»O tem, da bi zapustila sektor, razmišljam konstantno. Mi imamo vedno obdobja, ko imaš delo, in obdobja, ko ga nimaš. Takrat se sekiraš, ali boš kaj dobil, in se neprestano na nekaj prijavljaš, v drugem obdobju pa imaš naenkrat ogromno dela in potem izgoriš. Izgorelost je vse bolj pogosta v kulturi,« je povedala Ana Čigon, umetnica, ki je z nami o neplačevanju razstavnin govorila v preiskavi o delujočih na področju kulture leta 2022.

V času epidemije koronavirusa je bila delno samozaposlena na področju vizualnih umetnosti in delno zaposlena, danes pa deluje izključno kot samostojna delavka v kulturi.

Obdobje med in po epidemiji je bilo zanjo znosno, predvsem zahvaljujoč delni zaposlitvi, fiksnemu večletnemu projektu in ob pomoči temeljnega mesečnega dohodka, ki je v času epidemije blažil pomanjkanje možnosti dela na različnih področjih. Vendar pa je v obdobju od leta 2022, ko smo z njo govorili nazadnje, tudi sama večkrat pomislila, da bi sektor zapustila. Pri tem ni edina.

»Opažamo, da se je začelo dogajati naslednje: tisti, ki imajo partnerje ali izhajajo iz družin, ki so lahko mašile luknje v socialnem miru, so lahko še malo vztrajali. Drugi so odpadli prej, bistveno prej. In zelo veliko umetnic in umetnikov je preprosto nehalo delati,« je na naše vprašanje, kakšne so posledice slabih socialnih razmer, v katerih pri nas živijo in ustvarjajo samostojni delavci v kulturi in tudi številni kulturniki z drugimi statusi, odgovoril Jurij Krpan, umetniški vodja Galerije Kapelica in predsednik Nacionalnega sveta za kulturo.

Temu pritrjujejo tudi ugotovitve Kreativnega centra Poligon, ki je med novembrom 2024 in januarjem 2025 že petič meril življenjske pogoje delavk in delavcev v slovenskem kulturno-ustvarjalnem sektorju.

»V vseh petih raziskavah smo delavce vprašali, ali razmišljajo o odhodu iz sektorja, kar je dober lakmusov papir, ki pokaže, kakšen je trenuten položaj. O tem je veliko ljudi namreč govorilo v času koronavirusa in prepričana sem bila, da bo delež teh upadel. Pa ni, narastel je. V zadnjem merjenju je tako najvišji delež ljudi, ki razmišljajo o odhodu, kar tri četrtine vseh. In iz sektorja zelo verjetno ne bodo prej odšli tisti, ki so najmanj talentirani, ampak tisti, ki imajo najmanjšo možnost obstanka,« je pojasnila Eva Matjaž, vodja raziskave.

Tudi Ana Čigon je opazila, da je v kulturi veliko lažje vztrajati, če imaš dom zagotovljen: »Če moraš plačevati ljubljanske najemnine, se bojim, da lahko hitro zdrsneš stran od možnosti, da deluješ kot delavec na področju kulture.«

Boji se, da je to področje dostopno zgolj tistim, ki imajo določeno zaledje. »In če ni dostopno vsem, to pomeni, da tisti, ki nimajo možnosti bivanja, niso v centru, niso v Ljubljani …, nimajo možnosti izrekanja v kulturnem in ustvarjanjem smislu in s tem tudi, da to polje ni demokratično, četudi naj bi bilo! Ko bo nekdo, ki mora plačevati najemnino v Ljubljani, lahko normalno delal na področju kulture, bomo lahko rekli, da je v redu. Do takrat pa ne,« je povedala Čigon.

Pri Pod črto smo se s stanjem samostojnih delavcev v kulturi pričeli ukvarjati v okviru teme o problematiki prekarnega dela.

Že od leta 2018 tako spremljamo razmere v kulturi, pri čemer se natančneje posvečamo položaju samostojnih delavcev v kulturi, doslej imenovanih tudi »samozaposleni v kulturi«. Uradno poimenovanje te skupine delavcev s tem statusom spreminja leta 2025 sprejeta novela Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo.

Zadnjo preiskavo smo objavili avgusta 2022, ko so bile težave, s katerimi se sooča ta skupina ustvarjalcev, zaradi epidemije koronavirusa še dodatno poglobljene – zaradi javnozdravstvenih ukrepov in posledičnega zaprtja kulturnih institucij se je za številne kulturnike takrat odločno zmanjšal obseg dela in s tem prihodki, kar je vodilo do poslabšanja njihovega finančnega položaja.

Preiskava je bila objavljena nekaj mesecev po nastopu nove slovenske vlade in z njo nove vodstvene ekipe na ministrstvu za kulturo, ki ga je takrat prevzela dr. Asta Vrečko.

V koalicijski pogodbi so takrat zapisali, da bodo izboljšali socialni položaj samostojnih delavcev v kulturi, spremenili področno zakonodajo, ki bo celostno preuredila ta status, pri čemer so se zavezali predvsem k ureditvi socialnega in zdravstvenega varstva, sistematizaciji delovnih poškodb, poklicnih bolezni, bolniškega nadomestila in uvedbi progresivnega cenzusa ter karierne dinamike.

V dosedanjih preiskavah smo pri Pod črto identificirali deset problemskih področij, ki vplivajo na to, da samostojni delavci v kulturi ne uživajo socialne varnosti in da zaradi omejitev, ki izhajajo iz statusa in ​​slabo razvitih zasebnih in javnih segmentov kulturnega trga, pogosto živijo v slabih ekonomskih razmerah.

V seriji člankov najprej analiziramo, katere od problematik iz preteklih preiskav Pod črto so bile do danes že obravnavane v okviru sistemskih rešitev in katere ne – v prvem delu prispevka smo se osredotočili na probleme, povezane s socialno varnostjo samozaposlenih, v nadaljevanju pa na pomanjkanje sredstev na področju kulturne ustvarjalnosti, neplačevanje ustvarjalnega dela in nerazvitost kulturnega trga v Sloveniji.

V podatkovni analizi pa bomo predstavili analizo podatkov o stanju samozaposlenih v kulturi na podlagi dostopnih podatkov.

Deset problemskih področij: omejitev višine dohodka s cenzusom, bolniške, nizki prihodki, nerazvitost kulturnega trga in nizke pokojnine

Samozaposleni v kulturi so vpisani v razvid ministrstva za kulturo in delujejo kot pravne osebe, ki opravljajo določene kulturne dejavnosti v sklopu specializiranih poklicev, pod katerimi so registrirani.

Če strokovna komisija za njihovo področje oceni, da njihovo delo pomeni izjemni kulturni prispevek, ali če opravljajo deficitarni poklic, lahko pridobijo pravico, da jim država vsak mesec plačuje prispevke za socialno varnost, ki bi si jih sicer plačevali sami.

V preteklih preiskavah smo na Pod črto identificirali deset problemskih področij ustvarjalk in ustvarjalcev na področju kulture.

Leta 2022 so nam v odgovoru na našo preiskavo na ministrstvu zagotovili, da bo »ena od osrednjih nalog tega mandata celostna prenova statusa samozaposlenih v kulturi. Verjamemo, da bomo v dialogu z javnostjo razrešili osrednji paradoks statusa, ki združuje socialni korektiv in nagrajevanje izjemnosti. Del prenove statusa bo tudi vpeljava karierne dinamike in zagotavljanje delavskih pravic.«

Malo manj kot štiri leta kasneje torej preverjamo, katere izmed težav so bile sistemsko obravnavane in na kakšen način.

Spremembe na področju kulture: kaj smo vključili v analizo

Državni zbor je septembra lani sprejel že omenjeno novelo Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK-I).

Ta dokument zaradi svoje širine in pomena predstavlja temelj naše analize. Ob tem se posvečamo tudi drugim dokumentom, ki jih je od začetka mandata sprejela ministrska ekipa pod vodstvom dr. Astre Vrečko in ki se prav tako nanašajo na položaj samostojnih delavcev v kulturi.

Aprila lani je bil najprej sprejet Akcijski načrt za izvajanje resolucije o nacionalnem programu za kulturo do leta 2027 (sprejet aprila 2025). Julija 2024 je bila sprejeta Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031 , julija 2025 ji je sledila Uredba o minimalnem plačilu za samostojne delavce v kulturi, medtem ko je Uredba o samostojnih delavcih v kulturi v javni obravnavi še do 29. januarja 2026.

Dohodkovni cenzus in socialna varnost: uvedba drsnega cenzusa, ki postopno niža kritje socialnih prispevkov

Preseganje dohodkovnega cenzusa samozaposlenim predstavlja velik strah, saj izguba pravice do plačanih prispevkov pomeni okoli 5400 evrov dodatnih letnih stroškov, ki jih je treba plačati ne glede na to, za kolikšen dejanski znesek je bil cenzus presežen, smo ugotovili v preiskavi iz leta 2022.

Izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa se ugotavlja vsako tekoče leto na podlagi povprečja dohodkov zadnjih treh let. Izplačilo lahko uveljavljajo tisti, katerih dohodek zadnjih treh (koledarskih in davčnih) ne presega tega zneska.

Sprejeti dokumenti urejajo identificirano težavo. O vprašanju cenzusa ponovno odločata ZUJIK-I (v 85. členu) in na njem temelječa Uredba o samostojnih delavcih v kulturi, ki uvajata t. i. drsni cenzus.

Koga dohodkovni cenzus sploh zadeva?

Republika Slovenija lahko samozaposlenim v kulturi iz državnega proračuna plačuje prispevke za socialno varnost, če njihovo delo oceni kot posebej pomembno za slovensko kulturo in hkrati ugotovi, da njihov dohodkovni položaj ne zagotavlja ustreznih pogojev za opravljanje dela. Dohodkovni prag, ki ga vlada vsako leto določi z uredbo in je bil za leto 2024 postavljen pri 21.244,48 evra, imenujemo cenzus. O njegovi višini podrobneje pišemo v nadaljevanju, ključno težavo pa je doslej predstavljalo to, da samostojni delavci v kulturi s pravico do plačila prispevkov iz proračuna tega zneska niso smeli preseči niti za en evro, sicer so pravico izgubili.

Zaradi te omejitve so bili samostojni delavci v kulturi na trgu nekonkurenčni oz. kaznovani za tržno uspešnost. Prispevke so morali vračati ne glede na to, za koliko so cenzus dejansko presegli.

»Pri cenzusu imamo več problemov. Kako lahko postaviš enoten cenzus, ne da bi pri tem upošteval raznolike situacije? […] Pri tem me vedno zanima, kaj je sploh bila osnova za izračun cenzusa, kaj je bilo izhodišče. Ker ne more biti enotno izhodišče, če imajo ljudje izredno raznolike situacije. Imaš recimo nek ustvarjalni poklic, ki ne zahteva nobenih pripomočkov, potem pa imaš drugega, ki zahteva ogromno materiala. Že v tem primeru primerjava ni možna,« je ob tem opozorila Eva Matjaž.

Polona Torkar, strokovna vodja Asociacije, društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture, je poudarila, da je prag, kjer ta pravica preneha, določen zelo arbitrarno: »Prenehanje državnih podpornih mehanizmov je pomenilo, da so morali ustvarjalci prevzemati plačilo socialnih transferjev oz. minimalnih prispevkov, kar jih je v resnici izenačilo z vsemi ostalimi samostojnimi podjetniki in samozaposlenimi, ki to privzemajo že v štartu – a slednji včasih, ne vselej, delajo v dejavnostih, ki so tudi profitabilne in imajo boljšo izhodiščno pozicijo. V Asociaciji smo si vedno prizadevali opozoriti na to, da je najbolj davčno obremenjen prav posameznik, ki je na prehodu iz začetja dejavnosti v neko relativno uspešnost. Ta rez je posledično pomenil veliko breme – takoj ko je posameznik presegel cenzus, je to pomenilo, da je prevzel kar velik del dodatnega bremena, s čimer je v resnici spet bil – čeprav na papirju v boljšem — v bistvu v slabšem položaju.«

Kako naj bi potekala uporaba cenzusa v praksi

Namen uvedbe drsnega cenzusa je bolj postopen prehod v prevzemanje plačila prispevkov za samostojne delavce v kulturi.

ZUJIK-I dohodkovno mejo zdaj opisuje kot znesek, ki je enak višini povprečne letne bruto plače za 19. plačni razred – v letu 2026 bo po navedbi Asociacije znašal 25.616,16 EUR – obenem pa določa, da lahko delavec v kulturi pridobljeno pravico do plačila prispevkov uveljavlja, če njegovo letno povprečje dohodkov iz zadnjih treh let te določene meje ne presega za več kot 30 %. Prav ta možnost preseganja predstavlja bistveno spremembo doslej veljavne prakse.

»Nihče ne govori, da bi moral biti uspešen ustvarjalec v vseh primerih razbremenjen plačevanja prispevkov za socialno varnost, ampak da bi bilo to postopno. Drsni cenzus izboljšuje ta položaj […], ker uvaja postopno prehodno obdobje v prevzemanje obveznosti, ki je odvisna od finančnega položaja ustvarjalca,« je ocenila Polona Torkar.

Na ministrstvu za kulturo so pojasnili, da nova ureditev odpravlja dosedanjo prakso, povezano z neenakomerno razporeditvijo dohodkov med posameznimi koledarskimi leti.

Drsni cenzus po njihovih navedbah omogoča pravičnejšo porazdelitev bremena med posameznikom in državo, saj lahko samostojni delavec v kulturi ob preseganju dohodkovnega praga za do 10, 20 ali 30 odstotkov pravico do plačila prispevkov še vedno delno uveljavlja – v višini 80, 50 oziroma 20 odstotkov.

Na ministrstvu za kulturo so v odgovorih na naša vprašanja to ponazorili s primerom prevajalca, ki v enem letu zaradi enkratnih okoliščin (kot sta bila nedavno na primer Evropska prestolnica kulture ali gostovanje Slovenije na knjižnem sejmu v Frankfurtu) dobi več naročil in zato za 20 % preseže dohodkovni prag cenzusa, v naslednjem letu, ko teh izjemnih okoliščin ni več, pa tudi naročil in zaslužka nima več toliko.

»Presežni zaslužek iz preteklega leta bo res namenil kritju prispevkov, vendar le delno, saj je še vedno upravičen do delnega kritja prispevkov s strani ministrstva. V preteklosti bi moral tak posameznik ravno v letu, ko bi imel strm upad zaslužka, celotne prispevke kriti sam, kar bi ga pahnilo v revščino, kljub uspehom izpred dveh let,« so dodali.

Dohodek posameznika se ugotavlja na podlagi davčnih odločb in obračunov za zadnja tri leta.

ZUJIK-I določa, da se prispevki za tekoče leto do ugotovitve preseganja cenzusa plačujejo kot akontacija, morebitno vračilo pa sledi naknadno. Na ministrstvu za kulturo pojasnjujejo, da v maju ali juniju od Fursa pridobijo podatke o dohodkih upravičencev in v primeru preseganja dohodkovnega praga posameznika nemudoma obvestijo ter zahtevajo vračilo ustreznega zneska.

Pri tem sicer včasih prihaja do zmede, za katero leto se bodo prispevki morali vračati (ali za čas tekočega leta ali že za leta poprej, ko so bili prihodki preseženi). Samozaposleni mora dejansko vračati prispevke in obresti, ki so mu bili kriti do junija tekočega leta.

Uredba o samostojnih delavcih v kulturi ob tem natančneje definira, da ministrstvo po preverbi dohodkov odloči, ali upravičenec dohodkovnega cenzusa ne presega oziroma ga presega do 30 % (v tem primeru pravica do plačila prispevkov ostane v celoti ali delno) ali pa cenzus presega za več kot 30 %, ko se plačevanje prispevkov z odločbo ustavi.

Hkrati se z odločbo naloži vračilo morebitnih preveč plačanih akontacij prispevkov v tekočem letu, ki jih mora upravičenec vrniti v 30 dneh, sicer se terjatev izterja prek Fursa, pri čemer lahko upravičenec bodisi sam zaprosi za predčasno ustavitev ali zmanjšanje akontacij bodisi za obročno vračilo, če bi enkratno vračilo zanj pomenilo občutno finančno breme, kar ministrstvo presoja glede na višino zneska, njegove dohodke in druge okoliščine.

Ministrstvo smo v tem kontekstu vprašali, ali to pomeni, da ustvarjalcem med letom ne bo treba sproti spremljati letne višine prihodkov in ministrstva obveščati, da jim zaradi preseganja cenzusa zniža delež kritih prispevkov, ter ali bo v takih primerih treba vračati sredstva le »za nazaj«.

Zanimalo nas je tudi, ali bo ta ureditev veljala že za naslednje leto – torej, ali bi se izguba pravice do polnega plačila prispevkov v letu 2026 uveljavila šele z letom 2027.

»Do ugotovitve prihodkov in morebitnega preseganja dohodkovnega cenzusa ministrstvo upravičencem izplačuje akontacije prispevkov. Če se kasneje izkaže, da je cenzus za tekoče leto presežen, je treba že plačane prispevke vrniti. Samostojni delavec v kulturi pa se lahko izplačevanju akontacij odpove, če predvideva, da bodo njegovi prihodki presegli dohodkovni cenzus za tekoče leto,« so odgovorili.

Pomanjkljivosti drsnega cenzusa: prenizka omejitev glede na realne življenjske stroške

Še vedno veliko posameznikov, ki imajo pravico do plačila prispevkov, dohodkovno sploh ne pride do točke, ko bi cenzus dejansko igral kakšno vlogo, saj so njihovi prihodki prenizki.

Vendar pa je Polona Torkar opozorila, da pri svojem delu ugotavljajo, da je cenzus tudi zaradi korekcij višin honorarjev, ki so se dogajale skozi čas, za nekoga, ki je aktiven, postal prenizek.

Nanje se obrača vse več posameznikov, ki bodo, če izgubijo pravico do plačila prispevkov, v precej slabšem položaju, obenem pa so dohodkovno blizu tega praga. »Izhodiščna meja za pravico je določena vobče prenizko glede na to, kaj se dogaja na terenu, recimo v odnosu do povprečne plače. Na papirju so spremembe [do katerih prihaja v okviru ZUJIK-I] korak v pozitivno smer, ni pa [sistem] stimulativen za tistega, ki se odloča, ali bo zaslužil več ali pa si želi ohraniti pravico [do plačila prispevkov],« je pojasnila Torkar.

Miha Blažič, predstavnik sindikata Zasuk, se je strinjal, da se cenzus nerealistično usklajuje z rastjo življenjskih stroškov: »Žal imamo zelo centraliziran sistem, kar pomeni, da velik del tega sektorja dela v Ljubljani, življenjski stroški izredno hitro rastejo, cenzus pa se temu prilagaja počasi. Če vzameš rast najemnin in dejstvo, kako težko je priti do produkcijskega prostora, opreme in ostalega, je jasno, da mora nekdo, ki hoče biti v tem sektorju aktiven, zaslužiti več, kot mu dopušča cenzus. Tukaj bi si želeli več fleksibilnosti.«

Ob tem je Blažič opozoril še na to, da cenzus ustvarjalce obenem spodbuja, da prihodkov ne pridobivajo na svoj račun, ampak preko drugih pravnih entitet. »Veliko teh odvodov se je ustvarilo ravno zaradi cenzusa. Ker je zdaj tukaj več manevrskega prostora, bomo videli, koliko ljudi bo prikazovalo več prihodkov. Je pa vprašanje, ali je ta sprememba dovolj, ali bi moralo biti tega prostora še več.«

Ministrstvo za kulturo smo vprašali tudi, ali načrtujejo ukrepe za zmanjšanje birokratskega bremena samozaposlenih, ki morajo zaradi (tudi drsnega) cenzusa nenehno preračunavati realizirane in načrtovane prihodke, pogosto brez pomoči računovodstva.

»Samostojni delavci v kulturi so večinoma normirani, kar poenostavljeno pomeni, da skozi leto vodijo zgolj seznam izdanih računov z zneski. Gre torej za t. i. preprosto računovodenje,« so odgovorili.

Dodali so tudi, da glede na podatke o dohodkih samostojnih delavcev v kulturi iz prejšnjih let verjamejo, da jih večina cenzusa sploh ne bo presegla. »Gre za samostojne delavce v kulturi, ki dosegajo najvišje dohodke, teh pa je v primerjavi s tistimi, ki imajo težave zaradi izjemno nizkih dohodkov, bistveno manj. Ravno zato je večina ukrepov ministrstva usmerjenih v sanacijo stanja pri osebah z najnižjimi dohodki, ki navkljub kakovosti svojega dela od njega ne morejo dostojno živeti,« so pojasnili.

Ministrstvo smo zaprosili tudi za pojasnilo o tem, da drsni cenzus sicer blaži nestabilnost, vendar še vedno »kaznuje« finančno uspešnost, zlasti kratkotrajno (na primer enkratni, dobro plačan projekt v posameznem letu), ter v tem kontekstu želeli poizvedeti, kako namerava ministrstvo to težavo odpraviti.

»Cenzus samostojnim delavcem v kulturi omogoča, da v primeru, da njihovo delo v kulturi predstavlja izjemni doprinos k izvajanju javnega interesa za kulturo, prejmejo pravico, da jim država plačuje socialne prispevke. Drsni cenzus odpravlja ravno situacije, ko oseba v nekaj letih zasluži več, nato pa sledijo slabša leta – gre za običajno karierno nihanje na področje umetnosti. Stanje prihodkov v relaciji na cenzus bo ministrstvo skrbno spremljalo in v prihodnje, če bo to potrebno, zadevo ustrezno naslovilo. Za zdaj so bile projekcije glede na prijavljene prihodke opravljene na način, da verjamemo, da bodo naslovile večino situacij, kjer je zaradi nižjih prihodkov smiselno, da država plačuje socialne prispevke, ker si jih samostojni delavec v kulturi navkljub izjemno kakovostnemu delu in doprinosu h kulturi ne more sam,« so odgovorili.

Bolniška in bolniško nadomestilo: po novem tudi v primeru poškodbe, ne samo bolezni

V preteklih preiskavah smo na Pod črto ugotavljali, da imajo samostojni delavci v kulturi zelo omejeno pravico do bolniške odsotnosti in bolniškega nadomestila.

Kot smo ugotovili v preiskavi iz leta 2022, je samostojne delavce v kulturi skrbelo, kaj bo z njimi v primeru zdravstvenih težav. Le enkrat na leto so lahko namreč zaprosili za bolniško nadomestilo za prvih 30 dni bolezni, če je ta trajala najmanj 31 dni (Od 31. dneva bolezni naprej nadomestilo za bolniško odsotnost od dela samozaposlenim tako kot redno zaposlenim krije ZZZS.) V letu 2021 je takšno nadomestilo v višini 25 evrov na dan recimo prejelo 46 samozaposlenih.

Prav zato je ustvarjalka Ana Čigon, naša sogovornica z začetka tega članka, več let ob ustvarjanju delala še v šolstvu – želela si je »zagotovila za vsak dan«, varnosti v primeru bolezni.

»Če si zaposlen, vidiš to razliko: če si bolan, pokličeš in prosiš, da te nekdo nadomesti. V umetnosti pa moramo dostikrat delati bolni ali pa pač zamaknemo določen dogodek, ki posledično morda sploh ne bo plačan. Imela sem zgolj eno super izkušnjo, ko mi je nevladna organizacija za dogodek plačala kljub temu, da sem zbolela in me tam ni bilo. Ampak to je nekaj, česar so redno zaposleni vajeni,« je povedala Čigon.

Ključna sprememba, ki jo uvaja ZUJIK-I, je, da so samostojni delavci v kulturi zdaj upravičeni do bolniškega nadomestila tudi v primeru poškodbe, ne le bolezni. »Velika pomanjkljivost v zakonu doslej je bila namreč dikcija, ki je omenjala zgolj bolezen. To je pomenilo, da če se je na primer sodobni plesalec poškodoval na vaji in zato svojega dela ni mogel opravljati, ni bil upravičen do nikakršnega finančnega nadomestila,« so pojasnili na ministrstvu za kulturo.

Višino dnevnega bolniškega nadomestila, ki velja od 1. aprila tekočega leta do 31. marca naslednjega leta, določi vlada do 31. marca tekočega leta in je enaka višini dnevnega nadomestila, ki ga za bolniško odsotnost prejmejo zaposleni s povprečno mesečno plačo v preteklem letu. Doslej je vlada vedno določala en dnevni znesek. Leta 2025 bo dnevno nadomestilo za polni delovni čas znašalo 39,56 evra, kar je 4,7 odstotka več kot v 2024.

ZUJIK-I dodatno uvaja spremembo, ki skrajšuje obdobje zadržanosti z dela, po katerem je samostojni delavec v kulturi upravičen do nadomestila.

Po novi ureditvi pravica nastopi po najmanj 31 zaporednih koledarskih dneh brez prekinitve, medtem ko je prej veljal pogoj 30 delovnih dni, kar je v praksi pogosto pomenilo skoraj dva meseca. Hkrati se je povečalo tudi število možnih prejemkov nadomestila: namesto enkrat letno ga je zdaj mogoče uveljavljati dvakrat (čeprav so se v vmesnih fazah zakonodajnega postopka pojavljale tudi rešitve, ki so predvidevale možnost do štirikrat letno). V obdobje zadržanosti se štejejo tudi vikendi in prazniki.

Rešitev je kozmetična: če zboliš za gripo ali koronavirusom, bolniškega nadomestila ni

Miha Blažič spremenjeno dolžino obdobja zadržanosti z dela ocenjuje kot kozmetični ukrep: »Od kje arbitrarna določba, da bi bolezen morala trajati 31 dni? Izhaja iz varčevanja, vprašanje pa, če s tem sploh kaj privarčujejo, ker morda kdo celo podaljša bolniško prav zato.« 

Polona Torkar obenem komentira, da moraš – da se sploh odločiš za uveljavljanje te pravice – najprej vedeti, da imaš dolgotrajno bolezen in biti dobesedno onesposobljen za delovni proces. »Zadeve, kot so gripe, koronavirus, ko je prav tako dobro, da si doma, pa nimajo nobene zaslombe. Mi smo tradicionalno zagovarjali, da bi bilo nadomestilo dostopno od tretjega dneva dalje, a je v procesu prišlo do rezultata, kakršen pač je,« dodaja.

Da so delavci do nadomestila upravičeni dvakrat na leto, na Asociaciji ocenjujejo kot zadostno. Interni izračuni Asociacije pa sicer kažejo, da bistvenega dodatnega izdatka za ministrstvo ta sprememba ne bo predstavljala.

»Naše sklepanje temelji na podatku, da so bila nadomestila že do sedaj relativno nedostopna. V letu 2021 je to nadomestilo koristilo zgolj 41 samostojnih delavk in delavcev v kulturi. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje za leto 2024 so moški v povprečju v celem letu odsotni 16,8 koledarskih dni, ženske pa 25,1 koledarskih dni. Če pogledamo podatek o povprečnem trajanju ene bolniške odsotnosti z dela za polni delovni čas, vidimo, da so bili moški v povprečju odsotni 14,6 dneva, ženske pa 10,3 dneva. Vidimo, da povprečno trajanje odsotnosti ne pride niti blizu novemu pogoju za pridobitev nadomestila za samostojne delavke in delavce v kulturi. Tako lahko sklepamo, da bodo primeri samostojnih delavcev v kulturi, ki bodo koristili nadomestilo, še naprej izredno redki,« je pojasnil strokovni sodelavec Asociacije Anže Dolinar.

Na ministrstvo smo posredovali vprašanje, če načrtujejo tudi spremembe, ki bi omogočile pravico do bolniškega nadomestila za primere, kot je npr. gripa, kjer je človek za delo onesposobljen približno dva tedna.

Odgovorili so nam, da se zavzemajo tudi za to, da bi samostojni delavci v kulturi, vključno z drugimi samozaposlenimi, imeli možnost koriščenja kratkotrajnih bolniških odsotnosti, »a bo glede tega treba najti konsenz na ravni celotne države in vseh panog«.

Ministrstvo za kulturo je v času javne razprave preučevalo tudi možnost, da bi samostojnim delavcem v kulturi iz proračuna za kulturo omogočilo financiranje nadomestila za stroške preventivnega zdravstvenega pregleda do višine 150 EUR. Člen v medresorskem usklajevanju ni dobil potrebne podpore, zato ga v sprejeti različici zakona ni.

Kaj pa dolgotrajna oskrba?

Prispevek za dolgotrajno oskrbo samostojni delavci v kulturi, enako kot vse druge osebe, starejše od 18 let, ki so vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje za primer bolezni ali poškodbe zunaj dela – bodisi kot zavarovanci bodisi kot družinski člani, plačujejo sami. V tem trenutku niso predvidene nobene spremembe glede plačevanja prispevka za dolgotrajno oskrbo, so nam odgovorili z ministrstva.

Reševanje težave nizkih pokojnin: uvedba karierne dinamike

»Naša dnevna situacija pa je, da smo se, kakor ste tudi vi poročali, redno ukvarjali z penzijami, ki so bile umerjene izjemno nizko, nemogoče za življenje,« je v pogovoru s Pod črto še eno od ključnih težav komentirala Polona Torkar iz Asociacije.

V preteklih preiskavah smo namreč identificirali, da težavo predstavlja tudi to, da država samozaposlenim vsa leta, ko imajo pridobljeno pravico do plačila socialnih prispevkov, plačuje samo minimalne socialne prispevke. Kar pomeni, da so minimalna tudi vplačila v pokojninsko blagajno in da so samostojni delavci v kulturi posledično med prejemniki najnižjih pokojnin.

To vprašanje neposredno urejata ZUJIK-I in Uredba o samostojnih delavcih v kulturi. O njej govori tudi Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031.

ZUJIK-I to ureja z uvajanjem tako imenovane »karierne dinamike«, ki samostojnega delavca v kulturi uvrsti v enega od 3 razredov, na podlagi te uvrstitve pa je usklajena tudi višina njihovih vplačil za socialne prispevke.

Višji prispevki za socialno varnost pomenijo višja nadomestila za porodniški in starševski dopust, dolgotrajno bolniško odsotnost in seveda tudi pokojnino. Ima ministrstvo v tem kontekstu kakšne projekcije, kakšno razliko v višini pokojnin naj bi skozi daljše časovno obdobje prinesel ukrep, smo preverili.

»Učinek na pokojnino posameznika je odvisen od individualne karierne poti, predvsem od tega, koliko let je imel status in v kakšni višini je imel obračunane prispevke s strani države oziroma ali je doplačeval v druga pokojninska stebra, in ostalih individualnih okoliščin,« so odgovorili.

Karierna dinamika je stopila v veljavo z dnem uveljavitve zakona, to je 21. oktobra 2025. Samostojni delavci v kulturi, ki že imajo priznani status, so s tem dnem lahko pričeli vlagati vloge za uvrstitev v karierni razred.

»Obravnava vlog poteka v skladu z vrstnim redom prispetja. Samostojne delavce v kulturi, ki v status šele vstopajo, pa se v ustrezen karierni razred uvrsti hkrati z odobritvijo statusa,« so nam pojasnili na ministrstvu.

V praksi to pomeni, da se bodo višji prispevki vsem, ki bodo v posamezni karierni razred že uvrščeni, začeli obračunavati s 1. marcem 2026 in se nato postopoma zviševali do 1. januarja leta 2029, ko stopijo v veljavo najvišje predvidene višine prispevkov.

Če posameznik, ki je že vpisan v razvid, ne bo vložil vloge za razvrstitev v posamezni karierni razred do oktobra 2026 (torej v roku enega leta), ga bo ministrstvo po uradni dolžnosti samo uvrstilo v ustrezni karierni razred. »Pri tem je pomembno poudariti, da noben samostojni delavec v kulturi ne bo na slabšem – prispevki jim bodo obračunani v vsaj tolikšni višini, kot so jih prejemali sedaj, lahko pa so glede na število let delovnih izkušenj tudi višji,« so nam pojasnili na ministrstvu.

Delovne izkušnje samostojnih delavcev v kulturi se določijo tako, da se seštejejo obdobja vključitve posameznika v obvezna socialna zavarovanja na podlagi zaposlitve ali samozaposlitve na področju kulture ter izkušnje na področju kulture, pridobljene v okviru opravljanja del na podlagi pogodb civilnega prava na področju kulture. »Del oziroma delovnih izkušenj, ki jih ni mogoče izkazati s pogodbami civilnega prava, se pri tem ne upošteva,« so odgovorili z ministrstva.

Uvedba karierne dinamike ne bo rešila težav vseh generacij

Polona Torkar iz Asociacije je pojasnila, da se s karierno dinamiko vsaj za določeno generacijo – »če bo v sektorju delala 40 let, kar je samo na sebi uspeh« – situacija deloma korigira, bi pa lahko bil sistem zastavljen precej bolj ambiciozno.

Obstajajo pa generacije ustvarjalcev, na katere karierna dinamika ne bo bistveno vplivala, ker se jim že toliko časa vplačuje minimalne prispevke in ker imajo toliko manj delovne dobe. »Že zaradi pokojninske reforme bodo delali dlje, karierna dinamika se ne bo bistveno poznala na višini njihovih pokojnin,« je dodala Torkar.

Na podlagi starejših podatkov iz 2021 so na Asociaciji ugotovili, da bo, tudi v smislu priznavanja delovne dobe, najbolj prizadeta generacija, ki je na trg dela vstopila med letoma 2008 do 2014. Takrat se je kulturniški sektor namreč tudi izrazito prekariziral.

»Ta generacija bo prepuščena na milost in nemilost temu, ali bo republiška priznavalnina uporabljen mehanizem za sanacijo položaja v starosti. Vemo, da ministrica ne podeljuje več izjemnih pokojnin tudi za najbolj nagrajene. Če se menja oblast, se je kot tipično izkazalo, da jih, če že kdo, zanimajo zgolj Prešernovi nagrajenci, kar pomeni, da so izpuščeni vsi ostali: tehniki, vsi podporni poklici in vsi nagrajeni ustvarjalci, ki nimajo največje slovenske nagrade,« je še pojasnila Torkar. Dodala je, da vprašanje vselej ostaja, ali je v javnem interesu, da delo v kulturi ob nizkem sprotnem dohodkovnem položaju dejansko ne nosi tudi nobene socialne varnosti v starosti.

Ministrstvo za kulturo delavcem v kulturi, ki med svojo kariero izkažejo izjemne uspehe, po posvetovanju s strokovno komisijo sicer namenja tudi državne priznavalnine k njihovim pokojninam.

Pri določanju višine priznavalnine se upošteva tudi socialne okoliščine, vendar pa so dosežki ključnega pomena, zato pri priznavalninah ne gre za socialni korektiv ali za široko razširjeno prakso. Čeprav ministrstvo za kulturo vodi razvid vseh prejemnikov priznavalnin, ki bi moral biti javno dostopen, je ta trenutno posodobljen le do leta 2019 – podatki izkazujejo, da je med letoma 1996 in 2019 pravico do priznavalnine prejelo 210 delavcev v kulturi. Na podatke ministrstva o prejemnikih priznavalnin od leta 2019 do leta 2025 še čakamo.

Dolgi interval kariernega razreda 2, ko posameznik ostaja znotraj enega razreda v obdobju, ko ima od 5 do 25 let delovnih izkušenj, je bil uvodoma še daljši za pet let, vendar so organizacije dosegle skrajšanje. Miha Blažič je dodal, da gre za korak v pravo smer, a je vse skupaj premalo, da bi imelo znatne učinke na življenje ljudi in tudi pogoje, pod katerimi se bodo upokojevali, ker ima veliko ljudi v sektorju minimalne vplačane prispevke in velike variable v karieri – od obdobij, ko so služili v redu, do obdobij, ko so praktično bili brez prihodkov ali ko jim ni tekla delovna doba.

Pri upoštevanju let »izkušenj« se bodo seštevale posameznikova vključenost v obvezna socialna zavarovanja ter izkušnje, pridobljene na podlagi pogodb civilnega prava. Ob tem pa se odpira vprašanje, ali se bodo v praksi pojavljale težave pri dokazovanju teh izkušenj.

Prakse še ni veliko, vprašanja pa se že pojavljajo.

Na Asociaciji pričakujejo celo vrsto raznolikih težav. Prva je že ta, da dela, opravljena prek študentskega servisa, ni mogoče dokazovati na tak način in se pri izkušnjah ne bo upoštevalo. »Težava bodo predvsem obdobja pred letom 2015, ko se študentsko delo ni štelo v pokojninsko dobo. Dodatna težava pa bo dokazovanje, da je šlo za delo na področju kulture. Trenutno še čakamo predlog uredbe, kjer bodo postopki natančneje določeni. Za določene odgovore čakamo tudi Fturs,« je dodal Anže Dolinar.

Zakon je sicer jasen in govori o delovnih izkušnjah na podlagi pogodb civilnega prava, vendar bančni sistem izpiskov, starejših od deset let, ne hrani. »To bo še posebej problematično za tiste, ki so v sistem vstopili prek posameznih gigov,« pa pojasni Uroš Veber, predsednik Asociacije.

