Kaj imajo skupnega dvainštiridesetletni geograf, štiriintridesetletni gradbenik in petindvajsetletnica z osnovnošolsko izobrazbo?

Primož je dvainštiridesetletni moški iz okolice Trbovelj. Starosti mu na prvi pogled ne bi pripisali, izgleda skoraj kot študent. Morda je mladostni videz ohranil zaradi pestrega življenja. Primož je doštudiral geografijo in filozofijo, kasneje je dokončal še magistrski študij sociologije kulture. Po zaključenem študiju ni takoj našel dela v svoji smeri, zato je ta čas izkoristil za potovanja. Kasneje je delal vse mogoče: bil je hišnik v Trbovljah, pomagal je menihom v Angliji in se skušal pridružiti nomadom v Etiopiji. Delal je preko javnih del in preko drugih programov. A leta so tekla, resne zaposlitve v svoji smeri ni našel. Pri dvainštiridesetih je brez resnih izkušenj na kateremkoli področju in brez jasne ideje, kaj bo njegov naslednji korak.

Blaž je štiriintridesetletnik iz okolice Slovenske Bistrice. V Mariboru je dokončal višjo gradbeno šolo. Ker ni našel boljše službe, se je za nekaj mesecev zaposlil v proizvodnji v tujini. Ko je podjetje propadlo, se je vrnil domov. Službe ni dobil, zato je ostajal doma in razvijal hobije, s katerimi se da tudi nekaj zaslužiti. Najbolj ga zanimata rodoslovje in zgodovina, zato se je začel ukvarjati z zbirateljstvom oziroma s prodajanjem stvari na internetu. A to ni njegov dolgoročen cilj. Tega želi ponovno definirati.

Tanja je petindvajsetletnica iz Slovenske Bistrice. Povsem jasno ji je, kaj bi v življenju rada počela. Pisateljica je in rada bi odprla samostojno podjetje, preko katerega bi prodajala elektronske knjige. Govori z gotovostjo, ki jo lahko pridobi samo človek, ki je resno razmislil o svojih življenjskih ciljih. A za to nima primernih izkušenj niti primerne izobrazbe: Tanja ima končano osnovno šolo. Trenutno ostaja pri postavljeni spletni strani in pri pisanju, ki pa ji ne prinaša zaslužka. Zaveda se, da mora nekaj spremeniti.

Primož, Blaž in Tanja imajo nekaj skupnega. Vsi so že leta brezposelni. Njihovi dosedanji poizkusi za ponovno vključitev v družbo so se izjalovili. Vse napisane prošnje za zaposlitev so ostale neodgovorjene in vsa začasna dela so vodila spet na začetek in ne do pričakovane redne zaposlitve. Odločili so se preizkusiti nekaj novega.

Pridružili so se enajst mesecev dolgemu programu socialne aktivacije, pilotnemu programu ministrstva za delo, ki naj bi, kot je v uradnem programu zapisano, »opolnomočil posameznike« in »jih približal zaposlitvi«. V nasprotju s krajšimi programi socialne aktivacije, ki udeležence učijo specifičnih spretnosti in znanj, dolgi programi posameznika obravnavajo veliko bolj celostno. Program naj bi udeležencu tako dal nabor znanj in veščin, s katerimi bi udeleženec po koncu programa lažje našel zaposlitev. Za udeležbo v programu je bil posamezen udeleženec plačan 80 centov na uro. Dobil je povrnjene tudi stroške za malico in prevoz. 

Primož, Blaž in Tanja so program zato videli kot priložnost za nov začetek v življenju. A pilotni program ministrstva, ki se je začel prejšnjo jesen, ni opravil svojega dela. V prvem letu delovanja se je izkazalo predvsem, na kakšne načine se tak projekt ne sme izvajati.

Kdo se bo socialno aktiviral

Obstajajo razlogi, zakaj Primož, Blaž in Tanja ne dobijo zaposlitve. Vsak izmed njih se sooča z oviro, zaradi katere jih večina delodajalcev spregleda. Primož ima fizične omejitve. Njegova pljuča in srce ne prenašajo dobro pretiranega mraza niti pretirane vročine. Pozimi, na primer, ne more niti molsti, ker mu preveč zatekajo roke. To je ugotovil, ko se je želel zaposliti kot pastir.

Blaž je po lastnih besedah velik individualist: melanholičen je in asocialen. »To, da sediva v lokalu, se zgodi enkrat na leto,« pove in se nasmehne. Včasih ima težave s komuniciranjem in večkrat ostane nerazumljen.

