Kako se je mogoče izogniti škodi, ki jo povzročajo naravne nesreče, kakšna je vloga politike v boju proti globalnemu segrevanju in zakaj bomo najverjetneje zamudili najprimernejši trenutek za ukrepanje proti podnebnim spremembam? Odgovore smo poskušali dobiti v pogovoru z Davidom Breschem na sedežu pozavarovalniške hiše Swiss Re v Zürichu.

Prvič objavljeno 20 novembra 2011 v časniku Delo

O pozavarovalništvu se običajno ne piše veliko. Bi lahko na kratko razložili njegov koncept?

Zavarovalnice pozavarujejo svoja zavarovanja tistih dogodkov, ki se zgodijo povprečno enkrat v dolgem časovnem obdobju, a povzročijo veliko škodo. Da lahko svojim zavarovancem izplača škodo po, recimo, velikih poplavah, ima zavarovalnica dve možnosti: bodisi ima za takšne primere v rezervi veliko kapitala, kar je ekonomsko neučinkovito, bodisi se zavaruje pri pozavarovalnici, ki ima večji portfelj kot sama. Pozavarovalnice tveganje razpršijo globalno, tako da svoj kapital za povrnitev škode v primeru večjih katastrof uporabijo večkrat.

Stroške pozavarovalnice dodatno razpršimo tudi tako, da ponujamo več vrst pozavarovanj – za primer naravne nesreče, večjih stroškov, povezanih s hitrim povečanjem smrtnosti, ali izdatkov iz naslova zdravstvenega zavarovanja na nekem območju in pozavarovanje za primer povečanja izplačil iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

Tudi sami se v določenih primerih pozavarujemo ali pa izdamo posebne zavarovalniške obveznice. Te kupijo investitorji, ki menijo, da se neki določen dogodek v določenem obdobju ne bo zgodil. Če se potem ta dogodek zgodi, krijejo škodo investitorji. Zaradi vsega tega je cena kapitala za nas nižja, za zavarovalnice pa to pomeni, da je sklenitev pozavarovalne police cenejša, kot če bi po na primer velikih poplavah sredstva za poplačilo škode morale iskati na kapitalskih trgih.

Zavarovalnice večinoma sklenejo pozavarovanje za dogodke, ki se zgodijo redkeje kot vsakih 25 let. Pozavarovalna polica je sklenjena tako, da škodo do določene vsote krije zavarovalnica, nadaljnjo škodo pa pozavarovalnica. Tudi pozavarovanje ima takšno zgornjo mejo kritja, zavarovalnice se lahko seveda še dodatno pozavarujejo.

Kako določite ceno pozavarovanja?

Premijo določimo na podlagi statistične verjetnosti, da se bo neki dogodek zgodil v določenem obdobju. To verjetnost dobimo s pomočjo izjemno natančnih računalniških modelov. Na primer, računalniški modeli terena za predvidevanje škode poplav v državah južne Evrope od dejanske oblike terena odstopajo za največ 30 metrov. S hidravličnimi modeli nato izračunamo, kako bo voda po takšnem terenu odtekala, zatem pa simuliramo neko količino padavin. Model izračuna, do kakšne višine bo voda poplavila območje, na podlagi te informacije pa lahko nato iz tabel odčitamo, kakšna bo škoda. Bistvo je torej v tem, da zgodovinsko analizo padavin na območju kombiniramo z računalniškimi modeli terena.

Poleg natančnosti je prednost teh modelov tudi to, da lahko z njihovo pomočjo določimo, s kakšnimi ukrepi lahko škodo zmanjšamo, na primer za koliko se bo zmanjšala škoda v primeru obsežnih padavin, če na primernem mestu zgradimo jez. Obenem pomagamo z modeli lokalnim zavarovalnicam oceniti, s kakšnimi tveganji se te soočajo na svojem trgu.

S kom sodelujete pri pripravi modelov?

Večine teh modelov ne moreš zgraditi v izolaciji, zato sodelujemo predvsem z znanstvenimi inštituti in univerzami po vsem svetu. Fizikalni principi so povsod na zemlji enaki. Ko kalibriramo specifične modele, pa je zaradi različnih prostorskih načrtov, predpisov za gradnjo stavb in podobnega seveda potrebno sodelovanje s specifičnimi partnerji.

Izplačila škod zaradi naravnih nesreč se večajo. Je za to krivo globalno segrevanje?

Primerljive podatke imamo od sedemdesetih let naprej in ti kažejo, da se od konca osemdesetih let izplačila škod zaradi neugodnega vremena resnično večajo. Glavni vzrok za to je gospodarski razvoj. Ker je na svetu več bogastva, vse več ljudi pa se seli v mesta, ki so na bolj tveganih območjih, predvsem ob obali, in ker gradimo dražjo in pogosto bolj ranljivo infrastrukturo, je tudi morebitna škoda ob naravnih nesrečah večja.

Vpliv globalnega segrevanja na škodo je v tako kratkem času opazovanja težko določiti. Lahko pa simuliramo njegove prihodnje učinke. V Swiss Re smo zato na podlagi podatkov Mednarodnega panela Združenih narodov za proučevanje podnebnih sprememb začeli izdelovati scenarije, kakšno škodo bo v prihodnjih dvajsetih letih povzročilo globalno segrevanje na določenih krajih.

Enega izmed scenarijev smo pripravili za angleško mesto Hull. Leta 2008 je bila v tem kraju pričakovana škoda zaradi naravnih nesreč ocenjena na 55,3 milijona dolarjev. Z našimi modeli smo izračunali, bodo leta 2030 posledice naravnih nesreč zaradi ekonomskega razvoja mesta ta kraj stale povprečno 78,2 milijona dolarjev, če bo temperatura ozračja ostala enaka. To sicer ni preveč verjetno. Ob zmernem segrevanju ozračja se bo predvidena škoda povečala na 86,4 milijona dolarjev, ob hitrem segrevanju pa na 96 milijonov dolarjev.

Vendar pa glavno vprašanje za nas ni, kaj povzroča škodo, temveč kako jo zmanjšati. Zato smo za Hull izračunali, kakšne stroškovno učinkovite ukrepe lahko mesto sprejme. Z boljšim ozaveščanjem javnosti o nevarnosti poplav, postavljanjem protipoplavnih obramb na morju, izboljšanjem sistema za odtekanje vode in še nekaterimi stroškovno učinkovitimi ukrepi lahko predvideno škodo leta 2030 v primeru velikih podnebnih sprememb zmanjšamo za kar okoli 65 odstotkov.

Omenili ste večjo ozaveščenost. Kako pa na ozaveščenost o podnebnih spremembah vpliva zanikanje politikov, da se te dogajajo? Temu smo zdaj priča v političnih debatah v ZDA …

Treba je jasno razločevati med politično debato in debato o tveganjih zaradi naravnih nesreč. Nič nimam proti politični debati, če je vsem jasno, da je ta politična. Problem v ZDA pa je, da politiki v teh debatah trdijo, da se pogovarjajo o tveganjih. No, tudi sam bi verjetno trdil enako, če bi bil politik. Vendar je v ZDA zanikanje znanstvenih dokazov preseglo mejo, ko debata ni več niti smešna. To pa zavira razvoj države.

Tako smo izračunali, da se bo, če bo gospodarski razvoj sledil dosedanjim trendom, na območju Miamija letna škoda zaradi naravnih nesreč s sedanjih 17 milijard dolarjev leta 2030 povečala na 26 milijard dolarjev. Če upoštevamo še učinke globalnega segrevanja, se strošek dvigne na 33 milijard dolarjev. Te številke kažejo, da bi se morali politiki pogovarjati predvsem o tem, ali je smiselno še naprej razvijati to območje, namesto da se prepirajo o obstoju globalnega segrevanja. Tako se le izogibajo težkim pogovorom o obstoječih tveganjih. Sicer se je po naših analizah tudi na tem območju s stroškovno učinkovitimi ukrepi mogoče izogniti 40 odstotkom pričakovane škode leta 2030.

