Zavajanja, natolcevanja in laži okoli ugasnitve Supervizorja

Zakaj je v resnici ugasnil Supervizor, in kako se odgovorni vseskozi sprenevedajo.

supervizor2

Prejšnji teden je bilo dogajanje okrog Supervizorja precej burno, a na koncu je aplikacija le začela delovati na strežnikih ministrstva za javno upravo (MJU). Kljub temu smo cel prejšnji teden poslušali različna zavajanja, natolcevanja in celo neposredne laži, kar vse zahteva nekaj dodatnih pojasnil.

Kot na svojem blogu piše namestnica Komisije za preprečevanje korupcije, Alma Maruška Sedlar, naj bi ugasnitvi Supervizorja botroval spor med predsednikom Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Borisom Štefanecem in avtorjem Supervizorja Primožem Brataničem. Kot izhaja z bloga Alme Maruške Sedlar, senat KPK sploh ni bil vključen v odločitve glede Supervizorja, pač pa je o njem očitno samostojno odločal predsednik KPK Štefanec. Prav tako naj senat ne bi bil vključen v odločitev glede razširitve aplikacije na fizične osebe (glede objave avtorskih honorarjev) niti v odločitev, da se aplikacija prenese na MJU.

KPK je spor sicer uradno zanikala. Kaj je res, naj presodijo bralci sami.

Kljub temu, da je do nestrinjanja očitno prišlo, pa je zunanji sodelavec Primož Bratanič stvari skušal urediti po mirni in civilizirani poti. Kot je pojasnil za medije, je bil eden poglavitnih problemov, zaradi katerih je prenehal sodelovati s KPK, v tem, da KPK pod novim vodstvom ni več stala za projektom Supervizor:

Če nek projekt delaš zastonj, obstaja končna količina stvari, ki si jih za ta denar – torej za nič denarja – pripravljen narediti. Obstaja pa tudi končna količina stvari, ki jih je človek pripravljen delati, ko ne verjame več v rezultate. Če nekaj delam, pričakujem, da tudi ljudje, s katerimi sodelujem, stojijo za tem projektom. Če v nekaj verjamem, sem to pripravljen delati zastonj. Nisem pa pripravljen delati zaman. Delati zaman in hkrati zastonj, bi bilo neumno. (Vir: Sobotna priloga Dela)

Še več, kot je povedal za medije, se predsedniku KPK Borisu Štefanecu »ne da zaupati, da ne bo o dogovorjenem takoj spremenil stališča«.

Za razliko od sedanjega vodstva pa je prejšnje vodstvo do projekta Supervizor imelo povsem drugačen odnos. Takole o vlogi bivšega vodstva KPK pravi Bratanič v Sobotni prilogi:

Če se je kdo želel zaradi Supervizorja pritožiti, so se s pritožbo ukvarjali na KPK. Če obstaja volja, da sistem deluje, ni potrebno prav veliko energije. Nadgradnje so sicer zahtevale dodatno delo, a s tem nisem imel težav … Z vsem skupaj sem imel kak dan dela na mesec.

Zaradi odnosa sedanjega vodstva KPK je torej Bratanič Štefaneca pisno obvestil, da pri projektu ne želi več sodelovati, ter KPK pozval, naj sporoči terminski načrt prevzema Supervizorja k sebi. Na ta poziv pa ni bilo odgovora. In to kljub temu, da je Primož Bratanič predsednika KPK obvestil, da če mu terminskega plana ne bodo posredovali, bo Supervizor pač ugasnil in jim ga dostavil na KPK, tam pa naj z njim delajo kar želijo.

Šele ko se je to dejansko zgodilo, so na KPK začeli iskati alternativo (strežnike na MJU). Kljub skrhanim odnosom je Primož Bratanič ohranil ‘fair play’ do konca. Ko so na MJU na vrat na nos uspeli najti strežnike, je uslužbencem KPK brezplačno pomagal postaviti strežnik v delujočo obliko (za kar se mu na svojem blogu zahvaljuje namestnica KPK, Alma Maruška Sedlar).

