Barbara Verdnik: Občinski mediji – spodbujanje sovraštva, ki ga financirajo davkoplačevalci

Občinska glasila župani pogosto uporabljajo kot lasten propagandni stroj za napad na svoje nasprotnike. Financiramo pa ga davkoplačevalci.

Branje tega mnenja vam bo vzelo približno osem minut

V Sloveniji se že leta govori o tako imenovani aferi z brezplačniki. Pred državnozborskimi volitvami leta 2008 so slovenska gospodinjstva v nabiralnike pričela dobivati brezplačni publikaciji Slovenski tednik oziroma Ekspres, ki sta bili izrazito naklonjeni desni politični opciji. Od kod so prišla sredstva za ta medijski projekt še danes ni znano. Precej manj pa je izpostavljeno dejstvo, da podobni medijski projekti prosperirajo na občinski ravni. Tudi njihovo financiranje je znano. Spodbujanje sovraštva do političnih nasprotnikov namreč v primeru občinskih glasil z davkoplačevalskim denarjem sponzoriramo kar mi sami, v spodnjem mnenju piše direktorica Medijske kooperative Barbara Verdnik.

ekoper
Oglas Popovičeve stranke Koper je naš v občinskem glasilu koprske občine v času sprejemanja arbitražnega sporazuma o meji s Hrvaško.Vir: eKoper

Ministrstvo za kulturo je aprila pripravilo obsežen pregled medijske krajine v državi, ki naj bi bil tudi temelj za določanje nadaljnjih smernic razvoja na tem področju in pripravo novega medijskega zakona. Analizo je opravilo iz podatkov v razvidu medijev, zaposlenih v medijih, pregledu števila zaposlenih novinarjev, pregledu poslovanja medijev in oglaševanja v njih. Pri svojem delu pa je zanemarilo vsaj 10 odstotkov medijev, vpisanih v razvid, zato je dokument nepopoln. V času tekočih poslov ministrstva bi bilo zato nujno dokument dopolniti s podatki tako imenovanih občinskih »medijev«. Samo tako bo namreč mogoče dobiti celovitejšo podobo, zlasti pa se v smernicah in pripravi nove zakonodaje, ki bo ko bo, spopasti z anomalijami, ki jih je veljavni zakon o medijih (so)povzročil. »Kreativnosti« nekaterih županov na tem področju pač ni mogel predvideti.

Ne poznam namreč prakse znotraj EU, ki bi občinske informacije oziroma publikacije štela za medije, ki bi imela povsem neraziskano polje občinskih »medijev«, ki so v celoti financirani iz javnih sredstev in ki na trgu delajo popolno zmedo pri pojmih medij, novinar, odgovorni urednik, avtonomija uredništva. Ti v celoti javno financirani »mediji«, v katerih so novinarji in odgovorni uredniki običajno občinski uslužbenci iz služb za odnose z javnostjo, so v nekaterih okoljih tudi neposredna konkurenca profesionalnim medijem, objavljajo oglase in so v gospodinjstva distribuirana brezplačno.

Natančnejša analiza medijev in porabe javnega denarja bi lahko odkrila še kakšen dodaten razlog, zakaj novinarski trg dela ne deluje in zakaj se položaj novinarjev ter medijev drastično slabša, o čemer te dni tečejo aktualne razprave.

Naj za ponazoritev zapisanega v uvodu navedem samo podatek o (so) financiranju medijskih vsebin oziroma o javnem denarju, namenjenem medijem. Država je v letih 2011 in 2012 sofinancirala medijske vsebine v višini nekaj manj kot 5 milijonov evrov. V istem obdobju so samo v koprski občini občinskim »medijem« (brez stroška občinskih uslužbencev-novinarjev) namenili več 600.000 evrov, kar je več kot deset odstotkov državnega deleža. In to samo v eni občini. V obeh primerih gre za javna sredstva, ki naj bi zagotavljala uresničevanje javnega interesa.

Skratka, s pomočjo medijske zakonodaje ali lukenj v njej se je ustvarila nelojalna konkurenca v celotni medijski industriji. To nelojalno konkurenco financirajo javna sredstva. Dokler te anomalije ne bodo odpravljene, je v nekaterih okoljih tudi težko ustanavljati nove medijske subjekte z drugačno lastninsko upravljavsko strukturo, ker so okolja prenasičena z občinski »mediji«.

»Mediji« po zakonu

Ker imajo občinske publikacije uredniško oblikovano vsebino, so glede na drugi člen zakona o medijih postale mediji in so vpisane v razvid medijev. In to kljub dejstvu, da občinski »mediji« ne morejo uresničevati precejšnjega števila členov zakona o medijih, v nekaterih okoljih pa kršijo celo najbolj temeljne vsebine zakona.

