Tožilstvo župana Mestne občine Ljubljana (MOL) Zorana Jankovića in še štiri osebe sumi storitve več kaznivih dejanj v zvezi s sanacijo gramozne jame, na mestu katere je nato zrasel Športni park Stožice. Z domnevnimi kaznivimi dejanji naj bi na škodo ljubljanske občine graditelju Stožic Grepu pridobili za 1,4 milijona evrov premoženjske koristi, obenem pa naj bi z lažnimi dokumenti Grepu omogočili pridobitev 5,5 milijona evrov posojila od Banke Koper.

Jankoviča tožilstvo sumi storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic in pomoči pri preslepitvi pri pridobitvi posojila. Poleg Jankovića tožilstvo preganja še nekdanjo podžupanjo Jadranko Dakić, Darjo Lesjak, nekdanjo vodjo službe za razvojne projekte in investicije MOL, ter nekdanja direktorja Grepa Uroša Ogrina in Zlatka Srako.

Mediji so o kazenskem postopku proti Jankoviću v zvezi z obnovo gramozne jame v preteklosti že poročali. Pri Pod črto pa predstavljamo podrobnosti iz kazenske ovadbe proti Jankoviću in ostalim osumljenim. Primer je od novembra lani v sodni preiskavi.

Zloraba položaja

Sanacija gramozne jame v Stožicah je še eden od vrste spornih poslov v primeru gradnje Stožic, o katerih smo na podlagi kazenskih ovadb policije, ki smo jih pridobili od tožilstva, pri Pod črto že obširno pisali lani poleti. O primeru sanacije gramozne jame takrat sicer nismo pisali, saj je sodišče lani spomladi sprva zavrnilo uvedbo sodne preiskave. Po takratnem sklepu ljubljanskega okrožnega sodišča namreč Janković pri sanaciji gramoznice ni deloval v škodo ljubljanske občine. Po pritožbi tožilstva pa je višje sodišče razveljavilo sklep nižjega sodišča. Na podlagi tega sklepa višjega sodišča je novembra lani okrožno sodišče nato spremenilo svoje mnenje in odredilo sodno preiskavo v primeru.

Za kaj gre pri domnevnih nepravilnostih pri sanaciji gramozne jame?

Po policijski ovadbi sodeč je Mestna občina Ljubljana zemljišče, na katerem danes stoji Športni park Stožice, leta 2001 kupila od takrat največjega gradbinca v državi, SCT-ja. Pred tem je SCT na zemljišču črpal gramoz.

Leta 2007 sta MOL in SCT sklenila sodno poravnavo, po kateri je moral SCT na svoje stroške sanirati gramozno jamo. To pomeni, da je moral odstraniti material, povezan s črpanjem gramoza.

SCT je sanacijo sredi 2008 končal. Ob tem pa sta se MOL in SCT še dogovorila, da bo SCT odstranil tudi morebitne naknadno najdene odpadke od črpanja gramoza, ki bi se razkrili ob gradnji Športnega centra Stožice.

Jeseni 2008 je nato Grep, ki je dobil posel izgradnje Stožic, res našel skrite ostanke od izkopavanja gramoza na zemljišču. Ker so nekateri ostanki Grep ovirali pri gradnji, jih je že takrat odstranil.

Spomladi 2009 so nato člani projektnega sveta za gradnjo Stožic odločili, da bo Grep namesto SCT izvedel sanacijo gramozne jame, ki bo omogočala nadaljnjo gradnjo Stožic. Grepu bo za sanacijo plačala MOL, slednja pa bo te stroške nato izterjala od SCT. Projektni svet, ki je bil pooblaščen za sprejemanje vseh ključnih odločitev pri gradnji Stožic, je tudi določil, po kakšni ceni mora Grep sanirati jamo.