Če torej povzamemo: Primož Bratanič je aplikacijo sprogramiral brezplačno, KPK nekaj let brezplačno nudil delovanje aplikacije na svoji infrastrukturi vse do takrat, dokler je vodstvo KPK stalo za projektom. Ko pa je sedanje vodstvo KPK pod predsedstvom Borisa Štefaneca do projekta spremenilo odnos, se je Primož Bratanič odločil prekiniti sodelovanje. O tem je predhodno pisno seznanil KPK, vodstvo KPK prosil za terminski načrt prehoda in ponudil pomoč pri prehodu ter jih obvestil, da jim bo v nasprotnem primeru dostavil kopijo aplikacije in baze, da z njo počnejo, kar želijo. Na te njegove pozive ni bilo odziva, zato je Supervizor ugasnil in edino kopijo podatkov dostavil na KPK. Nato so se nanj začeli medijski napadi, kljub temu pa je Primož Bratanič KPK-ju pomagal postaviti strežnik na infrastrukturo MJU.

Naj pri tem omenim še dejstvo, da smo na KPK po prihodu novega vodstva pripravili okvirno oceno stroškov postavitve Supervizorja na lastno infrastrukturo ter oceno stroškov programiranja takšne aplikacije. Ocene so se gibale od 600.000 EUR do nekaj čez milijon EUR (ob predpostavki, da bi posel izvedli preko javnih razpisov). Velik del stroška predstavlja zlasti uparjanje baz podatkov – konkretno so mi glede uparjanja baze UJP (denarni tok) in MFERAC (knjižbe) na enem izmed ministrstev rekli, da je to ‘fizično nemogoče’ – Primož Bratanič pa je to uspel narediti z lastnim znanjem, za to pa državi ni zaračunal niti centa.

Kdo je tukaj ravnal pošteno in etično, lahko bi rekli integritetno, in kdo ne, naj presodijo bralci sami. Bi pa od vseh, ki so o Primožu Brataniču zaničljivo govorili kot o nekakšni ‘programerski primadoni’, pričakovali vsaj besedico opravičila. Zlasti zato, ker ima Primož Bratanič za razliko od forumskih debaterjev in tviterašev, dejansko tudi kaj pokazati.

* * *

Prav tako bi pričakovali opravičilo od tistih, ki so izrekali obtožbe, da naj bi avtor aplikacije Supervizor kljub ugasnitvi strežnika brez nadzora podatkovno rudaril po bazi. Ob tem je najprej treba povedati, da so podatki objavljeni na Supervizorju javni, KPK pa je tudi potrdil, da so od avtorja aplikacije Supervizor prejeli edino kopijo podatkov, podatki pri zunanjem izvajalcu pa so bili uničeni (in o tem obstaja tudi pisna dokumentacija).

Bratanic_rudari
Komentarji na Twitterju

* * *

Glede same zakonitosti Supervizorja je treba povedati, da so vsi podatki, ki so objavljeni na Supervizorju, javni. Pred zagonom aplikacije leta 2011 je Supervizor pregledala tedanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, ki je zapisala:

Eno od osnovnih načel funkcioniranja zdrave družbe, ko mora zagotovo biti prvi zgled država sama, je poštenost. Poštenosti kot načela pa ni mogoče preverjati brez informacij. V demokratičnih družbah mora zato biti javnosti dana možnost, da si sama ustvari mnenje o ravnanju javnih organov, njenih uslužbencev in nosilcev javnih funkcij. Pričujoča aplikacija je odlično orodje za ta namen.

Zapis, ki je objavljen na naslovni strani Supervizorja, dokazuje, da je tedanja informacijska pooblaščenka Supervizor pregledala in ga tudi podprla. Še več, pred javno objavo aplikacije je tedanji KPK posredovala nekaj priporočil glede odstranitve sindikalnih članarin iz javnega prikaza, saj je v tem primeru šlo za osebne podatke. Objava ostalih osebnih podatkov – o družbenikih, zastopnikih in članih nadzornih svetov, je takrat ni zmotila.

Povsem jasno stališče v zvezi z objavo avtorskih honorarjev je zavzela tudi sedanja informacijska pooblaščenka:

Pri porabi javnih sredstev ne gre za kršitev pravice do varstva osebnih podatkov. Pri objavi največjih prejemnikov avtorskih honorarjev iz javnih sredstev gre sicer za obdelavo osebnih podatkov, vendar pa ta ni v neskladju z določili Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). /…/ Gre namreč za podatke o porabi javnih sredstev, za razkritje katerih pa je Komisija za preprečevanju korupcije tudi ustrezno ovrednotila javni interes.

* * *

Za konec pa še o obtožbah glede dejstva, da je Supervizor deloval na zasebnem strežniku ter da naj bi KPK pod bivšim vodstvom s Primožem Brataničem ne imela sklenjene ustrezne pogodbe.

Dejstvo je, da država zaradi slabe finančne situacije nima finančnih sredstev, prav tako pa je imela izrazito pomanjkanje finančnih sredstev tudi KPK pod vodstvom Gorana Klemenčiča. Kot rečeno, bi postavitev Supervizorja ‘po slovensko’, torej v duhu državne uprave, stala med 600.000 in milijon EUR, kot žal kažejo izkušnje pa lahko tudi bistveno več. Tega denarja KPK preprosto ni imela.

Če bi šli s pobudo po vzpostavitvi Supervizorja na vlado ali v Državni zbor, bi se hitro našli ‘strokovnjaki’, ki bi razložili:

– da podatkov ni;
– da če že so, gre za varovane osebne podatke;
– da je morda treba sprejeti nov zakon (kar ‘traja’);
– da podatkov tehnično ni mogoče povezovati (kot rečeno, so mi kot vodji analitike in informacijske varnosti na KPK to dejansko tudi zatrjevali za povezovanje UJP in MFERAC baze);
– da aplikacija nikakor ne more teči na odprtokodnem in brezplačnem strežniku PostgreSQL, pač pa da je treba kupiti  bazo Oracle za vsaj 300.000 EUR (tudi to so mi dejansko rekli, preden smo se lotili projekta);
– da je glede takšne aplikacije ‘treba razmisliti’ in morda ustanoviti kakšno komisijo ali dve, ki bosta ‘preučili zadevo’;
– itd.

Postavitve Supervizorja smo se zato lotili pragmatično in z željo, da dokažemo, da je takšne projekte z minimalnimi sredstvi mogoče izvesti tudi v Sloveniji. Pri tem pa nikakor ni bilo pozabljeno na zakonitost.

KPK je pod bivšim vodstvom s Primožem Brataničem glede postavitve Supervizorja podpisala dogovor po 16.a členu ZintPK, ki pravi:

16.a člen
(uporaba zunanjih strokovnjakov)
(1) Komisija lahko pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti pridobi zunanje strokovno mnenje.

(2) Oseba, ki da komisiji strokovno mnenje iz prejšnjega odstavka, ne sme razkriti, objaviti ali nepooblaščenim tretjim osebam posredovati podatkov ali informacij, ki jih je pridobila oziroma se je z njimi seznanila v okviru ali v povezavi z opravljanjem svojega dela za komisijo. Strokovno mnenje, ki ga je dala komisiji, lahko objavi ali kako drugače posreduje javnosti samo na podlagi predhodnega pisnega dovoljenja komisije.

Iz zakona in podpisanega sporazuma jasno izhaja, da je ustrezna pravna podlaga bila zagotovljena. Prav tako je bil Primož Bratanič tudi formalno in pod odškodninsko ter kazensko odgovornostjo zavezan varovati osebne in druge zaupne podatke. In vse to ob dejstvu, da so vsi objavljeni podatki že javno dostopni ali so informacija javnega značaja.

Tudi ne drži, da je bil Supervizor odvisen od lastnika infrastrukture. Uslužbenci KPK smo imeli oddaljeni dostop do strežnika (preko SSH) in tudi fizični dostop do strežniške sobe. Ob vsem govoričenju o javno-zasebnem partnerstvu zato kar nekoliko preseneča odpor do tega, da nekdo državi brezplačno ponudi takšno storitev. Ali pa gre morda v tem primeru za tipično slovensko zavist in nevoščljivost?

Glede samega strežnika Primož Bratanič v intervjuju za sobotno prilogo pojasnjuje nekatera dejstva:

Supervizor je torej deloval na vašem strežniku?

