Pomurska občina Cankova je gotovo ena izmed prijetnejših. Središče občine, ki šteje nekaj več kot dva tisoč prebivalcev, obsega zgolj nekaj stavb. Večina javnih zgradb je stisnjenih okoli občinskega parka. Ta je morda majhen, a sramovale se ga ne bi niti večje občine: trata je lično pokošena, vse naokoli dehtijo rožni grmi, ima celo majhen vodnjak, ob katerem so postavljene klopi. Na njih je sploh za vikende moč opaziti tudi turiste, se pohvali župan občine.

Da je park središče manjše občine, morda izdaja njegova večnamenskost: zelenico namreč ločuje cesta, kjer je postavljena majhna avtobusna postaja. Tudi stavbe so polno izkoriščene: le par korakov ločuje avtobusno postajo od zgradbe, v kateri si občina deli prostore s policijo. Takoj poleg občine/policije je osnovna šola, nasproti nje je gasilski dom, vmes, skoraj že na zelenici parka, stoji cerkev. Blizu so še pošta, trgovina in vaški lokal. Središče Cankove je majhno, a dovolj veliko za vse, kar občina potrebuje.

Sploh na lep sončen dan Cankova izgleda kot prijetno, spokojno, celo zdravo mesto: kraj, kjer človek rad posedi in se sprosti. Neverjetno je pomisliti, da ima – po statistiki Nacionalnega inštituta za javno zdravje – prebivalec Cankove dvakrat več možnosti,  da ga zadane možganska kap kot prebivalec Preddvora, najbolj zdrave občine v Sloveniji. Da ima tudi za polovico več možnosti, da ga bo zadela srčna kap, da bo bolj verjetno obolel za rakom in celo, da ima več verjetnosti, da si bo v starosti zlomil kolk.

Nad izračuni spletnega medija podcrto.si, da je Cankova najmanj zdrava občina v Sloveniji, so najbolj začudeni prav prebivalci Cankove. Župan naravnost pove, kaj si misli o teh statistikah. »Jaz na to statistiko zelo malo dam,« odpre najin pogovor Drago Vogrinčič, ki že četrti mandat zapored opravlja funkcijo župana občine. »Vem, da je to lahko prirejena zgodbica, ker so aksiomi odvisni od načina vzorčenja in pristopa,« je odločen župan.

Nič bolj zaskrbljeni nad rezultati se ne zdijo občani. Gospod Jožef, triinšestdesetletni domačin, ki ga okoli dvanajste opoldne lahko najdemo v vaškem lokalu, se, ko mu povem rezultate naše analize, samo spogleda s Štefanom, krepkim petinosemdesetletnikom, in skomigne. Nič takšnega ne občuti, pove, in nagne kozarec z brizgancem. Štefan se sicer pritoži, ker že mesece čaka na pregled pri specialistu. Tudi natakarica, ki ravno v pravem trenutku pride mimo, pove, da že tri mesece čaka na ultrazvok v Murski Soboti, ampak ne, poleg predolgih čakalnih vrst tu ni posebnih zdravstvenih problemov. Ko je treba k zdravniku, se pač gre – tako kot povsod, kolikor mu je znano.

Zdravstvo je v Cankovi zelo dostopno. »Kar se tiče zdravja, imamo v občini Cankova vse poskrbljeno,« pove župan Vogrinčič. »Imamo ambulanto splošne medicine in zdravnico, koncesijo je dala občina, poleg zdravnice imamo tudi zobozdravnico, imamo lekarno in občina podpira tudi vsa humanitarna društva in organizacije.«

Občina ima celo nekakšen tihi kadrovski načrt: trenutno se šest občanov šola za zdravnika in Vogrinčič upa, da se bo eden izmed njih vrnil v Cankovo in nadomestil trenutno zdravnico, ki se bo počasi upokojila. Za vzpodbudo za uspešno opravljeno akademsko leto občina vsakemu svojemu študentu da 150 evrov nagrade.

