Podjetje P (identiteta podjetja je zaradi varovanja davčne tajnosti v dokumentih prekrita) je junija 2011 državi dolgovalo 148.000 evrov dolga. Avgusta istega leta je davčni urad Postojna zaradi tega dolga podjetju P prvič rubil denar na bančnih računih.

Vendar pa dolg podjetja s tem ni bil poplačan. Nasprotno – dolg se je hitro večal. Decembra 2011 je podjetje državi dolgovalo že 342.000 evrov, junija 2012 pa že 960.000 evrov. Šele v drugi polovici 2012 je postojnski davčni urad podjetju s kar osmimi sklepi o izvršbi poskušal ponovno rubiti denar na bančnem računu. Dolg podjetja se je kljub temu večal – marca 2013 je dolgovalo že 1,4 milijona evrov davkov.

Šele aprila 2013 je davčni urad podjetju hotel zarubiti premično premoženje. Toda: davčni inšpektorji so takrat ugotovili, da podjetje ne razpolaga z nobenim premoženjem več, je razvidno iz revizijskega poročila računskega sodišča.

Zakaj pri davčni upravi z rubežem niso bili uspešni? Po ugotovitvah računskega sodišča je lastnik podjetja P aprila 2012 premoženje oziroma sredstva podjetja P, potrebna za njegovo poslovanje, po simbolični ceni prodal drugi družbi v svoji lasti. Ta druga družba, recimo ji družba D, je nato prevzela tudi posle podjetja P.

S tem manevrom je lastnik podjetja P premoženje podjetja izmaknil roki davčne uprave. Slednja pa je takrat ostala brez 1,6 milijona evrov, kolikor je podjetje P državi dolgovalo konec leta 2013. Podjetje P je na koncu končalo v stečaju.

Zakaj so pri postojnskem davčnem uradu kar dve leti odlašali z rubežem osnovnih sredstev pri podjetju P in s tem lastniku podjetja dali čas, da je premoženje in posle podjetja prenesel na drugo družbo in se s tem izognil plačilu davka? Zakaj niso vsega premoženja podjetju poskušali zarubiti že junija 2011, ko je podjetje postalo davčni dolžnik?

Po pojasnilih finančne uprave računskemu sodišču jim je najprej nagajal informacijski sistem, zaradi česar niso mogli izdajati sklepov o izvršbi. Izvršbe so lahko pričeli izvajati šele januarja 2012. Nato so morali urediti knjigovodsko evidenco podjetja P. To so uspeli urediti šele junija 2012. Zakaj so nato še  devet mesecev čakali z rubežem premoženja podjetja, na finančni upravi računskemu sodišču niso pojasnili.

Zgornji primer podjetja P je opisan v revizijskem poročilu računskega sodišča o učinkovitosti izterjave davčnega dolga od podjetij v letu 2013. Računsko sodišče je v junija 2016 izdanem poročilu ugotovilo, da finančna uprava davčne dolžnike obravnava preveč milo. Izvršb davčnega dolga ne vrši pravočasno, prav tako ne dovolj učinkovito. Davčno izvršbo pri dolžniku so pri finančni upravi po ugotovitvah revizorjev v preučevanem letu 2013 v povprečju začeli šele 201 dan po zapadlosti davčnega dolga. Načine izvršbe pa so v povprečju stopnjevali (na primer z rubežem premičnin ali nepremičnin) šele 339 dni po začetku same izvršbe. Nemalokrat se je zgodilo, da so v vmesnem času lastniki podjetij premoženje uspeli izmakniti davčni upravi – tako, kot se je to zgodilo v primeru podjetja P.

Neučinkoviti pri terjanju davka

Pri Pod črto smo že pol leta pred izdajo revizijskega poročila – januarja 2016 – opozorili na počasno delo finančne uprave pri terjanju neplačanega davka od podjetij.