Anketa Asociacije je pokazala, da ustvarjalcem ob upokojitvi v povprečju do 40 let delovne dobe manjka približno pet let, kar je po starem ZUJIK-u pomenilo izgubo pravice do plačila prispevkov.

Novi ZUJIK to ureditev odpravlja, vendar hkrati odpira nova tveganja: v sektorju bodo dlje ostajali tudi starejši delavci, pogosto v prekarnih razmerah. Ker mnogi ob upokojitvi ne bodo dosegli 40 let delovne dobe, zanje ne bo veljala zagotovljena pokojnina, temveč nižji odmerni odstotek, kar lahko vodi v zelo nizke pokojnine, tudi okoli 550 evrov, kar sogovorniki označujejo kot resen sistemski problem.

Uroš Veber je ocenil, da je ministrstvo s konceptom karierne dinamike želelo na eni strani okrepiti socialno varnost samozaposlenih, na drugi pa omogočiti večjo fluktuacijo med različnimi oblikami dela.

Cilj je bil vzpostaviti večjo prehodnost med statusi, denimo med zaposlitvijo v javnem zavodu in samozaposlitvijo, tako da ta ne bi več potekala zgolj v eno smer – od samozaposlenega prek nevladnega sektorja v javni zavod, brez realne možnosti vrnitve. Tudi ob nizki plači je namreč zaposlitev v javnem zavodu pogosto varnejša, kar posameznikom preprečuje povratek v bolj negotove oblike dela.

Polona Torkar je ob tem opozorila, da je prehajanje sicer predvideno kot del rešitve, vendar obstaja tveganje, da bi delodajalci takšno ureditev razumeli kot priložnost za dodatno fleksibilizacijo dela, kar bi lahko vodilo v nove oblike negotovosti.

Po besedah Tanje Petrič, predsednice Društva slovenskih književnih prevajalcev, ima karierna dinamika tudi s stališča posameznikov, ki že desetletja delujejo kot prevajalci, resne sistemske omejitve.

Opozorila je, da za številne generacije samostojnih delavcev v kulturi ne bo imela realnega učinka, zlasti to velja za višino pokojnin. »Veliko ljudi se že upokojuje ali pa so tik pred tem, kar pomeni, da karierna dinamika na njihov pokojninski položaj v praksi ne bo bistveno vplivala,« je poudarila.

V razpravah o vsebini ZUJIK-I so na Društvu slovenskih književnih prevajalcev zato predlagali hitrejšo karierno dinamiko, ki bi poleg delovne dobe upoštevala tudi vrhunskost in bi bila primerljivejša z dinamiko napredovanj v javnem sektorju. Tam vrhunskosti sicer ni treba dokazovati na enak način, a kriteriji kljub temu obstajajo, čeprav so pogosto ohlapnejši.

Kot problematične je Tanja Petrič izpostavila tudi dolge časovne pragove za napredovanje. »Po prvotnem osnutku, ki je predvideval štiri karierne razrede, ob čemer je bil najnižji četrti in najvišji prvi razred, bi posameznik potreboval najmanj 20 let priznane delovne dobe za drugi razred in najmanj 30 let za prvega. Zdaj se je prag za prvi razred sicer znižal na 25 let, a bodo tako imenovane izgubljene generacije – tiste, ki so na trg dela vstopile ob začetku gospodarske krize – kljub dokazani vrhunskosti v prvi razred lahko napredovale šele proti koncu kariere,« je opozorila.

Posebej je izpostavila tudi starejše generacije samostojnih delavcev v kulturi, ki so se za status borile v osemdesetih in devetdesetih letih. Ti danes odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, saj si več let iz različnih razlogov niso mogli urediti statusa in so imeli prekinjeno ali nezadostno delovno dobo.

»Za te ljudi karierna dinamika prihaja prepozno in so v celoti odvisni od pridobitve republiške priznavalnine, ki si jo morajo po vseh letih statusa, priznanega na podlagi izjemnih referenc, ponovno izboriti v posebnem postopku,« je dodala Petrič.

Na ministrstvo za kulturo smo se obrnili tudi z vprašanjem o težavah z dokazovanjem delovnih izkušenj, na katere so opozorili naši sogovorniki. Sami večjih težav pri prevedbi in dokazovanju doslej niso zaznali, so odgovorili. »Postopki tečejo nemoteno, številne prevedbe so že opravljene. Skrbno spremljamo, ali bo pri tem sistemu, ki je v zgodnji fazi implementacije, prihajalo do težav, da jih lahko v prihodnje ustrezno sistemsko naslovimo, če bo to potrebno,« so še zapisali.

V naslednjem članku bomo nadaljevali s pregledom sistemskih rešitev za težave, ki smo jih identificirali v začetku tega članka. Osredotočili se bomo na pomanjkanje sredstev na področju kulturne ustvarjalnosti, neplačevanje ustvarjalnega dela, nerazvitost kulturnega trga v Sloveniji in analizo, kako uvedene spremembe prispevajo k reševanju teh problemov.

Sodelujoči pri projektu:

Vodenje preiskave in analize: Taja Topolovec

Pridobivanje podatkov, novinarsko delo in priprava članka: Klara Širovnik

Preverjanje podatkov: Urban Tarman

Ilustracija: Una Rebić

Oblikovanje celostne podobe: Metod Blejec

Videoprodukcija vsebin za družbena omrežja: Rebeka Bratož Gornik