Danes smo na portalu podcrto.si objavili analizo naslilnega kriminala v Sloveniji. V izogib napačnim interpretacijam naše analize želimo vsem bralcem dati pojasnila, kako smo analizo izvedli.

Kot nasilen kriminal smo opredelili naslednja kazniva dejanja kazenskega zakonika, ki jih vsebujejo baze podatkov policije:

-DETOMOR
-HUDA TELESNA POŠKODBA
-KRŠITEV SPOLNE NEDOTAKLJIVOSTI
-LAHKA TELESNA POŠKODBA
-MUČENJE
-NAPAD NA URADNO OSEBO, KO OPRAVLJA NALOGE VARNOSTI
-NAPAD NA VOJAŠKO OSEBO, KI OPRAVLJA SLUŽBO
-NAPELJEVANJE K SAMOMORU IN POMOČ PRI SAMOMORU
-NASILJE V DRUŽINI
-NASILJE ZOPER NAJVIŠJE PREDSTAVNIKE DRŽAVE
-NASILNIŠTVO
-OBOROŽEN UPOR
-POSEBNO HUDA TELESNA POŠKODBA
-POSILSTVO
-PRISILJENJE
-PROTIPRAVEN ODVZEM PROSTOSTI
-ROP
-ROPARSKA TATVINA
-SODELOVANJE PRI PRETEPU
-SPOLNA ZLORABA SLABOTNE OSEBE
-SPOLNI NAPAD NA OSEBO MLAJŠO OD PETNAJST LET
-SPOLNO NASILJE
-SPRAVLJANJE V SUŽENJSKO
-TERORIZEM
-TRGOVINA Z LJUDMI
-UBOJ
-UBOJ NA MAH
-UBOJ PREDSEDNIKA
-UGRABITEV
-UMOR
-ZANEMARJANJE MLADOLETNE OSEBE IN SUROVO RAVNANJE
-ZANEMARJANJE OTROKA IN SUROVO  RAVNANJE
-ZLORABA PROSTITUCIJE

Izbrali smo torej vsa kazniva dejanja, ki bodisi povzročajo fizično (in v nekaterih primerih psihično) nasilje bodisi vsebujejo grožnjo uporabe nasilja (na primer rop).

V analizo smo vključili tako zaključena dejanja kot tudi (neuspele) poskuse – analiza tako na primer vključuje poskuse umora. Bistvo analize je namreč odgovoriti na vprašanje, kako nasilno je določeno geografsko področje oziroma celotna slovenska družba. Zato je pomemben namen in ne rezultat tega namena. Ker poskus dejanja izraža namen izvajanja nasilja, med poskusom in dokončanim dejanjem nismo delali razlik.

V našo analizo smo obenem vključili tako obravnavane zadeve, ki so se končale z ovadbo policije, kot tudi zadeve, ki so se zaključile s poročilom tožilstvu. Slednjih je  približno osemkrat manj kot tistih, ki so se zaključile z ovadb ali so v posameznem letu ostale nezaključene.

Poročilo pomeni, da policija pri obravnavi primera ni ugotovila znakov kaznivega dejanja. A poročila iz analize nismo izločili iz več razlogov. Prvi je ta, da je v letnih policijskih evidencah precej zadev še odprtih, torej še niso dobile policijskega epiloga v obliki ovadbe ali poročila. Kot drugo pa dejstvo, da policija ni odkrila znakov kaznivega dejanja, še ne pomeni, da nasilja dejansko ni bilo. V nekaterih primerih prizadeti posamezniki tako sami nadaljujejo pregon in nato dosežejo obsodilno obsodbo storilca.

V naši preiskavi smo bili obveščeni tudi o primerih, ko policija posamezne oblike nasilja obravanva kot prekršek, predvsem v primerih družinskega nasilja, in tako ne poda kazenske ovadbe na tožilstvo. Zato bi z izločitvijo poročil lahko samovoljno prikrojevali podatke.

Ob tem pa je treba poudariti, da je statistika obravnavanih dejanj  policije le eden izmed kriterijev določanja obremenjenosti nekega področja s kriminalom. Varstvoslovci policijsko statistiko  po navadi kombinirajo tudi z izvedbo viktimoloških študij, torej anketiranja prebivalcev z namenom ugotoviti, koliko izmed njih je že bilo žrtev posameznih kaznivih dejanj.

Z vidika obvladljivosti tematike in pa dejstva, da seveda nimamo sredstev za izvedbo takih študij, se v člankih omejujemo na policijsko statistiko. Menimo, da je dovolj natančna za predstavitev stopnje nasilne kriminalitete po državi.

Nazadnje pa želimo poudariti, da smo za proučevanje stopenj nasilnega kriminala po upravnih enotah in statističnih regijah uporabili letno povprečje dejanj na 10.000 prebivalcev v zadnjih šestih letih (2008-2013). S tem smo izničili vplive »ekscesov« v posameznih letih in tako podali bolj realno sliko kriminala na posameznih geografskih področjih. Za to obdobje smo se odločili, ker je bil leta 2008 sprejeta novela kazenskega zakonika, ki vpeljuje nova kazniva dejanja (na primer nasilje v družini). S tem smo kolikor je mogoče izničili vpliv nove zakonodaje na število obravnavanih dejanj.