Zapletlo pa se je pri določanju cene sanacije. Nadzor nad sanacijo gramozne jame je za MOL opravljalo podjetje N-Invest, d. o. o. Podjetje N-Invest je aprila 2010, ko je bila sanacija že končana, pripravilo poročilo o sanaciji. Iz njega je razvidno, da je Grep pri sanaciji opravil za 4.205.937 evrov del brez davka na dodano vrednost (DDV). Toliko bi morala torej MOL Grepu plačati za izvedeno sanacijo in nato ta denar poskušati izterjati od SCT.

Grep pa je za razliko od N-Investa vrednost svojih del pri sanaciji ocenil na 5.887.654 evrov brez DDV. Pri Grepu so trdili, da so morali v zvezi s sanacijo opraviti nekatera dodatna dela, ki jih nadzornik N-Invest v svojem poročilu ni upošteval. Tako naj bi med drugim moral Grep odpadni material pri sanaciji najprej odvoziti na začasno deponijo, nato pa še enkrat naložiti na kamione in ga odpeljati na stalno deponijo. Razlog za to naj bi bilo prepozno pridobljeno gradbeno dovoljenje za odvoz odpadkov na stalno deponijo. To dvojno nakladanje pa je podražilo sanacijo. Po ugotovitvah policije pa je nenavadno, da so prvotno nakladanje na kamione pri Grepu obračunali po ceni 0,47 evra na kvadratni meter odpadnega materiala, pri ponovnem nakladanju pa je bila cena več kot dvakrat višja – 1,07 evra na kvadratni meter. To ponovno nakladanje je sanacijo podražilo za dobrih 730.000 evrov.

Prav tako naj bi Grep za posamezna izvedena dela sanacije obračunal višje cene od prvotno dogovorjenih.

Kljub oceni podejtja N-Invest, da mora občina Grepu za sanacijo plačati le 4,2 miljona evrov, pa je Janković na pogajanjih 3. septembra 2010 Grepu potrdil za 5.612.200 evrov stroškov sanacije, ki jih nato občina tudi plačala – torej za 1.406.263 evrov več od ocene N-Investa. S tem, ko so Janković, Jadranka Dakić in Darja Lesjak Grepu odobrili plačilo 5,6 milijona evrov, so po mnenju policije občino oškodovali za 1,4 milijona evrov. Uroš Ogrin in Zlatko Sraka pa sta obtožena pomoči pri storitvi tega kaznivega dejanja.

Policija kot dodaten dokaz oškodovanja občine navaja tudi Poročilo občine o projektu Stožice, namenjeno mestnim svetnikom. V poročilu je zapisano, da je »aproksimativna« vrednost Grepovih sanacijskih del 4,2 milijona evrov. Poročilo nosi datum 3. september 2010 – torej isti datum kot pogajanja, na kateri so predstavniki mestne občine Grepu odobrili plačilo 5,6 milijona evrov za sanacijo.

Preslepitev pri pridobitvi posojila

Zakaj je občina Grepu plačala 1,4 milijona evrov več od ocene stroškov izvedenih del neodvisnega nadzornika? Kot gre sklepati iz kazenske ovadbe policije in ugotovitev Pod črto v zvezi z gradnjo Stožic, je želel Janković s tem manevrom tako kot v nekaterih drugih primerih pomagati Grepu priti do dovolj denarja za gradnjo Stožic. V nasprotnem primeru namreč Grep ne bi mogel dokončati gradnje stadiona in dvorane v Stožicah oziroma pridobiti dodatnih bančnih posojil za nadaljnjo gradnjo.

Kot smo lani in letos razkrili pri Pod črto, sta Gradis in Energoplan, lastnika Grepa, posel za gradnjo Stožic pridobila s fiktivnim partnerstvom s podjetjem Merkur. Gradis in Energoplan sta bili namreč premajhni podjetji za tako velik gradbeni posel in zato tudi nista ustrezali pogojem razpisa za gradnjo Stožic. Po razpisu bi morala imeti podjetja, ki bi gradila Stožice, najmanj 300 milijonov letnega prometa. Gradis in Energoplan pa sta imela skupaj le pol toliko prometa. Merkur se je nato umaknil iz posla, Gradis in Energoplan pa sta posel izgradnje prenesla na skupno podjetje Grep.

Toda, ker Grep zaradi finančne šibkosti ni imel dovolj finančnih sredstev za gradnjo Stožic, se je tekom projekta znašel v denarnih težavah. Takrat naj bi mu na pomoč na nelegalen način priskočil tudi Janković. Lani smo opisali primer centralne hladilne strojnice, pri katerem naj bi Janković direktorja javnega podjetja Energetika Ljubljana Hrvoja Draškovića prepričal, da je od Grepa za dobre tri milijone evrov kupil prostore v Stožicah, ki jih Energetika ni potrebovala.

Janković naj bi po policijski ovadbi sodeč Grepu na nezakonit način pomagal tudi avgusta 2010, ko se je Grep z Banko Koper dogovarjal za 5,5 milijona evrov vredno trimesečno premostitveno posojilo, s katerim bi lahko gradbinec poplačal svoje podizvajalce. Kot zavarovanje za pridobitev tega posojila pa je Grep 9. avgusta 2010 banki zastavil prav terjatev do Mestne občine Ljubljana iz naslova sanacije gramozne jame. Grep je banki s po mnenju policije lažnim računom prikazal, da mu je občina za sanacijo dolžna 5,9 milijonov evrov. Če Grep torej ne bi vrnil posojila, bi lahko Banka Koper vračilo 5,5 milijona evrov terjala od ljubljanske občine.

Toda na dan odobritve posojila se občina in Grep nista še niti dogovorila o končni višini plačila za sanacijo gramozne jame. Kot rečeno, je neodvisni nadzornik N-Invest vrednost del ocenil na le 4,2 milijona evrov. Kljub temu pa je Janković za potrebe pridobitve posojila Grepu po ugotovitvah policije podpisal obvestilo o odstopu terjatve Grepa do občine Banki Koper za namen zavarovanja posojila te banke. Z drugimi besedami – Janković je še pred uradno izpogajano ceno za sanacijo banki potrdil, da bo Grepu za sanacijo plačal 5,9 milijona evrov in da lahko banka v primeru nevračila posojila Grepa 5,5 milijona evrov izterja od občine.

Kot je razvidno iz policijske ovadbe, so na policijskem zaslišanju Zoran Janković, Jadranka Dakić in Darja Lesjak zanikali storitev kaznivih dejanj v primeru sanacije gramoznice. Predstavniki Grepa pa so na policiji povedali, da je bil Grep po njihovem mnenju v poslu celo oškodovan, saj jim je za 5,8 milijona evrov dejansko opravljenih del občina plačala le 5,6 milijona evrov. Janković sicer sodnih postopkov, ki še tečejo, ne želi javno komentirati.

Počasen postopek

Kazenski postopek v primeru sanacije gramozne jame je še en primer, ki dokazuje neučinkovitost slovenskega pravosodja pri preganjanju gospodarskih kaznivih dejanj oziroma kaznivih dejanj, ki so jih osumljeni posamezniki z močjo in vplivom.

Domnevna kazniva dejanja pri sanaciji gramoznice so bila storjena leta 2010. Kot je razvidno iz policijske ovadbe, so policisti posel začeli preiskovati na podlagi obvestila takratne davčne uprave. Davčna uprava je naznanilo sumov kaznivih dejanj policiji posredovala januarja in aprila 2012.

Nacionalni preiskovalni urad je za preiskavo posla potreboval tri leta. Kazensko ovadbo v primeru sanacije gramoznice je specializiranemu državnemu tožilstvu posredoval marca 2015.