Tanja, ki o sebi in svojem življenju lahko govori s takšno samozavestjo, se sooča z depresijo in anksioznostjo, ki sta jo odrezali od družbe in ji onemogočili spopadanje z vsakodnevnimi težavami.

Osebne težave, s katerimi se soočajo Primož, Blaž in Tanja, so lahko vzroki za dolgotrajno socialno izključenost ali pa njene posledice. Brezposelnost razdiralno vpliva na vse, pove Vesna Leskošek, dekanja Fakultete za socialne vede. »In dlje časa kot pustimo ljudi v brezposelnosti, bolj se začnejo poznati njeni učinki – revščina in izključenost.«

Dolgotrajna brezposelnost ima negativen vpliv na vse: na izobražene in manj izobražene, na zdrave in bolne, na stare in mlade. Kadar je oseba dlje časa izključena s trga dela in hkrati iz socialnega okolja, se začne rušiti človekova samopodoba. Samozavest izginja. Človek v sebi ne prepozna potenciala. Postaja vedno bolj zmeden in vedno manj funkcionalen, zato se mu je vedno težje vključiti nazaj v družbo. Ni redko, da se pojavijo psihične in fizične težave.

Koncept aktiviranja brezposelnih

V Sloveniji imamo ogromno oseb, ki so zelo dolgo časa izključene s trga dela. Registrirana brezposelnost se sicer manjša (od leta 2011 do 2018 je upadla z 112.754 na 75.920), a dolgotrajna brezposelnost ostaja problem. Že zadnjih deset let je okoli polovica vseh brezposelnih brez zaposlitve več kot eno leto. Še večji problem je zelo dolgotrajna brezposelnost: avgusta 2018 je bilo izmed vseh brezposelnih kar 22 odstotkov tistih, ki delo iščejo štiri leta ali več. Teh je bilo 16.619. Še leta 2009 je bilo teh le desetina vseh registriranih brezposelnih oziroma 10.457.

To je skupina, ki se poleg brezposelnosti sooča še z drugimi težavami. Do sedaj niso obstajali programi, ki bi bili zasnovani tako, da rešujejo cel spekter težav, s katerimi se sooča dolgotrajno brezposelni. Zavod za zaposlovanje lahko osebe, ki iščejo delo, sicer napoti na različne programe aktivne politike zaposlovanja. To so na primer javna dela, neformalna in formalna izobraževanja. A za osebe, ki so dlje časa izključene s trga dela, ti programi niso vedno primerni.

»Predstavljajte si, da imamo osebo, ki je dolgo oddaljena od trga dela, ki morda tudi ni motivirana. In zdaj je zelo težko to osebo poslati delodajalcu in pričakovati, da bo on sposoben od osmih zjutraj in do treh hoditi na delo,« pove Sanja Belec iz zavoda za zaposlovanje, ki je izbirala bodoče udeležence dolgih programov socialne aktivacije. Socialna aktivacija je za »tiste osebe, ki jih je treba na to pripraviti,« pove.

Ministrstvo za delo je zato v sodelovanju z Inštitutom za socialno varstvo pripravilo 11 mesecev dolge programe socialne aktivacije, ki naj bi pomagali ljudem, kot so Primož, Blaž in Tanja.

Ti pilotni programi ministrstva za delo se bodo izvajali do konca leta 2021. Zanje je predvidenih skoraj 10 milijonov evropskih sredstev: pet jih je že bilo podeljenih osemnajstim izvajalcem, ki po Sloveniji izvajajo 25 programov socialne aktivacije. Vsak izvajalec je razpisna sredstva prejel za dva cikla izvajanja programa. Prvi se je začel lansko jesen in končal letošnjo, drugi pa se je začel septembra letos.

V vsak projekt je vključenih 20 udeležencev. V prvem letu je v programu torej sodelovalo 500 ljudi. Cilj programa je, da se jih vsaj četrtina, to je 125 ljudi, »približa trgu dela«.

Ohlapno določeni cilji programa

Približevanje trgu dela je zelo široko definirano. Administrativno je program označen za uspešnega, kadar udeleženec programa doseže enega izmed naslednjih izhodov: če pridobi certifikat o doseženi kompetenci (na primer certifikat o znanju tujega jezika), če se vključi v nadaljnji izobraževalni proces, če se vključi v program aktivne politike zaposlovanja (na primer javna dela) ali če se zaposli.

Administrativen cilj je bil pri prvem krogu izvajanja socialne aktivacije pri večini izvajalcev dosežen. Glede na odgovore izvajalcev je skupno korak proti zaposlitvi v letu izvajanja socialne aktivacije naredilo najmanj 177 ljudi (končni rezultati bodo sicer znani šele 28 dni po zaključku programa, zato je možno, da bo pozitivnih izhodov še več). Večina izvajalcev je zastavljen cilj presegla. Redki ga niso dosegli.

Zemljevid: Izvajalci programov socialne aktivacije. Za podrobnosti kliknite na piko. (Podatki se lahko še spremenijo.)

A doseganje administrativnih ciljev ne pomeni vedno izboljšanja posameznikovega življenja. Za nekoga, ki dnevno uporablja računalnik, je pridobljen certifikat o računalniški pismenosti označen kot pozitivni izhod. A to ne pomeni, da je v programu pridobil nove kompetence.

»Administrativno so nekateri cilji super, preprosto narediš kljukico,« pove Jana Lovšin z ministrstva za delo, ki je zasnovala razpis za dolge programe socialne aktivacije. »Mi, vsebinci, se pa sprašujemo, kaj bomo s tem dosegli.«

Cilj je bolj smiselno gledati na individualni ravni. Za nekoga, ki je zdravljen alkoholik, cilj ne more biti enak kot za nekoga, ki ima univerzitetno izobrazbo in je odsoten s trga dela le nekaj let. »A da predpišeš bolj oprijemljiv cilj, moraš imeti zadaj metodologijo,« pove Jana Lovšin. »Ki je pa mi žal nimamo razdelane.« Cilji so zato splošni in enaki za vse.

Revščino in neenakost preiskujemo z vašo pomočjo. Podprite naše delo tudi v letu 2019

Telovadba in zastonj delo

Ministrstvo za delo je izvajalcem samim prepustilo izbiro, kako te posameznike aktivirati. Določili so le, da mora vsak izvajalec udeležence motivirati in opolnomočiti. Tudi, da morajo za vsakega udeleženca napisati individualni načrt, v katerem so določeni osebni cilji udeleženca in to, kako jih doseči. A kako priti do teh ciljev, je bila odločitev posameznega izvajalca.

Jana Lovšin pojasnjuje, da izvajalcev niso hoteli preveč omejiti, saj so želeli, da v program vnesejo izkušnje iz dela s skupinami. »Mi smo jim želeli dati platformo, nek okvir, v katerem se izvajalec lahko giblje, da se lahko odzove na individualne potrebe posameznika,« pove.

A ta taktika se ni izkazala za najbolj uspešno.

Nekateri izvajalci dolgega programa socialne aktivacije, ki so pridobili razpisna sredstva od ministrstva za delo, so bili slabi.

Začelo se je pri osnovah: nekateri izvajalci so imeli do udeležencev nekorekten in neetičen odnos, zaradi katerega so udeleženci iz programa predčasno odhajali. Še več, nekateri izvajalci udeležencem niso izplačali denarne nagrade, ki jim s pogodbo pripada. To je kršitev, ki je enega izvajalca stala pogodbe.

Pri večini problematičnih izvajalcev je bila sporna sama vsebina programa. Nekateri izvajalci niso prav dobro premislili, kako bodo z udeleženci preživeli 11 mesecev, zato udeleženci niso počeli nič, kar bi jim prineslo kakršnekoli kompetence. Nekateri izvajalci so udeležence namesto tega, da bi jih opolnomočili, izkoristili kot zastonj delovno silo.

Učenje ali izkoriščanje delavca

Primož je za socialno aktivacijo izvedel po naključju. Po nekaj letih potovanj po svetu in po Sloveniji se je decembra 2017 preselil v Ljubljano. Njegov namen je bil dobiti službo. Okoli božiča je odšel do Lenke Puh, direktorice zavoda Jazon in skupnosti Etri, ker je vedel, da se ukvarja s socialnim podjetništvom. Upal je, da mu bo znala pomagati. Lenka Puh mu je dala še več, kot je upal. Povedala mu je, da zavod Jazon izvaja dolgi program socialne aktivacije. To je program, naj bi mu rekla, v katerem mu bo na voljo strokoven tim, ki ga bo resno obravnaval. Predlagale se bodo različne rešitve za njegovo situacijo in na koncu bo na urniku konkretno usposabljanje. Ker se v prvih dveh mesecih izvajanja programa udeleženci lahko nadomeščajo, se je Primož programu lahko pridružil kasneje. Udeleženec je postal tretjega januarja, ravno pred začetkom modula, ki je namenjen konkretnemu usposabljanju udeleženca.

»To se mi je kar čez noč zgodilo. Ona je samo telefon obrnila, potem me je kar takoj nekdo poklical,« pove Primož. »Jaz kar nisem mogle verjeti, vse se je zgodilo, kot da sanjam.« Socialna aktivacija, kot mu je bila predstavljena, je bila za Primoža idealna rešitev. »Jaz sem prišel do točke, ko sem vedel, da rabim resno obravnavo,« pove. »In kar mi je Lenka rekla, je bilo to, o čemer sem sanjal: da se bomo resno pogovorili in nekaj naredili.«

A že začetek programa ni bil najbolj obetaven. »Prva stvar ni bila narejena, kot je bilo potrebno,« meni Primož. »Vsaj v mojem primeru se ni vzelo dovolj časa.«

Dolgi program socialne aktivacije predvideva, da se za vsakega udeleženca napiše individualen program. Tako je bilo tudi na Jazonu: Primož in Lenka Puh sta imela sestanek, na katerem je Primož jasno izrazil svoje želje. Želel je delati v arhivu, morda se izučiti za kovača ali delati druga ročna dela. Lenka Puh mu je rekla, da to zanj ni primerno.

Direktorica je določila, da je Primož najbolj primeren za delo v skladišču zavoda Jazon. Prvi teden je delal osem ur in ne šest, kolikor jih predvideva program socialne aktivacije. Tako naj bi preizkusili, če je še sposoben delati za poln delovni čas, pove Primož. V okviru programa, ki naj bi posameznika opolnomočil, je Primož skupaj z zaposlenimi v zavodu pripravljal pisarniški material in delal kartice. A Primož vseeno ni bil razočaran.

»Meni je bilo prve dneve fajn, ker leta prej nisem nikamor šel v službo,« prizna Primož. “Prej sem samo gledal te šolarje, ki so bili nekam namenjeni in so šli skupaj na avtobus,« se žalostno nasmehne. Ampak potem, ko se je pridružil programu socialne aktivacije, je postal eden izmed množice, ki je zjutraj vstala z namenom. »Spomnim se, ko sem živel na Rudniku in sem šel z drugimi na avtobus, da se mi je tako dopadlo, da nekam grem – po tolikih letih.«

Ta občutek je kmalu nadomestilo razočaranje nad delom. Po petih mesecih dela v skladišču je zato izrazil željo, da gre drugam. Lenka Puh mu je hitro našla delo v lažji proizvodnji v Žužemberku in maja je začel delati tam. V Žužemberku je ostal vse do zaključka programa v začetku oktobra.

V tem času ni imel skoraj nič stika s sodelavci Jazona. Delal je po šest ur na dan za 80 centov na uro, kolikor znaša urna nagrada, ki jo zagotavlja program, plus 3,70 evra dnevno za malico. Mesečno je za delo dobil okoli 200 evrov.

Primož je opravljal delo zaposlenega delavca, a plačan ni bil tako. A ne Primož in ne Lenka Puh v tem ne vidita nič spornega.

Primož je sicer razočaran in žalosten, da ni dobil tega, kar mu je bilo obljubljeno. A vseeno se ne počuti kot žrtev. »Jaz nimam občutka, da bi bil izkoriščan, to so premočne besede,« pove.

Prav tako Lenka Puh, direktorica Jazona pove, da »ni bilo tu nobenega profita ali česa podobnega« in da »ljudje morajo delati, če jih hočeš usposobiti«.

Kdaj delo preneha biti učenje in postane izkoriščanje

Lenka Puh meni, da je našla primerno mejo med delom in učenjem. Delo je sprejemljivo, dokler ima udeleženec zanj interes, pravi.

Ministrstvo za delo je mejo med delom in učenjem postavilo drugače. V navodilih izvajalcem so poudarili, da udeleženec lahko dela zgolj, kadar se uči procesa dela pod vodstvom mentorja. Ne sme pa biti del delovnega procesa za specifično stranko ali naročnika. Primož pove, da je na papirju sicer imel mentorja, a da je bil v praksi prepuščen sam sebi.

»Ja kako jih pa naj potem pripravimo do kakšnega dela, če ne smejo delati? Kako naj jih naučiš šivati, če ne smejo šivati?« se sprašuje Lenka Puh. »Primož je delal in je točno vedel, zakaj je to zanj pomembno – da vidi, ali zdrži v takem delovnem okolju, ali lahko prenese vročino, se vključi v delovno ekipo. (…) On ni niti enkrat vprašal, koliko smo mi dobili za njegovo delo, ker je imel interes in nam je zaupal, da ga ne bomo pustili samega, dokler se projekt ne bo do konca speljal.«

Projekt so speljali do konca in Primož po zaključku ni dobil niti zaposlitve niti konkretnih kompetenc, ki bi mu pomagale pri iskanju zaposlitve. Jazon ga je po enajstih mesecih dela poslal v drug program: v zaposlitveno rehabilitacijo, kjer naj bi prav tako razmislili o tem, kakšne možnosti ima Primož v nadaljnjem iskanju zaposlitve.

Koliko je bilo še takih primerov? Po besedah Jane Lovšin in Tadeje Juvan z ministrstva je bilo več primerov, kjer so izvajalci udeležence želeli vključiti v delovni proces. Vse primere, kjer so odkrili nepravilnosti, so po njunih besedah pravočasno preprečili. A v primeru Jazona ni odkrila nepravilnosti  niti socialna koordinatorka, ki je vez med izvajalci programov in ministrstvom, niti delovna inšpekcija, ki je po besedah Lenke Puh zavod obiskala. Vsaj nekateri primeri so torej ostali neodkriti.

Telovadba in slovenščina

Blaž je dolgi program socialne aktivacije obiskoval na drugem koncu Slovenije, v Slovenski Bistrici. S programom je imel povsem drugačne izkušnje kot Primož.

Medtem ko so nekatera socialna podjetja udeležence socialne aktivacije pošiljala na različna delovna mesta znotraj institucije, se drugi izvajalci – predvsem izobraževalne in socialnovarstvene institucije – konkretnega dela ali usposabljanja v prvih desetih mesecih niti dotaknile niso. Osredotočile so se na povezovanje skupine, grajenje pozitivne samopodobe in samozavesti.

Ljudska univerza Slovenska Bistrica je vsebino programa zastavila predvsem kot šolo socialnega vključevanja. »Mi smo pričakovali socialno izključene ljudi, ki bodo funkcionalno nepismeni in ki praviloma ne bodo izobraženi, če pa bodo, bodo pa verjetno imeli neke druge ovire,« pove direktorica ljudske univerze Brigita Kruder.

Program so zasnovali za točno takšno skupino. Udeleženci socialne aktivacije v Slovenski Bistrici v nasprotju z Jazonom v Ljubljani dneve preživljajo skupaj, v telovadnici, učilnici ali na terenu. Dan začnejo s telovadbo ali s pohodom, po kavi in malici sledijo druge aktivnosti. Na prvih predavanjih so udeležence seznanili s pravili bontona in komunikacije. Druge aktivnosti so igranje družabnih iger, osnove računalništva in iskanje zaposlitev prek spleta, učenje slovenščine. Učenje tujih jezikov so v preteklem letu sprva prevzeli kar udeleženci sami, kasneje so dobili predavatelje. Prav tako so se učili pisanja prošenj, pripravljali so se na razgovore in podobno.

Udeleženci so bili deležni tudi predavanj iz finančne pismenosti, predavanj policista, obiskali so zaposlitveni sejem in še deset drugih potencialnih delodajalcev, kjer so se po besedah direktorice seznanili z delovnimi nalogami na različnih delovnih mestih. Šlo je večinoma za šolo vseživljenjskega učenja, v kateri je pet od dvajsetih udeležencev, ki so v programu ostali do konca, pridobilo tudi certifikate o pridobljenih kompetencah. Ostali so od programa bodisi odstopili bodisi so se že med izvajanjem programa zaposlili drugje. Petim, ki so ostali do konca, je univerza uredila prostovoljno delo. Zanje se iščejo druge možnosti.

Blaž je bil nad programom razočaran. Vključil se je, ker je hotel pridobiti konkretne kompetence in ker mu je program predstavljal izziv, pove. A po njegovem mnenju od izziva ni bilo nič. »Mi nismo imeli niti pet ur programa,« pove Blaž. »In v tem času preveč odmorov, preveč rekreacije, vsebinsko je bil program problematičen, ker nismo delali konkretnih nalog. Ni bilo računalništva in tujih jezikov – razen to, kar smo izvajali udeleženci sami.« Ker je Blaž program zapustil aprila, ni pridobil certifikatov o opravljanih tečajih jezika in računalništva.

Blaž ima šesto stopnjo izobrazbe in ko so mu začeli predavati o pravilih komunikacije in osebni higieni, je bil užaljen. Motilo ga je, da so se nekatere naloge ponavljale, da ni bilo nadgradnje programa in da niso sodelovali z zunanjimi izvajalci. »Jaz sem izgubil eno leto časa,« povzame Blaž.

