Načrtovalcem, ki pripravljajo projekte, financirane iz sredstev EU, je že nekaj časa zelo vroče. Do konca letošnjega leta morajo namreč podpisati pogodbe z izvajalci del za vse projekte aktualne finančne perspektive, torej sedemletnega proračunskega obdobja EU, ki se konča letos. Denar, za porabo katerega pogodbe do 31. decembra ne bodo podpisane, bo za Slovenijo izgubljen. Izgube bi lahko bile velike.

Članek je objavljen tudi v časniku Delo

Po podatkih ministrstva za gospodarstvo imamo v letih med 2007 in 2013 na voljo 4,1 milijarde evrov evropskih sredstev. Konec junija je bilo pripravljenih projektov za približno 4,3 milijarde evrov, podpisanih pogodb z izvajalci, na podlagi katerih se začne projekt izvajati, pa je le za 3,2 milijarde evrov. Če bi se finančna perspektiva zaključila danes, bi izgubili 900 milijonov evrov.

A tudi zgornji opis razmer je varljiv, saj je v resnici še slabše. EU namreč projekte financira iz treh operativnih programov, prelivanje denarja med njimi pa ni (več) mogoče. Pogodbe z izvajalci projektov iz programa za razvoj človeških virov in programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov, ki sta namenjena ustvarjanju delovnih mest, financiranju raziskovalne dejavnosti in razvoju podjetij, so večinoma že podpisane. Drugače pa je v programu za razvoj okoljske in prometne infrastrukture, iz katerega se financirajo predvsem večji infrastrukturni projekti. Na tem področju za 200 milijonov evrov projektov še ni niti pripravljenih. Izvajalci, torej podjetja, ki bodo opravila dela, pa niso izbrani za še nadaljnjih 570 milijonov projektov. Skupaj je torej negotova skoraj polovica od 1,58 milijarde evrov, kolikor jih je na voljo v tem programu.

Tekma s časom za črpanje evropskih sredstev

Bo ministrstvom v le pol leta uspelo pripraviti projekte in izbrati izvajalce? »Glede na dosedanjo dinamiko obstaja resno tveganje, da nam vseh razpoložljivih sredstev ne bo uspelo počrpati. Do konca leta bo treba precej pospešiti dinamiko javnih razpisov, pri tem bosta ključno vlogo odigrala predvsem ministrstvo za infrastrukturo in prostor ter ministrstvo za kmetijstvo in okolje kot vmesni telesi, ki sta najodgovornejši za pripravo javnih razpisov,« meni Aleksander Aristovnik z ljubljanske fakultete za upravo.

Boji pa se napak, ki bi nastale zaradi hitenja: »Skrbi me, da bodo prijavljeni in izbrani projekti preslabo pripravljeni in bodo težave nastale pri sami izvedbi. To pomeni nevarnost za več nepravilnosti, nedokončanja in neizvedbe projektov, posledica česar bi bila vračanje ali neizkoristek sredstev.«

Tudi Monika Kirbiš Rojs, državna sekretarka na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT), nam ni mogla zagotoviti, da bo ves razpoložljivi denar za okoljsko in prometno infrastrukturo tudi izkoriščen. V zadnjem letu in pol se ministri in državni sekretarji z namenom koordinacije pospešitve črpanja sredstev sicer srečujejo vsak teden.

Negotovih je predvsem omenjenih dvesto milijonov za še nepripravljene projekte. Na MGRT nam niso mogli izdati, ne za kakšne projekte gre ne kdaj bi lahko bili pripravljeni. Četudi jim bo to uspelo v kratkem, se izbira izvajalcev lahko precej zavleče. Izbrani morajo biti namreč prek javnega razpisa, to pa zaradi zapletenih postopkov javnega naročanja in možnosti revizij razpisa podpis pogodbe kaj hitro lahko zamakne čez decembrski rok.

Gradnja infrastrukture do konca junija 2015

A četudi bi omenjeni že pripravljeni projekti in tisti v pripravi pravočasno dobili izvajalce, nevarnosti še ni konec. Vsa infrastruktura mora biti namreč zgrajena do 30. junija 2015, saj bo v nasprotnem primeru zmanjkalo časa za posredovanje in odločanje o zahtevkih za izplačilo sredstev iz evropskega proračuna. Ta morajo biti za obdobje sedanje finančne perspektive v celoti izplačana do konca leta 2015. Če gradnja neke infrastrukture do 30. junija 2015 ne bi bila končana, bi moral tisti, ki je evropski projekt dobil, nadaljnje stroške gradnje plačati sam, hkrati pa bi slovenski proračun ostal brez sorazmernega dela evropskih sredstev.

Po pojasnilu ministrstva so vrednejši izmed pripravljenih projektov, ki še nimajo izvajalcev, nadgradnja odseka železniške povezave Dolga Gora–Poljčane (vrednost 45,4 milijona evrov, delež EU sredstev je 28 milijonov evrov), štirje projekti odvajanja in čiščenja odpadne vode v porečju Zgornje Save ter na območju Kranjskega in Sorškega polja in v porečjih Krke, Vipave in Soče v skupni vrednosti 101,5 milijona evrov in deležem EU sredstev v višini 59,3 milijona evrov ter preskrba s pitno vodo v porečju Sotle (20,3 milijona evrov, od tega je 12 milijonov evropskih sredstev).

Ležerno lotevanje priprave projektov

Zakaj nismo do danes zmogli začeti izvajati več projektov? »Ko sem povprašala ljudi, ki delajo v infrastrukturnih projektih, zakaj niso prej zahtevali izvedbe, so mi odgovorili, da se ni leta 2010 nihče spraševal, kaj bo leta 2013. Projekti tako bodisi sploh niso bili pripravljeni, bodisi niso bili umeščeni v prostor, bodisi niso imeli gradbenega dovoljenja in potem preprosto zmanjka časa,« je povedala Monika Kirbiš Rojs.

Kot primer navaja pomurski vodovod – sto milijonov vreden projekt, ki se vleče že deset let, njegova gradnja pa se je zaradi birokratskih zapletov lahko začela šele prejšnji mesec. »Pa se župani med seboj niso zmogli dogovoriti, nismo imeli trase vodovoda, nato se je zataknilo pri gradbenih dovoljenjih. To je kar neka klasika, ko se v Sloveniji lotimo večjega infrastrukturnega projekta, si takoj na desetih letih. Od hidroelektrarn do Teša 6,« je kritična državna sekretarka.

Na šibko administrativno vodenje projektov v javni upravi opozarja tudi Aleksander Aristovnik: »Gotovo je eden ključnih problemov umeščanje večjih infrastrukturnih projektov v prostor. V javnem sektorju je določen del uslužbencev preveč obremenjen, določen pa premalo. Predstojniki bi morali problem zaznati in ustrezno reorganizirati delovanje svojih enot za doseganje večje učinkovitosti in uspešnosti.«