Da. KPK je sicer nekajkrat sklenil, da bi podatke preselili k sebi. A sprva ni bilo denarja. Potem so denar dobili, pa je po menjavi vodstva ideja o selitvi podatkov zamrla. Ker ni nikogar nič stalo, kje so podatki fizično spravljeni, je bilo mišljeno, da bo KPK nekoč v prihodnosti podatke preselil na svojo strojno opremo.

Da strežnik ni bil že prej preseljen na KPK, gre zato pripisati odgovornost zlasti predsedniku KPK, Borisu Štefanecu. Takole je v začetku leta izjavil za Val 202:

Ker lani nismo porabili vsega denarja, smo ga raje vrnili v proračun, kot da bi ga vložili v projekte, ki niso nujni.

Dejstvo pa je, da KPK pogodbe z avtorjem Supervizorja ni sklenila pod sedanjim vodstvom KPK. In to kljub temu, da je Primož Bratanič po mojih neuradnih, a zanesljivih informacijah vodstvu KPK poslal več osnutkov pogodb (ki so vključevale nadaljnje brezplačno sodelovanje z njegove strani). Takole pravi o tem Bratanič v Sobotni prilogi:

Pred meseci mi je KPK ponudil, da me plačuje pet evrov na mesec. To ponudbo sem dobil potem, ko je postalo politično nevzdržno, da nisem bil nikoli plačan. Ker je bila ponudba žaljiva, nismo prišli nikamor.

* * *

Zgodba glede Supervizorja je v zadnjem mesecu žal postala tipično slovenska. Supervizor je bil v osnovi zastavljen kot orodje, s katerim bi lahko mediji in javnost državi zastavljali prava vprašanja. Tisti, ki ne želijo neprijetnih vprašanj, so se zato pričeli nadvse intenzivno truditi, da bi projekt onemogočili. Zlasti, ko se je pokazalo, da je aplikacija lahko še kako moteča. Tako so se nenadoma pojavila vprašanja o zakonitosti projekta, vprašanja osebnostnih pravic prejemnikov avtorskih honorarjev, vprašanja varnosti podatkov itd.

Človek ob tem dobi občutek, da se nekdo spreneveda. Avtorske pogodbe, ki so jih sklenili posamezniki z javnimi zavodi, so za nekatere izjemno sporne in menda kršijo njihove pravice. Poimenski seznam upravičencev do socialnih stanovanj, ki razkriva imena in socialni status določljivih posameznikov in njihovih družin, pa je javen, strojno berljiv, indeksiran in očitno nikomur sporen.

Če k temu prištejemo še na pol anonimne forumske in tviteraške pljuvače, pri katerih človek dobi občutek, da predvsem izživljajo svoje frustracije, saj v življenju niso sposobni nič konkretnega narediti, je slika sodobne Slovenije popolna.

In potem se čudimo, da stanje v tej državi postaja čedalje bolj nevzdržno.

Matej Kovačič je strokovnjak za informacijsko varnost z inštituta Jožef Stefan in nekdanji uslužbenec Komisije za preprečevanje korupcije. Zapis je objavil tudi na svojem blogu Pravokator.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 1 komentar



Več iz teme: Mnenja strokovnjakov

Na podcrto.si dajemo vsakemu možnost objavljanja argumentiranih prispevkov o dogajanju v naši družbi.

13 prispevkov

Kako so se predsedniku KPK maščevale kravje kupčije z informacijsko pooblaščenko

Predsednik protikorupcijske komisije Boris Štefanec ni pripravljen stati za svojimi dejanji. Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik pa je to spretno izkoristila.

Tema: Mnenja strokovnjakov
Mnenje,

Navodila za uporabo novic ali kako se obvarovati pred medijsko histerijo

Zakaj tudi vaši preudarni prijatelji ob dogodkih, kot je trenutna begunska kriza, lahko postanejo teoretiki zarote in razpihovalci sovraštva, ter …

Tema: Mediji, Mnenja strokovnjakov
Mnenje,

1 komentar

David 8. 8. 2015, 10.36

S programerji se ni za hecat... vedno manj ;D

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno