Bančna luknja – posledica naše kolektivistične kulture

Zakaj so naše banke v zadnjih desetih letih podelile toliko spornih kreditov? Odgovor se, sodeč po raziskavi štirih ekonomistov, skriva v naši kulturi kolektivitzma. A to še ne pomeni, da se moramo vdati v korupcijsko usodo.

Zakaj bankirji tajkunom niso pokazali vrat, ko so slednji želeli pridobiti dvomljiva bančna posojila za prevzem podjetij? Odgovor se domnevno skriva v naši kulturi. Slovenija je namreč močno kolektivistična družba, kar pomeni, da je obnašanje v skladu s pričakovanji naših sorodnikov, prijateljev, znancev, sodelavcev, poslovnih partnerjev za nas pomembnejše od spoštovanja zakonov in uradnih predpisov.

slika.asp
Foto: Banka Slovenije

Povezavo med korupcijo pri dajanju posojil in kulturo naroda dokazuje raziskava štirih ekonomistov, ki je bila lani objavljena v ugledni znanstveni reviji Journal of international business studies. Avtorji so v analizo vključili 38 držav, Slovenije sicer ni bilo med njimi. A z vidika statističnega sklepanja to ni pomembno – statistična analiza je namreč pokazala, da se banke v državah s kolektivistično kulturo soočajo z več korupcije pri dajanju bančnih posojil kot države, kjer prevladuje kultura individualizma.

Kaj je pravzaprav kolektivistična kultura? Oče proučevanja narodne kulture, Danec Geert Hofstede, razliko med kolektivizmom in individualizmom opredeli takole: v individualističnih kulturah skrbi posameznik predvsem za dobrobit samega sebe in svoje najožje družine. V kolektivističnih kulturah pa se posamezniki združujejo v večje skupine, v katerih si med seboj pomagajo, glavna vrednota pa je zvestoba takšni skupini. Četudi je treba za to prekršiti kak zakon ali družbeno normo.

Argument avtorjev raziskave, če ga malo posplošimo, gre torej takole: bankirji v kolektivističnih družbah bodo ugodna posojila svojim prijateljem, sorodnikom, pa tudi znancem iz poslovnih krogov pripravljeni dati v zameno za denarno podkupnino ali protiuslugo, četudi pri tem obstaja veliko tveganje, da slednji posojila ne bodo sposobni vrniti. Tako namreč delujejo skupine povezanih oseb v kolektivističnih družbah – roka roko umije, četudi to »umivanje« včasih ni v skladu z zakoni. Podkupovanje pri pridobivanju bančnih posojil je obenem lažje tudi zato, ker obstaja manjša verjetnost, da bodo sodelavci bankirja zatožili. S tem bi namreč prekršili prvo pravilo kolektivistične družbe – zvestoba skupini (v tem primeru skupini sodelavcev) je pomembnejša od spoštovanja uradnih pravil, po katerih bi morali podkupljivega sodelavca prijaviti. Da bi bila stvar še hujša, nas avtorji raziskave zatolčejo s še eno nespodbudno ugotovitvijo: kolektivistična kultura ima na korupcijo v bančništvo precej bolj močan vpliv kot ostale spremenljivke, ki so jih vključili v model, kot so nadzor nad poslovanjem bank, konkurenca na bančnem trgu, nadzor medijev nad delovanjem bankirjev.

Slovenija ima na Hofstedovi lestvici zelo nizek indeks individualizma, kar pomeni, da je močno kolektivistična družba. Na lestvici od ena do sto je vrednost našega indeksa individualizma 25, ker je primerljivo z ostalimi državami nekdanje Jugoslavije. Trije izmed štirih avtorjev so po drugi strani zaposleni na severnoameriških univerzah – in severnoameriška družba je močno individualistična. Indeks individualizma znaša za ZDA kar vseh sto točk. Ali to vsaj v primeru preprečevanja korupcije v bankah pomeni, da je vedno večje poveličevanje individualizma v zahodni kulturi upravičeno?

Anekdotni dokazi slednji tezi nasprotujejo. Če je kolektivistična kultura kriva za korupcijo pri dajanju kreditov, je prav krut individualizem (so)kriv za izbruh finančne krize. Bankirji v ZDA so v desetletjih pred finančno krizo namenjali ogromne količine sredstev za rahljanje nadzora nad bančnim sektorjem v državi, nato pa so tako razrahljana pravila v povsem individualistični maniri izkoristili za lasten profit v obliki visokih bonusov k osnovni plači. Spomnimo se primera banke Goldman Sachs, ki je tik pred izbruhom krize svoje stranke spodbujala h kupovanju finančnih inštrumentov, za katere so bankirji vedeli, da so ničvredni. Slednji so nato s prodajo teh finančnih produktov dobro zaslužili. In si izplačali bonuse. Ali pa na priljubljeno prakso pri odobravanju hipotekarnih kreditov, ko so banke poskušale umetno čim bolj znižati oceno kreditne sposobnosti sicer finančno dobro stoječih družin. Tako početje so omogočala ohlapna pravila pri podeljevanju tako imenovanih drugorazrednih hipotekarnih posojil, zaradi česar je lahko posojilo za nakup nepremičnine, sicer z zelo visokimi obrestmi, dobila na primer tudi brezposelna oseba. In zakaj ne bi kot takšno rizično osebo poskušali prikazati tudi nekoga, ki ima dohodek in bo posojilo lahko brez težav odplačal, če to pomeni večji prihodek za banko na račun višjih obresti?

