Generalni sekretar v Pahorjevi vladi in trenutni slovenski revizor evropskega računskega sodišča Milan M. Cvikl je septembra 2008 pri Uradnem listu, založbi v državni lasti, objavil knjigo Prenovljeno pravo Evropske unije. Delo ima več kot tisoč strani, vendar je na večini natisnjena slovenska in angleška različica lizbonske pogodbe. Cviklovega avtorskega besedila je le za okoli sedemdeset strani.

Prvič objavljeno 3. septembra 2012 v časniku Delo

A tudi za to je dr. Matej Accetto z ljubljanske pravne fakultete aprila 2010 ugotovil in v svoji kolumni s primeri pokazal, da je plagiat. Po njegovih navedbah je večinski del Cviklovega besedila dobeseden prevod angleške različice spletne strani Wikipedije in prepis iz Poročevalca državnega zbora. Cvikl kot vir navaja le slednjega, v petem poglavju, kjer piše, da so pojasnila povzeta (in ne prepisana) po Poročevalcu DZ. Deli iz Poročevalca so dobesedno prepisani že v nekaterih prejšnjih poglavjih, kjer pa gradivo državnega zbora kot vir ni navedeno, je dognal Accetto.

Neomajnost kljub dokazom

Cvikl je zdaj za Delo ponovno zavrnil očitke Mateja Accetta. Meni, da so viri citirani korektno. Toda ob pregledu knjige lahko bralec opazi, da v besedilu ali pod njim ni citatov oziroma virov, ki bi povedali, od kod je pisec črpal podatke o sprejemanju leta 2005 propadle ustavne pogodbe EU in prejšnjih evropskih pogodb ter o lizbonski pogodbi. Vira sta navedena le pod dvema tabelama. Po pravilih pisanja znanstvenih oziroma strokovnih besedil, kamor Cviklova knjiga sodi, bi moralo biti z virom opremljeno vsako dejstvo. Brez citiranja sme avtor objaviti le svoje sklepe, izpeljane iz teh dejstev.

Cvikl tako na primer v delu, ki govori o Spaakovem poročilu (na njem temelji rimska pogodba, na podlagi katere je leta 1957 nastala Evropska gospodarska skupnost), ne navaja nikakršnih virov, ki bi bralcu pojasnili, od kod avtor črpa védenje o vsebini poročila. V prispevku o Spaakovem poročilu na Wikipediji, ki je dobesedna angleška različica Cviklovega besedila, so viri, nasprotno, navedeni: Spaakovo poročilo v angleščini in francoščini, spletna stran univerze v Zaragozi, ki pojasnjuje postopke sprejemanja evropskih pogodb, in intervju s francoskim diplomatom, ki je sodeloval pri pogajanjih o rimski pogodbi.

Podobno je pri Cviklovem pisanju o amsterdamski pogodbi (ki je med drugim v evropski pravni red vnesla več demokratičnosti, tudi z dodelitvijo večje moči evropskemu parlamentu). Cvikl virov za svoje pisanje ne omenja, avtorji besedila na Wikipediji, ki je spet dobesedna angleška različica Cviklovega teksta, pa kot vir poleg povezav na originalna besedila pogodbe navajajo še spletno stran španskega Inštituta za izobraževalne tehnologije o zgodovini 20. stoletja, vodnik po pogodbi, ki ga je pripravila nevladna organizacija Evropski forum invalidov, spletno stran luksemburškega raziskovalnega in dokumentacijskega centra za evropske študije in druge.

Nojevska založba

Kljub Accettovim ugotovitvam založba Uradni list Cviklovo knjigo, ki je izšla v petsto izvodih, še kar prodaja, za 58 evrov. Z založbe so nam sporočili, da bi lahko analizo, ki bi ovrgla ali potrdila Accettove ugotovitve, opravil le sodni izvedenec. Takšne analize pa niso naročili, saj je nemogoče ugotoviti, kdo je avtor besedila v spletni enciklopediji, in brez dvoma dokazati, kdaj so zapisi v njej nastali. Stroški postopkov za ugotavljanje plagiatorstva zato ne bi bili upravičeni. Dodali so še, da je k odločitvi, da plagiatorstva ne bodo preverjali, pripomogel tudi odziv kupcev. Ti so menda s knjigo zadovoljni, saj da od njih niso dobili nobene pritožbe.

Toda trditev založbe, da ni mogoče ugotoviti, kdaj so zapisi na Wikipediji nastali, ne drži. Ta namreč zapiše in arhivira vsako spremembo besedil na svojih spletnih straneh. Iz njenega arhiva razberemo, da sta bili verziji člankov o Spaakovem poročilu in amsterdamski pogodbi, ki smo ju vzeli za primer, v spletno enciklopedijo vneseni pred 9. julijem oziroma 21. avgustom 2008. Cviklova knjiga pa je izšla šele septembra 2008. Tako ni možen tudi sicer malo verjeten scenarij, da bi avtor besedila na Wikipediji prepisoval od tam. Navsezadnje se kupci za knjigo niso ravno pulili: doslej je bilo prodanih le 169 izvodov.