Težava ne leži v dostopnosti do zdravstva. Vogrinčič opozori, da govori kot laik in kot župan, ki si domišlja, da pozna dušo svojega občana, a prepričan je, da je splošno zdravstveno stanje v Cankovi odraz nekega splošnega socialno-ekonomskega stanja v okolju.

Najbolj nezdrave občine v Sloveniji so sosede

Župan morda govori kot laik, a njegove trditve o slabem splošnem stanju v regiji podpre statistika: Cankova si je neslaven naslov najmanj zdrave slovenske občine izborila v konkurenci sosednjih občin. Najbližja zasledovalka je sosednja občina Rogašovci, sledi Dobrovnik, že proti Lendavi, in njegova soseda, občina Turnišče. Občine v Prekmurju bi zasedle vsa mesta na lestvici top deset, če se na deseto mesto ne bi vrinil Zavrč.

Zemljevid: indeks splošnega zdravstvenega stanja v posamezni slovenski občini. Za podrobnosti kliknite na posamezno občino.

Prekmurje, in širše gledano, Pomurje, prednjači še nekje. Je najmanj razvita regija v Sloveniji. Brezposelnost je v tem delu med najvišjimi v državi, plače so med nižjimi. Z izjemo Murske Sobote so vse Prekmurske občine podpovprečno razvite. Oddaljene občine se že leta spopadajo s trendom odseljevanja, vasi se praznijo, delovne priložnosti pa kopnijo. Stopnja tveganja revščine je v Prekmurju med najvišjimi v Sloveniji.

Povezava med slabšim socialno-ekonomskim položajem in slabim zdravjem je za strokovnjake očitna. »Na zdravje vplivajo številni dejavniki, predvsem pa socialno-ekonomski, in Pomurje je po socialno-ekonomskih kazalnikih najslabša ali druga, tretja regija od zadaj,« pove Tatjana Krajnc-Nikolić, predstavnica območne enote NIJZ Murska Sobota. »In to potem vpliva na življenjski slog, na dostopnost do službe, do plače, na celo verigo – nižja je izobrazba, slabši je življenjski slog, več je bolezni in krajša je življenjska doba.«

Zdravstveno stanje v Prekmurju je po podatkih NIJZ slabše skoraj v vseh kazalnikih – več je srčne kapi in možganske kapi, več je prejemnikov zdravil za zdravljenje sladkorne bolezni, nadpovprečno veliko ljudi se zdravi zaradi duševnih bolezni in največ ljudi prav v Prekmurju prejema zdravila zaradi povišanega krvnega tlaka.

Po podatkih Ministrstva za gospodarstvo je pričakovana življenjska doba v Prekmurju krajša od pričakovane življenjske dobe v Sloveniji. Povprečen Prekmurec bo živel tri leta, povprečna Prekmurka pa dve leti manj kot povprečen Slovenec oziroma Slovenka.

Krajnc-Nikolić: »Pa saj ni vse tako črno!«

A predstavnici NIJZ Murska Sobota, Tatjani Krajnc-Nikolić, se stanje ne zdi posebej zaskrbljujoče. »Pa saj ni vse tako črno! Ne želim govoriti o tem, da je v Pomurju najslabše,« pove Tatjana Krajnc-Nikolić. »Ker gledam na stvari s pozitivnega vidika in želim izpostaviti to, kar je pozitivno.«

Kot pozitivne dejavnike Tatjana Krajnc-Nikolić izpostavi predvsem zmanjšanje stopnje obolevnosti za srčno-žilnimi boleznimi v Pomurju, čeprav je ta še vedno višja od povprečja, in pa odzivnost na preventivne presejalne programe.

A tako odzivnost na preventivni program preprečevanja raka na materničnem vratu Zora kot raka na debelem črevesju Svit, sta v Pomurju med najnižjimi v Sloveniji. Najbolj izstopa najbolj severozahodna slovenska občina, Hodoš, kjer je odzivnost na program Zora 50-odstotna, odzivnost na program Svit pa celo nekaj več kot 40-odstotna, kar je celo najmanj v državi.

