Ljubljana – Računsko sodišče in Komisija za preprečevanje korupcije opozarjata na skrb vzbujajoče stanje na področju javnega naročanja. Naročniki podjetjem onemogočajo oddajanje ponudb, slab je tudi nadzor nad izvrševanjem pogodb.

»Kršitve pri javnih naročilih so zimzelen problem. Država na leto skozi naročila razda več kot štiri milijarde evrov, zato so apetiti veliki. Tako niso nedolžna, niti kar zadeva korupcijo, in glede na dopise, ki jih dobivamo, sklepamo, da se dogajajo stvari, ki nas lahko resnično skrbijo. Zato so tudi priljubljena tema revizijskih poročil, v katerih pogosto ugotovimo nepravilnosti,« je povedal predsednik računskega sodišča Igor Šoltes.

Izvirnost ponudnikov in naročnikov je brezmejna, predvsem kadar so v izigravanje pravil vključene osebe, ki so vešče javnega naročanja in imajo željo po visokih dobičkih, je pred nekaj leti v svojem članku v reviji Pravna praksa napisal tudi Mirjan Hren, višji svetnik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK). Pritiski na državne uslužbence, ki jih izvajajo tako ponudniki kot tudi politika, so predvsem pri naročilih velike vrednosti. Pri tistih male vrednosti pa je odločanje o tem, kdo bo dobil posel, lahko preveč prepuščeno »dolgoletnim« javnim uslužbencem, ki ohranjajo stike z »dolgoletnimi« ponudniki.

Na številne nepravilnosti opozarja tudi statistika Državne revizijske komisije. V letu 2010 so odločali o 401 zahtevku za revizijo javnega naročila, nepravilnosti so ugotovili pri okoli četrtini zahtevkov, je povedala predsednica revizijske komisije Miriam Ravnikar Šurk.

Največ kršitev na področju zdravstva in gradbeništva

Tudi protikorupcijska komisija dobi največ prijav prav zaradi nepravilno izpeljanih javnih naročil, sofinanciranj države in podeljevanj koncesij, pove Jure Škrbec, nadzornik za omejevanje korupcije pri KPK. Največ kršitev ugotovijo na področju zdravstva in gradbeništva. Tri četrtine se jih zgodi na ravni državne uprave, četrtina na ravni lokalne. Na tem področju je Slovenija najbolj šibka in izpostavljena korupciji, ugotavlja Škrbec.

Največ prijav KPK se nanaša na očitek, da so bili pogoji naročila prilagojeni točno določenemu ponudniku. Temu sledijo tudi ugotovitve KPK: največkrat je kršeno načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelo enakopravne obravnave ponudnikov. V več ugotovljenih primerih je tako naročnik pogoje v naročilu prikrojil tako, da so neupravičeno izključevali druge ponudnike. Javni uradniki pa enako obravnavo ponudnikov kršijo tako, da večje naročilo, za katerega bi morali po zakonu objaviti javni razpis, neupravičeno razdrobijo na več manjših. To jim omogoča milejše kriterije za izbiro ponudnika, zaradi česar lažje izberejo svojega favorita.

Poudarjanje formalizmov mehanizem za korupcijo?

Tretje načelo, ki ga naročniki pogosto kršijo, je načelo javne objave oziroma transparentnosti javnega naročila. Dogaja se, da naročnik javno naročilo posreduje le nekaj potencialnim ponudnikom, čeprav bi ga moral zaradi visoke vrednosti javno objaviti, pove Škrbec. S takim kršenjem zakona lahko poskrbi, da naročila ne vidijo tista podjetja, ki bi lahko uspešno konkurirala favoriziranemu ponudniku. Včasih pa naročniki onemogočajo vpogled v razpisno dokumentacijo in v potek postopka naročanja tistim ponudnikom, ki niso bili izbrani. S tem jim onemogočijo, da bi pridobili podatke za sprožitev revizije.

Ker smo preveč osredotočeni na pravilnost postopkovnega dela javnega naročila, veliko manj pa na dejansko potrebo po predmetu javnega naročanja in na izvrševanje pogodbe, se je treba vprašati, ali ni tak formalistični pristop mehanizem za legalno korupcijo, opozarja Igor Šoltes. Namerne ali nenamerne napake v naročilih so namreč storjene v prvi fazi, ko se naročnik odloči, da neko stvar potrebuje. »V kar nekaj revizijah smo ugotovili, da potrebo po javnem naročilu javnim uslužbencem prišepnejo potencialni ponudniki. Ti javni sektor ‘ozavestijo’, kaj potrebujejo, računsko sodišče pa potem ugotavlja, da se na primer v bolnišnicah nabavljenih aparatov sploh ne uporablja.« Če bi bila faza načrtovanja bolj sistematizirana in standardizirana, ne bi bila podvržena subjektivnim ocenam pripravljavcev razpisnih dokumentacij. Zato bi bilo takih primerov manj, je prepričan Šoltes. Premalo je nadzorovana tudi faza izvrševanja pogodbe, zato boste, denimo, na področju gradbeništva redko našli pogodbo, ki ni obogatena z aneksi, pove Šoltes.

Aneksi so upravičeni takrat, ko zagotovijo denar za saniranje nepričakovanih dejavnikov, recimo vdora vode. A Evropska unija je postavila limit, da skupna vrednost aneksov na določeno pogodbo ne sme presegati 50 odstotkov vrednosti prvotne pogodbe. V nasprotnem je treba javno naročilo ponoviti. A sistem se zlorablja tako, da gradbeniki za svoje delo postavijo nižjo ceno od realne, z aneksi pa nato močno podražijo svoje delo; primer – pri gradnji šentviškega predora je vrednost aneksov večkratno presegala vrednost pogodbe. Te zlorabe so pogosto neopažene, ker v javni upravi ni dovolj znanja za preverjanje izvrševanja pogodb. »Zaradi majhnosti Slovenije imamo težavo, da vrhunski strokovnjaki s tega področja prehajajo v zasebni sektor, javni pa je zato kadrovsko oslabljen. V nekaterih primerih pa se stanje namenoma ne nadzoruje.«

A težave niso omejene na gradbeništvo – tudi kakovost storitev ali specifikacija kupljenega blaga pogosto odstopa od pogodbenih določil, opažajo pri računskem sodišču.

Slabost korupcije pri pravnih naročilih ni le, da povzroča gospodarsko škodo. Zaradi korupcije ljudje tudi izgubljajo zaupanje v državne institucije in njihove legitimne moči, poudarja Jure Škrbec. Tudi zato se moramo po mnenju Igorja Šoltesa vprašati, ali so javna naročila dosegla svoj namen ali pa morda potrebujemo drugačen način vodenja postopkov.