Prekarno delo: škodljivo za delavce in poštene delodajalce

Atipične in nestabilne oblike dela so v Sloveniji v porastu. Tako delo delavcu odvzame delavske pravice, delodajalcem jemlje konkurenčnost, državno blagajno pa prikrajša za socialne prispevke.

Ilustracija: Ajda Erznožnik
Ilustracija: Ajda Erznožnik

Kristina (ime je zaradi varovanja identitete spremenjeno), predavateljica na eni izmed članic Univerze v Ljubljani, predava skoraj dvakrat več kot njeni redno zaposleni sodelavci. A za svoje delo je plačana dvakrat manj. Kristina, ki na isti članici univerze predava že od leta 2009, namreč nima statusa rednega sodelavca in je zato delavka brez delavskih pravic. Prekarka.

Delati za polovično ceno seveda ni bil njen dolgoročni načrt. Ko ji je zdajšnji delodajalec pred sedmimi leti ponudil sodelovanje, je Kristina vedela, da gre nosilec predmeta kmalu v pokoj. Zato se bo odprlo delovno mesto zanjo. Ponudbo je vzela kot dobro poslovno priložnost in predvsem kot izziv, zato je delo z veseljem sprejela. A stvari se niso odvile po pričakovanjih.

Z uvedbo bolonjskega sistema se je predmet, ki ga je predaval profesor, razdelil na dva dela. Nenadoma je delodajalec za isto količino dela moral plačati dve plači. Da bi plačal dve enako visoki plači, ni prišlo v poštev. Medtem ko je kolegica, ki predava drugo polovico prej enotnega predmeta, dobila redno zaposlitev, je Kristina še zmeraj zaposlena prek pogodbe civilnega prava. Ona in še polovica katedre, na kateri predava.

Četudi je v sedmih letih, odkar je začela delati, naredila doktorat, razvila nekaj projektov, pa tudi  svoja predavanja ter odnos s študenti in kolegi, pogodbe o rednem delovnem razmerju ni na vidiku.

Kot samozaposlena v kulturi Kristina z delodajalcem vsako leto znova podpiše pogodbo o začasnem sodelovanju, ki določa katere predmete bo za kolikšno ceno odpredavala v določenem letu. Jasno ji je, da ji bodo vsako leto ponudili pogodbo – a le dokler sprejema dejstvo, da njena plača znaša polovico tega, kar dobijo njeni sodelavci. Če bi se temu uprla, bi jo takoj zamenjali, je prepričana Kristina. »Ni pravično. Opravljamo isto delo, a nimamo istih pravic. Še na sestankih nimamo besede in ne moremo soodločati,« pove Kristina.

Letos je sicer dobila drobno bitko z nadrejenim: poleg predavanj ji je namreč pripravljan plačati tudi seminarje. Delo, ki ga sicer brezplačno opravlja že leta. Njen honorar trenutno znaša 1300 evrov mesečno, po plačilu prispevkov ji ostane manj kot 1000 evrov. Delodajalca po njenih lastnih preračunih še vedno stane zgolj tretjino tega, kolikor bi ji glede na naravo njenega dela po zakonu moral izplačati.

Ker je njena pogodba civilnega prava, ji delodajalec ni dolžan kriti prispevkov za socialno varstvo. Ni mu treba zagotoviti niti dopusta niti bolniške niti porodniške zanjo. Kristina nima niti varstva pred odpovedjo, omejitev glede trajanja in razporejanja delovnega časa in je še brez kopice drugih pravic, ki jih njeni sodelavci, ki pa so v rednem delovnem razmerju, jemljejo za samoumevne. Njeni sodelavki, ki se je na predavanja vozila iz uro oddaljenega mesta, delodajalec ni omogočal niti povračila potnih stroškov.

Oškodovani so (skoraj) vsi

V Sloveniji je vse več delavcev, ki opravljajo delo redno zaposlenega, četudi z delodajalcem niso v rednem delovnem razmerju. A tega zakonodaja ne dovoljuje. Zakon o delovnih razmerjih namreč v trinajstem členu določa, da je delo, pri katerem delodajalec delavcu nalaga delo in odmerja delovni čas, ko delavec dela v njegovih prostorih, z njegovo opremo in pod njegovimi pogoji, lahko le redno delovno razmerje. Če se tako delo opravlja preko drugih pogodb, je delodajalec v prekršku. A tega nekateri delodajalci ne spoštujejo. Inšpektorji za delo celo ugotavljajo, da je prekarno delo v Sloveniji v porastu.

Prekarno delo škodi posameznikom, ki si zaradi pomanjkanja pravic ne morejo privoščiti finančne stabilnosti in posledično tudi ne lastnega prebivališča. Načrtovanje družine je za mnoge prevelik strošek. Škodi pa tudi državi. S porastom prekarnih delavcev vse več ljudi plačuje le minimalne prispevke za socialno varstvo. Prekarno delo ne koristi niti poštenim delodajalcem. Njihovim konkurentom, ki najemajo cenejšo, prekarno delovno silo, ostajajo dodatna sredstva, medtem ko morajo sami plačevati višje davke. Ministrstvo za delo je zato pripravilo cel paket ukrepov, ki naj bi zmanjšali prekarno delo, a dokument je precej nejasen. Zagovarja tako fleksibilizacijo trga kot večjo socialno varnost, ki pa ni posebej definirana. Poostritve nadzora nad delodajalci, ki bi bil najbolj potreben ukrep, ne predvideva.

Prekarnosti je vedno več

Tako kot v drugih zahodnih državah, ki jih vodi paradigma fleksibilizacije trga, je odstotek atipičnih zaposlitev v porastu. Po podatkih slovenskega in evropskega statističnega urada je danes vseh takih že 41 odstotkov, medtem ko je mladih v atipičnih zaposlitvah celo 76,5 odstotka. Atipične zaposlitve zajemajo vse zaposlitve, ki niso redne za nedoločen čas: od pogodb za določen čas in pogodb s skrajšanim delovnim časom, pogodb civilnega (podjemne pogodbe, s. p.-ji) in avtorskega prava pa do dela preko študentskih servisov.

Vir: SURS
Vir: SURS

Za delodajalce so zaposlitve za nedoločen čas najdražja oblika zaposlovanja. Delo je v Sloveniji davčno nadpovprečno obremenjeno: Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) opozarja, da je bila povprečna davčna obremenitev v državah članicah v letu 2015 35,9-odstotna, medtem ko znaša davek na zaposlenega delavca brez otrok v Sloveniji 42,6 odstotkov plače. Slovenija je med 34 članicami deseta najbolj obremenjena. Visoka obdavčitev dela je po mnenju generalnega direktorja GZS Sama Hribarja Miliča poglavitni razlog za to, da delodajalci iščejo bližnjice in delavce zaposlujejo prekarno.

V gospodarski krizi je precej delodajalcev svoja podjetja reševalo z odpuščanjem delavcev, zato je število zaposlitev za nedoločen čas po letu 2008 drastično upadlo. Ministrstvo za delo je trend poskušalo zaustaviti s spremembo delovne zakonodaje leta 2013. Ob uvedbi spremembe je ministrstvo obljubljalo, da se bo vse več zaposlitev za določen čas preteklo v zaposlitve za nedoločen čas. A zakonodaja ni imela želenega učinka: v letu 2014 je bilo še vedno več kot 70 odstotkov vseh prvih zaposlitev v obliki pogodbe za določen čas. Poleg tega so z isto zakonodajo uvedli lažje odpuščanje delavcev, s čimer so trg še dodatno fleksibilizirali. Trend padanja števila zaposlitev za nedoločen čas zato še zmeraj ni prenehal.

Vir: SURS
Vir: SURS

Iskalci zaposlitve so rešitve zato primorani iskati izven tradicionalne delovne pogodbe. Za iskalce zaposlitve so takšne vrste zaposlitve namreč precej lažje dosegljive kot pogodbe o rednem delovnem razmerju za nedoločen čas. Samozaposlovanje je s subvencijami v višini 5000 evrov ob odprtju s. p.-ja do nedavnega podpirala tudi država.

Zato se vse več posameznikov odloča za ustanovitev samostojnega podjetja. Samozaposlovanje je v Sloveniji v porastu že vse od leta 2005. Čeprav je leta 2015 rahlo upadlo, imamo danes v Sloveniji okrog 10.000 samostojnih podjetnikov več kot pred desetimi leti.

Prav tako se širi nabor dejavnosti, zaradi katerih posamezniki odpirajo svoja podjetja. Vse več samostojnih podjetnikov lahko najdemo med zelo izobraženimi kadri. V zadnjih desetih letih se je najbolj povečalo število samostojnih podjetnikov, ki opravljajo poklice na področju izobraževanja, informacijskih in komunikacijskih dejavnosti in finančnih in zavarovalniških dejavnosti. V upadu so le dejavnosti kmetijstva, rudarstva in predelovalne dejavnosti.

Trg dela je vse bolj segmentiran

Z višanjem odstotka samozaposlenih in drugih atipičnih zaposlitev se sicer niža odstotek brezposelnih. Samo v letošnjem letu se je število brezposelnih spustilo iz 118.165 (januar 2016) na 97.895 brezposelnih avgusta letos. Kar pa ne pomeni nujno, da se stanje na trgu dela izboljšuje. Urad za makroekonomske raziskave (UMAR) v letnem poročilu opozarja, da je slovenski trg dela vse bolj segmentiran. Vse več je prekarnih delavcev, ki se gibljejo na robu preživetja.

Leta 2014 je bilo 25,2 odstotka vseh samostojnih podjetnikov v Sloveniji sodeč po njihovih dohodkih pod pragom tveganja revščine, kar pomeni, da so mesečno zaslužili manj kot 596 evrov mesečno. Le deset let prej je ta odstotek znašal skoraj dvakrat manj, 13,1 odstotka.

Povečuje se celo revščina med zaposlenimi. Med vsemi delovno aktivnimi je bilo leta 2005 manj kot 5 odstotkov takih, ki so živeli pod pragom tveganja revščine. Leta 2014 je bilo 6,4 odstotkov tistih, ki so kljub delovni aktivnosti živeli pod pragom tveganja revščine.

Revščino med samozaposlenimi potrjujejo številke, predvsem pa tisti, ki se z revnimi dnevno srečujejo. Da se revščina vse pogosteje pojavlja tudi med aktivnimi državljani – tako med tistimi, ki so redno zaposleni, a za minimalno plačo, sploh pa med samozaposlenimi, sta že pred časom opozorili tako Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste – Polje, kot Alenka Petek iz ljubljanske Karitas. »50 odstotkov naših uporabnikov je zaposlenih,« je za podcrto.si oktobra lani povedala Alenka Petek. »V zadnjem letu, letu in pol je to zelo v porastu. Delodajalci izkoriščajo na vse načine, naredijo vse, da prihranijo. Ljudje pa so primorani priti k nam, da lažje preživijo.«

Kakšno delo je prekarno delo?

Prekarno delo je sociološki izraz, poudarja Janez Malačič, profesor ekonomike dela na ljubljanski Ekonomski fakulteti. »Izgleda, da so za sociologe prekarne zaposlitve nekaj slabega. Če pa o vseh vrstah zaposlitve, ki niso zaposlitve za polni delovni čas, razmišljamo širše, ne moremo mimo tega, da je med njimi tudi veliko/več takih, ki so dobro plačane, visoko produktivne in zaželene.« Zaradi tega Malačič meni, da mora ekonomska politika pospeševati ustvarjalnost, inovativnost in podjetnost.

Sociologi z izrazom »prekarnost« označujejo službe, ki niso tako dobro plačane in ne prinašajo stabilnosti. »Prekarno delo je vsakršna nestabilna oblika zaposlitve,« pojasnjuje Marko Funkl, predsednik Gibanja za dostojno delo in socialno družbo. »Da je delo prekarno, potrebuje več elementov, glavna pa sta dva: to sta količina dela in za kakšno plačilo nekdo dela.« Glavni pogoj za to, da je delo prekarno, je ta, da delavec opravlja delo za minimalno plačilo in minimalne pravice zato, ker nima druge izbire.

Prekarno delo tako ni vsaka atipična oblika dela. So pa po drugi strani lahko prekarne vse atipične oblike dela. Na primer: samostojni podjetniki, ki uspešno vodijo svoje podjetje, niso prekarni delavci. So pa prekarni delavci vsi tisti, ki so svoje podjetje odprli, ker ne dobijo redne zaposlitve ali celo na željo delodajalca. Podobno nekdo, ki z novim delodajalcem podpiše pogodbo za določen čas, ni prekarni delavec, medtem ko je delavec, ki že več let zapored podpisuje iste enoletne pogodbe z istim delodajalcem, prekarni delavec. Prekarni delavec je torej nekdo, ki bi po naravi svojega dela bil upravičen do pogodbe za nedoločen čas, pa je ne dobi.

Preverjeni prekarci

V uradni definiciji pa je prekarni delavec tisti, ki opravlja delo redno zaposlenega delavca, čeprav ima z delodajalcem sklenjeno pogodbo civilnega ali avtorskega prava. Tisti torej, ki krši 13. člen Zakona o delovnih razmerjih. Kateri so ti delavci in delodajalci, preverja Inšpektorat RS za delo.

Vir: IRSD
Vir: IRSD

V letu 2015 so inšpektorji ugotovili 10358 kršitev delovnega prava, kar je skoraj dvakrat več kršitev kot sedem let poprej, leta 2008, ko je bilo ugotovljenih 5466 kršitev zakona o delovnih razmerjih. Inšpektorat posebej opozarja na problematiko nelegalnega zaposlovanja delavcev na podlagi civilne pogodbe – na problematiko prekarnih delavcev. Največ kršitev 13. člena Zakona o delovnih razmerjih je po izkušnjah inšpektorata v gostinstvu, trgovini in gradbeništvu. Lani so inšpektorji kot najbolj problematična področja prepoznali delo v pekarnah, v dejavnostih, povezanih s prometom, v odvetništvu, pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, pri umetniškem uprizarjanju v javnih zavodih in pa v medijskih hišah, kjer so opravili nenapovedane preglede.

Število kršitev drugega odstavka trinajstega člena zakona o delovnih razmerjih že od leta 2010 strmo narašča in je do leta 2014 poskočilo celo za 250 odstotkov: če so inšpektorji še leta 2010 odkrili 67 nepravilnosti, jih je bilo leta 2014 že 237. V letu 2015, ko je bilo ugotovljenih 163 kršitev zaposlovanja na podlagi pogodbe civilnega prava, je ta številka sicer nekoliko upadla, a inšpektorat opozarja, da je problematika kvečjemu bolj pereča.

Število kršitev namreč predstavlja zgolj število delodajalcev, ki so bili v prekršku; ne pa tudi, koliko oseb je ta zaposloval nelegalno. Ker je bila inšpekcija v lanskem letu večinoma prisotna v večjih podjetjih, je število prekarnih delavcev močno preseglo število uradnih statističnih kršitev. V enem primeru je delodajalec pogodbo civilnega prava sklenil s kar 78 delavci, ki jih je nato nadziral kot redno zaposlene delavce, opozarja inšpektorat. Kljub temu se v statistiki to šteje kot le en prekršek.

Brez delavskih pravic ne bo otrok

Za prekarno delo je značilno, da prodre v vse sfere delavčevega življenja. Ker dela ne moremo več enačiti s socialno varnostjo in delavskimi pravicami, je Gibanje za dostojno delo in socialno družbo pričelo opozarjati na prekarizacijo življenja. Brez zagotovljenih delavskih pravic si je težko ustvariti družino in brez kreditne sposobnosti je težko priti do lastnega stanovanja. Za prekarnega delavca je včasih že plačevanje najemnine prevelik strošek.

Katka (zaradi varovanja identitete ne objavljamo resničnega imena) že pet let dela za eno izmed večjih medijskih hiš pri nas. Ko je začela, je bila študentka tretjega letnika: mlada, zagnana in navdušena nad ponujeno priložnostjo. Videla se je v medijski hiši zdaj in čez deset let. Kot je rasla njena želja, se je večal njen trud. Katka je hitro osvojila delovne obveznosti in iz leta v leto dobivala več odgovornosti, lani je med drugim celo vodila lasten projekt. Kadar se ji zdi, da je lahko kos še kakšni nalogi, se ponudi, da lahko opravi še to. V petih letih se je Katka ogromno naučila in postala pomemben del kolektiva.

Oktobra bo izgubila status študenta. Tega se dobro zavedata tako ona kot delodajalec, ki je že izrazil željo, da Katka ostane v hiši. Iskanje in uvajanje novega delavca bi bilo zamudno, in veliko raje bi videl, da delavec že ima izkušnje z delom pri njih.

Zaposliti pa je vseeno ne nameravajo. Ni denarja, pravijo. Delodajalec ji je zato predlagal, naj si uredi status samostojnega novinarja. Podrobnosti takšnega sodelovanja ji ni razložil. Pa saj mu ni bilo treba, pove Katka. Dobro ve, kaj lahko pričakuje. Več njenih sodelavcev je namreč zaposlenih prek pogodbe civilnega prava in ve, kaj delodajalec pričakuje od njih. Če bi si uredila status samostojnega novinarja, bi morala Katka tedensko oddelati najmanj štirideseturni delavnik. Delala bi tisto, kar bi delodajalec od nje zahteval, in to takrat, ko bi jo potrebovali. V prostorih medijske hiše, z njihovo opremo.

Z drugimi besedami: delodajalec pričakuje, da bo Katka opravljala isto delo kot redno zaposleni delavci, hkrati pa tudi, da si bo sama plačevala prispevke za socialno varnost, da ne bo imela pravice do dopusta, plačane bolniške odsotnosti, porodniške. Plačati ji je pripravljen 1000 evrov bruto mesečno. Potem ko bi poravnala prispevke za socialno varnost, bi ji kljub začetni davčni olajšavi ostalo zgolj malo več od minimalne plače.

Katka, šestindvajsetletnica iz Ljubljane, bi z zneskom preživela, saj s fantom še vedno živita doma. Otroka zaenkrat ne načrtujeta. Če ne dobi redne zaposlitve, ki bi ji zagotovila vrnitev na delovno mesto po koncu porodniške odsotnosti, ga niti ne bo imela. Stroškov ali najemnine ne plačuje, za hrano in bencin bi že bilo, pravi, morda celo za počitnice. »Bolj gre za princip,« pove Katka. »Če sprejmem to ponudbo, vem, da me nikoli ne bodo redno zaposlili.« Statusa samostojnega novinarja si ni pripravljena urediti, bo pa z medijsko hišo vseeno sodelovala prek avtorske pogodbe. To se ji zdi še najboljša opcija. Sicer bo plačala več davka, bo pa vsaj lahko prijavljena na zavodu za zaposlovanje in dobivala plačano zavarovanje.

Izigravanje … samega sebe?

Igra delavcev in delodajalcev, ki gledajo izključno na svojo korist in niso pripravljeni sprejeti odgovornosti eden za drugega, je nevarna tudi za državo.

Trenutni sistem spodbuja tako delodajalce kot posameznike k agresivnemu iskanju alternativnih načinov dela namesto dela po pogodbi o zaposlitvi, je na tretjem dnevu delodajalcev prejšnji teden povedal Matej Kovačič iz podjetja za poslovno svetovanje Ernst & Young. Največ prekarnega dela je po njegovem mnenju med samostojnimi podjetniki z normiranimi stroški, saj je takšno delo davčno najbolj ugodno.

