(Branje tega prispevka vam bo vzelo približno 12 minut)

Prispevek je objavljen tudi na MMC RTV Slovenija

Alojz (ime je spremenjeno) je oče samohranilec dveh otrok, osemletnega sina in dvajsetletne hčere. Dolga leta je bil zaposlen kot direktor d. o. o.-ja, med krizo pa je njegovo podjetje šlo v stečaj. V Sloveniji ni našel dela, zato se je začasno zaposlil v Nemčiji.

V tem času je njegova žena zbolela za shizofrenijo, zato ni bila več sposobna skrbeti za otroke. Alojz se je nemudoma vrnil v Slovenijo. »Lahko bi delal, ampak v tem primeru bi izgubil otroke, tako da mi zaslužek ne bi nič koristil,« pove.

Po njegovih besedah mu CSD pri reševanju stiske ni bil v pomoč. Pri vlogi za uveljavitev denarnega prejemka otroškega dodatka je namreč prišlo do težav. V dveh letih se je Alojz srečal s petimi različnimi referentkami. Prva mu je odobrila izplačilo otroškega dodatka, in to odločitev socialne delavke so potrdile še tri njene kolegice. Pri peti socialni delavki pa se je zapletlo. Ker je bil Alojz po njenih ugotovitvah v času prejemanja dodatka na papirju še direktor svojega podjetja, se je odločila, da do dodatka ni upravičen. Zdaj mora Alojz vrniti kar 2800 evrov izplačanega dodatka. Alojz je po novem do dodatka v višini 114 evrov mesečno sicer upravičen. A ker z njim poplačuje 2800 evrov dolga, ga ne dobiva.

Alojz trenutno živi od denarne socialne pomoči in dodatka, ki ga zasluži s prostovoljstvom. Zaposliti se zaradi revmatičnega obolenja ne more. Sebe in dva otroka preživlja s 570 evri mesečno. To zadostuje za položnice in hrano, obleko dobi rabljeno. Nekaj luksuza si privoščijo, pravi: imajo internet, ker ga starejša hči potrebuje za šolo. »Ko sem delal, sem državi dajal na sto tisoče, potem pa, ko nisem imel dovolj, da bi otrokom dal za jesti, pa nič, prav nič. To je to, kar je od države – ni jim mar, če umreš ta čas od lakote, ko zbiraš skupaj vse papirje, ki jih hočejo imeti.«

Spremembe zakonodaje leta 2012 so povzročile pretirano birokratizacijo socialnega dela. Socialni delavci se o višini denarnih sredstev, ki jih dobijo socialno ogroženi, odločajo na podlagi precej bolj zapletenih izračunov dohodka in premoženja, ki pa včasih ne odražajo dejanskega stanja. V pogovoru s socialno ogroženimi bi delavci pridobili tudi druge pomembne podatke, s katerimi bi se izognili napakam pri izračunih. A časa za pogovor socialni delavci zaradi vedno bolj birokratske narave njihovega dela nimajo več. Večino časa jim namreč vzame ugotavljanje premoženjskega stanja socialno ogroženih.

Pretirana birokratizacija pa ima še eno posledico: ljudem ne morejo pomagati pri reševanju socialnih težav, ki so bodisi razlog bodisi posledica njihovih finančnih stisk. Reševanje stisk centri vedno bolj prelagajo na humanitarne organizacije, a te dela centrov ne morejo nadomestiti.

Birokratski sistem je koloniziral stroko

Prvega januarja 2012 sta začela veljati Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in Zakon o socialnovarstvenih prejemkih, ki sta korenito spremenila način dela centrov za socialno delo.

Danes se s prejemniki denarno socialne pomoči dela veliko manj kot včasih. »Ko sem prišel na Center za socialno delo Vič, pravzaprav nisem podpisal odločbe o podelitvi denarne socialne pomoči, če strokovni delavec ni bil na terenu in si ni ogledal razmer, v katerih prosilec živi. Danes, s to novo zakonodajo, je socialnemu delavcu to onemogočeno,« pravi Štefan Lepoša, od avgusta letos vodja Direktorata za socialne zadeve na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, sicer pa dolga leta vodja Centra za socialno delo Vič.

Glavni motiv za spremembo zakonodaje je bila enakovrednejša obravnava vseh prejemnikov socialnih pomoči, otroških dodatkov in drugih  javnih sredstev. Pred 1. januarjem 2012 je bila namreč osnova za določitev višine pomoči in dodatkov le dohodek prosilca oziroma njegove družine. Zdaj se poleg dohodka upošteva tudi premoženje, poleg tega pa se za izračun vsake naslednje pomoči ali dodatka upoštevajo tudi že dobljeni socialni transferji.

Z novo zakonodajo, ki jo je sprejela vlada Boruta Pahorja pod vodstvom ministra za delo Ivana Svetlika in takratne državne sekretarke ter zdajšnje ministrice Anje Kopač Mrak, so centri za socialno delo postali tudi tisti organ, ki odloča o dodelitvah vseh socialnih transferjev in subvencij. Prej so ugotavljali le pravice do družinskih prejemkov, na primer otroškega dodatka, in denarnih socialnih pomoči. Zdaj so pristojni tudi za ugotavljanje upravičenosti do štirih pravic, dvanajstih subvencij, njihovo delo pa je vezano na več kot petdeset zakonov. Centri po novem na primer dodeljujejo tudi varstveni dodatek, državne štipendije in stanovanjske subvencije.

»Na podlagi informacije o letnem dohodku je bilo pred letom 2012 zelo preprosto ugotoviti, v kateri dohodkovni razred spadajo prosilci in kakšna je njihova pravica,« pove Sendi Murgel s Skupnosti centrov za socialno delo. Zdaj pa mora socialni delavec pridobiti precej več podatkov iz nekaj deset različnih virov, da lahko ugotovi podatke o premoženju prosilca.

Sendi Murgel meni, da s pridobivanjem teh podatkov socialni delavec porabi veliko večino časa, ki ga ima na voljo za posameznega prosilca. Tako delavcem zmanjka časa za strokovno delo s prosilcem. Prihaja celo do situacij, kjer prosilci oddajo vlogo, pa se s tistimi, ki odločajo o njegovih pravicah, osebno sploh ne srečajo, opozarja Martina Trbanc iz inštituta za socialno varstvo.

Ker pa revščino vedno spremljajo še druge socialne problematike, je čas, ki ga ima socialni delavec na voljo za pogovor s prosilcem pomoči, ključen. »Prej smo zelo veliko problemov prosilca zaznali že, ko smo se s prosilcem dogovarjali o denarni socialni pomoči. Zdaj tega časa preprosto ni,« pove Sendi Murgel. Za odkrivanje teh stisk je bil prej potreben le neuraden pogovor med strokovnim delavcem in prosilcem, medtem ko sta prosilec pomoči in strokovni delavec pred uveljavitvijo nove zakonodaje skupaj pregledala vlogo za denarno socialno pomoč. Prek tega pogovora je strokovni delavec zaznal socialne težave prosilca in ga nato napotil do ustrezne organizacije ali oddelka. Zdaj uporabniki več kot denarne pomoči na centrih za socialno delo večinoma ne dobijo.

Reševanje vseh stisk

A delo s človekom je v primeru revščine ključnega pomena. Gmotna stiska je vedno vezana na druge socialne problematike, kot so neurejene razmere v družini, psihični problemi, zasvojenosti. Teh pa se ne da reševati z mehaničnim sprejemanjem vlog za denarna sredstva.

Na centrih za socialno delo sicer obstaja tudi pomoč, ki ni vezana na oddajanje vlog za socialne transferje. Primer je poseben oddelek za nudenje prve socialne pomoči, pri katerem je v ospredju delo s socialno ogroženimi in njihovimi stiskami. Pomoč je namenjena tistim, ki pridejo na center zaradi težav, ki jih ni mogoče blažiti le z denarnimi sredstvi.

A prvo socialno pomoč izvaja bistveno premalo ljudi. Zaradi prezasedenosti zaposlenih in kadrovske podhranjenosti posameznik za pogovor s strokovnim delavcem nima na voljo toliko časa, kot bi ga potreboval.

Mojca Bajič, ki dela pri prvi socialni pomoči v Centru za socialno delo Bežigrad, svoj uradni dan opiše takole: »Nekdo sedi v pisarni in ti razlaga svojo zgodbo, pred vrati že čaka na vrsto nekdo drug, medtem ti še zazvoni telefon. Preprosto ne zmoreš vsega. Obenem pa vemo, da so zgodbe teh ljudi težke in veliko jih potrebuje dosti časa, da lahko vse spravi iz sebe.«

Sistem je uporabnikom neprijazen

Dodatne težave socialno ogroženim predstavlja zapletenost sistema dodeljevanja socialnih pomoči. Z novim zakonom je dodeljevanje postalo zahtevnejše, pravice se uveljavljajo po točno določenem vrstnem redu in študiranje vseh postopkov na lastno pest je marsikdaj prevelik zalogaj tudi za bolj izobražene uporabnike.

Alojz pove: »Ko si v težavah, si tudi miselno zbegan, zato sam nisi sposoben študirati vseh zakonov in ne veš, kaj storiti – sploh če ti dva ali trije na Centru podajo različne informacije. Ker tam nimajo nikogar, ki bi pogledal dejansko situacijo človeka in pomagal v okviru zakonov.«

Ko je Alojzovo podjetje šlo v stečaj, ni nikjer izvedel, da mu pripada nadomestilo za zadnje tri mesece zaposlitve. Tega mu niso povedali ne na centru za socialno delo, ne na zavodu za zaposlovanje, niti ne stečajni upravitelji. Alojz zato ni dobil 2372 evrov, kolikor znašajo tri minimalne plače bruto.

Na Centru za socialno delo Bežigrad sicer pravijo, da če uporabnik pride na CSD brez informacij, dobi potrebna pojasnila pri njih.

Mlajša generacija preuči svoje možnosti še pred prihodom na center. Srednja in starejša generacija, ki še ni tako domača s svetovnim spletom, pa sama ne poišče informacij. Obveščanje je delo centrov za socialno delo. A kot smo videli v Alojzovem primeru, očitno kakšna informacija tu in tam uide. Za marsikoga pa je lahko ravno ta informacija ključna.

Na ministrstvu se te težave zavedajo: »Na vseh centrih za socialno delo bi moral delovati informator, ki bi uporabnike ozavestil o pravicah, do katerih so upravičeni. Oblika odločbe, kot jo trenutno predpisuje Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, je za naše uporabnike največkrat zelo nerazumljiva,« pove Lepoša. A novih delovnih mest za informatorje za zdaj ne načrtujejo.

Kako biti reven?

Nekdanji pripadniki srednjega sloja, ki so se zaradi krize in krčenja socialnih pravic znašli v revščini, se s njo ne znajo spoprijeti. Prav srednji sloj Slovencev je plačal najvišjo ceno krize. A o uveljavljanju svojih pravic še do nedavnega dobro stoječi posamezniki ne vedo nič.

Tudi izobrazba jim pri tem ne pomaga. »Ko doživi padec ta akademska sfera mamic in očetov, postanejo popolnoma funkcionalno nepismeni. Ne morejo poskrbeti za osnovne potrebe sebe in svoje družine. To so ženske, ki so bile urejene, v visokih petah, danes so pošvedrane in razcapane. V njih je ugasnila lučka življenja,« pove Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, pod okriljem katere deluje humanitarni projekt Botrstvo.

Ljudje, ki so vse naredili po pravilih, ki jim ji narekuje družba – šli so v šolo, dobili službo, s svojim delom podpirali sebe in svojo družino – se zelo težko spoprimejo z novo situacijo, v katero so bili nepričakovano potisnjeni. »Včasih pride kdo k nam in jim je tako težko, da tudi spregovoriti ne morejo,« pove Mojca Bajič iz Centra za socialno delo Bežigrad.

Naše delo omogočate bralci. Do sredine decembra zbiramo 15.000 evrov za naše nadaljnje delovanje. Podprite nas z donacijo.

Imeti vse in izgubiti vse

Takšen primer je Tadeja (ime je spremenjeno), mama treh otrok, ki je bila pred tremi leti v času nosečnosti nezakonito odpuščena. Tadeja ima dve pravnomočni sodbi za več kot 8000 evrov izplačila neizplačanih plač zaradi odpustitve, a tega denarja ne more od nikogar izterjati. Njena delodajalka je podjetje namreč prodala fiktivnemu kupcu, zdaj pa posluje prek nove družbe.

Tri mesece po Tadejini odpustitvi je njen mož doživel hud infarkt. Njegovo stanje je tako resno, da ni več sposoben delati. Tadeja je sicer našla novo službo, a njena povprečna slovenska plača ne pokrije vseh izdatkov petčlanske družine. Zaradi nenadnih dogodkov se je prej povprečno situirana družina znašla v breznu revščine.

Tadeja je z iskanjem pomoči pri centru za socialno delo odlašala predolgo. Čeprav bi lahko socialno pomoč dobila že nekaj mesecev po nezakoniti odpustitvi in moževi bolezni, se na center ni obrnila, ker je verjela, da do nje ni upravičena. Po socialno pomoč je šla šele dve leti po odpustitvi, ko je bila družina že do vratu v dolgovih.

Tadeja, ki je bila večino svojega življenja na tisti strani humanitarnosti, ki pomaga in ne sprejema pomoči, svojo novo situacijo zelo težko sprejema. »Ko sem domov prinesla paket hrane, ki ga nisem kupila v trgovini, to je bilo zame grozno ponižanje. To je bilo skoraj, kot da ne bi jedli. Ali pa da bi otroci izvedeli, da imamo kakšno subvencionirano prehrano … Ker mi je nikoli nismo imeli, jaz sem vedno plačevala svoje obveznosti!«

Revščina je v naši družbi zelo stigmatizirana. Marsikdo še vedno domneva, da reven človek ni naredil vsega, kar je v njegovi moči, in da ni sposoben poskrbeti zase. To prepričanje pogosto delijo tudi tisti, ki so zaradi nepričakovane bolezni ali izgube službe zapadli v revščino. Sramujejo se svojega neuspeha.

Ti ljudje z iskanjem pomoči na centrih za socialno delo pogosto odlašajo tako dolgo, kot je mogoče. Njihove težave – dolgovi, psihična obremenjenost, strah – se tako kopičijo.  »Marsikdo se pri nas zglasi po več letih brezposelnosti. Včasih smo celo obveščeni o načrtovani deložaciji, pa o družini, ki bo prisilno izseljena iz stanovanja, ne vemo prav nič. Lahko samo ugibamo, kaj se dogaja s temi ljudmi. Enostavno jih ohromi občutek izgube nadzora nad lastnim življenjem,« pove Katarina Markoja iz Centra za socialno delo Bežigrad.

A za pomoč pri reševanju teh nakopičenih težav socialno ogroženih socialni delavci preprosto nimajo časa. Revni tako ostajajo revni. Delo s človekom, ki se je znašel v revščini, je namreč ključnega pomena. Kadar je revščina dolgotrajna, posameznik zanjo plača tudi psihičen davek. Med krizo je tako skupaj z brezposelnostjo rasla tudi število depresivnih ljudi in ljudi z ostalimi psihičnimi boleznimi. Ko osebi ne uspe pravočasno rešiti svoje situacije, ga pripelje do občutka izgube smisla in stika z realnostjo. Ti posamezniki niso več sposobni samostojnega reševanja svoje situacije in potrebujejo nekoga, da jih usmerja.

Socialno delo postaja delo humanitarnih organizacij

Pomoč jim lahko trenutno ponudijo le nevladne organizacije. A te lahko pomagajo le delčku vseh tistih, ki pomoč potrebujejo.

Alojz, oče samohranilec, ki zaradi bolezni ne more delati, je eden izmed tistih, ki so od humanitarnih organizacij takšno pomoč tudi dobili. Po slabi izkušnji na Centru za socialno delo je za pomoč zaprosil Zvezo prijateljev mladine Slovenije, natančneje humanitarni program Botrstvo. Ta program je namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v gmotni stiski. Alojz pove: »Na CSD-ju ni bilo možnosti do pomoči takšne, do pomoči drugačne, do ničesar nisem bil upravičen. Samo na zvezi so pomagali takoj, brez čakalne vrste in takšnih in drugačnih papirjev. Na Botrstvu, če vidijo, da nimaš za jesti, dobiš hrano.«

»Ljudje se obračajo na humanitarne organizacije, ker tam lažje stopijo v stik z ljudmi. Te organizacije imajo sicer različne pristope, saj nimajo določene doktrine socialnega dela, ampak jaz sem prepričana, da marsikatere delujejo tudi strokovno,« pove Martina Trbanc iz inštituta za socialno varstvo.

Strokovno delovanje pomeni, da humanitarne organizacije ne delujejo samo kot delilec zastonj hrane, ampak kot enote, ki revnega ali prikrajšanega človeka v celoti oskrbijo. Tako na socialnem kot na psihološkem področju.

Takšno delovanje humanitarnih organizacij se je razvilo iz potrebe, pove Alenka Petek iz slovenske Karitas. »Zdaj, ko imajo CSD-ji točno določeno, koliko časa lahko preživijo s posameznim uporabnikom, ne morejo imeti takšnega vpogleda v njihovo situacijo, da bi jim jo lahko pomagali reševati.«

Pri tej nenačrtni ureditvi je ključnega pomena sodelovanje med centri za socialno delo in nevladnimi organizacijami. Ko gre za pridobivanje socialnih pomoči, humanitarne organizacije socialno ogrožene napotijo na centre. Centri pa jih pošiljajo k humanitarnim organizacijam, kadar sami zanje ne najdejo dovolj časa.

Humanitarne organizacije niso rešitev

Humanitarne organizacije lahko zelo pomagajo socialno ogroženim. Mnogim so celo pomagale najti izhod iz začaranega kroga revščine.

A humanitarne organizacije niso javne službe. Večinoma ne pokrivajo vse države, ne delujejo po enakih strokovnih principih kot centri za socialno delo in niso dostopne vsem. Koncentrirane so večinoma v večjih mestih, zato ljudem na podeželju po večini niso dosegljive.

Zato je doseg humanitarnih organizacij bistveno manjši od dosega centrov za socialno delo: le okoli pet odstotkov uporabnikov centrov za socialno delo pristopi do humanitarnih organizacij, ugotavlja Sendi Murgel. Mnogi namreč sploh ne zaznavajo, da njihove težave segajo dlje od denarne pomoči, zato ne vidijo potrebe po drugačni vrsti pomoči.

Zanašanje na humanitarne organizacije je zato lahko nevarno. »Bojim se, da gre naša država vedno bolj v sistem uporabe nevladnih organizacij, tu pa bo prišlo do neenakosti položaja socialno ogroženih. Tu pa ne bomo mogli več govoriti tem, da lahko naši državljani lahko dobijo povsod enake storitve,« pove Sendi Murgel.

Vrnitev socialnega dela v stroko

Da imajo trenutno centri za socialno delo premalo časa za socialno ogrožene, se zavedajo tudi na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

»Kje se je začelo socialno delo? Ni se začelo pri birokraciji, začelo se je pri pomoči med ljudmi,« pove  Štefan Lepoša, od avgusta vodja Direktorata za socialne zadeve na ministrstvu, pred tem pa direktor Centra za socialno delo Vič – Rudnik.

Na ministrstvu želijo pretirano birokracijo na centrih odpraviti s tako imenovanim informativnim izračunom pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Po tem izračunu bi bil vsak uporabnik uvrščen v določen dohodkovni razred, na podlagi katerega bi se ugotavljala njegova upravičenost do socialnih transferjev. Tak postopek uveljavljanja pravic bi bil do uporabnikov prijaznejši, enostavnejši pa naj bi bil tudi za strokovne delavce.

»Z informativnim izračunom bi bil narejen določen avtomatizem, da se lahko socialna pomoč vrne nazaj v stroko. Če bi bila to enostavnejša oblika odločanja, potem bi to sprostilo določena delovna mesta, ki jih zdaj zasedajo v birokratskih postopkih,« pojasni Lepoša.

A ministrstvu še ni jasno, kako bodo izvajanje informativnega izračuna avtomatizirali do te mere, da bo skrajšal birokratske postopke dodeljevanja pomoči. Sendi Murgel s skupnosti centrov za socialno delo ob tem opozarja, da sam izračun delavce na centrih ne bo razbremenil dovolj, če ga bodo morali v celoti izvajati centri. Določeni izračuni bi se morali zato prepustiti organom, ki so s financami bolj seznanjeni. »Mislim, da ni primerno, da se socialna stroka kot taka, ki že v osnovi nima znanj iz finančnega področja, ukvarja izključno s finančnim preračunavanjem dohodkov. Jaz mislim, da bi to veliko lažje naredili na finančnem uradu, tudi mnogo hitreje, mogoče celo mnogo natančneje kot na centrih za socialno delo,« pove Murgel.

Medorganizacijska povezanost se sicer načrtuje, pove Lepoša, ni pa še znano, kateri organi bodo vanjo vključeni.