Po naših informacijah se mnogo avtorjev, ki svoja dela objavljajo pri založbi Uradni list, čudi, da ta zaradi ohranitve svojega ugleda ni preverjala utemeljenosti Accettovih očitkov. Založba je namreč veljala za eno najverodostojnejših pri objavljanju znanstvenih in strokovnih besedil. Na vprašanje, ali se ne bojijo za svoj ugled, so na Uradnem listu odgovorili, da »ugledu založbe v današnji kulturi novinarskega pisanja vsekakor škoduje zatrjevanje, da je neko delo plagiat, saj ljudje radi spontano verjamejo tovrstnim novicam«. Poudarili so še, da je za založbo pomembna izjava avtorja v avtorski pogodbi, s katero jamči, da je avtor besedila knjige. Če bi se nanje obrnil nekdo, ki bi trdil, da je prvotni avtor besedila, bi ukrepali.

Da bi založba kot skrben gospodar Accettove očitke morala najmanj preveriti in potem umakniti knjigo, meni tudi Maja Bogataj Jančič, direktorica Inštituta za intelektualno lastnino. Po njenih besedah priznane založbe plagiate zaradi varovanja ugleda največkrat kar same umaknejo iz prodaje.

Verjetnost, da se bo na založbo obrnil avtor angleškega besedila na Wikipediji, je seveda zelo majhna. Politika spletne enciklopedije sicer je, da morajo njeni pisci sami zahtevati umik svojega besedila iz publikacije, pri Wikipediji pa jim pri tem pomagajo z nasveti in navodili. Toda kopiranje z Wikipedije brez navedbe virov je nezakonito. Vsebino spletne enciklopedije namreč varuje licenca Creative Commons (CC), ki prepoveduje reproduciranje vsebine brez navedbe vira (v tem primeru Wikipedije).

Tuji zgledi

Prepoved takšne reprodukcije so s svojimi sodbami v konkretnih primerih med drugim potrdila sodišča v Belgiji, na Nizozemskem in v Nemčiji. Leta 2004 je belgijska glasbena skupina Lichôdmapwa pod licenco CC izdala pesem z naslovom Abatchouck. Nekaj let pozneje je neko podjetje 20 sekund pesmi brez védenja avtorjev predvajalo v svojem oglasu. Ker kljub pozivu avtorjev oglasa ni hotelo umakniti, je glasbena skupina vložila tožbo. Podjetje je moralo plačati 4500 evrov kazni.

Leta 2006 je nizozemsko sodišče razsodilo proti tamkajšnjemu tabloidu, ki je brez dovoljenja objavil fotografije zasebnega uporabnika spletne aplikacije Flickr. Časopis je moral avtorju odšteti tisoč evrov odškodnine za vsako objavljeno fotografijo. Nemška skrajno desničarska politična stranka Nemška ljudska zveza pa je morala po odločitvi sodišča neki osebi zaradi nedovoljene objave fotografije politika Thila Sarrazina, zavarovane z licenco CC, plačati štiri tisoč evrov sodnih stroškov in fotografijo umakniti s svoje spletne strani.

Evropska zadrega

Cvikl knjigo Prenovljeno pravo Evropske unije navaja tudi v svojem življenjepisu, s katerim je kandidiral za položaj slovenskega revizorja na evropskem računskem sodišču. V njem preberemo, da jo je napisal »kot ekspert o zadevah Evropske unije«.

Pred dvema letoma je Cviklov takratni šef Borut Pahor ob Accettovih očitkih medijem povedal, da sam kot predsednik vlade ne more ukrepati in da so za to pristojne ustrezne službe. Danes nam je na vprašanje, kako komentira dejstvo, da ni očitkov zoper Cvikla preiskala nobena institucija, sporočil, da z zadevo ni seznanjen, zato je ne bo komentiral. Poudaril pa je, da morajo »funkcionarji za svoja dejanja nositi polno odgovornost«.

Za mnenje smo vprašali tudi evropsko računsko sodišče, saj njihov etični kodeks določa, da je integriteta zaposlenih ena ključnih vrednot sodišča. Odgovorili so nam le, da so o primernosti Cvikla za mesto revizorja odločali slovenska vlada, evropski parlament in svet EU.

Cvikl pravi, da ga je urad evropske komisije za bolj proti goljufijam (OLAF) obvestil o anonimni prijavi zoper njega zaradi plagiatorstva in da je urad prijavo zavrgel. To po njegovem mnenju kaže, da je sume o plagiatorstvu spoznal za neutemeljene. A na spletni strani OLAF razberemo, da ta preiskuje le dejanja, ki so jih osebe storile kot uradniki Evropske unije in so škodila finančnim interesom unije. Cvikl pa je knjigo izdal, še preden je postal član evropskega računskega sodišča.