Takrat smo analizirali podatke o davčnih dolžnikih, ki jih finančna uprava vsak mesec objavi na svoji spletni strani. FURS že od leta 2013 na svoji spletni strani objavlja seznam vseh podjetij, ki so na 25. dan v preteklem mesecu državi vsaj tri mesece dolgovala več kot 5000 evrov. FURS vsak mesec seznam aktualizira, stare podatke pa umakne s spletne strani. Pri Pod črto pa smo takrat pridobili arhiv dolžnikov za zadnji dve leti. Ta nam je omogočil izvesti analizo, koliko podjetij je v zadnjih dveh letih nepretrgoma dolgovalo davke državi in kolikšen je bil dolg teh podjetij.

Petindvajsetega decembra 2015 je 2407 podjetij davke državi dolgovalo že vsaj leto dni, 1610 izmed teh podjetji pa že vsaj dve leti. V analizo smo vključili le podjetja, ki niso v insolventnih postopkih.

Analiza torej potrjuje ugotovitve računskega sodišča, da davčna uprava proti dolžnikom ukrepa prepočasi. Namesto, da bi od podjetij bodisi izterjala davek bodisi jih poslala v stečaj in tako kaznovala lastnike zaradi davčnega dolga, finančna uprava dopušča večletno poslovanje davčnih dolžnikov.

Letos, slabi dve leti po objavi našega prvega članka na to temo, smo raziskavo ponovili. Rezultati niso bistveno drugačni. Petindvajsetega novembra letos je več kot leto dni davke državi dolgovalo 2052 podjetij. Izmed teh jih je 1421 davke državi dolgovalo vsaj dve leti. Številki sta se glede na dve leti prej torej nekoliko, a ne bistveno znižali.

Največ podjetij, ki so dolgotrajni dolžniki, dolguje med 10.000 in 30.000 evrov davka. Med podjetji, ki davek dolgujejo vsaj leto dni, je takšnih 876. Med tistimi, ki davke dolgujejo že vsaj dve leti, pa 608. V najvišjem razredu dolžnikov – takšnih, ki dolgujejo več kot milijon evrov davka – je enajst oziroma sedem podjetij.

Med podjetji, ki več kot milijon evrov davka dolgujejo že vsaj dve leti, je tudi podjetje iz družinskega kroga ljubljanskega župana Zorana Jankovića, Electa Naložbe. Electa Naložbe je prek Electa Holdinga v lasti Jankovićevih sinov, Damijana in Jureta. Spomnimo, kot smo pri Pod črto razkrili avgusta letos, je finančna uprava v podjetju Electa inženiring, ki je prav tako v končni lasti Damijana in Jureta Jankovića, ugotovila sum utaje skupno 244.000 evrov davka. Kazenski postopek v tem primeru je trenutno v fazi sodne preiskave.

Učinkovitosti finančne uprave pri terjanju davčnih dolžnikov bomo spremljali tudi v prihodnjem letu. Podprite naše delo v 2018 z donacijo.

Premalo izterjevalcev

Počasnost finančne uprave pri izterjavi dolga ima več negativnih posledic. Prva je slabše poplačilo dolga. Pozneje ko FURS podjetje spravi v stečaj ali mu zarubi sredstva na računu, morebitne vrednostne papirje, premičnine in nepremičnine, manjše bo poplačilo terjatev. Z neukrepanjem namreč lastnikom da čas, da podjetje izčrpajo.

Druga posledica pa je podpiranje nelojalne konkurence. Namesto, da bi podjetja, ki dolgujejo davek, bodisi izterjali bodisi zanje zahtevali stečaj, davčnim dolžnikom omogočajo nadaljnje poslovanje.

Zakaj FURS torej ne ukrepa hitreje? Za rubež premičnin, nepremičnin in ostalega premoženja podjetja, ki ni denar na bančnem računu, preprosto nimajo dovolj kadra, nam je pred dvema letoma pojasnila Marta Mihelin, direktorica uprave za računovodstvo in izvršbo pri FURS. Izvršbe so namreč zapletene, pogosto terjajo tudi usposobljene pravnike, teh pa na finančni upravi preprosto primanjkuje.

Podobno je v svojem poročilu ugotovilo računsko sodišče. Plača izterjevalca z vsemi dodatki znaša slabih 24.000 evrov. Po drugi strani pa povprečen izterjevalec na leto izterja za dobrih 330.000 evrov dolga. Zaposlitev novih izterjevalcev je zato smiselna, je ugotovilo računsko sodišče. Revizorji so še ugotovili, da bi izterjevalci potrebovali dodatna ekonomska in pravna znanja. Zaradi pomanjkanja znanja namreč slabše opravljajo svoje delo.