Propagiranje ekstremnega individualizma torej ni odgovor na bančne težave Slovenije. Napačno pa bi bilo tudi mišljenje, da je individualistična kultura sama po sebi slaba za družbo. Skandinavske države imajo visoke indekse individualizma: na primer, švedski znaša 76, danski je z 80 točkami še višji. Obenem pa so Skandinavci pionirji tako imenovane socialne države.

Kultura naroda se spreminja zelo počasi – za občutnejše spremembe so po Hofstedu potrebna stoletja, če ne celo tisočletja. Glavno vprašanje se torej glasi: kako lahko ne glede na kulturne danosti zmanjšamo korupcijo v bankah? Avtor tega zapisa je pred časom kontaktiral štiri ekonomiste, ki so izvedli zgoraj omenjeno raziskavo, in jih povprašal, ali morda vedo, kateri ukrepi lahko omilijo učinek kolektivistične miselnosti na bančno korupcijo. Izkazalo se je, da avtorji raziskave že pripravljajo članek, ki bo analiziral točno to. Posredovali so nam svoje preliminarne ugotovitve. Te pravijo, da korupcijo omejujejo naslednji dejavniki: visok zaseben nadzor nad poslovanjem bank, umik države iz lastništva bank oziroma prodaja bank tujcem, nizka koncentracija bančnega sektorja, vzpostavitev zasebnih družb za ocenjevanje kreditne sposobnosti strank, odsotnost političnih povezav v bankah, visoka raven vladavine prava in demokratične odgovornosti v državi, ter umik države iz lastništva medijev.

Visok zaseben nadzor nad poslovanjem bank pomeni tri stvari: transparentnost poslovanja bank, prevzem odgovornosti menedžerjev in nadzornikov za nepravilnosti pri poslovanju in prepustitev banke lastni usodi, če ta zaradi slabih poslovnih odločitev zaide v težave. Zasebni nadzor nad bankami naj bi bil glede na zadnja teoretska dognanja v ekonomiji bolj učinkovit kot uraden, ki ga pri nas vrši Banka Slovenije in ostali regulatorni organi. Vlagatelji v delnice ali obveznice banke, torej zasebniki, naj bi namreč imeli večji interes za dobro poslovanje banke kot zbirokratizirane državne nadzorne inštitucije. Zato bi morali imeti posamezniki – vlagatelji in zasebni lastniki bank – čim več informacij o delovanju banke in tudi možnost ukrepanja ob ugotovljenih nepravilnostih. K ukrepanju bi jih spodbudila tudi zaveza države, da bank ob finančnih težavah ne bo dokapitalizirala, torej: v kolikor lastniki in vlagatelji ob nepravilnostih ne bodo ukrepali, bodo izgubili svoj vložek v banko. Zakonodaja pa mora omogočati tudi uveljavljanje kazenske in civilne odgovornosti menedžmenta za dejanja, zavajajoče izjave ali prikrivanja podatkov o delovanju banke.

Glede na naše izkušnje z nedejavnostjo Banke Slovenije ob napihovanju kreditnega balona v letih pred krizo se lahko s temi dognanji le strinjamo. Še posebej, če vemo, da je med leti 1999 in 2011 raven zasebnega nadzora nad bankami celo upadla, kot so v neki drugi analizi ugotovili trije ameriški ekonomisti. S tega vidika bi uzakonitev posredovanja informacij javnosti, kateri bankirji so odobrili in katere osebe dobile kredite, ki jih zdaj ne morejo odplačati, pripomogla k zmanjšanju korupcije v bankah. Tudi uspešni kazenski pregoni bančnikov ne bi škodili. Predvsem pa je treba odstraniti implicitno obljubo državne dokapitalizacije bank, v kolikor bodo te zašle v finančne težave. Likvidacija Faktor banke in Probanke, ob kateri so lastniki delnic in podrejenih obveznic ostali brez svojih deležev oziroma vložkov v banki, je vsaj z vidika preprečevanja korupcije korak v pravo smer.

A ob tem trčimo na državno lastništvo bank, ki pravzaprav predstavlja shizofreno situacijo. Po eni strani država kot lastnik ne bi smela računati na davkoplačevalski denar za reševanje te svoje lastnine, po drugi strani pa sama odloča o porabi davkoplačevalskega denarja. Prav zato je prodaja bank, po možnosti tujcem, nujna. Če se v primeru državnih podjetij v realnem sektorju še da debatirati o nacionalnem interesu, pri bankah ta dilema odpade.