Na primer: Država v četrtem členu jasno določa, kaj je javni interes na področju medijev. To se v občinskih »medijih« ne uresničuje in postavlja se vprašanje ali so občine država v državi in državni zakon na lokalnem nivoju ne velja?

Država natančno določa pogoje za financiranje programskih vsebin medijev z javnimi sredstvi, občine pa lahko financirajo medije povsem po lastnem okusu, prav tako z javnimi sredstvi.

Občinski mediji težko izpolnjujejo šesti in osmi člen zakona o medijih, velikokrat so celo vsebinsko nasprotje zapisanega. Šesti člen določa, da dejavnost medijev temelji na svobodi izražanja ter da so novinarji in uredniki pri svojem pisanju avtonomni. Osmi člen pa prepoveduje spodbujanje nestrpnosti in sovraštva v medijih. Občinski mediji pa ne temeljijo na avtonomiji urednikov, novinarjev in drugih avtorjev, ne upoštevajo novinarskega profesionalnega in etičnega kodeksa, obstajajo pa tudi primeri, ko netijo nestrpnost in sovraštvo.

Za občinske »medije« je povsem vprašljiv četrti oddelek zakona: Pravice in obveznosti uredništva od oblikovanja mnenja pri imenovanju urednika do same definicije novinarja. Občinski »mediji« pač nimajo zaposlenih novinarjev, imajo pa kar nekaj zaposlenih občinskih uradnikov, ki so avtorji različnih, največkrat naročenih prispevkov, kar je direktno v konfliktu z zakonom.

Kako slabo ureja zakon o medijih tovrstne medijeajate in kako nemogoč položaj nastaja na terenu, pa govori naslednje dejstvo: Veljavni zakon medijskemu inšpektoratu ne omogoča ukrepanja, kot uradno pojasnjujejo, ker Republika Slovenija in samoupravne lokalne skupnosti (občine) ne odgovarjajo za prekrške oziroma je občina ali država kot izdlj medija izključena iz odgovornosti za prekršek.

Konkretno iz Kopra

Moj namen ni opraviti delo Ministrstva za kulturo, s konkretnimi podatki pa lahko argumentiram, zakaj je to potrebno. Koprska občina je gotovo ekstremen primer, ki brez problema ali sankcij funkcionira pri izdajanju »medijev« v promocijske namene in ne v javnem interesu. To počne z javnim denarjem, a brez neodvisnih novinarjev.

V slovenski Istri (85.000 prebivalcev) ima vsaka od treh občin svoje občinsko glasilo v tiskani obliki in uradno spletno stran (koper.si, izola.si, piran.si): KP MOK, Bobnič Izola, Solni cvet Piran. Frekvenca izhajanja se spreminja, pred lokalnimi volitvami se poveča. Vsa glasila so vpisana v razvid medijev, vsa so brezplačna in jih gospodinjstva dobijo brezplačno dostavljena na dom. Naj za primerjavo navedem naslednje podatke: Primorske novice dnevno dosegajo približno 50.000 bralcev, v Istri verjetno okoli 20.000. Seveda imajo zaposlene novinarje, uredništvo, stroške poslovanja, distribucije, papirja… Koprsko glasilo KP MOK izhaja v nakladi 24.000 izvodov v obsegu do 64 strani (včasih je mesečnik, včasih ne). Samo za pošto, ki je decembra 2013 raznašala glasilo po gospodinjstvih, je občina po ocenah plačala več kot 10.000 evrov. Seveda iz javnih sredstev. Kot tudi tisk na revialnem papirju in tako naprej.

Letos časopisa KP MOK ni več toliko v obtoku, zato pa koprska gospodinjstva v zadnjem času dobivajo časopis Snežnik, ki ga mesečno izdaja Provocativa, Bojan Oblak s.p.. Izhaja v nakladi 38.200 izvodov, je brezplačen in ga pošta dostavlja brezplačno vsem gospodinjstvom v občinah Ilirska Bistrica, Pivka, Hrpelje-Kozina, Postojna, Koper in Divača. V njem je kar nekaj strani iz občine Koper, s kraticami pa so podpisani isti avtorji kot jih lahko najdemo v KP MOK ali na spletni strani. Kako teče financiranje teh strani pa za zdaj ni mogoče odkriti.

Koprska občina ima od jeseni lani še spletni časopis ekoper.si. Koliko stroškov je nastalo z novim medijem ekoper.si v lanskem letu ni mogoče ugotoviti, zato pa so mu v proračunu za 2014 namenili 70.000 evrov.

Občinsko glasilo KP MOK in tudi ekoper.si izdaja družba Multimedijski center Vizija d.o.o., ki je v 100% lasti Mestne občine Koper (MOK). Od junija 2010 do maja 2014 je bilo po podatkih Supervizorja družbi plačano za 661.791 evrov računov. Letos je občina Multimedijskemu centru nakazala že 35.000 EU. V volilnem letu 2011 je šlo samo za izdajanje KP MOK 255.271 evrov. Si predstavljate, kaj bi tak letni proračun predstavljal za na primer neodvisni spletni medij, koliko pravih novinarjev bi lahko za svoje profesionalno delo dobilo plačilo?

Kdo vse so »novinarji«?

Če se vrnemo nekoliko k členom zakona o medijih o novinarjih in uredništvu, ter o javnem interesu, so zanimivi podatki o ustvarjalcih občinskih »medijev«.

Mestna občina Koper ima oblikovan medijski center, ki deluje v okviru kabineta župana, torej pod njegovim neposrednim vodstvom. Medijski center ima zaposlene vodjo službe za odnose z javnostjo, urednika spletnega mesta, odgovorno urednico občinskega glasila KP MOK in še eno uslužbenko. Župan pa ima še posebnega svetovalca za komuniciranje in digitalno agendo, ki je hkrati vpisan v razvid medijev kot odgovorni urednik »medija« ekoper.si, izdajatelja (MOK) pa tokrat zastopa odgovorna urednica KP MOK. Odgovorni urednik »medija« je v javnosti znan kot spin doktor Sebastjan Jeretič, ki je sodeloval v marsikateri volilni kampanji, z novinarstvom pa se praktično ni ukvarjal. Je pa asistent na Medijskih študijah v Kopru in zato z občinskim »medijem« včasih sodeluje tudi kakšen študent. Vsi našteti in še kakšen občinski uslužbenec pa se pojavljajo kot avtorji-novinarji v občinskih »medijih«.

Kako ljudje ob vsem tem ne bi bili zmedeni. Za njih in po zakonu so Primorske novice, ekoper.si, KP MOK, Snežnik in Radio Koper mediji. Samo, da je potrebno za Primorske novice plačati, za ostale naštete pa ne. Za kateri medij se bodo odločili?

»Borute, svaka ti čast«

Če bi bilo morda mogoče mešanje vlog in funkcij, novinarstva, piarovstva in oglaševanja še požreti zato, ker naj bi bili občani bolje informirani in zato bolj aktivni, pa vsebina vsaj v koprskem primeru kar kriči po ukrepanju. A ukrepal ni ne iz medijski inšpektorat, ne iz kakšen drugi organ.

Koprski »mediji« bi kot vsi mediji po ZMed morali temeljiti na svobodi izražanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, na svobodnem pretoku informacij in odprtosti medijev za različna mnenja, prepričanja in za raznolike vsebine, na avtonomnosti urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin v skladu s programskimi zasnovami in profesionalnimi kodeksi, ter na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela. Prav tako ne bi smeli z razširjanjem programskih vsebin spodbujati sovraštvo in nestrpnost.

Žal vsebina kaže, da so vseskozi namenjeni zgolj propagandnim vsebinam za župana, promoviranju sporočil ene stranke (Koper je naš), uporablja se jih za različne predreferendumske in volilne kampanje, spodbujajo pa tudi nestrpnost do drugače mislečih, opozicije, do vlade, Ustavnega sodišča, celo do kriminalistov, ki preiskujejo kazniva dejanja.

Z novim »medijem« ekoper.si pa gredo prispevki dnevno čez rob. Že imena rubrik povedo, čemu je »medij« namenjen. V rubriki Resnica so vsi dokumenti in dokazi o medijskih in pravosodnih aferah koprskega župana. Resnica je seveda njegova. Osebno se obračunava s posamezniki, se jih diskreditira, žali … Eden od primerov je objava članka z naslovom Odstavitev GGM v znamenju slabe šaloigre, burke, ki avditorij lahko pripravi le do bruhanja, ko se spravljajo na predsednico nadzornega sveta Luke Koper in vrsto drugih ljudi.

Prav zaradi Luke in najprej za nastavitev, potem pa za obrambo položaja Gašparja Gašparja Mišiča, sta bili v Kopru sklicani dve izredni seji občinskega sveta, »mediji« pa polni vsebin v podporo interesom župana. V septembrski številki župan predsednici vlade žuga »Ti,ti Alenčica ti« in si privošči vrsto drugih izjav. Resno priporočam branje vsaj 2. in 3. strani, saj bo tako lažje razumeti, čemu je izpostavljena koprska javnost. Prav tako je še vedno zanimivo vzeti v roke KP MOK iz junija 2010, ko župan pravi, da bo storil vse, da bo arbitražni sporazum padel. In res je poskušal. Koper je bil poln plakatov z napisi »Borute, svaka ti čast«, »Puno ti hvala Borute« in podobnih, pred referendumom pa je izšla tudi propagadna številka KP MOK.

S članki »medij(i)« netijo sovraštvo do Ljubljane, do inštitucij države, do sodišč, tožilstva in do novinarjev oziroma predvsem novinark, ki se jih žali, posega v njihove osebnostne pravice in potem še toži. Posnetki na ekoper.si bi bili lahko celo zabavni, če se ne bi nekdo z našim denarjem delal norca iz vseh, ki ne mislijo enako kot on.

Dopolniti analizo, odpraviti anomalije

V uvodu Smernic za razvoj medijske krajine ministrstva za kulturo piše, da mediji predstavljajo temeljni element vsake demokratične družbe, saj si njenega obstoja in razvoja ni možno predstavljati brez njihovega delovanja. Svoboda izražanja, ki jo v največji meri izvršujejo ravno mediji, pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost, pogojuje njeno sposobnost za nadziranje vseh vej oblasti ter zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti. Mediji v svoji funkciji »psov čuvajev« opozarjajo na kršitve človekovih pravic in svoboščin in so, sicer neformalno, eden izmed štirih temeljev oblasti, kar je v več primerih potrdila tudi ustavno sodna praksa.

Svoboda izražanja na podlagi prvega odstavka 39. člena Ustave Republike Slovenija uživa posebno varstvo kot človekova pravica in zahteva od države sprejem ustreznih predpisov, ki naj zagotovijo, da bodo lahko (javni) mediji samostojno izvrševali svoje funkcije pri svobodnem oblikovanju javnega mnenja.

Občinski, z javnimi sredstvi financirani »mediji«, seveda ne morejo biti psi čuvaji, ne pomagajo oblikovati nepristransko informirane javnosti in ne nadzirajo vej oblasti v temeljnih celicah lokalne samouprave. Povsem nasprotno: so v rokah vsakokratne oblasti in za denar davkoplačevalcev manipulirajo tako z informacijami kot z občani.

Celovito dopolnjena analiza bo razkrila velikost in pomen anomalij, ki jih bo mogoče potem lažje odpraviti. Ker bodo v jeseni lokalne volitve in z njimi ali pred njimi še več manipulacij, bi bilo morda dobro preventivno delovanje ministrstva za kulturo, da se to prepreči.

Predlagam, da se največjo anomalijo naše medijske krajine zaradi naštetih razlogov razišče:

• iz razvida medijev prikaže podatke, koliko »medijev« se financira z javnimi, občinskimi sredstvi oziroma, pri kolikih medijih so izdajatelji občine ali pa je medij v njihovi 100% lasti.
• opravi anketo med občinami, ali in koliko »medijev« imajo vpisanih v razvid, kdo so avtorji prispevkov in kakšno delovno mesto zasedajo, kdo so odgovorni uredniki in kakšen delež in višina sredstev je v letnem proračunu namenjena informiranju občanov
• oceni in objavi skupni znesek po letih, ki je bil namenjen financiranju občinskih »medijev« (tudi z oceno stroškov dela, fotografij…) in ga primerja s sredstvi subvencioniranja medijev s strani države
• povpraša občine kolikšni so oglaševalski prihodki v občinskih »medijih«
• v proučevanje občinskih »medijev« bi bilo smiselno pritegniti Računsko sodišče, ki preverja poslovanje občin in njihovega upravljanja z občinskim premoženjem, to pa zato, ker se preko občinskih »medijev« vršijo tudi volilne kampanje in se s tem krši zakonodaja. Zlasti pa, ker Računsko sodišče preverja temeljno nalogo delovanja občin, da občinska javna sredstva trošijo učinkovito, racionalno in kot dober gospodar za temeljne naloge občine. Izdajanje »medijev« med te temeljne naloge definitivno ne sodi.
• zaradi zlorab občinskih »medijev« za volilne in druge kampanje ter zato, ker je to področje zakonodajno siva lisa, bi bilo smiselno vključiti tudi Ministrstvo za notranje zadeve, pod katerega sodi zakonodaja s področja lokalne samouprave, volilnih in referendumskih kampanj…Nič ne pomaga, če je obseg sredstev za te namene določen, ko pa je možno kampanjo izvajati na drugačen način z javnimi sredstvi.

Barbara Vednik je direktorica Medijske kooperative

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Mediji

Analiziramo stanje in anomalije na slovenskem medijskem trgu.

31 prispevkov

Infografika: iskanje skritih lastnikov Mladine

Kako se je skozi leta spreminjalo lastništvo političnega tednika Mladina? Poglejte si v infografiki! …

Tema: Mediji
Članek,

Tednik Mladina: primer medijske tranzicije na Slovenskem

Neznano lastništvo in pritiski oglaševalcev: od neodvisnega novinarstva v času razpada Jugoslavije do političnega tednika, ki mu manjka kredibilnosti.

Tema: Mediji
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno