Gospodarstvo se pri nas spopada z administrativnimi ovirami, ki zavirajo poslovanje podjetij. To kažejo tudi mednarodne lestvice konkurenčnosti: po raziskavi Svetovne banke Doing Business čakajo podjetja na pridobitev gradbenega dovoljenja 199 dni, kar je dvakrat dlje kot v Nemčiji. Tudi strošek postopka je polovico večji kot v največjem gospodarstvu Evropske unije. Celotni stroški premagovanja administrativnih bremen, ki so posledica neustreznih predpisov ali njihovega izvajanja, znašajo po oceni ministrstva za javno upravo (MJU) kar 1,5 milijarde evrov.

Prvič objavljeno 24. decembra 2011 v časniku Delo

Glavni vzroki za neučinkovitost našega državnega aparata pri spodbujanju gospodarstva so neusklajene strategije, zakoni in predpisi, se strinjajo Alenka Avberšek, izvršna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), Tatjana Čerin, izvršna direktorica GZS za socialni dialog, Renata Zatler, vodja sektorja za boljše predpise in upravne procese na MJU, in Irma Pavlinič Krebs, nekdanja ministrica za javno upravo. Država je sprejela strategijo razvoja Slovenije, državni razvojni program, nacionalni razvojno-raziskovalni program, izhodno strategijo. Cilji v njih so pravilni, instrumentov za njihovo dosego in pripravljenosti sodelovanja med različnimi ministrstvi za njihovo usklajevanje pa ni bilo, meni Alenka Avberšek. »Zdi se, da strategije sprejemamo samo zato, da jih pošljemo v Bruselj in odkljukamo svoje obveznosti do EU. Takšno birokratsko razmišljanje je opaziti tudi pri sprejemanju zakonov in podzakonskih aktov,« dodaja Tatjana Čerin.

Ministrstva pri pripravi strategij med sabo ne sodelujejo, saj vsako skrbi za svoj vrtiček in gleda le na to, da izpolni svoje cilje. Zato sprejmemo drugo za drugo, obenem pa ne evalviramo doseganja ciljev, opozarja Renata Zatler. Resolucija o normativni dejavnosti in poslovnik o delu vlade določata, da mora parlament preverjati delovanje vlade in usklajevati predpise, pojasnjuje Irma Pavlinič Krebs. A na ministrstvih, ki sprejemajo največ predpisov, se sodelovanju najbolj upirajo. Posledica tega je med drugim majhno število občin s sprejetim prostorskim načrtom. Zaradi težav pri koordinaciji med posameznimi občinami in resornimi ministrstvi za kmetijstvo, okolje in prostor ter za kulturo ima le tretjina občin potrjen prostorski načrt. Ta pa je pogoj za izdajo gradbenih dovoljenj podjetjem, pojasnjuje nekdanja ministrica.

Vmešavanje politike

Do zdaj so vse nove vlade pogosto zamenjale sposobne javne uslužbence na vodilnih mestih le zato, ker so dobro sodelovali z ministrom iz prejšnje garniture, opaža Tatjana Čerin. To načne učinkovitost javne uprave, saj se dobri strokovnjaki, ki niso več cenjeni, prezaposlijo v zasebni sektor, posledice opisuje Renata Zatler. Politično kadrovanje je bolj verjetno pričakovati tam, kjer minister ni strokovnjak s področja, ki ga pokriva: »Strokovnjak bo dobrega uslužbenca cenil, politično postavljen minister pa se bo ob njem počutil ogroženega.«

Za večji vpliv politike je kriva v času Janševe vlade sprejeta sprememba zakona o javnih uslužbencih, ki dovoljuje zamenjave tudi na nižjih uradniških mestih, kot so predstojniki upravnih enot, pa meni Irma Pavlinič Krebs. Zato se tudi uslužbenci na nižjih položajih, ki so odgovorni za izvajanje politik, bojijo odločati, kar povzroča manjšo učinkovitost pri izvajanju predpisov.

Nekakovosten kader

V javni upravi primanjkuje dobrih uslužbencev, tudi zato, ker smo pri zaposlovanju premalo selektivni, je prepričana Tatjana Čerin. Osip sposobnih uslužbencev je velik, saj jim pogosto ne damo dovolj možnosti za strokovno izpopolnjevanje, dodaja Renata Zatler. Z ministrstva za gospodarstvo je odšlo veliko dobrih ljudi, čeprav bi moralo biti to ministrstvo najmočnejše, menijo nekateri.

Za zaposlovanje najboljših oziroma za omejitev zaposlovanja po zvezah bi lahko poskrbeli konkurenčni testi, meni Zatlerjeva. Zaradi omejene možnosti širjenja kadra bi morali narediti tudi večjo selekcijo med obstoječim. A vlada je blokirala tudi odpuščanje, s čimer so javni uslužbenci razbremenjeni vse odgovornosti, slabi so neupravičeno zaščiteni, boljši pa ne dobijo zadostne podpore za izvedbo dobrih idej, opozarja Alenka Avberšek.

Učinkovitost državne uprave dodatno zavira absentizem. GZS je ugotovila, da je povprečno vsak dan z delovnega mesta odsotna vsaj tretjina vseh javnih uslužbencev, nalog odsotnih uradnikov pa ne prerazporedijo.

Treba je razumeti, da je v javni upravi zaposlenih več žensk, ki skrbijo za otroke in so zato večkrat odsotne, na primer, če je otrok bolan. A možne so tudi zlorabe, priznava Renata Zatler.

Vpliv lobijev

Posledica opisanih pomanjkljivosti javne uprave je vpliv lobijev, ki si predpise krojijo po svojih željah. »Leta 2003 je zaradi mojega prizadevanja parlament sprejel zakon, ki je odpravil nujnost soglasja upravne enote pri umeščanju preprostih objektov, kot so ute in ograje, v prostor. A že takrat so nekatere skupine zagovarjale stališče, da morajo imeti tudi ti objekti projektno dokumentacijo. To je legitimna želja projektantov in arhitektov, ki z izdelavo take dokumentacije zaslužijo. Vendar se je treba vprašati, ali je takšno zapletanje postopka v javnem interesu,« svojo poslansko izkušnjo opiše Irma Pavlinič Krebs. V času Janševe vlade je nato parlament sprejel določilo, da morajo nezahtevni objekti spet pridobiti soglasje za umestitev v prostor, še opozarja.

Da je vpliv lobijev na sprejemanje neživljenjskih predpisov velik, se strinja tudi Jure Škrbec iz protikorupcijske komisije.