Fleksibilizacija delovnih mest. Takšno zahtevo evropski in slovenski politiki že vrsto let ponavljajo skoraj kot mantro. Čudežno rešitev, s katero bi rešili probleme visoke brezposelnosti, nizke konkurenčnosti in negativne gospodarske rasti, s katerimi se je med zadnjo finančno krizo soočila večina držav članic Evropske unije.

Ta fleksibilizacija – pri nas se je uveljavila kot koncept »varne prožnosti« – naj bi spodbudila gospodarstvo. Razcvet gospodarstva pa bi prinesel več in boljša delovna mesta za vse državljane Evrope.

Tistim državam, ki so se lahko iz krize izvlekle le s posojili tako imenovane »trojke«, je bila fleksibilizacija zapovedana. Mednarodni denarni sklad, Evropska komisija in Evropska centralna banka so posojila pogojevali z rahljanjem pravic delavcev. Spet druge države, denimo Slovenija, so se za takšno politiko odločile same. Pri tem pa je pomembno vlogo odigralo močno lobiranje domačih delodajalcev, sklicevanje na »evropske prakse« in pritiski evropskih ustanov, da morajo države reformirati trg dela.

Deset let po začetku velike gospodarske krize smo v sodelovanju z mednarodnim konzorcijem novinarjev Investigate Europe v okviru preiskave o prekarizaciji evropskega trga dela ugotovili, da so bili temeljni argumenti zagovornikov fleksibilizacije napačni, zmotni in zavajajoči. V projektu smo sodelovali tudi pri Pod črto.

V EU je namreč prevladala prekarizacija delovne sile: pogodbe za določen čas, oblike malega dela, agencijski delavci in samostojni podjetniki, ki so to postali po sili razmer in ne zaradi želje, da bi postali podjetniki. Med decembrom 2012 in 2016 se je v evroobmočju odprlo skoraj 5,4 milijona delovnih mest. Od tega je bilo približno 2,1 milijona delovnih pogodb sklenjenih za določen čas, še 2,2 milijona pa je bilo začasnih zaposlitev brez pogodbe o zaposlitvi. Gospodarska rast v pokriznem okrevanju se torej ni izrazila v večjem številu služb za nedoločen čas, temveč v večinoma slabše plačanih, prekarnih delovnih mestih in večji neenakosti. Vse več je tudi revščine med tistimi, ki imajo delo.

Naša preiskava je pokazala, da se z negativnimi posledicami prekarizacije delovnih mest sooča večina članic Evropske unije. Na negativne učinke prekarizacije so začeli opozarjati tudi nekateri vodilni politiki in uslužbenci evropskih inštitucij, ki so rahljanje delovne zakonodaje še do nedavnega podpirali.

V prihodnih mesecih bomo tako v seriji člankov na podcrto.si prikazali razsežnost prekarizacije kot evropskega problema. Razčlenili bomo negativne posledice prekarizacije in kakšne so alternative. Razložili bomo, kako so evropske politike vplivale na prekarizacijo slovenskega trga dela.

Pokazali bomo tudi, da ima prekarizacija negativne učinke tako za zaposlene kot za gospodarstvo. Nov razred prekarnih delavcev živi v finančni negotovosti, zato ne vlagajo v lastno izobraževanje in razvoj. Zaradi tega bodo dolgoročno trpela tudi podjetja, ki potrebujejo visoko kvalificirano in motivirano delovno silo. Država pa zaradi prekarnih oblik dela pobere vedno manj davščin, zaradi česar trpijo javne finance. In nenazadnje, pošteni delodajalci, ki ne izkoriščajo prekarnih oblik dela, se morajo soočiti z nelojalno konkurenco tistih, ki si z različnimi oblikami zaposlovanja delavcev prek prekarnih oblik dela neupravičeno ali celo nelegalno znižujejo stroške dela.

Kot edini zmagovalci prekarizacije delovne sile se tako kažejo le tisti delodajalci, ki na račun zmanjševanja pravic delavcev kratkoročno kujejo višje dobičke, dolgoročno pa trg dela potiskajo v še večjo negotovost in slabšajo kakovost delovne sile.

Z objavami pričnemo že ta teden. Članke objavljamo v sodelovanju z Investigate Europe

Prvi članek: Mit prekarizacije: namesto gospodarskega razcveta slabša delovna mesta

Drugi članek: Od napotnic do s. p.-jev: degradacija pravic delavcev v Sloveniji in EU