»Bistveno izboljšanje« dela finančne uprave

Tudi letos smo se na finančno upravo obrnili s prošnjo za komentar naših ugotovitev. Zanimalo nas je, zakaj se število dolgotrajnih davčnih dolžnikov v dveh letih ni bistveno znižalo in kakšne ukrepe načrtujejo na tem področju.

Odgovorili so nam, da naše analize ne morejo komentirati, saj jim niso znana izhodišča, na katerih analiza temelji. Povedali pa so, da »podatki kažejo na bistveno izboljšanje stanja v primerjavi s stanjem pred dvema letoma«.

Kako utemeljujejo to »bistveno izboljšanje«? Septembra 2015 je bilo na seznamu davčnih dolžnikov 4.880 pravnih oseb, kar je 231 več kot septembra letos, so pojasnili na finančni upravi. Torej, število podjetij, ki dolgujejo davek, se je v dveh letih znižalo za 4,7 odstotka. Teh 4,7 odstotka manj podjetij torej pri finančni upravi ocenjujejo kot bistveno izboljšanje stanja.

Navedli so še eno številko: septembra 2017 so davčni dolžniki (pravne in fizične osebe), ki niso bili v insolventnih postopkih, državi skupno dolgovali 509 milijonov evrov. To je za 7 milijonov evrov manj kot pred dvema letoma. Torej, preračunano v odstotke se je dolg takih podjetij v dveh letih zmanjšal za 1,4 odstotka. Tudi to je po mnenju finančne uprave bistveno izboljšanje stanja.

Furs in ministrstvo: več izterjevalcev ne potrebujemo

Tako na finančno upravo kot na finančno ministrstvo smo se obrnili še z vprašanjem, ali bodo na podlagi ugotovitev računskega sodišča poskrbeli za večje število davčnih izterjevalcev.

Zapisali so, da je bilo konec leta 2013, ki ga je revidiralo računsko sodišče, na davčni upravi zaposlenih 144 izterjevalcev, na carinski upravi pa 190 izterjevalcev. Oktobra letos pa je bilo na finančni upravi (združena davčna in carinska uprava) zaposlenih 400 izterjevalcev. Torej 66 več kot leta 2013 na davčni in carinski upravi. Sistemizacija delovnih mest sicer predvideva 455 izterjevalcev.

Tako finančna uprava kot ministrstvo potrebe po nadaljnjih zaposlitvah izterjevalcev ne vidita, gre sklepati iz njunih odgovorov. Na finančnem ministrstvu na primer poudarjajo, da je število izterjevalcev primerljivo z ostalimi državami v združenju OECD.

S finančne uprave so še sporočili, da so v zadnjih letih racionalizirali postopke davčne izvršbe in informacijsko podprli številne procese. Na ta način lahko z obstoječimi zaposlenimi povečujejo učinkovitost davčne izvršbe. To naj bi po njihovem mnenju odražali tudi statistični podatki.

Dvojna merila

Analiza podatkov na eni strani in odgovori finančne uprave na drugi tako kažejo na širšo težavo na področju pobiranja davkov. Finančna uprava se ni sposobna spopasti z dolžniki, ki se na inovativne načine poskušajo izogniti plačilu davka. Obenem pa odgovorni na finančni upravi in njej nadrejenemu finančnemu ministrstvu tega niti ne vidijo kot težavo.

Podjetja in posamezniki so po podatkih finančne uprave po drugi strani konec junija letos (zadnji posredovani podatki finančne uprave) državi skupno dolgovali 1,29 milijarde evrov davkov. Od tega so 516 milijonov evrov davka dolgovala podjetja in posamezniki, ki so v insolventnih postopkih, na primer v stečaju. Teh podjetij finančna uprava ne more več terjati za davek. V insolventnih postopkih pa po navadi finančna uprava dobi poplačanega le okoli pet odstotkov davčnega dolga.