Konec avgusta smo objavili analizo odzivnosti ministrstev, organov v njihovi sestavi in mestnih občin na vprašanja državljanov. Takrat nam je precej organov na našo poizvedbo o skupnih stroških za službena potovanja njihovih predstojnikov posredovalo presenetljivo nizke številke. Zato smo vam obljubili, da bomo njihovo verodostojnost preverili. Izsledki preverbe niso spodbudni, saj lahko le za 21 od 55 zaprošenih organov potrdimo, da so nam posredovali pravo višino stroškov.

»Brez pregledne javne uprave ni odgovornega vladanja. Skrivalnice, ki se jih gre marsikatera vlada, vodijo v korupcijo in popolno nepreglednost porabe javnega denarja,« je avgusta na naše vprašanje, zakaj je dostop javnosti do informacij o delovanju javnih ustanov pomemben, odgovorila informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Spomnimo, konec julija smo 12 ministrstev, 32 organov v sestavi ministrstev in 11 mestnih občin kot navaden državljan po elektronski pošti zaprosili za eno samo številko – višino skupnih stroškov za službena potovanja njihovega predstojnika (ministra, župana, vodjo organa v sestavi ministrstva) v obdobju od marca 2012 do februarja 2013. Za to obdobje se nismo odločili, ker bi nas posebej zanimalo delovanje druge Janševe vlade, temveč zato, da bi organom kar se da olajšali iskanje informacij. Menjave ministrov in predstojnikov bi namreč lahko dodatno zapletlo naše poizvedovanje.

Višino skupnih stroškov nam je takrat sporočilo 34 vprašanih (stroške smo objavili v tabeli). A ti so bili ponekod presenetljivo nizki – kar deset organov je namreč zatrdilo, da zahtevanem obdobju njihov predstojnik ni imel nikakršnih stroškov za službena potovanja. Te trditve smo se odločili preveriti, zato smo 25. avgusta vsem 55 organom poslali še eno zahtevo. Tokrat smo zahtevali dokumente oziroma izpiske iz računovodskih informacijskih sistemov, ki dokazujejo stroške za službena potovanja.

Dobljeni rezultati kažejo, da se naša javna uprava pri posredovanju informacij javnega značaja ne odreže prav dobro. Sedem odstotkov organov je takšnih, ki nam niso odgovorili ne na julijsko ne na avgustovsko poizvedbo. Še šest odstotkov jih ni odgovorilo na našo avgustovsko prošnjo. Pri 20 odstotkih smo ugotovili, da so nam prvič posredovali prenizke stroške, pri 24 odstotkih pa njihovih prvotnih trditev o stroških na podlagi poslanih dokumentov nismo mogli preveriti. Pri petih odstotkih dokumenti kažejo na manjše stroške, kot so nam jih prvotno sporočili organi. Le pri 38 odstotkih vprašanih lahko iz posredovanih dokumentov in pojasnil sklepamo, da so nam že prvič dali točne stroške za službena potovanja predstojnika.

Bodo inšpektorji kaznovali samega sebe?

Konec julija smo vprašanje o stroških namenoma naslovili le na elektronsko pošto glavnih pisarn organov in se ob tem nismo izrecno sklicevali na Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Zakon določa, da morajo organi javnost na zahtevo posredovati podatke o njihovem finančnem poslovanju. Kot nam je takrat povedala informacijska pooblaščenka, sklicevanje na zakon ni nujno: »V ZDIJZ je določba, ki piše: tudi če se posameznik izrecno ne sklicuje na zakon, a odgovorna oseba vidi, da gre za zahtevo po tem zakonu, mora v skladu z ZDIJZ tudi ravnati.« Tako bi nam organi morali odgovoriti v 20 delovnih dneh, četudi smo jih za informacijo zaprosili brez uradnega dopisa.

Kljub temu smo tokrat kopijo elektronske pošte z zahtevo po dokumentih poslali tudi oddelkom za odnose z javnostjo, ki so praviloma bolj ažurni pri odgovarjanju državljanom, v dopisu pa smo se izrecno sklicevali na ZDIJZ. Naš namen namreč ni bil več preverjanje odzivnosti, temveč dejanska pridobitev dokumentov s kar čim manj zapleti.

Štirje organi – ministrstvo za zunanje zadeve, Inšpektorat za javni sektor, Urad RS za mladino in Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij – niso v zakonsko določenem roku 20 delovnih dni odgovorili ne na naše julijsko ne na avgustovsko zaprosilo. Trije organi: ministrstvo za pravosodje, Zdravstveni inšpektorat RS in občina Novo Mesto pa so ignorirali našo avgustovsko prošnjo za posredovanje dokumentov, ki bi dokazovali njihove prave navedbe o višini stroškov za službena potovanja predstojnikov.

Ali jih lahko zaradi njihove ignorance in nespoštovanja ZDIJZ kdo kaznuje? Lahko – za to je pristojen inšpektorat za javni sektor. A glede na to, da je ta inšpektorat eden izmed štirih organov, ki je tako prvič kot drugič ignoriral naše poizvedovanje, se odpira vprašanje, ali bo zdaj kaznoval samega sebe. »Menim, da je molk organa nesprejemljiv,« pa nam je to ignoranco komentirala Nataša Pirc Musar.

Kazni za netočne informacije ni

Informacijska pooblaščenka se je ob objavi našega prvega članka o odzivnosti organov na vprašanja čudila nenavadno nizkim stroškom za službena potovanja, ki so nam jih takrat sporočili organi. Pri vsaj enajstih organih je bil njen sum upravičen. Spodnja tabela prikazuje primerjavo med sporočeno višino stroškov teh organov in dejanskimi stroški njihovih predstojnikov (in sicer le tiste stroške, ki so bremenili slovenski proračun, stroški, ki jih je povrnil proračun Evropske unije, so v tej tabeli, kot tudi v vseh drugih, izvzeti).

Ne glede na to, ali je razlog nesposobnost ali pa namerno zavajanje, se organom, ki so nam prvič posredovali prenizke stroške, ni treba bati kazni. Ne ZDIJZ ne Zakon o medijih, ki urejata to področje, namreč ne določata posebne globe za netočne ali necelovite informacije organa, nam je povedala informacijska pooblaščenka. Ta bi lahko organe kaznovala le, če bi ugotovila, da so nam ti namenoma prikrivali obstoj dokumentov.

Zanimivo pa so nam pri carinski upravi, uradu za nadzor proračuna in ministrstvu za notranje zadeve prvič posredovali previsoke stroške za potovanja predstojnikov. Pri ministrstvu so nam razložili, da so prvotni sporočeni stroški v višini 4.188 evrov v resnici manjši za 441 evrov, ker niso upoštevali dobropisa zaradi odpovedi letalske karte za eno izmed potovanj. Zakaj so nam prvič previsoke stroške posredovali s carinske uprave (1506 evrov, iz dokumentov izhajajoč skupni strošek je 836 evrov) in pri uradu za nadzor proračuna (5979 evrov in 2569 evrov), ni jasno.

V občini Kranj bi nam za podatke zaračunali 137 evrov

Pri dvanajstih organih njihovih trditev o višini stroškov ne moremo objektivno preveriti. Nekateri izmed navedenih v spodnji tabeli so nam kljub naši izrecni zahtevi po dokumentih, ki dokazujejo višino stroškov, poslali le dopis z navedenimi številkami. Nekateri so nam sporočili, da nam zaradi neobstoja stroškov za službena potovanja izpiskov iz informacijskega sistema za vodenje računov ne morejo posredovati. A na laž jih postavlja davčna uprava, ki nam je kljub neobstoju stroškov tak izpis poslala. Na njem se pri postavkah za stroške potovanj vidi, da so bili ti stroški dejansko nič evrov.

Pri nekaterih drugih organih v tabeli pa so stroški, izkazani v dokumentih, nenavadno nizki, obenem pa manjkajo nekatere stroškovne postavke. Na primer, v dokumentih, ki so nam jih posredovali s Policije, niso razvidni stroški nekaterih nočitev na službenih potovanjih, čeprav izpiski kažejo, da je potovanje trajalo več dni. Dokumenti s kmetijskega ministrstva pa kažejo, da je minister opravil vsaj 15 potovanj v kraje, oddaljene več kot 1000 kilometrov, toda z ministrstva so nam posredovali podatke o le treh kupljenih letalskih vozovnicah.

Poseben primer je občina Kranj, kjer so nam za posredovanje dokazil o službenih potovanjih hoteli zaračunati 136,59 evra. Toliko po njihovem stroškovniku namreč stane šest ur dela, kolikor jih je uradnik menda potreboval za zbiranje podatkov.

Računa nismo plačali, zato nam dokumentov niso posredovali. Smo pa informacijsko pooblaščenko vprašali, kaj meni o tako visoki ceni za informiranost. »Stroški dostopa do informacij javnega značaja predstavljajo eno izmed najobčutljivejših vprašanj v praksi, saj lahko s previsokim zaračunavanjem dejansko omejimo to temeljno človekovo pravico. Tudi iz tega razloga informacijski pooblaščenec že vse od leta 2009 opozarja resorno ministrstvo (za notranje zadeve) na neustreznost ureditve, ki jo je dopustila Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja in v skladu s katero imajo lahko organi v posebnih stroškovnikih (ki jih potrjuje to ministrstvo) kot stroške opredeljeno tudi postavko “stroški dela javnih uslužbencev”. V primeru, da ima organ zavezanec (na primer občina Kranj) potrjen stroškovnik, ki opredeljuje tudi takšne stroške in vam je te stroške zaračunal v skladu s stroškovnikom, pa ga je informacijski pooblaščenec dolžan upoštevati. Kot upravni organ namreč nimamo možnosti t.i. exeptio illegalis, to je neupoštevanje podzakonskega predpisa,« odgovarja Nataša Pirc Musar.

Obenem gre iz dopisa občine Kranj sklepati, da so želene dokumente že zbrali, saj je javni uslužbenec že porabil šest ur za zbiranje podatkov in fotokopiranje dokumentov (v dopisu celo piše, da so fotokopirali 23 strani). Javni uslužbenec je torej za 137 evrov svojega časa porabil – zaman.

Popotnik Popovič porabil kar 24.000 evrov

Presenečajo tudi visoki stroški za službena potovanja koprskega župana Borisa Popoviča. Kot so nam sporočili v dopisu z občine Koper, je Popovič v le enem letu za potovanja porabil kar 24.478 evrov – skoraj dvakrat več kot vsi ostali župani mestnih občin skupaj.

In kam je Popovič potoval? »Župan Mestne občine Koper je bil v času od marca 2012 do februarja 2013 na več službenih potovanjih, in sicer v marcu 2013 v Turčiji in Miamiju na Seatrade – borzi križarjenja, aprila v Barceloni na pogovorih o šoli nogometa FC Barca Camp v Kopru, v juniju se je z gospodarsko delegacijo mudil v Istanbulu in v Kuvajtu, obiskal je tudi Valencio. V juliju se je v Rimu sestal z arhitektom Fuxasom, septembra je na povabilo gospodarske zbornice Prištine obiskal Albanijo, imel tudi sestanke v Beogradu, konec meseca pa je z gospodarsko delegacijo odpotoval v Gruzijo. Oktobra je na povabilo guvernerja distrikta Ajare obiskal Batumi, na povabilo egiptovskega kabineta predsednika republike pa je konec meseca obiskal še Egipt. V novembru je imel v Londonu sestanek s podjetjem Optare, na temo avtobusov na zeleno energijo. Januarja 2013 je bil povabljen v Istanbul na častno podelitev priznanja za življenjsko delo dr. Sariku Tara. V tem obdobju je za potne stroške in hotelske usluge porabil v skupnem znesku 24.478,45 evrov,« se glasi odgovor občine.

Enaindvajset organov posredovalo točne podatke

Na koncu je treba izpostaviti tudi tiste, ki so glede na naš pregled posredovanih dokumentov posredovali točne stroške za službena potovanja. Ti so, skupaj s stroški, navedeni v spodnji tabeli. V njej so vključeni tako organi, ki nam prvič niso posredoval podatka o skupnih stroških, a so nam verodostojne dokumente poslali tokrat, kot tisti, ki so se odzvali prvič in z verodostojnimi dokumenti potrdili njihove takratne navedbe.

S tem se tudi končuje naš preizkus odzivnosti ministrstev, organov v sestavi in mestnih občin na vprašanja državljanov. Rezultati so zaskrbljujoči in nesprejemljivi: izkusili smo tako ignoranco organov, posredovanje netočnih podatkov, kot tudi omejevanje dostopa do dokumentov z zaračunavanjem visokih cen za podatke. Morda najbolj žalosten pa je podatek, da je bilo tistih organov, ki so nam v zadovoljivi meri odgovorila tako na naše julijsko kot tokratno vprašanje, le deset, torej 18 odstotkov izmed vseh organov v raziskavi. Zaslužijo si, da jih izpostavimo:

– ministrstvo za finance

– urad za Slovence v zamejstvu in po svetu

– ministrstvo za infrastrukturo in prostor

– Inšpektorat RS za delo

– Uprava RS za pomorstvo

– Arhiv RS

– Tržni inšpektorat RS

– Uprava RS za javna plačila

– Davčna uprava RS

– Občina Velenje