Naslednji dejavnik preprečevanja korupcije, nizka koncentracija bančnega sektorja, je strokovno ime za visoko konkurenco med bankami. Kljub množici bank pri nas je konkurenca na našem bančnem trgu relativno nizka. Poseben indeks konkurence na bančnem trgu, ki ga izračunava Svetovna banka, je leta 2010 (zadnji razpoložljiv podatek) za Slovenijo znašal 0,55. Od ostalih držav, s katerimi se radi primerjamo, je slabše uvrščena le Nemčija (0,51), višji indeks pa imajo na primer Avstrija (0,70), Italija (0,58), Madžarska (0,66). Razlog za relativno nizko konkurenco na slovenskem trgu se skriva predvsem v dejstvu, da je imelo še leta 2012 po podatkih Združenja bank Slovenije tistih nekaj velikih domačih bank skoraj 60 odstotkov tržnega deleža, tuje banke pa le 30 odstotkov. Zaradi težav, v katerih so se znašle velike domače banke in posledičnega zniževanja njihovih bilančnih vsot (denarja, ki ga namenijo za posojila), se konkurenca na našem bančnem trgu k sreči zaostruje.

Še en priporočljiv ukrep za omejevanje nepravilnosti je vzpostavitev zasebne družbe za ocenjevanje kreditne sposobnosti strank. Take družbe beležijo kreditno zgodovino posameznikov: koliko posojil ima nekdo najetih, ali ima težave z njihovim odplačevanjem, in podobno. Na podlagi teh informacij se banke lahko nato bolje odločijo, ali je posameznik vreden odobritve kredita – pa tudi sankcionirajo tiste svoje uslužbence, ki kljub zabeleženi slabi kreditni zgodovini posamezniku odobrijo ugodno posojilo. Pri nas smo tako družbo (Sisbon) ustanovili šele leta 2009 – ko nas je po kreditni veselici že začela boleti glava.

Največjo težavo pa imamo pri naslednjih treh dejavnikih: povezanosti politike in bank, vladavini prava in tako imenovani demokratični odgovornosti. Največje državne banke – NLB, NKBM, Abanka – so v neposredni 100-odstotni lasti države, zato nadzornike teh bank imenuje neposredno vlada. Večjega političnega vpliva si skorajda ni mogoče predstavljati – morda bi bil ta občutnejši le, če bi predsednik vlade in ministri hkrati sedeli še v upravah teh bank.

Vladavine prava je odraz spoštovanja zakonov in pravil, ki veljajo v družbi, učinkovitosti sodišč in policije, zaščitenosti zasebne lastnine ter stopnje kriminala v državi. Indeks vladavine prava, ki ga skupaj sestavljata Svetovna banka in najbolj priznan think-tank v ZDA, inštitut Brookings, znaša za Slovenijo 0,98. Višji je v Avstriji (1,84) in Nemčiji (1,64), nižji v Italiji (0,36), na Hrvaškem (0,21) in na Madžarskem (0,70). Enako je v primeru demokratične odgovornosti, ki meri možnost političnega udejstvovanja, svobodnega združevanja, svobodo govora in svobodo medijev v državi. Tudi ta indeks sestavljata Svetovna banka in inštitut Brookings, v primeru Slovenije je njegova vrednost enaka kot pri vladavini prava, torej 0,98. Pred nami sta spet Avstrija (1,46) in Nemčija (1,38), za nami pa Italija (0,89), Madžarska (0,72) in Hrvaška (0,48). Zaostajamo torej za zahodno Evropo, boljši pa smo od ostalih naših sosed. A slednje niso ravno dober vzgled.

Ostal nam je še zadnji dejavnik za preprečevanje korupcije v bankah – umik države iz medijev. Mediji v zasebni lasti naj bi vsaj v teoriji bolj kakovostno in poglobljeno poročali o bančnih ekscesih. Glede na to, da je portal podcrto.si nastal kot odgovor na ustaljene prakse poročanja slovenskih medijev, o medijski krajini tu ne bom izgubljal besed. No, saj v tem primeru tudi ne morem biti objektiven ocenjevalec, zato oceno prepuščam vam.

Kaj se da torej naučiti iz raziskave o vzrokih za korupcijo v bankah? Predvsem to, da je problematika precej kompleksnejša in širša od političnega obračunavanja, katera vlada oziroma politični pol je kriv za slovensko bančno luknjo. Obenem ni nujno, da ostanemo talci lastne kulture. A dlje od površinskih debat politika, pa tudi mediji, le redko pokukajo. Zato ni rečeno, da se ne bomo prav kmalu spet zadolževali za pokrivanje nove bančne luknje.

Collectivism and Corruption in Bank Lending

Bank regulation and supervision in 180 countries from 1999 to 2011

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev