Evropska družina se bo razširila. Prvega julija bo medse sprejela južnoevropsko državo Hrvaško.

Prvič objavljeno 7. junija 2013 v časniku Die Welt

V deželi ob Jadranskem morju je še v devetdesetih letih divjala državljanska vojna, ki je terjala 20.000 življenj. Zdaj pa je ta dovolj stabilna in razvita za uspešno tekmovanje na skupnem trgu EU, kjer vlada huda konkurenca. Tako vsaj mislijo evropska komisija in države članice, ki so že ratificirale hrvaško pristopno pogodbo.

A mnogo poznavalcev se z njimi ne strinja. Od finančne krize močno opešana država bo kmalu postala novo breme za Unijo, opozarjajo. Države članice bodo tako kmalu spoznale, da so medse sprejele novo Grčijo, meni Will Bartlett, strokovnjak za zahodni Balkan z London School of Economics.

Gospodarstvo v prostem padu

Kljub težavnem položaju Hrvaške EU še ni treba pripraviti denarja za reševanje svoje bodoče članice. Okrevanje Hrvaške je namreč odvisno predvsem od tega, ali bodo njeni politiki pripravljeni sprejeti potrebne reforme za ponoven gospodarski zagon.

Trenuten položaj od turizma močno odvisne države sicer ne ponuja razlogov za optimizem. Že od leta 2009 se Hrvaška ne more izviti iz recesije, njen bruto domači proizvod (BDP) je od takrat upadel že za 11 odstotkov. Zadolženost se je po drugi strani skoraj podvojila in bo konec letošnjega leta predvidoma dosegla 60 odstotkov BDP. Dve izmed treh največjih bonitetnih agencij so hrvaški državni dolg označili kot smeti.

Največja težava države s 4,3 milijona prebivalci pa je visoka brezposelnost. Konec lanskega leta je anketna brezposelnost znašala 16 odstotkov, brez službe je več kot polovica mladih Hrvatov.

»Po razpadu Jugoslavije je hrvaška industrija izgubila od 300.000 do 400.000 delovnih mest,« je povedal Ivo Družić, profesor ekonomije z zagrebške univerze. »Gospodarska prihodnost države je tako odvisna predvsem od ustvarjanja novih zaposlitvenih možnosti  v proizvodni industriji.«

Vstop v EU lahko položaj še poslabša

A vstop v EU bi lahko kratkoročno še poslabšal položaj Hrvaške. Istočasno mora namreč država zapustiti Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini (CEFTA),  torej prostotrgovinsko območje, v članice katerega letno izvozi za okoli dve milijardi evrov, oziroma več kot 20 odstotkov vsega izvoza blaga in storitev. Nekatere članice CEFTA so medtem že napovedale uvedbo uvoznih carin na hrvaške dobrine.

Hrvaška je imela od CEFTA v primerjavi z ostalimi članicami prostotrgovinskega območja največ koristi, saj ima najmočnejšo industrijo, meni Bartlett. Izstop iz CEFTA bo zato skoraj zagotovo imel negativne posledice na gospodarstvo države.

Delno so se hrvaška podjetja sicer na slabše pogoje za izvoz že pripravile tako, da so v članicah CEFTA, kot sta Srbija in Bosna, ustanovila podružnice. Po mnenju ekonomista Družića bodo tako največjo škodo utrpela predvsem tista podjetja, ki se ukvarjajo le s trgovino.

Prva naloga: izboljšati konkurenčnost

Za ponoven zagon gospodarstva mora Hrvaška močno izboljšati svojo konkurenčnost, se strinjajo strokovnjaki. Na lestvici Svetovnega letopisa konkurenčnosti, primerjavi konkurenčnosti 60 držav v svetu, se Hrvaška uvršča na 58. mesto, kar je najslabše med vsemi državami EU na lestvici. Slabša je med drugim tudi od Kazahstana, Jordanije, Kolumbije.

Omejene so tudi možnosti za poslovanje podjetij. Študija Svetovne banke »Doing Business« kaže na mizerno okolje za podjetništvo. Hrvaška se glede na kvaliteto podjetniškega okolja tako uvršča šele na 84. mesto – spet za vse članice EU z izjemo Malte.

Hrvaška bi morala precej več investirati v moderne tehnologije, raziskave in razvoj, pa tudi v izobraževanje, je prepričan strokovnjak za Balkan Bartlett. Razvojni potencial vidi predvsem v elektroindustriji, malih visokotehnoloških podjetjih in dizajnu.

Tudi birokracija bi morala nuditi večjo podporo gospodarstvu, dodaja Družić. Zapleteni zakoni in predpisi bi morali biti zato z namenom njihove poenostavitve povsem na novo napisani.

Milijarde EU sredstev

A za nove investicije potrebuje Hrvaška denar. Ta bo po vstopu v EU tudi pritekel, iz skladov EU. Država lahko iz njih letno dobi okoli dve milijardi evrov, kar ustreza štirim odstotkom njenega BDP. Vprašanje pa je, ali lahko birokracija in podjetja pripravijo dovolj kakovostne razvojne projekte, ki bodo državi omogočale črpanje teh sredstev.

Dozdajšnje izkušnje niso spodbudne. Hrvaški je namreč letno uspelo črpati le okoli 20 odstotkov predpristopne pomoči Unije, opozarja Will Bartlett. To so sredstva za razvoj, ki so namenjena vsem državam kandidatkam za vstop v EU.

Če država svoje sposobnosti črpanja denarja ne bo izboljšala, bo iz EU skladov namesto dveh milijard letno dobila le okoli 400 milijonov evrov. Ob tem mora Hrvaška vsako leto v proračun Unije prispevati 250 milijonov evrov. Ekonomist Družić upa, da bodo na novoustanovljene zasebne agencije za pripravo projektov, financiranih z evropskim denarjem, pospešile črpanje sredste iz skladov EU.

Korupcija ovira investicije

Druga velika ovira, ki plaši morebitne investitorje in pohablja hrvaško birokracijo, pa je razširjena korupcija. V pred kratkim objavljeni anketi med menedžerji iz različnih držav, kako razširjena je korupcija v poslu, ki jo je opravilo svetovalno podjetje Ernst & Young, je Hrvaška pristala na tretjem mestu. Država naj bi bila tako bolj skorumpirana od na primer Nigerije in Rusije.

V zadnjih letih se je država sicer resneje spopadla s korupcijo, meni Družić. Leta 2012 je sodišče zaradi podkuplivosti nekdanjega predsednika vlade Iva Sanaderja obsodilo na deset let zapora. Ta sodba naj bi poskrbela za večjo verodostojnost Hrvaške v boju s korupcijo.

A po mnenju Willa Bartletta to ni dovolj. Največjo težavo namreč predstavlja hrvaško pravosodje, ki je endemično skorumpirano. Potencialni investitorji tako v primeru gospodarskega spora od sodišča ne morejo pričakovati neodvisne sodbe, zato svoj denar raje investirajo drugje. »Korupcija je dolgoročen problem, ki ga Hrvaška ne more rešiti čez noč,« poudarja Bartlett.

Bodo politiki nadaljevali z reformami?

Navkljub vsem težavam je hrvaška politika pokazala pripravljenost za sprejemanje nepriljubljenih reform. Pogumen korak v to smer je naredila zdajšnja levosredinska vlada pod vodstvom premiera Zorana Milanovića: ukinila je državne subvencije za nedobičkonosne državne ladjedelnice in dve izmed njih tudi privatizirala.

Pa vendarle je to storila pod pritiskom evropske komisije. Privatizacija ladjedelnic je bil namreč eden izmed pogojev za vstop Hrvaške v EU. Izkušnje z Romunijo in Bolgarijo obenem opozarjajo, da reformni zagon držav po vstopu v Unijo pogosto zelo upade.