Vsi udeleženci programa v Slovenski Bistrici sicer ne delijo njegovega nezadovoljstva nad programom. Nekateri so s programom povsem zadovoljni. A zdi se, da so to predvsem udeleženci, ki nimajo resnih zaposlitvenih ambicij. Nekateri so povsem zadovoljni s programi, v katerem je v ospredju grajenje samopodobe in druženje, ne pa tudi resne delovne naloge. K zadovoljstvu nedvomno prispeva tudi denarna nagrada. Skupaj s polno denarno socialno pomočjo lahko udeleženec socialne aktivacije dobi skupno skoraj 600 evrov mesečnega plačila.

Vodstvo Ljudske univerze Slovenska Bistrica se zaveda, da je prav to motiv nekaterih udeležencev. A Brigita Kruder meni, da lahko vplivajo tudi nanje. »Za nas je to profesionalni izziv,« pove.

Vključevanje ali zaposljivost

Opisana programa socialne aktivacije, ki sta se izvajala na podlagi istega javnega razpisa, si ne bi mogla biti bolj različna. Medtem ko je Jazon že na začetku razbil skupino dvajsetih ljudi na manjše dele in jih zelo hitro poslal delat, je Ljudska univerza Slovenska Bistrica gradila predvsem na odnosih znotraj skupine. Po besedah direktorice je bil glavni cilj programa, da vsak posameznik v sebi prepozna dobre lastnosti, ki jih lahko uporabi pri iskanju zaposlitve in v življenju nasploh.

Medtem ko je en program gradil na vključevanju, je bil drugi zelo poslovno naravnan.

Martina Trbanc iz Inštituta za socialno varnost, ki je bila ena izmed idejnih pobudnic programov socialne aktivacije, pove, da »je ostala malo nerešena dilema, koliko te socialne aktivacije je namenjeno socialnemu vključevanju in koliko zaposljivosti.«

V osnovi naj bi socialna aktivacija gradila na obeh vrstah kompetenc: na socialnih in zaposlitvenih kompetencah. »To je nov tip programa, ki bi moral imeti elemente osebnostne rasti, kot so izboljšanje samozavesti, reševanje težav, socialnih spretnosti. Tudi siceršnje opismenjevanje (na primer, kako poiskati praktične informacije) in druga znanja, potem pa še praktična znanja.«

»Mi smo si predstavljali, da se bodo lotili nekega projekta in da si bodo znotraj tega projekta razdelili vloge. Nekdo zna pisati in napiše tri prispevke in je objavljen v lokalnih medijih, nekdo drug prevzame marketing, tretji organizira skupno malico …« karikira Martina Trbanc. »Ampak to so idealnotipske predstave, ki smo jih mi imeli.«

Te predstave so bile redko uresničene, ugotavlja Inštitut za socialno varstvo, ki v tem trenutku opravlja evalvacijo programa. Postaja jasno, da nekateri izvajalci svojim udeležencem niso ponudili novega znanja. »Nekateri izvajalci so odlični, nekateri pa ne vedo, kaj s temi ljudmi početi,« je za Pod črto povedala Martina Trbanc. »Eni vedo, kako delati s to skupino, drugi pa so mislili, da se bodo poleg telovadbe učili pisati prošnje, kar je jasno, da je nonsens.«

Izmed obeh opisanih pristopov, socialno in poslovno naravnanega, je bil uspešnejši pristop Slovenske Bistrice.

Delo (in s tem že samo motivacijo za delo in ponovno vključitev v družbo) je dobilo devet udeležencev programa v Slovenski Bistrici, od tega kar šest za določen čas. Tudi Blaž že od aprila dela na pošti v Slovenski Bistrici. Še pet udeležencev bodo napotili v aktivne politike zaposlovanja na Zavodu RS za zaposlovanje. V praksi se torej vseeno bolj obnese delo s človekom kot napotovanje na različna delovišča. V zavodu Jazon se je do sredine septembra namreč zaposlila le ena udeleženka, pa še ta znotraj podjetja.

Nobeden izmed opisanih pristopov sicer ni idealen. V socialni aktivaciji bi moral posameznik v enaki meri razvijati socialne veščine in hkrati specifične kompetence za zaposljivost.

Splošno vsebino, ki ni poravnana z individualnimi zaposlitvenimi ambicijami posameznega udeleženca, je brez potrebe izvajati enajst mesecev. Da je glede na vsebino program Ljudske univerze Slovenska Bistrica predolg, pove tudi direktorica. »Pokazalo se je, da nekje po šestih mesecih dosežemo tisti znatni preboj pri mišljenju pri udeležencih. V tem času jim lahko nudimo vse, kar ugotovimo, da je potrebno, in jih vrnemo v družbo,« pove Brigita Kruder. »Zato se zavzemamo za krajše programe.«

Slabše se je obnesel program, ki udeležencu po koncu ne zagotovi nobene kompetence. Lenka Puh sicer pravi, da so udeleženci pridobili kompetence, kot so »razvoj produkta, vztrajnost, timsko delo, delo z ranljivimi skupinami«. A glede na to, da je imel zavod Jazon konec septembra garantiran le en pozitivni izhod, te kompetence kot kaže niso dovolj za vključitev na trg dela.

Rezultati: zaposlitve in vozniški izpiti

Končni rezultat programa pa je sledeč: sodeč po podatkih, ki nam jih je posredovalo ministrstvo za delo, je bila več kot četrtina vseh podpisanih pogodb o sodelovanju prekinjena. Prekinjenih je bilo 144 od skupaj 552 sklenjenih pogodb o vključitvi. Ker so se udeleženci v prvih dveh mesecih izvajanja programa nadomeščali z novimi, je bilo podpisanih pogodb več kot ima program mest.

Sodeč po odgovorih izvajalcev programa (od tega nam dva, Jazon in Območno združenje Rdečega križa Slovenije Novo mesto, nista posredovala točnih podatkov), je bilo pozitivnih izhodov ob koncu izvajanja programa 177. Od vseh, ki so podatke posredovali, samo dva izvajalca, ŠENT in Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj, predvidenega cilja petih pozitivnih izhodov nista dosegla. Ker se uradno rezultati gledajo 28. dan po zaključku izvajanja programa, se lahko to še spremeni.

A zaradi ohlapno in generično določenih pozitivnih izhodov je povsem možno, da je pozitiven izhod pozitiven samo na papirju, v praksi pa ne pripomore dosti k kompetentnosti udeležencev. En izvajalec je v upanju, da bo to štelo kot pozitiven izhod, udeležencem na primer omogočil cenejše opravljanje vozniškega izpita.

Nujne so spremembe programa

Kako je torej možno, da so evropska sredstva na istem razpisu pridobili tako raznoliki izvajalci?

Tako Martina Trbanc iz Inštituta za socialno varstvo kot Jana Lovšin in Tadeja Juvan iz ministrstva za delo priznavata, da prijave na razpis po kakovosti prijav niso dosegle pričakovanj. Za to na inštitutu in ministrstvu najdejo več razlogov. Ugotavljajo, da so razpisi za evropska sredstva administrativno in birokratsko zelo zahtevni. Poleg tega je razpis za dolge programe socialne aktivacije sovpadel s celim kupom drugih, lažjih razpisov, kot so razpisi za javna dela, medgeneracijske centre in podobno. Veliko centrov in zavodov z izkušnjami s področja se na razpis za dolgi program socialne aktivacije zato ni prijavilo.

Prijav na razpis socialne aktivacije je bilo malo. »Ko smo dobili prijave, je bilo meni zelo hudo,« je iskrena Jana Lovšin z ministrstva za delo. »Če potegnemo črto, če bi bila večja konkurenca, marsikdo tega ne bi dobil.« A tako so razpisna sredstva dobili praktično vsi izvajalci, ki so izpolnjevali minimalne pogoje.

Kriteriji pa so bili zelo nizki. »Mi smo bili v veliki dilemi, ker gre za pilotni projekt, ali stvar zacementirati in reči: toliko in toliko ur boste delali to in to. Ali pa postaviti okvir in cilj, mi prisegamo na individualno obravnavo, je pa dejstvo, da ste vi ljudje s terena, ki veste, kaj je najboljše za posameznika,« pove Lovšin. Na koncu je prevladala odločitev, da izvajalca usmerjajo končni cilji in neke splošne določbe, vsebinsko pa ostane zelo odprt. Ministrstvo za delo je po besedah Jane Lovšin namreč pričakovalo, da bodo izvajalci na podlagi svoje dolgoletne prakse vsebinsko bolje zastavili program, kot bi ga lahko sami.

Ta odločitev se je izkazala za slabo. Ker se izvajalci, ki imajo največ izkušenj z delom z ranljivimi skupinami, na razpis niso prijavili, so programe dobili tudi nekateri slabi izvajalci.

Ministrstvo program vseeno ocenjuje za uspešnega. Med letom so se z izvajalci uskladili do te mere, da bi ponovno sodelovanje ponudili dvema tretjinama oziroma dvanajstim izvajalcem. S preostalimi šestimi bi sodelovanje prekinili.

A predvsem so se naučili, kaj deluje in kaj ne. Spremembe se zato že obetajo. Naslednji razpis bo zato gotovo bolj specifičen, povesta Jana Lovšin in Tadeja Juvan. Prva sprememba bodo ostrejše zahteve za pozicijo strokovnega vodja programa. V prejšnjem razpisu je ta moral imeti zgolj sedmo stopnjo izobrazbo in dve leti izkušenj podobnega dela. To se je izkazalo za nezadostno: »Imamo enega izvajalca, ki ima več programov in mislim, da je en program dokaj soliden, nekateri so pa grozljivi,« pove Jana Lovšin. »In to je odvisno od strokovnega vodje.«

Poleg tega nameravajo programe socialne aktivacije razbremeniti pretirane birokracije, jih skrajšati in bolj jasno začrtati vsebino, pove Tadeja Juvan. V kolikšni meri izvajalcu predpisati vsebino in koliko mu pustiti proste roke, se sicer še usklajujejo.

A ministrstvo mora najti način, da zagotovi primerno in spoštljivo ravnanje z ljudmi, ki se programu pridružijo zato, da bi se ponovno postavili na noge. Kot opozori Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo, so programi, ki ljudem obljubljajo rešitve, pa jih na koncu ne ponudijo, za posameznika še bolj škodljivi kot neaktivnost. Neizpolnjeni upi jih potisnejo v še globljo stisko.

A izboljšanje same vsebine programov je le polovica rešitve. Ministrstvo mora tudi določiti bolj učinkovite cilje, ki jih morajo izpolniti izvajalci programa.

Posameznik mora v enajstih mesecih, kolikor traja program, pridobiti kompetence, ki jih prej ni imel. Trenutno pa so cilji definirani tako, da administrativno gledan pozitivni izhod ne pomeni nujno napredovanja osebe. Pridobljen certifikat angleškega jezika za nekoga z visokošolsko izobrazbo, ki je angleščino že prej obvladal, pač ne more biti razumljen kot pozitivni izhod. Cilje bi bilo bolj smiselno definirati glede na posameznikove predhodne kompetence in njegove želje.

Primere takšnih ciljev najdemo v nizozemskih programih. Jana Lovšin pove, da imajo tam razvito lestvico oddaljenosti od trga dela. Lestvica vsebuje deset stopenj. V začetku programa posameznika na to lestvico uvrstijo glede na njegova predhodna znanja in kompetence. Program je uspešen le, če posameznik na koncu na tej lestvici napreduje – torej pridobi kompetence, ki jih prej ni imel. Pri nas takšne lestvice nimamo, zato so cilji generični in enaki za vse.

»Prav zato je tako pomembna evalvacija, ki gleda vsebinski del,« pove Jana Lovšin. Načrtov za vzpostavitev takšne lestvice pa ministrstvo nima.

Druga priložnost

Drugi teden v septembru. Začenja se nov program socialne aktivacije. V eni izmed stavb po Sloveniji, kjer se izvaja eden izmed programov, se je spet zbrala raznovrstna skupina ljudi. Tri tedne po začetku programa v učilnici sedi štirinajst od skupno predvidenih dvajsetih udeležencev. Po eden ali dva skupaj sedijo pred računalnikom. Starejši gospod je pravkar napisal svoja prva dva stavka na računalniku, medtem ko nek drug, mlajši, visi na komolcu in si z levo roko podpira brado, z desno pa klika po miški: očitno neimpresioniran z dogajanjem okoli sebe brska za prostimi delovnimi mesti. Gospa v drugi vrsti stalno klepeta. Vesela je, ker je pusto domače okolje zamenjala za učilnico, polno ljudi, s katerimi se lahko šali in pogovarja. Za njo sedi punca, ki zaradi anksioznosti pove le to, kar mora. Zbrani so stari in mladi, izobraženi in neizobraženi, motivirani in v usodo vdani.

V majhni sobi v drugem nadstropju stare hiše je zbranih štirinajst najrazličnejših življenjskih zgodb in štirinajst neenakih aspiracij. Nekateri so veseli, da čas preživljajo drugje kot doma. Spet drugi od programa pričakujejo več.

Tanja, na primer, je tu, da se osamosvoji. Njen poglavitni cilj je, da se ponovno nauči komunicirati in se vključi v družbo. Poleg tega želi dokončati srednjo šolo, iz katere je po dveh letih izstopila. Še več, želi postati pisateljica in samostojna podjetnica. Kaj od tega lahko doseže v naslednjih enajstih mesecih?

Ljudska univerza Slovenska Bistrica ima možnost, da ji pomaga uresničiti vse aspiracije. To, ali jo bodo po koncu enajstih mesecev vpisali v srednjo šolo in jo označili za »pozitiven izhod« ali pa jo bodo dejansko opremili z znanji, ki jih zahtevajo njene sanje, bomo videli naslednjega oktobra.