V določenih primerih so atipične oblike zaposlitve namreč boljša opcija tudi za delavca samega. Bojan Veselinovič, direktor Slovenske tiskovne agencije, ki je le ena izmed medijskih hiš v Sloveniji, ki ji je Inšpektorat RS za delo do odprave nepravilnosti letos prepovedal sodelovanje s petimi delavci, poudarja, da se je v nekaterih primerih sodelovanje preko civilne pogodbe bolj splačalo tako delodajalcu kot delavcu. Podobno so nam iz Financ sporočili, da je bila takšna oblika sodelovanja želja več delavcev, ki se iz osebnih in poslovnih razlogov sami niso želeli redno zaposliti.

Končni rezultat prekariata je ta, da tako prekarni delavci oziroma delodajalci plačujejo občutno manj prispevkov za socialno varstvo v primerjavi z redno zaposlenimi delavci, kar bo pustilo posledice pri javnih financah.

Z vprašanji o posledicah prekarizacije smo se obrnili na Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). Odgovorili so nam, da se s takimi napovedmi ne ukvarjajo. Poudarjajo pa, da se sistemi socialne varnosti sicer že soočajo z izzivi, ki pa so povezani predvsem s staranjem populacije. Tudi profesor Ekonomske fakultete Janez Malačič pove, da projekcij o prekarnem delu za Slovenijo ne pozna. Po njegovem mnenju se trg dela sooča z bolj temeljnimi spremembami: zaradi širjenja robotizacije ekonomisti predvidevajo, da se bo v naslednjem desetletju ukinila okoli tretjina del, ki jih poznamo danes.

Za Marka Funkla, predsednika društva Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, pa so posledice jasne: »Fleksibilizacija pomeni manj denarja za zdravstvo, manj denarja za pokojnine in pomeni hkrati manj države. Če nimamo denarja v solidarnostnih sistemih, kot so pokojninski, šolski ali zdravstveni sistem, se nam začne država sesuvati.«

Posledice prekarizacije dela na makro ravni so realen problem, ki ga je treba čimprej nasloviti, izpostavlja tudi ministrstvo za delo. Zaenkrat namreč ni nesmiselno pričakovati, da bo s stroški socialnega varstva vse bolj obremenjen posameznik – oziroma delavec – sam. UMAR v letnem poročilu 2015 že izpostavlja, da bi bilo zaradi nevzdržnosti javnih financ nujno spodbujati zasebna varčevanja za starost, s čimer že nakazuje na problem vzdržnosti trenutnih socialnih sistemov.

Kako naprej?

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je marca letos javnosti prvič predstavilo pomenljivo naslovljen dokument »Za dostojno delo.« Ta po pojasnilih ministrstva predstavlja njihov pogled na stanje na trgu dela ter nabor ukrepov, ki lahko kot paket predstavljajo preboj naprej. Ministrstvo uradno zavzema pozicijo, da je delavcem treba zagotoviti kakovostna delovna mesta, ki jim omogočajo ustrezno socialno, ekonomsko in pravno varnost.

V dokumentu ministrstvo našteje sedemnajst ukrepov, ki so zelo široko zastavljeni. Prenoviti nameravajo področje zdravja pri delu, prenoviti zakonodajo na področju poklicnih bolezni, za prebivalce Slovenije bodo pripravili oglaševalske kampanje, s katerimi želijo informirati ljudi o prekarnosti.

Po opisanih ukrepih sodeč želi ministrstvo prekarno delo zmanjšati predvsem z davčno razbremenitvijo pogodbe za nedoločen čas, po drugi strani pa želi poenotiti prispevke za socialno varstvo. To bi med drugim pomenilo, da samozaposleni ob odprtju samostojnih podjetij najverjetneje ne bi bili upravičeni do davčne olajšave. Poleg tega ministrstvo razmišlja o sankcioniranju prekarnih delavcev, ki bi bili tako kot delodajalci za nespoštovanje delovnopravne zakonodaje oglobljeni. V enem samem ukrepu ministrstvo ugotavlja, da bo treba prilagoditi sisteme socialne varnosti, a kako naj bi to storili ali kako bi prenovljeni sistemi socialne varnosti izgledali, ni opredeljeno.

Bodo pa sistemi socialne varnosti še bolj pomembni, če se bo uresničil deseti predlog ukrepa, ki predlaga vzpostavitev novih razlogov za odpuščanje. Po novem naj bi bilo dovoljeno tudi odpuščanje zaradi porušenega zaupanja med delavcem in delodajalcem. Dokument »Za dostojno delo« gre zato razumeti predvsem kot dokument za večjo fleksibilizacijo trga.

Delodajalci povezanost med fleksibilizacijo in prekarnostjo vidijo nekoliko drugače. Generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije Samo Hribar Milič meni, da je prav neprožen trg eden izmed poglavitnih razlogov, da je prekarno delo v Sloveniji v tolikšnem porastu. Dilema ni v tem, ali je trg dela preveč reguliran in tako duši delodajalske ambicije, ali pa je preveč prožen in zato spodbuja prekarno delo, je na dnevu delodajalcev povedal Hribar Milič. Manj prekarnosti bi po njegovem mnenju zagotovil prav bolj prožen trg dela. Zato podpira spremembe v smeri lažje odpovedi, pri čemer poudarja, da je treba zagotoviti, da ne bo prišlo do izkoriščanja.

Inšpektorat je omejen

Dokument ministrstva »Za dostojno delo« navaja široko zastavljene cilje za zmanjšanje prekarnega dela. Konkretnih predlogov za dosego teh ciljev pa v dokumentu (še) ni.

Po drugi strani pa dokument ne predstavi ukrepov za manj zlorab zakonodaje. Ali se zakon o delovnih razmerjih spoštuje tudi v praksi, preverja zgolj 41 inšpektorjev Inšpektorata RS za delo. Preverjanje prekarnega zaposlovanja pa je le delček njihovih zadolžitev.

Dodatno težavo inšpektoratu predstavlja povprečna starost inšpektorjev: ker je večina že v letih, so vse pogosteje za dlje časa odsotni od dela, opozarja inšpektorat v lanskoletnem letnem poročilu.

Tudi zaradi tega je število opravljenih pregledov v rahlem upadu. Inšpektorji so lani izvedli 8539 vseh inšpekcijskih pregledov na področju delovnih razmerij, leta 2013 pa na primer 10.985.

Omejene so tudi pristojnosti inšpektorata. Inšpektorji lahko delodajalca, ki je v prekršku, oglobijo od 3000 do 20.000 evrov, lahko mu tudi prepovejo sodelovanje z vsemi prekarnimi delavci do odprave nepravilnosti. Ne morejo pa mu ukazati, da mora delavca zaposliti s pogodbo, ki ustreza delu, ki ga opravlja. Inšpektorat zato opozarja, da bo treba zadevo zakonsko urediti. Med drugim predlaga nadgraditev odločbe tako, da bi delodajalcu določili obveznost delavcu ponuditi pogodbo o zaposlitvi.

Zagotovitev tega, da se delovnopravna zakonodaja spoštuje in da se lahko primerno sankcionira, bi zato moral biti prvi ukrep ministrstva. Sistemske rešitve za zmanjšanje prekarnega dela so sicer potrebne. Ampak glede na to, da želi ministrstvo trg dela narediti bolj prožen, hkrati pa nima idej o tem, kako zagotoviti varno prožnost, ni verjetno, da se bo nestabilen položaj delavcev kmalu sistemsko uredil.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 9 komentarjev



Več iz teme: Socialna država

Ali dovolj dobro skrbimo za najšibkejše člane družbe? Analiziramo neučinkovitost socialne zaščite v Sloveniji.

42 prispevkov

Samozaposleni v kulturi po epidemiji: skoraj tretjina z dohodki pod pragom tveganja revščine

Država približno dva tisoč samostojnim ustvarjalcem zaradi njihovih kulturnih dosežkov krije prispevke za socialno varnost. Vendar s tem ne rešuje …

Tema: Kultura, Socialna država
Članek,

Revščina v Sloveniji: kje smo danes

Čeprav beležimo gospodarsko rast, več kot 13 odstotkov ljudi živi v revščini, med njimi ogromno samozaposlenih.