Po poročanju medijev je tožilstvo zahtevo za sodno preiskavo primera na sodišče poslalo več kot leto dni pozneje – jeseni 2016. Po podatkih osebne spletne strani Zorana Jankovića je maja 2017 okrožno sodišče najprej zavrnilo zahtevo za uvedbo preiskave. Po pritožbi tožilstva pa je novembra 2017 višje sodišče razveljavilo sklep okrožnega sodišča, še isti mesec pa je okrožno sodišče nato sprejelo sklep o sodni preiskavi.

Kdaj bo preiskava končana, ni jasno. Glede na potek podobnih primerov proti Zoranu Jankoviću pa gre sklepati, da bo do morebitnega sojenja na sodišču minilo še vsaj nekaj let.

Kaj je razlog za tako dolgotrajni postopek? Kot smo pri Pod črto obširno opisali decembra lani, je razlogov za počasnost in neučinkovitost sodnih postopkov v primeru močnih in vplivnih več.

Prvi razlog so pogosto dolgotrajne policijske preiskave. Tudi v opisanem primeru je policijska preiskava trajala tri leta. Ni pa jasno, zakaj je policija potrebovala toliko časa. Policijsko preiskavo mora po zakonu nadzorovati tožilstvo. Počasnemu delu preiskovalcev na policiji pa naj bi po mnenju generalnega državnega tožilca Draga Škete botrovala tudi kadrovska stiska na policiji. Državni sekretar na ministrstvu za pravosodje Darko Stare pa razlog za počasno delo policistov vidi predvsem v premalo skrbnem in profesionalnem delu policistov in tožilcev.

Druga težava je počasno delo tožilcev. Kot rečeno, je policija ovadbo v primeru sanacije gramoznice tožilstvu posredovala marca 2015. Tožilstvo pa je zahtevo za preiskavo na sodišče vložilo več kot leto dni pozneje. Tožilstvo mora sicer po pravilih svojega dela takšno zahtevo vložiti v treh mesecih po prejemu ovadbe. Rok pa lahko podaljša le v izjemnih primerih. V pogovoru za Pod črto je šef tožilcev Šketa sicer očitek o prepočasnem delu tožilcev »kategorično« zavrnil.

Tretja težava so sodne preiskave. Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki pozna institut sodne preiskave. Ta je namenjena zbiranju dodatnih dokazov pri sumu hujših kaznivih dejanj z zagroženo kaznijo več kot tri leta zapora. Tožilec sodno preiskavo zahteva, če meni, da nima dovolj dokazov za vložitev neposredne obtožnice. Pred izdajo sklepa o sodni preiskavi sodnik zasliši osumljenca, v preiskavi pa na predlog tožilca ali osumljenca tudi morebitne priče. Sodnik lahko postavi tudi sodnega izvedenca z nekega področja. Sodna preiskava je tako, zelo površno rečeno, nekakšno sojenje pred sojenjem.

Glavna težava sodne preiskave je njena dolgotrajnost. Osumljenec se lahko namreč na sklep o sodni preiskavi pritoži, kar še podaljšuje postopke. V primeru sanacije gramoznice je od vložitve zahteve za sodno preiskavo do izdanega sklepa zaradi pritožb osumljencev minilo več kot leto dni. Sodna preiskava pa tako še po letu in pol od zahteve zanjo ni končana.

Šele po končani sodni preiskavi bo sledila morebitna vložitev obtožnice, na katero se lahko osumljeni spet pritožijo. In šele ko bo obtožnica postala pravnomočna, se bo začelo sojenje v zadevi.

Ministrstvo za pravosodje je lani predlagalo spremembe zakona o kazenskem postopku, ki bi tožilstvu omogočil neposredna sodna zaslišanja osumljencev in prič mimo sodne preiskave. S tem bi po mnenju ministrstva pohitrili sodne postopke v korupcijskih in gospodarskih zadevah. Vendar pa poslanci predlogov sprememb zakonodaje na koncu niso podprli.