Zemljevid: odzivnost na preventivni presejalni program Svit, namenjen zgodnjemu odkrivanju raka debelega črevesja.

Odzivnost na preventivne programe je odvisna od tega, koliko je človek informiran o pomembnosti lastnega zdravja in skrbi zanj. Informiranost pa je v največji meri odvisna od človekovega socialno-ekonomskega položaja.

Včasih se je pilo ob petih zjutraj

Od tega je odvisen tudi posameznikov življenjski slog. Nekoč je bilo območje zelo tolerantno do alkohola, se spominja socialna delavka Erna Tisinger. Sploh v Ljutomeru ali Radgoni je vino teklo kot voda. Ljudje, ki so bili zaposleni v vinarstvu, so pili že ob petih zjutraj. »Ti ljudje so delali v goricah pozimi in poleti, to so bila fizična dela in ljudje so poleg dela pili,« pove Erna Tisinger. »Ni bilo hiše, pri kateri ni bilo pijače. Normalno je bilo, da se pije poleg – ker te segreje, ker te gor drži. In ni za zanemariti, da neke korenine tega še obstajajo.«

Danes niti Prekmurje niti Pomurje na splošno glede na slovensko povprečje po zaužitem alkoholu ne izstopa. Ne moremo pa izključiti možnosti, da tradicionalna kultura pitja ne kaže posledic na zdravje tudi sedaj, leta kasneje, niti da so jo povsem opustile starejše generacije. Vaški bar v Cankovi je okoli dvanajste popoldan vsekakor precej poln, v njem poseda okoli deset starejših in mlajših gospodov.

Prekmurje ne izstopa niti po številu kadilcev, naslednjem kazalniku, ki ga zdravstvena stroka povezuje z nižjim socialno-ekonomskim statusom. Izstopa pa po prenizki telesni aktivnosti in po debelosti.

Da je v Prekmurju premalo telesne aktivnosti, je Nacionalni inštitut za javno zdravje s pomočjo raziskav in terenskih opažanj prepoznal že leta 2001. Takrat je tedanja predstavnica NIJZ Murska Sobota dr. Branislava Belovič zastavila program »Živimo zdravo«, s katerim je želela izboljšati informiranost o pomembnosti zdrave prehrane in rednega gibanja in tako izboljšati življenjski slog predvsem vaškega prebivalstva. Program je potekal v vseh občinah v Pomurju, in to vsako leto. V posameznem letu se je v eni občini izvedlo med deset in štirinajst delavnic.

Program je bil smiseln in strokoven, pove Tatjana Krajnc-Nikolić, zato je bil tudi zelo dobro obiskan. Obiskanost se pozna tudi na statistikah: kljub temu, da je telesni fitnes otrok, ki ga meri NIJZ, v skoraj vseh prekmurskih občinah še vedno podpovprečen, je število odraslih, ki se gibajo, v Pomurju nadpovprečno, pove Tatjana Krajnc-Nikolić.

Zdravnica Branislava Belovič je leta 2016 odšla v pokoj in sedaj se program ne izvaja več. »Ker ni zanimivo poslušati vedno istega,« razloži Tatjana Krajnc-Nikolić. »S časom smo bili prisotni v večini našega okolja v Pomurju in potem, čez nekaj časa, moraš spremeniti obliko delovanja.«

V občino samo na povabilo

Zato so spremenili fokus delovanja: promovirajo predvsem programe, ki se poenoteno izvajajo po Sloveniji. Sodelujejo z vrtci, šolami, promovirajo program preprečevanja srčno-žilnih bolezni in izvajajo tri preventivne presejalne programe. Z občinami še vedno sodelujejo, a po večini na vabilo občine. »Ker se ne moreš vsiljevati,« pove Tatjana Krajnc-Nikolić.

Vse večje dogodke NIJZ organizira v večjih mestih. Niso pa več sistematično prisotni v vseh obrobnih občinah. »Mi vsako občino povabimo k sodelovanju, potem pa je odvisno od občine. Določene so bolj odzivne in smo zato bolj prisotni, druge občine … mogoče jim ni prioriteta,« pove Tatjana Krajnc-Nikolić. A v teh občinah iščejo druge načine sodelovanja, zagotovi. Prisotni so preko vrtcev, šol ali humanitarnih organizacij.

A tu zlahka pride do šuma v komunikaciji: medtem ko vsi zagotavljajo, da so pripravljeni sodelovati, do konkretnih projektov vseeno ne pride. Tako recimo na NIJZ Murska Sobota zagotavljajo, da vsaki občini posebej pošljejo elektronsko pošto s ponudbo za sodelovanje. Župan Cankove Drago Vogrinčič prav tako zagotovi, da se vsakemu povabilu odzovejo in da v občini sprejmejo vse, ki so pripravljeni občane izobraziti o skrbi za zdravje. A Nacionalni inštitut za javno zdravje in občina Cankova v preteklem letu nista sodelovala.

Ali kajenje nosečnice škoduje otroku?

Ampak ravno v manjših, obrobnih občinah je prisotnost podobnih programov ključna. Obrobne občine so manj razvite in prebivalci so manj informirani o pomembnosti zdravega življenjskega sloga. Tatjana Krajnc-Nikolić recimo opaža, da je ponekod informiranost o zdravju še vedno zelo slaba – po nekaterih območjih ljudje niti ne vedo, da kajenje med nosečnostjo škoduje plodu.

Dostopnost do osebnega zdravnika v manjših občinah načeloma ni slabša kot drugod. Kot smo pisali na podcrto.si, osebnih zdravnikov sicer primanjkuje povsod po državi, a v Prekmurju je situacija med boljšimi v Sloveniji. Potrebna pa je tudi dostopnost do drugih programov.

Socialni delavki Andreja Vrbančič Čeh in Erna Tisinger opozarjata, da za najranljivejše geografske razdalje predstavljajo veliko breme – marsikdo si avta ne more privoščiti, predrag je celo javni prevoz. Potrebe po pomoči, in s tem, lahko sklepamo, po večji informiranosti o zdravem življenjskem slogu, pa so celo večje po vaseh kot po mestih, opozorita. Andreja Verbančič Čeh pove, da je vseh pet avtov centra za socialno delo polno zasedenih in da vsak mesec za bencin porabijo 600 evrov. S tem, doda Erna Tisinger, da sama zaradi zasedenosti službenih vozil za prevoz do svojih uporabnikov večkrat uporabi svoj lasten avto.

Objave na Pod črto omogočate bralci z donacijami. Spremljate naše delo? Že z 12 evri letno nam lahko pomagate pisati pomembne zgodbe: podcrto.si/podpri

Država proti Prekmurcem?

V Cankovi ne slišimo lepih besed na račun države. Da so Prekmurci obravnavani kot drugorazredni državljani, da so deprivilegirani in zapostavljeni, so eni izmed lepših opisov odnosa države do Prekmurja. Svoje nezadovoljstvo izrazi župan, še glasneje ga izražajo občani.

»Mi smo slabo živeli in dosti delali,« reče 85-letni Štefan v odgovor na to, kako skrbi za zdravje. Prekmurje je tradicionalno kmetijska pokrajina in trdo delo na zemlji Prekmurcem ni tuje.

Delati ni bilo težko, povedo, težko pa je, da za svoje delo niso poplačani. Štefan je delal do upokojitvenih pogojev in prejema 450 evrov pokojnine. Jožef, ki se je prav tako pred kratkim upokojil, prejema še manj. Delal je povsod, kjer je bilo treba, pove, v Murski Soboti, na kmetiji, nekaj tudi v Avstriji, ko ni šlo drugače. Njegova pokojnina danes znaša manj kot 350 evrov. Kako s tem sploh lahko preživi? Jožef se zazre v mizo predse in reče: »Saj bi šlo, če ne bi bilo položnic.«

Nizke pokojnine v Cankovi, kot tudi po drugih manjših vaseh v Prekmurju, niso redkost. Župan Vogrinčič, ki pove, da se ima za socialnega človeka, je nad tem zgrožen. »Tu imamo gospe, ki so 40 let delale v Muri in prejemajo po 300 evrov na mesec,« reče jezno. Županu so stiske svojih občanov blizu: ljudje se večkrat obrnejo nanj, ko je treba zaprositi za izredno finančno pomoč ali ko ne morejo poplačati položnic. Župan sam svojim občanom piše vloge za socialno pomoč, ki jih zahtevajo centri za socialno delo. Ker razume, da s 300 evri na mesec ne moreš preživeti.

Pomurje je najmanj razvita slovenska regija, zaradi česar je država leta 2010 sprejela zakon o razvoju pomurske regije, s katerim želi blažiti gospodarski razkorak med Pomurjem in preostankom Slovenije. Med letoma 2010 in 2016 je bilo s tega naslova Prekmurju namenjenih več kot 25 milijonov evrov. Ministrstvo za gospodarstvo opaža, da Prekmurski zakon že kaže svoje prednosti – BDP na prebivalca se viša, sporočajo.

A v pričevanju prebivalcev Cankove tega ni opaziti. »Slovenija je razdeljena v dve razvojni regiji in mi tu smo B, nerazviti, vi tam v Ljubljani ste pa A, razviti,« reče Vogrinčič. »In v zadnjih treh letih te vlade se ta razpon povečuje. In vsak moj kolega, župan v Pomurju, vam bo povedal enako!«

Načrti države, kako pomagati manj razvitim predelom, imajo včasih nepričakovane posledice. Eden izmed večjih problem v Prekmurju je ta, da veliko območij še do nedavnega ni imelo urejenega vodovoda in kanalizacije. A kot smo pisali na podcrto.si, je voda v vaških, doma narejenih vodovodih, večkrat oporečna. Ker pa je zdrava pitna voda pravica vsakega državljana, je država za rešitev tega problema namenila dodatna sredstva. A palica ima dva konca, opozori Drago Vogrinčič. Zdaj mora vsak občan plačati dve položnici na mesec več, dodatnih 1300 evrov stane priklop na javni vodovod.

»In jaz vam povem, da se takšnih ljudi, ki bi lahko dali na mizo 1300 evrov, najde zelo malo v naši občini,« pove Vogrinčič. »Poznam eno babico – 40 let je delala v Muri in dobi 370 evrov na mesec, kako naj da 1300 evrov? Kaj pa bo tri mesece, živela od lufta?«

Občina je z večino občanov sicer sklenila pogodbe za obročno odplačevanje. A občani imajo zaradi posega države vseeno dve položnici na mesec več, in glede na to, da komaj shajajo že brez plačevanja za vodo, se jim »gospodje v Ljubljani« s to potezo gotovo niso priljubili.

Situacija v Prekmurju, predvsem v manjših občinah v Prekmurju, vsekakor ni rožnata. Dejstvo, da je Prekmurje najmanj razvita in demografsko najbolj ogrožena regija v Sloveniji, ima globoke posledice. Vpliva na splošno počutje prebivalstva, na njihove življenjske možnosti, in nenazadnje, na njihovo zdravstveno stanje. Nekateri upajo, da se bo zdrav življenjski slog izboljšal, če so bo povečala informiranost o pomembnosti skrbi za zdravje. A to na področju zdravstvenega stanja najverjetneje ne bo prineslo bistvenih sprememb. Za to bo treba izboljšati gospodarsko sliko Prekmurja.