V politični teoriji obstaja znano vodilo, kdaj bo neka politika ali ukrep praviloma deležen podpore ali nasprotovanja javnosti. Vodilo gre takole: če neka politika ali ukrep vsakemu posamezniku neke manjšine ljudi prinese relativno veliko korist, vsakemu posamezniku večine pa relativno malo škodo, potem bo tak ukrep politično lahko izpeljati. In nasprotno. Če neka politika ali ukrep vsakemu posamezniku neke manjšine prinese relativno veliko škodo, vsakemu posamezniku večine pa relativno malo korist, potem bo tak projekt politično težko izpeljati.

Načelo se morda zdi kompleksno. Pa ni. Razložimo ga s praktičnim primerom. Začnimo z drugim delom vodila. Neka občina se odloči, da bo ob eni izmed svojih vasi uredila novo deponijo za odpadke. Rezultat tega ukrepa bo sledeč. Prebivalcem občine se bodo za nekaj centov ali evrov znižali računi za odvoz smeti, saj odpadkov ne bo več treba voziti na bolj oddaljene deponije. Večina posameznikov – v tem primeru prebivalcev občine – bo torej deležna majhne koristi – malenkost nižjih mesečnih stroškov za komunalne storitve.

Toda nameravani ukrep bo vplival tudi na prebivalce vasi, ki leži najbližje deponiji. Ti bodo morali vsak dan vonjati neznosen smrad razkrajajočih smeti. Torej: vsak posameznik te občinske »manjšine« (prebivalec vasi ob deponiji) bo zaradi nameravanega ukrepa deležen relativno velike škode. Živeti v konstantno smrdečem okolju bi bilo najverjetneje za vsakega izmed nas precejšnje poslabšanje življenjskega standarda.

Posledično se v takih primerih organizirajo civilne pobude pripadnikov prizadete manjšine, ki zelo glasno nasprotujejo takšnim ukrepom. To pa politikom, ki so se odločili za novo deponijo, seveda povzroča glavobole. Seveda je takšne zadeve v praksi možno rešiti na različne načine. Deponijo se na primer umakne čim dlje od vasi, obenem pa lahko občina prebivalcem vasi v zameno za nekoliko slabši življenjski standard izplačuje mesečno odškodnino.

Večji problem z vidika politične korupcije in posledično siromašenja celotne družbe pa so projekti druge vrste. Tisti, ki prinesejo relativno velike koristi posameznim pripadnikom manjšine in relativno majhno škodo posameznim pripadnikom večine.

Primer Stožice

Poglejmo primer iz resničnega življenja – gradnjo ljubljanskih Stožic, ki smo jo obširno opisali v ta teden objavljenem članku. Nogometni stadion in košarkarska dvorana sta posameznikom v ljubljanski občini prinesla relativno veliko korist. Tekme svojih priljubljenih športnih klubov lahko obiskujejo na modernih in lepih športnih objektih. Ljubljanska občina je obenem za gradnjo športnih objektov iz svojega proračuna po lastnih izračunih namenila le tri milijone evrov neto. Za projekt je torej plačala precej manj, kolikor je stala sama gradnja stadiona in dvorane. Ta je znašala 114 milijonov evrov.

Po drugi strani pa so Stožice prinesle relativno majhno škodo vsakemu pripadniku večine. Večina smo vsi prebivalci Slovenije. Slabo načrtovan projekt izgradnje Stožic, sporne igre gradbincev pri prijavi na razpis in nesmotrne odločitve ljubljanske občine so povzročile propad gradbinca Stožic – s tem pa 135-milijonsko bančno luknjo, ki smo jo sanirali davkoplačevalci, in 30 milijonov neplačanega dolga do podizvajalcev, ki so gradili Stožice. Stožicam smo obenem dali še devet milijonov evrov evropskih sredstev, ki bi lahko bili porabljeni za druge projekte. Če zadevo precej posplošimo in 135 milijonov evrov bančne luknje zaradi Stožic delimo z dvema milijonoma prebivalcev Slovenije, ugotovimo, da škoda na prebivalca Slovenije znaša slabih 70 evrov.

Toda: težava je seveda v tem, da je celotna skupna škoda, ki smo jo utrpeli vsi prebivalci Slovenije, višja od koristi ljubljanske občine. Ponovimo še enkrat številke: ljubljanska občina je za moderne športne objekte, vredne 114 milijonov evrov, plačala le tri milijone evrov. Korist občine v tem primeru torej znaša 111 milijonov evrov. To je ogromna korist za občino. Projekt je povzročil luknjo v bankah, ki znaša slabih 70 evrov na prebivalca Slovenije. To je relativno majhna škoda, merjena po pripadniku večine. A skupna škoda za večino prebivalcev Slovenije – 135 milijonov luknje v bankah, ki smo jo plačali davkoplačevalci, je višja od 111 milijonov evrov, kolikor naj bi znašala korist ljubljanske občine. Če k temu prištejemo še za 30 milijonov evrov neplačanih računov podizvajalcem, pa devet milijonov evropskih sredstev, ki jih je država namenila pokrivanju finančne luknje v Stožicah, je strošek davkoplačevalcev za gradnjo Stožic še višji od koristi ljubljanske občine.

Župan Zoran Janković kot najbolj odgovoren za rezultate projekta Stožice vse do danes ni utrpel posledic zaradi škode, ki so jo Stožice prinesle slovenskim davkoplačevalcem. Še več. Precej medijsko izpostavljenih Ljubljančanov ga še kar vidi kot zelo učinkovitega župana.

Zakaj je tako? Odgovor je zdaj verjetno že znan. Povprečen prebivalec Slovenije neposredno ne občuti posledic bančne luknje, ki so jo povzročile Stožice. Verjetno marsikateri Slovenec sicer občuti posredne posledice takšnih projektov – siromašenje državnega proračuna, s tem pa tudi omejevanje javne porabe za socialo, zdravstvo, pokojnine … A te posledice je v predvolilnih bojih zaradi svoje kompleksnosti težko opisati na kratek in jedrnat način, kakor ga zahtevajo moderna predvolilna soočenja.

Po drugi strani se Ljubljančani vsak vikend z veseljem odpravijo bodriti svoj priljubljen nogometni klub ali košarkarsko ekipo v športni park Stožice. Ali pa obiščejo kakšnega izmed koncertov v novi dvorani v Stožicah.

Projekt gradnje Stožic seveda ni edini tak primer. Predstavili smo ga le zato, ker smo ga pri Pod črto podrobno preiskali. Enak koncept je imela na primer gradnja TEŠ 6. Za termoelektrarno, ki kot vir uporablja najbolj umazano fosilno gorivo, ob tem pa je celo podražila ceno električne energije, je država plačala 1,4 milijarde evrov. V to vsoto naj bi bilo po ugotovitvah kriminalistov vštetih za 284 milijonov evrov škode zaradi korupcije pri projektu. A ta investicija naj bi prinesla korist le manjšini –  na primer ohranitev nekaterih delovnih mest predvsem v velenjskem premogovniku (vseh, ki naj bi prejeli podkupnine iz posla gradnje TEŠ 6, seveda tu ne upoštevamo kot manjšine). Zato so po poročilu državnega zbora o projektu TEŠ 6 naložbo izsilili tudi lokalni sindikati z organiziranjem stavk ob grožnjah prekinitve projekta. Za projekt TEŠ 6 so bili po ugotovitvah parlamentarne komisije med drugimi politično odgovorni Borut Pahor, France Križanič in Janez Janša. Pahor je trenutno predsednik države, Janša in Križanič pa spet kandidirata na državnozborskih volitvah.

Kot primer bi lahko vzeli tudi jamstveno shemo, v kateri je država v letih 2009 in 2010 podjetjem na robu propada v zameno za ohranjanje zaposlitev dala poroštva za bančna posojila. Podjetja so nato vseeno propadla, delavci so nekaj mesecev pozneje vseeno ostali brez službe, država pa je morala bankam izplačati več deset milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Tudi idejni oče te sheme je bil nekdanji finančni minister in kandidat za poslanca stranke SD France Križanič.

Sporni politiki, ki veliko naredijo za nas

Ni treba, da so takšni primeri velike državne investicije. Veliko je manjših, lokalnih. Na primer, nek župan na sporen način na občini zaposli lastnega sina. S tem je povzročil veliko korist sinu in majhno škodo za vsakega drugega, ki bi bil primeren za delovno mesto, bi si želel to delovno mesto in je bolj sposoben za opravljanje teh delovnih nalog. Zaposlovanje po zvezah in poznanstvih na vseh nivojih je v Sloveniji še kar nadvse priljubljeno.

Te male posledice veliko slabih primerov se seštevajo in najedajo našo družbo. In takšni projekti tudi niso slovenski unikum.

Vsaka demokratično urejena država se sooča s tveganjem, da pride do takšnih projektov. Za politike je namreč zelo mamljivo, da posameznim manjšinam omogočijo velike koristi, stroški pa se porazdelijo med večino, ki se zaradi njih ne sekira. S tem si zagotovijo več glasov na volitvah.

Vendar pa takšni projekti zaradi dejstva, da celotni skupnosti povzročijo več škode kot koristi, seveda vodijo v propad. Zamislite si, da bi država vsak projekt vodila tako, kot so vodili projekt Stožice, TEŠ 6, jamstveno shemo. V državnem proračunu bi kaj hitro zmanjkalo denarja.

Izziv v demokratičnih državah torej predstavlja vprašanje, kako se izogniti takšnim projektom. In, kot vidimo v primeru slovenskih projektov, to ni vedno lahko. Janković je leta 2008 ob podpisu pogodbe za gradnjo Stožic Ljubljančanom razlagal, kako uspešen projekt bo gradnja športnega parka. Zakaj ne bi človeku, ki naj bi pred tem nadvse uspešno vodil največje slovensko trgovsko podjetje, tudi verjeli?

Stožice so se nato izkazale kot finančna polomija z mnogo opeharjenimi podizvajalci. A Janković je bil kljub temu nato še trikrat izvoljen za župana Ljubljane. Obenem se je zaradi projekta znašel v več kazenskih postopkih.

Zakaj prebivalci Ljubljane še volijo takšnega človeka? Najpogostejši odgovor v raznih anketah se glasi: ker je veliko naredil za Ljubljano. Toda, koliko škode je bilo s tem povzročene državi, podizvajalcem, vsem nam?

Ljudje seveda cenimo dobre stvari, ki jih politiki naredijo za nas. Projekti, kot so Stožice, so zelo mamljivi. A hkrati celotni družbi povzročijo več škode kot koristi. V izogib takšnim političnim bonbončkom je eno izmed meril razvitih demokracij uveljavitev posebnega standarda. Takoj, ko je nek politik osumljen spornega ali nezakonitega ravnanja, naj odstopi. V nasprotnem primeru ga ljudstvo ne izvoli več. Volivci se namreč morajo zavedati, da je tveganje, da tak posameznik ostane na oblasti, za celotno družbo večje, kot pa morebitni politični bonbončki, ki jih lahko razdeli ta politik. S tem se razvite demokracije lahko izognejo marsikateremu projektu, ki državi povzroča škodo.

Pri nas je družbena klima drugačna. Predsednik največje opozicijske stranke ne zna pojasniti izvora svojega premoženja in je bil vpleten v sporne orožarske posle, pa ga še kar voli na desettisoče volivcev. Župan, ki ga obremenjuje že okoli deset kazenskih postopkov, je brez težav izvoljen za ponovni mandat.

Zakaj? Ker imamo njuni volivci občutek, da sta veliko naredila za nas.

In zaradi tega Slovenija ni tista »druga Švica«, ki so nam jo obljubljali že ob osamosvojitvi. Pripadniki obeh političnih polov – tako levega kot desnega – smo v zameno za politične bonbončke pripravljeni kockati s premoženjem družbe. Še kar zaupamo ljudem, ki morda zadovoljijo naše kratkoročne (in kratkovidne!) interese za dolgoročno ceno, ki je veliko višja od kratkoročnih koristi. S podpiranjem takšnih politikov krademo eden drugemu in s tem samega sebe siromašimo.

To potrjuje brutalna matematika stroškov in koristi zavoženih projektov, korupcije in nepotizma. Tu ni prostora za nikakršno drugačno interpretacijo dejstev. Šele takrat, ko se bomo pripravljeni soočiti s tistim delom našega ravnanja, po katerem v zameno za bonbončke podpiramo moralno nesprejemljive voditelje, bomo lahko kot družba napredovali – v gospodarskem, v socialnem, pa tudi v etičnem smislu.