koristmi posameznika«.

Kot so nam julija sporočili z ministrstva, so prav oni odgovorni za pripravo operativnega programa za varstvo pred hrupom v Ljubljani. Zato bodo, kot so takrat zapisali, v sodelovanju z ministrstvom za promet, za zdravje in upravo Mestne občine Ljubljana »v najkrajšem možnem času pristopili k pripravi omenjenega programa«.

A glede na to, da je bila obremenjenost s hrupom v vrtcih in šolah znana že vsaj leta 2010, se postavlja vprašanje, kaj so na ministrstvu za okolje in prostor delali do zdaj.

Ljubljansko občino smo ob tem še vprašali, ali so sami neodvisno od operativnega programa varstva pred hrupom uvedli kakšne ukrepe za zmanjševanje hrupa v najbolj izpostavljenih šolah in vrtcih.

»Tovrstne težave dobro poznamo, zato pri novogradnjah in večjih obnovah objektov zagotovimo prijetno delovno okolje z akustično ureditvijo prostorov, ustrezno zvočno izolativnostjo konstrukcij, ki ločijo prostore, ustreznim preprečevanjem  prenosa zvoka po instalacijah ali po konstrukciji in zvočno izolativnostjo ovoja stavbe. Obstajajo tudi primeri adaptacij, ki so bile izvedene samo zaradi izboljšanja akustične ureditve prostora,« so nam odgovorili z občine.

Bitka s standardi

Poleg vprašanja, kdaj bosta ministrstvo in občina ukrepala v vrtcih in šolah, ki so v prehrupnih območjih glede na trenutne zakonske omejitve, pa se postavlja tudi vprašanje o ustreznosti samih standardov.

Kot rečeno zakonodaja kot maksimalno povprečno dnevno višino hrupa v vzgojno-varstvenih ustanovah določa 65 decibelov. A po pojasnilih Sonje Jeram z NIJZ večina evropskih držav te standarde postavlja pri 60 decibelih ali še nižje.

V Sloveniji zakonodaja mejno vrednost 60 decibelov med drugim predpisuje za stanovanjske soseske ter bolnišnice in zdravilišča. Zato je na mestu vprašanje, zakaj bi lahko bili otroci v vrtcih in šolah po zakonu bolj obremenjeni s hrupom kot stanovalci v blokih ali bolniki v bolnišnicah. Še posebej zato, ker svetovna zdravstvena organizacija zaradi negativnih posledic trajnega hrupa priporočljivo maksimalno vrednost za hrup na igriščih vrtcev in šol postavlja še nižje, na 55 decibelov.

Na občini so nam na naša vprašanja, ali razmišljajo, da bi najvišjo dovoljeno vrednost hrupa za vrtce in šole določili pri 60 decibelih ali nižje, odgovorili, da so take pobude že prejeli. Občina bo to pobudo proučila in preverila, ali takšno znižanje normativa »sploh omogoča izvajanje vseh dejavnosti šole ter morebitne adaptacije in dozidave objektov šol,« so zapisali.

Bolj realistični so na ministrstvu za okolje in prostor. Čeprav bi lahko teoretično vse šole in vrtce uvrstili v območja, kjer povprečen dnevni hrup vozil ne presega 60 decibelov, »ne moremo mimo tega, da bi bila ob enaki obremenitvi okolja s hrupom raven preseganja v neposredni bližini objektov, ki so že sedaj preobremenjeni zaradi emisij hrupa, teoretično le še višja, in sicer zaradi spremenjenih mejnih vrednosti kazalcev hrupa, ki so določeni za posamezno stopnjo varstva pred hrupom,« so zapisali v svojem dogovoru.

Torej: ne glede na koristne učinke za zdravje otrok raje ne zmanjšujmo normativov, saj bodo potem že zdaj kritična preseganja dovoljenih mej hrupa na papirju izgledala le še slabše.