Zakaj so vaše prognoze narejene le do leta 2030? Posledice globalnega segrevanja bodo pozneje še občutnejše.

Tu ni debate – leta 2050 bo še hujše. Na leto 2030 se osredotočamo zato, ker je leto 2050 za večino politikov preveč oddaljeno, da bi ukrepali.

Ste član švicarske delegacije na konferencah COP, zato ste seznanjeni s svetovno politiko na področju podnebnih sprememb. Se nekatere države res ne borijo proti globalnemu segrevanju, ker menijo, da jim bo segrevanje ozračja celo koristilo?

To je očiten problem. O ukrepih proti podnebnim spremembam pod okriljem Združenih narodov se morajo dogovoriti vse države, in to je zelo okoren proces. Lahko se zgodi, da ena izmed njih namenoma blokira takšne ukrepe. Vendar je proces kljub vsemu pomemben, ker se o globalnem segrevanju razpravlja organizirano in redno. Države se tem pogovorom ne morejo izogniti. Pogovori bodo prinesli rezultate, vendar počasneje, kot bi si marsikdo želel. Moram priznati, da sem malo pesimističen, saj menim, da bodo ukrepi sprejeti pozneje, kot bi bilo optimalno.

Tiste države, ki nočejo ukrepati, ker predvidevajo, da jim bo globalno segrevanje celo koristilo, se lahko zelo uštejejo. Globalno segrevanje ni linearen proces, zato so lahko posledice tudi za te države drugačne od pričakovanih. Na primer: v Rusiji, ki bi ji toplejše podnebje lahko na prvi pogled koristilo, ni prave zemlje za gojenje poljščin, ki rastejo na toplejših območjih. Nadalje, če se temperatura ozračja poviša za več kot dve stopinji, bodo učinki tako drastični, da bodo sprožili množične migracije. Že zdaj Združeni narodi predvidevajo, da bo čez deset let 100 milijonov ljudi zaradi podnebnih sprememb moralo zapustiti svoje domove.

Kakšen pa je odziv na napovedi vaših scenarijev?

Družbe se na tveganja odzovejo na žalost takrat, ko se naravna katastrofa že zgodi. To se bo spremenilo, šele ko se bodo ljudje začeli zavedati, da so tudi cenejše možnosti za preprečitev škode. Zato se trudimo čim več objavljati na to temo.

Vendar iz izkušenj menim, da to zavedanje še ne bo prišlo tako kmalu. Po izdelavi scenarija včasih mine več kot leto dni, preden nam uspe stopiti v stik z ljudmi, ki lahko kaj spremenijo, čeprav lahko napovemo precej več dogodkov, kot bi si ljudje mislili. Vzemimo za primer hurikan Katrino, ki je leta 2005 opustošil New Orleans. Veliko strokovnjakov je v znanstvenih člankih opozarjalo na slabo stanje okoliških jezov in na neustrezen prostorski razvoj mesta. Vendar so zaradi kratkoročnega dobička in ker so menili, da jim bo na koncu na pomoč priskočila država, določeni ljudje ta opozorila ignorirali. Vsi vemo, kako se je stvar končala.

Če sem lahko za konec malo provokativen: zakaj ozaveščate javnost o ukrepih za zmanjšanje tveganj? Manj je teh ukrepov, večji je trg za pozavarovalnice.

Če bi bili kupci pripravljeni plačati kakršno koli ceno za pozavarovalno polico, bi bilo to res. Vendar ti niso pripravljeni kupiti dragih polic. Zato je treba najprej izkoristiti druge možnosti zmanjševanja tveganja, zavarovanje pa lahko pokrije le manjši del škode.

David Bresch, direktor oddelka za trajnostni razvoj in upravljanje političnega tveganja švicarske pozavarovalnice Swiss Re ni tipičen predstavnik finančne industrije. Mogoče zato, ker je doktoriral iz fizike, in ne iz ekonomskih ved. Poleg tega, da v drugi največji pozavarovalnici na svetu vodi raziskave o omejevanju učinkov globalnega segrevanja, je tudi član delegacije švicarske vlade na konferencah Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP).