Ljubljana – V študiji Svetovne banke Doing Business, ki analizira, kako lahko oz. težko je poslovati v neki državi, se Slovenija glede na trajanje sodnih postopkov v gospodarskih sporih že vrsto let uvršča na rep držav. Reševanje spora med dvema podjetjema od vložitve tožbe do izvršbe traja povprečno kar 1290 dni, na primer v Nemčiji pa le 394. Zato se postavlja vprašanje, kakšno škodo povzroča dolgotrajnost sodnih postopkov našemu gospodarstvu.

Prvič objavljeno 13. juija 2011 v časniku Delo

Uradne statistike, koliko podjetij je propadlo, ker niso mogla pravočasno izterjati plačila, ni. Štefan Grosar, predsednik upravnega odbora Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS), ocenjuje, da so bili dolgotrajni sodni postopki razlog za propad 6000 izmed 12.000 podjetij, ki so šla v stečaj v zadnjih dveh letih. »In to niso le »one man bendi« (podjetja z enim zaposlenim), propadajo tudi družbe, ki imajo 30 ali celo 40 zaposlenih,« slab položaj opiše Grosar.

Z oceno se strinjata tudi pravnik Branko Korže z ljubljanske ekonomske fakultete ter poslovna svetovalka in direktorica družbe Nevija Tea Gorjup. Ta tudi poudarja, da dolgi sodni postopki in posledično stečaji družb povzročajo veliko gospodarsko škodo državi. Tudi tu analize, kolikšna je, ne obstajajo, vendar bi jih zelo potrebovali, pravi. Jasno pa je, da se škoda odraža v veliki izgubi delovnih mest in posledičnem povečanju socialnih izdatkov ter pešanju gospodarske moči države. Vsekakor je bistveno večja od stroškov, ki bi jih država imela z ureditvijo področja gospodarskih sporov, torej z bolj sistematičnim reševanjem zadev na sodiščih in učinkovitejšim inšpekcijskim nadzorom, meni Gorjupova.

Vedno več malih podjetij 
je žrtev izsiljevanja

Neučinkovito sodno varstvo odpira vrata špekulacijam in celo izsiljevanju. Pogost pojav je na primer vložitev tožbe ali ugovora na tožbo z namenom zavlačevanja s plačilom, saj lahko zaradi dolgotrajnosti postopkov neko podjetje predvideva, da bo z vložitvijo tožbe, pa čeprav neutemeljene, pridobilo čas in se tako rešilo trenutnih likvidnostnih težav, seveda na škodo svojega poslovnega partnerja.

Anton Panjan, predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča, meni, da so te prakse precej pogoste. Opaža namreč, da podjetja veliko ugovorov tik pred glavno obravnavo umaknejo oziroma se glavnih obravnav ne udeležujejo, kar kaže na to, da je bila vložitev spora le manever upnika, da zavlačuje s plačilom svojih obveznosti.

Druga možnost špekulacije, ki je po mnenju Metke Penko Natlačen iz Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) tudi precej pogosta, je računanje nekega podjetja, ki dolguje denar svojemu poslovnemu partnerju, na to, da bo na poravnalnem roku dosegel manjše plačilo za opravljeno storitev, kot je bilo s pogodbo dogovorjeno. Sodišče mora namreč pred glavno obravnavo po uradni dolžnosti razpisati takšen poravnalni narok, na katerem po navadi spodbuja stranki, da se pogodita, čeprav to pomeni, da bo izvajalec za svoje delo dobil manjše plačilo od dogovorjenega. Oškodovano podjetje pa zato, ker ve, da bo v primeru sodnega postopka plačilo dobilo šele čez več let, dostikrat privoli v zanj neugodno rešitev spora.

Najbolj skrb vzbujajoče pa je, da dolgotrajni sodni postopki omogočajo, da velika podjetja izsiljujejo mala. Dogaja se namreč, da velika podjetja od malih zahtevajo – za v zameno za plačilo za že opravljeno delo – spremembe v pogodbi, ki bi bile zanje ugodnejše, kot je bilo na začetku dogovorjeno. Močnejši partner v poslu se zaveda, da bi v primeru, da ga šibkejši toži za plačilo, to tožbo izgubil; zaveda se tudi, da si manjši partner ne more privoščiti leta čakanja na odločanje o tožbi in s tem na plačilo storitve, ki lahko zaradi njegove majhnosti in posledično manj virov dohodka odloča o njegovem obstoju ali propadu. Vedno pogosteje se dogaja celo, da mala podjetja zaradi groženj velikih podpisujejo izjave, da jim poslovni partner ne dolguje plačila, kljub temu da v resnici še niso bila poplačana, opozarja Tea Gorjup. Velikokrat je namreč pogoj za prijave na različne razpise prav potrdilo, da podjetje do partnerjev nima zapadlih obveznosti. Mala podjetja sicer računajo na poznejšo poplačilo, a velikokrat se zgodi, da gre veliki partner nato v stečaj in tako mali ostane brez vsega.

Za takšno uklanjanje so po mnenju Gorjupove poleg dolgotrajnosti postopkov krivi tudi visoke sodne takse in stroški odvetnikov, ki si jih mala podjetja težko privoščijo. V Avstriji so stroški prijave terjatve na primer 20 evrov, v Sloveniji pa znašajo delež od celotne terjatve, torej so v večini primerov bistveno višji. Štefan Grosar ocenjuje, da je bilo vsaj od 20 do 25 odstotkov malih in srednjih podjetij v zadnjem času vsaj enkrat žrtev takšnega izsiljevanja. V času konjukture, ko je bilo povpraševanje veliko, so velika podjetja potrebovala manjša, ki so se lahko hitreje odzivala. Zato so se do njih tudi lepo obnašala, pojasnjuje Grosar. Od leta 2006 pa se stanje drastično slabša.

Za bedo malih 
kriva tudi država

Za obremenitev sodišč je veliko kriva tudi politika javnih naročil, opozarja Vekoslav Korošec iz GZS. Pri izboru izvajalcev javni uradniki kot edini kriterij največkrat upoštevajo ceno izvedbe naročila, saj lahko s tem najlaže utemeljijo svojo izbiro, namesto da bi izbrali optimalno najugodnejšega ponudnika, torej tistega, ki ima poleg ugodne cene (čeprav ta ni najnižja) tudi potrebne izkušnje in reference. Ker pa zadnje ni upoštevano, morajo velika podjetja, ki kandidirajo na državnih razpisih, ceno spustiti do takšne ravni, da je nižja od stroškov njihovega dela. Te stroške nato prevalijo na manjše podizvajalce, ki jim ne plačajo za opravljene storitve, ti pa nato s svojimi pritožbami še dodatno obremenijo sodišča.

Sodišča tudi v teh primerih zatajijo. »Pri nas se lahko v takšnih primerih večje podjetje plačilu izogne z ustanovitvijo hčerinske firme, medtem ko se v razvitih državah takšni fenomeni zgodijo bistveno težje, saj jih sodišča hitro sankcionirajo,« opaža Korošec.

Uspešno odganjanje 
tujih investicij

V Sloveniji je zelo malo najbolj zaželenih greenfield investicij, torej tujih, ki na novo zaženejo proizvodnjo. Eden izmed razlogov za to so po mnenju Branka Koržeta dolgotrajni sodni postopki, saj se tujci zavedajo, da bodo v primeru težav zelo dolgo čakali na rešitev spora pred sodiščem in bodo posledično utrpeli izgube.

Dolgotrajnost postopkov ovira tudi sodelovanje naših podjetij s tujimi. Predstavnik veleposlaništva ZDA v Sloveniji Cristopher Wurst je povedal, da ameriška podjetja, ki poslujejo s slovenskimi partnerji, položaj opisujejo kot brezupen. »Če želiš poslovati s Slovenijo, se moraš zavedati, da rešitev spora skozi sodno odločitev skoraj ni mogoča. Hvala bogu, da je večina Slovencev poštenih,« je izjava enega izmed ameriških poslovnežev, ki povzema odnos tujih podjetij do Slovenije. Vendar poštenost ne more nadomestiti učinkovitega sodnega sistema, ki je pogoj za gospodarsko rast in pridobivanje investicij, opozarja Wurst.

Če pa se že začne sodelovanje med domačim in tujim podjetjem, pa so naša podjetja zaradi neučinkovitega sodstva v slabšem položaju, ugotavlja Branko Korže. Tujci namreč zaradi dolgotrajnosti odločanja pri nas hočejo, da so v primeru sporov pristojna njihova sodišča, in ne slovenska. To tujim družbam v primeru sodnega odločanja daje prednost, saj bolje poznajo pravosodni sistem in prakso odločanja sodišč v lastni državi kot pa njihov slovenski partner in imajo zato več možnosti, da se odločitev prevesi v njihovo korist. Prakso pogodbenega delegiranja pristojnosti na nemška sodišča v primeru spora med slovenskim podjetjem in nemškim partnerjem opaža tudi Slovensko-nemška gospodarska zbornica, ki hkrati opozarja, da to še dodatno upočasni odločanje o sporu.