Vsaka država je lahko tarča pralcev denarja, majhna ali velika
Pranje denarja organiziranemu kriminalu omogoča preživetje, a odmevnejše obsodbe zaradi tega početja so redke.
Kriminalci, ki se najpogosteje znajdejo na naslovnicah časopisov, se ukvarjajo s preprodajo drog, orožja ali s trgovino z ljudmi. Obstaja tudi dejavnost, ki ni deležna tolikšne pozornosti, je pa ključna za preživetje organiziranega kriminala: pranje denarja. Evropske države, ki so svoj finančni sistem gradile šele po prehodu iz bolj ali manj planskih načinov gospodarstva v kapitalizem, so bile zaradi ranljivosti priljubljena tarča pralcev denarja. Njihove finančne institucije namreč še niso imele dovolj izpopolnjenih nadzornih sistemov, ki bi lahko odkrili sumljive transakcije, organi pregona pa ne zadostne prakse. Zato so nekatere države nekdanjega vzhodnega bloka in Jugoslavije skupaj z žepnimi zahodnoevropskimi državami, Lichtensteinom, Monakom, San Marinom in Malto, leta 1997 pod okriljem Sveta Evrope ustanovile posebni odbor strokovnjakov za ocenjevanje ukrepov proti pranju denarja, skrajšano Moneyval. Predsednik odbora je bil nekaj časa tudi Slovenec Klaudijo Stroligo.
Prvič objavljeno 30. junija 2012 v Sobotni prilogi časnika Delo
Slovenija se je izmed tridesetih članic odbora po zadnjem, tretjem ocenjevanju sprejetih ukrepov proti pranju denarja, ki je potekalo med leti 2005 in 2009, odrezala najbolje. Kljub temu ne smemo zaspati na lovorikah: vse članice imajo za razliko od preventive premalo učinkovito preganjanje in sankcioniranje pranja denarja, opozarja izvršni sekretar Moneyvala John Ringguth.
Verjetno obstaja več načinov pranja denarja. Jih lahko opišete?
Obstajajo tri osnovne ravni. Če ste kriminalec, bi se radi čim prej distancirali od gotovine, ki jo dobite s kriminalnim dejanjem. Prva faza je polog gotovine, najbolje v finančno institucijo. Po fazi pologa sledi faza potovanja denarja. Svoji banki naročite, naj denar nakaže na neki drugi račun čim dlje od vašega kraja bivanja, najbolje v državo, ki ima strožje pogoje za izdajanje bančnih skrivnosti, kot jih dovoljujejo mednarodni standardi. Na koncu denar iz take države vložite v legalen posel, včasih celo v državo, v kateri ste zločin zagrešili. To investicijo je zdaj zelo težko povezati s prvotnim kriminalnim dejanjem.
Vsaka izmed omenjenih treh ravni ima svoja tveganja. Polog gotovine se v državah članicah Moneyvala pogosto izvede prek kurirjev: ti gotovino fizično prenesejo iz ene države v drugo, da bi se kriminalci od nje čim bolj distancirali. S tihotapljenjem gotovine se izognejo deklariranju na carini. Zato eden od mednarodnih standardov omejuje prenos gotovine prek državnih meja. Kurirjem se včasih reče tudi ‘denarne mule’ in te organizirani kriminal le najame za izvedbo prve faze pranja denarja. Zato nas v Moneyvalu zelo zanima, kakšno kontrolo imajo države na mejah.
Kar zadeva drugo fazo, največ poročil o sumljivih transakcijah prispeva bančni sektor. Banke, ki so bolj ali manj globalno prisotne, so relativno dobro zaščitene pred pranjem denarja, saj imajo relativno dobre sisteme za identifikacijo sumljivih transakcij. To seveda ne pomeni, da v njih ni pranja denarja, toda varovalke so tu močnejše. Nekateri drugi slabše nadzorovani deli finančnega sektorja so bolj ranljivi. V državah članicah Moneyvala so to predvsem menjalnice in posredniki pri prenosu denarnih sredstev, torej manjša podjetja, ki se ukvarjajo s prenašanjem manjših količin denarja iz ene države v drugo. Nadzor nad temi podjetji ni tako dober, zato v Moneyvalu namenjamo veliko pozornosti ocenjevanju, ali države vzpostavljajo nadzor tudi nad temi družbami.
Pri zadnji fazi, torej investiranju denarja v legalne posle, moramo ugotoviti, ali so v državah dovolj strogi zakoni, ki preprečujejo vračanje ‘umazanega denarja’ v gospodarstvo, in ali se te zakone spoštuje. Na primer, ali nepremičninski posredniki stranke dosledno povprašajo po izvoru denarja. Nepremičninski posredniki, pa tudi odvetniki in računovodje, so tako imenovani ‘vratarji’, saj najlažje opozorijo na sumljiv izvor denarja. Organizirani kriminal namreč odvetnike in računovodje potrebuje zato, da zanje ustanavljajo podjetja. Zato so ti v evropskih državah zavezani poročati o sumljivem izvoru denarja. Število teh poročil sicer ni zelo razveseljivo, je tudi različno od države do države, toda njihova kakovost se počasi izboljšuje.
Pozabil sem omeniti še eno področje pranja denarja, na katerem se je ta dejavnosti pravzaprav začela. To so panoge, v katerih se večinoma plačuje z gotovino. Podjetja v teh panogah so zelo občutljiva in pogosto povezana z organiziranim kriminalom. Nekdaj sem bil tožilec v Združenem kraljestvu in spomnim se primerov, ko so bile izposojevalnice videokaset in menjalnice v lasti organiziranega kriminala, in to zato, da so lahko kriminalci umazani denar skozi poslovne knjige teh podjetij prikazali kot legalno zaslužen s prodajo ali izposojo videokaset ali česa podobnega. To je lahko zelo dobičkonosen način pranja denarja. Od sposobnosti policije je nato odvisno, ali bo to dejavnost odkrila. Spomnim se številnih primerov, ko so bila taka podjetja uspešno razkrita, njihovi lastniki pa so dobili relativno visoko kazen. Trik je namreč v tem, da sodišča z ostro kaznijo pokažejo, da v boju proti pranju denarja mislijo resno.
Kam kriminalci najraje investirajo opran denar?
Lahko investirate v karkoli, zavarovalne police, delnice in obveznice, nepremičnine pa so pogosto najvarnejša naložba, še posebej v trenutnih okoliščinah na mednarodnih trgih. Kriminalci so pogosto precej konservativni vlagatelji. Kupovanje zavarovalnih polic in njihova relativno hitra unovčitev je ena izmed tradicionalnih metod. Vendar ni tako razširjena kot investicije v nepremičnine, vsaj ne v državah Moneyvala.
Kakšen je učinek teh investicij na globalno ekonomijo? Neki preprodajalec drog je na primer v knjigi zapisal, da bi se svetovni finančni sistem sesul, če bi se prekupčevanje s kokainom nenadoma ustavilo…
Menim, da te investicije nimajo večjega učinka na gospodarstvo. S preprodajo drog obogati nekaj posameznikov, država zagotovo ne. Večina evropskih držav si želi legitimnih investicij. Po naših izkušnjah resni investitorji ne bodo investirali v države, ki slovijo kot tarče pralcev denarja. Umazani denar v njihovem finančnem sistemu namreč pomeni, da so nezanesljive gostiteljice investicij. Poslovneži so nam večkrat povedali, da pri odločanju, kam vlagati, berejo naša poročila. Sporočilo je jasno: okrnjen ugled države ima resne in takojšnje posledice za njeno gospodarstvo. Pravzaprav se lahko stroški zadolževanja države vzpnejo čez noč. Zato se države, ki se znajdejo na ‘črni listi’, zelo trudijo, da bi si popravile ugled. To velja tudi za revnejše države, ki relativno težje privabijo legalne tuje investicije.
Pa vpliv na politiko?
Svet Evrope se je začel s preprečevanjem pranja denarja ukvarjati že pred časom in eden izmed glavnih razlogov, zakaj temu nameni toliko časa in energije, je, da je pranje denarja mehanizem, ki organiziranemu kriminalu omogoča preživetje. Kriminalcem namreč zagotavlja denarni tok, ki ga lahko usmerijo v legalne naložbe. Ne morem komentirati stanja v posameznih državah; menim pa, da je dobro znano, da je ekonomska moč organiziranega kriminala v državi sorazmerna s tveganjem, da bo organizirani kriminal vplival na politiko. Bodisi prek korupcije ali bolj neposredno. To ima politične posledice. Če se hoče država učinkovito boriti proti organiziranemu kriminalu, mora vzpostaviti učinkovit nadzor, imeti učinkovite organe pregona, ki sestavijo kakovostne obtožnice. Pri odvračanju pralcev denarja so zelo pomembni ustrezni zakoni na področju zaplembe premoženja in njihovo izvajanje.
Zaradi trenutne krize v svetu primanjkuje investicij. Ali opažate, da so politiki v teh razmerah za izpolnitev svojih predvolilnih obljub hitreje pripravljeni sprejeti denar sumljivega izvora? Predvsem na lokalnem nivoju, na primer pri dokončanju v predvolilni kampanji obljubljenih infrastrukturnih projektov?
Taki primeri najverjetneje kažejo znake korupcije, lahko gre tudi za pranje denarja. Menim, da je za vzdrževanje zaupanja javnosti pomembno, da se tovrstni sumi primerno raziščejo, in na tem področju je nekaj težav, tako da so taki primeri možni.
V Moneyvalu smo opazili, da se v trenutnih globalnih razmerah, ko je manj zaupanja v finančni sistem in s tem manj investicij, povečuje poslovanje z gotovino. Spet smo pri najbolj ranljivih sektorjih finančnega sistema, tistih, v katerih je gotovina glavno plačilno sredstvo. Zato moramo varovalke, ki preprečujejo pranje denarja, med krizo še bolj okrepiti.
Druga posledica krize je, da se organi pregona preveč osredotočijo na odkrivanje utaje davkov in s tem zanemarijo ostale izvore umazanega denarja, kot so preprodajanje drog ter trgovina z orožjem in ljudmi. Razumljivo je, da se države osredotočijo na odkrivanje utajevalcev davkov, ko državni proračun izgublja prihodke. Vendar izogibanje plačilu davkov ni edini razlog za pranje denarja kot mednarodno kriminalno dejavnost. Zato morajo biti vse kriminalne aktivnosti deležne primerne pozornosti, namesto da se organi osredotočijo le na davke. Obstaja pa nevarnost, da se bo zgodilo prav to.
Nekaj ste jih že omenili, pa vendarle: ali lahko razložite, kako naj se države borijo proti pranju denarja?
Proti pranju denarja se moramo boriti na treh nivojih: preventivnem, tožilskem in preiskovalnem. Na področju preventive obstajajo izjemno ostri mednarodni standardi, kako lahko finančne in ostale relevantne institucije prepoznajo umazani denar. Torej, da ugotovijo, kdo točno je njihov klient in kdo v resnici stoji za njihovim klientom oziroma za koga njihov klient dela. Finančnim institucijam ni bilo lahko razložiti, zakaj morajo izvajati te kontrole. Toda vse več se jih zaveda potrebe po sodelovanju z organi pregona, ki je nujno predvsem zaradi točnih rekonstrukcij transakcij. Zasebni sektor ta preventiva dosti stane: majhne in velike finančne institucije morajo imeti precej drage sisteme za odkrivanje sumljivih transakcij. Ocenjujemo, da preventiva razmeroma dobro deluje.
Manj uspešni so tožilci. Število obtožnic in obsodb za pranje denarja je v državah Moneyvala majhno, število odmevnih primerov, ki so se končali z obsodbo, torej tistih, ki lahko najbolj prestrašijo kriminalce, je še manjše. Opazili smo, da tožilci pranja denarja veliko raje obtožijo osebe, ki jih zasačijo tudi pri kaznivem dejanju, s katerim so si pridobile prvotno premoženjsko korist. Če na primer nekoga ujamete pri goljufiji, ta oseba pa je nato tako pridobljeni denar kanalizirala prek nekaj bančnih računov, lahko v obtožnico brez težav uvrstite tudi pranje denarja. In ga tudi brez težav dokažete. V takih primerih kaznivo dejanje pranja denarja kazni pomembno ne zaostri. Težji, a zato bolj pomembni primeri, so tisti, pri katerih nekoga ne preganjate zaradi dejanja, s katerim si je pridobil protipravno premoženjsko korist. Ne veste, kdo je na primer oseba, ki je zagrešila goljufijo ali se ukvarja s trgovino z belim blagom. Veste pa, kdo pere denar za tega kriminalca. Pri Moneyvalu pozorno opazujemo, ali države preganjajo pralce denarja, ki niso neposredno povezani s kaznivimi dejanji, ki prinašajo dohodek.
Opažanja niso spodbudna, pravzaprav je teh primerov malo v vseh evropskih državah. Eden izmed novih mednarodnih standardov, ki so bili sprejeti to zimo, se ukvarja tudi s tem problemom. Države zavezuje, da se pri vseh večjih odkritjih kriminalnih mrež začnejo aktivno ukvarjati tudi s finančno platjo kaznivih dejanj, še posebej zato, da bi odkrile tako imenovane ‘avtonomne pralce denarja’. Zavedam se sicer, da tem kaznivega dejanja ni lahko dokazati. Ena izmed težav, ki smo jih opazili v državah Moneyvala, je negotovost tožilcev, katere dokaze proti takim osebam bo sodišče sprejelo. Sodne prakse namreč še ni. ‘Bodo sodišča sprejela posredne dokaze?’ me pogosto sprašujejo. Odgovarjam jim, da ne bodo vedeli, dokler ne bodo poskusili. V veliko drugih državah ta pravna praksa že obstaja. Na tem področju morajo tožilci in preiskovalci storiti več, da bodo lahko izenačili sredstva in energijo, ki jih za preprečevanje pranja denarja namenijo zasebna podjetja.
Katere so najpogostejše pomanjkljivosti držav na področju pranja denarja?
Zakonodaja je v vseh državah Moneyvala na približno enaki ravni. Nekaj pomanjkljivosti je na področju financiranja terorizma, a te se večinoma odpravljajo. Enako velja za zakonodajo, ki ureja preventivo. Vprašanje pa je izvajanje zakonodaje v praksi. Seveda so sredstva za boj proti pranju denarja v vsaki državi omejena, zato ne morejo nadzirati vseh finančnih institucij. Tako postaja vse bolj pomembno izvajanje analiz, kje je država najbolj ranljiva. Večina članic Moneyvala na primer nima zelo razvite borze, zato temu segmentu ne gre posvečati preveč pozornosti. Bolje je, da se nadzorni organi osredotočijo na menjalnice in podjetja, ki se ukvarjajo s transakcijami manjših količin denarja.
Nadzor teh sektorjev ne sme biti formalističen, torej tak, ki bi ugotovil le, ali podjetja pišejo poročila o sumljivih transakcijah in ali imajo zaposlene za odkrivanje sumljivih tokov denarja. Pravi nadzor mora pregledati poslovne knjige takih podjetij, ugotoviti, ali zaposleni stranke povprašajo po izvoru denarja, ali preverjajo, kdo v resnici stoji za neko stranko. Slednje je nadvse pomembno. Taka vprašanja postavljamo tudi mi pri ocenjevanju uspešnosti članic Moneyvala v boju proti pranju denarja.
Omenili ste države, ki ne izdajajo po datkov o komitentih njihovih bank. Kako jih lahko prepričamo o sodelovanju z organi pregona?
Obstaja jasen mednarodni standard, ki zapoveduje sodelovanje med državami na področju pranja denarja. Pri ocenjevanju neke države vedno vprašamo ostale, ali so zadovoljne z njenim sodelovanjem. Če dobimo negativne odzive, se taki državi posebej posvetimo.
Držav s popolno bančno tajnostjo zaradi strogih mednarodnih standardov danes ne bi smelo biti. Če si neka država ne želi sodelovati z drugimi, se hitro znajde pod pritiskom mednarodne skupnosti. Večja težava je, da države po navadi ne vedo, kje so najbolj ranljive, torej na katera področja finančnega sektorja bi morale usmeriti pozornost. Novi globalni standardi, ki so začeli veljati pred kratkim, zato vsem državam nalagajo več sodelovanja med njihovimi različnimi organi preiskave in pregona, ki bi omogočilo izdelavo analiz, kako se najbolj učinkovito boriti proti pranju denarja na svojem ozemlju. V preteklosti smo namreč pogosto opazili, da države ne razumejo, od kod jim preti največje tveganje.
Kakšen je vpliv informatizacije na boj proti pranju denarja?
Transparentnost, ki jo omogočajo nove tehnologije, na primer svetovni splet, zagotovo pripomore v tem boju. Toda večina mednarodnih transakcij denarja ostaja tajna za javnost in prav je tako. Vse večja informatizacija tudi organom pregona olajša in pospeši pridobivanje informacij. Njihov hitri odziv, še posebej, ko govorimo o mednarodnih kriminalnih združbah, je namreč ključnega pomena. Predvsem je pomembno, da države sklenejo dogovore o medsebojni pomoči, ki omogočajo uporabo naprednih tehnologij. Velika prednost je tudi informatizacija javnih registrov, saj lahko institucije hitreje in lažje ugotovijo, kdo je resničen lastnik nekega podjetja in ali je zaradi slabega slovesa lastnika pri poslovanju potrebna pazljivost.
Pogosto se govori tudi o povezavi organiziranega kriminala s teroristi. Koliko denarja kriminalcev konča pri terorističnih skupinah?
Nekatere tehnike pranja denarja se lahko uporabijo tudi za financiranje terorizma, vendar se večina mednarodnih standardov za preprečevanje financiranja terorizma osredotoča na legitimne prispevke, torej denar zakonitega izvora, ki pa je lahko uporabljen za financiranje teroristov. Izsledki raziskav, koliko denarja teroristi zberejo z donacijami, se razlikujejo. Moneyval se osredotoča predvsem na opazovanje dejavnosti neprofitnega sektorja in dobrodelnih organizacij in kako se jih lahko zlorabi za financiranje terorizma. Obstajajo dokazi, da se k terorističnim skupinam preliva tudi nekaj denarja iz organiziranega kriminala. Donacije z dobrim namenom, ki so brez vedenja dobrotnika končale pri teroristih, predstavljajo večje tveganje.
Največja razlika med bojem proti pranju denarja in financiranjem teroristov je v detekciji. Transakcije, namenjene terorističnim organizacijam, so namreč precej nižje od tistih, s katerimi kriminalci perejo denar. Ker zato ne vzbudijo veliko pozornosti, potrebujemo drugačne oblike identificiranja transakcij, namenjenih teroristom.
So tranzicijske države na področju pranja denarja bolj ranljive od zahodnoevropskih?
Tako je bilo leta 1991 in 1997, ko je bil ustanovljen Moneyval. Ta ranljivost je pravzaprav prispevala k njegovemu nastanku. Zdaj je stanje v tranzicijskih državah bolj podobno stanju v zahodnoevropskih. Vsaka država je namreč potencialna tarča pralcev denarja, majhna in velika.
Kakšna je vloga medijev pri odkrivanju pranja denarja in vzpostavljanju pritiska na državo, naj se temu bolj posveča?
Svoboda govora je nadvse pomembna, o tem ni dvoma. Odgovorno novinarstvo zagotovo ima svoje mesto. Kot nekdanji tožilec bi izpostavil le nevarnost, da mediji prejudicirajo razplet sodnega procesa. Včasih lahko prevelika vnema novinarjev v zvezi s posameznim procesom škoduje, saj lahko prestraši kriminalce, da postanejo bolj pazljivi pri skrivanju denarja oziroma umazani denar umaknejo iz države, preden ga lahko organi pregona zasežejo. Zgodi se celo, da se obdolženec zaradi pristranskega poročanja medijev sklicuje na to, da ne more biti deležen pravičnega sojenja. Spomnim se nekaj primerov postopkov zaradi goljufij, v katerih so obdolženci upravičeno uporabili ta argument.
Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto
Deli zgodbo 0 komentarjev
0 komentarjev