Dokumenti Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) in notranjega ministrstva generalnega direktorja policije Stanislava Venigerja bremenijo namerne tajitve, da nezakonito prejema previsoko plačo. Zavedati bi se moral, da je v času njegovega službovanja na švicarskem inštitutu Center za demokratični nadzor nad oboroženimi silami (DCAF) iz državnega proračuna neupravičeno dobival dodatek k plači za službovanje v Ženevi. V tem času je namreč dejansko delal v podružnici DCAF v Ljubljani.

Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je julija 2008 Stanislava Venigerja skupaj z Antonom Travnerjem, prav tako uslužbencem policije, kot strokovnjaka napotilo na delo v DCAF. Stroške njune plače je v tem času kril državni proračun. Napotitev obeh je bila po ugotovitvah notranje revizije MNZ nezakonita. DCAF namreč ni mednarodna organizacija, temveč je pravno gledano zasebna organizacija, čeprav jo je ustanovila švicarska vlada. Zato pribitkov na plačo javnih uslužbencev za delo v tujini oziroma v mednarodni organizaciji Veniger in Travner v času delovanja na DCAF ne bi smela dobivati. Delo Venigerja in Travnerja na DCAF je trajalo do leta 2012, do marca 2009 pa sta nezakonito dobivala še pribitke k plači za delo v tujini, čeprav sta službovala v Ljubljani, izhaja iz dokumentov MNZ in KPK.

Stanislav Veniger je ob razkritju časnika Delo, da je za njegovo delo v DCAF plačevala država, novinarju Dela zanikal odgovornost za preveč izplačano plačo. »Na očitek, da je užival bonitete, ki bi pripadale uslužbencu, napotenemu v tujino, [Veniger] odgovarja, da na odločitve – sam je bil takrat prvi mož PU Celje – ni imel vpliva, saj da se je le prijavil na razpis, plače pa so bile določene za delo v mednarodnih organizacijah. Pogodbe so prihajale z MNZ, vpliva na njihovo vsebino naj ne bi imel,« je oktobra lani zapisal novinar Dela Rok Kajzer.

A dokumenti KPK in MNZ, ki smo jih pridobili z zahtevo po informaciji javnega značaja, dokazujejo nasprotno. Veniger je vedel, da prejema plačo za delo v Ženevi, čeprav je svoje delo dejansko opravljal na podružnici DCAF v Ljubljani. Zato je tudi vedel, da ni upravičen do dodatkov k plači za delo v tujini, ki jih je dobival, je svojem mnenju glede Venigerjeve napotitve, izdanem 21. februarja letos, zapisala KPK.

Na notranje ministrstvo smo včeraj popoldne naslovili vprašanja, kolikšen je bil Venigerjev dodatek k plači za fiktivno službovanje v Ženevi, kolikšna je bila njegova plača na DCAF in kolikšna bi bila, če bi svoje delo opravljal v policiji. Zaprosili smo jih, da nam zaradi občutljivosti zadeve v skladu s pravili kodeksa portala podcrto.si odgovore posredujejo danes do dvanajstih. Teh ob objavi članka še nismo dobili, dodali pa jih bomo takoj, ko jih dobimo. Glede na uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini pa je Veniger za delo v Ženevi dobival 20-odstotni dodatek k plači glede na osnovno plačo za delo v mednarodni organizaciji. Ob tem je lahko dobival še dodatek za oddaljenost (100 evrov mesečno) in dodatek za zahtevnost dela (v višini največ 10 odstotkov plače). Osnovna plača za delo v mednarnodnih organizacijah pa je lahko tudi do dvakrat višja od tiste, ki bi jo zaposleni dobival za opravljanje dela v slovenski javni upravi.

Posodobitev (22. 5. 2014, 17:31): Z MNZ so nam odgovorili, da so pripravili osnutek dogovora za vračilo dela Venigerjeve plače v višini 5100 evrov neto, ki jo je prejemal kot 20-odstotni dodatek za delo v Ženevi. Na ostala vprašanja nam niso odgovorili.

KPK je v mnenju notranje ministrstvo tudi zaprosila za odgovor na njene ugotovitve. Ministrstvo si je zanj vzelo skoraj tri mesece časa, 9. maja pa je protikorupcijski komisiji vendarle odgovorilo – in ji v njenih ugotovitvah pritrdilo. »[…] g. Veniger [je] pripravljen skleniti dogovor o vračilu preveč izplačane plače za čas, ko je prejemal plačo na podlagi koeficienta za Ženevo, čeprav je zahtevek ministrstva deloma že zastaral. Ta del vračila ima (če odmislimo zastaranje) tudi nesporno pravno podlago, saj bi bila napotena javna uslužbenca v tistem obdobju morala vedeti, da prejemata previsoko plačo,« je MNZ zapisal v odgovoru KPK.

Ugotovitve KPK in MNZ tako generalnega direktorja policije Venigerja bremenijo, da je vede nezakonito prejemal previsoke dodatke k plači, oziroma da od MNZ ni zahteval, da mu plačo izplačujejo v zakonsko določeni višini. S tem je Veniger najverjetneje kršil tudi deseti člen zakona o javnih uslužbencih, ki določa, da »javni uslužbenec ravna pri izvrševanju javnih nalog častno v skladu s pravili poklicne etike.« Zato smo se na MNZ obrnili z vprašanjem, ali bo minister Virant zahteval Venigerjev odstop. Na generalni policijski upravi pa smo povprašali, ali bo Veniger v luči teh nepravilnosti odstopil sam, oziroma kako komentira ugotovitve MNZ in KPK. Odgovore še čakamo, objavili pa jih bomo takoj, ko jih dobimo.

Veniger noče vrniti dela nezakonito izplačane plače

Sodeč po dokumentih KPK in MNZ pa Stanislav Veniger noče vrniti preveč izplačane plače, ki jo je od leta 2008 do leta 2012 za delo v mednarodni organizaciji. Kot rečeno, je tudi v tem času je prejemal plačo kot javni uslužbenec, sekundiran na delo v mednarodno organizacijo, čeprav DCAF ni mednarodna organizacija. Njegova plača je bila po zakonu o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije višja od plače, ki bi jo prejel za delo v policiji. Po mnenju KPK in notranje revizije MNZ je bila razlika med dejansko plačo v času službovanja v DCAF in plačo, ki bi jo prejemal za delo v policiji, Venigerju prav tako izplačana nezakonito.

»Višje vračilo generalni direktor policije zavrača, saj meni, da bi z vračilom priznal tudi odgovornost za odločitve, ki niso bile v njegovi pristojnosti in za katere se ne čuti krivega,« razloge za Venigerjevo zavračanje vračila preveč izplačane plače povzema mnenje KPK.

Kot izhaja iz mnenja KPK ministrstvo za notranje zadeve Venigerja najprej ni hotelo tožiti za preostanek preveč izplačane plače, temveč je predlagalo arbitražo. V postopku arbitraže bi se ministrstvo in Veniger pogodila, koliko plače bi moral Veniger ministrstvu vrniti.

A KPK je ministrstvo v svojem mnenju opozorila na dvojna merila takšne odločitve. Zakonodaja namreč določa, da mora vsak javni uslužbenec, ki nezakonito dobiva višje dohodke, razliko med temi in upravičenimi dohodki vrniti. Previsoko izplačana plača Stanislavu Venigerju v obdobju od marca 2009 do oktobra 2012 je bila sicer ugotovljena šele z lanskoletno revizijo MNZ. »Vendarle po mnenju [KPK] to ne zmanjšuje pomembnosti in ne nazadnje tudi sistemske rešitve problema preveč izplačanih plač, saj se s tem pojavijo/nastajajo tveganja, da bi se, lahko tudi namerno, dogajalo, da bi se javnemu uslužbencu v nasprotju s predpisi določila višja plača, ki pa nato nikoli ne bi bila vrnjena z utemeljitvijo, da javni uslužbenec tega ni vedel ali da je prišlo do nenamerne napake pri določitvi plače.

Iz majskega odgovora ministrstva protikorupcijski komisiji izhaja, da bo MNZ zdaj pridobilo dve neodvisni pravni mnenji, ali lahko od Venigerja zahteva preostanek preveč izplačane plače.

Sporno sodelovanje MNZ z DCAF

Napotitev Stanislava Venigerja in Antona Travnerja pa ni bila edina nepravilnost v zvezi z DCAF, ki jo je ugotovila notranja revizija MNZ. Kot je že novembra lani poročalo Delo in kot izhaja iz revizije, ki smo jo pridobili z zahtevo po informaciji javnega značaja, je MNZ švicarskemu inštitutu DCAF za njegovo delovanje nezakonito plačevalo po 40.000 evrov na leto in brezplačno oddajalo prostore za njegovo delovanje v Ljubljani.

DCAF je mednarodna fundacija, ki jo je leta 2000 ustanovila švicarska vlada. Njen namen je podpora razvoju učinkovitega varnostnega sektorja, ki je odgovoren državi in njenim prebivalcem, izhaja iz spletne strani fundacije. Sedež organizacije je v Ženevi, pisarne pa ima še v Bruslju, Ljubljani, Bejrutu, Ramali in Tunisu.

Dokumenti, omenjeni v članku:

Mnenje KPK

odgovor MNZ