Tema: Socialna država
Mnenje,

9 komentarjev

Ana 21. 9. 2016, 21.43

Problematično je tudi študentsko delo za 40 ur na teden. Država bi morala to ukiniti in dovoliti le študentsko delo 20 ur na teden. Študentom, ki si ne morejo privoščiti, pa pač dvigniti štipendije do minimalne socialne pomoči.

Nerazumem 22. 9. 2016, 19.33

Ne razumem, zakaj prekarnost toliko izpostavljate na primerih, kjer se pojavljajo izobraženi in socialno močnejši delavci (novinarji, visokošolski pedagoški delavci ...). Da bi pa pogledali, kako živijo tisti pod pragom revščine, ki delajo poln delovni čas ali še celo krepko dlje in nimajo nič? To pa ne ...

Ana 24. 9. 2016, 20.41

Če bi natančno prebrali ves članek, bi ugotovili, da veliko teh "socialno močnejših delavcev" živi pod pragom revščine. Članek omenja tudi tiste, ki so redno zaposleni, pa praga ne presežejo. Predlagam torej, da članek najprej preberete, preden ga komentirate.

Nekdo 23. 9. 2016, 10.56

Sploh si noben novinar ne upa izpostavit, kako ogromen trg dela vodijo študentski servisi. Mi študenti pa stalno poslušamo od redno zaposlenih al pa od šefov, kako fajn je bit študent pa delat kadar ti paše, pa dobit več denarja, če več delaš. Kakšna laž! Vse si moraš sam plačat, potne stroške, ko zboliš, nič ne dobiš, če se poškoduješ pa si dlje časa odsoten, si pač socialni problem in crkni, če te ne rabijo več, te zamenjajo. Rečejo ti, da te ne bojo vzeli, če boš hodil na predavanja in se posvečal študiju. To je doživel že vsak študent, sam se tega sploh noben ne zaveda. To bi moglo bit nezakonito, besede pa nimamo nobene pri tem!

Vito 25. 9. 2016, 22.39

Enkrat pred leti je so hoteli organizirati referendum, ki bi uredil študensko delo, pa so ga študentske organizacije pomagale sesuti. Besedo ljudje pogosto imajo, pa večina kakšnega bolj poglobljenega razmisleka ali interesa ni zmožna...

Domen 25. 9. 2016, 23.57

Kristina naj toži delodajalca, če seveda lahko dokaže, da dejansko opravlja delo, ki ima naravo delovnega razmerja. Ne glede na količino dela. V tem primeru je upravičena pogodbe za nedoločen čas. Primer študentov, ki so delali v Adrii in so dokazali, da ne opravljajo občasnega dela so dobili pogodbe in plačane prispevke za nazaj. Na uniLJ je zelo aktiven sindikat na katerega se lahko Kristina obrne za pravno pomoč.

Janez 28. 9. 2016, 01.15

Žal zgodba z delovnim sodiščem ni tako enostavna. Če delaš za velikega, dobro stoječega delodajalca, se ti zna zgodit, da se boš pravdal nekaj let. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se je pravno zelo očiten primer dokazovanja prikritega delovnega razmerja vlekel skoraj pet let. Predno prideš do prvega naroka na prvi stopnji mine eno leto. Ko dobiš tožbo na prvi stopnji, se delodajalec pritoži na drugo stopnjo. V mojem primeru je drugo stopensko sodišče zaradi procesnih napak vrnilo zadevo v ponovno sojenje na prvo stopnjo. Ko sem znova dobil zadevo na prvi stopnji, je spet sledila pritožba delodajalca na drugo stopnjo. Ko so sodbo potrdili tudi na višjem sodišču in je le-ta postala pravnomočna, to delodajalca ni motilo, da se ne bi pritožil še na vrhovno sodišče. Na koncu je bil ves izkupiček priznana delovna doba za čas pravdanja in odškodnina, ker je delodajalec med tem moje delovno mesto z sistematizacijo že ukinil. Bi šel še enkrat skozi to kalvarijo? Iskreno povedano, to tej izkušnji, nisem prepričan.

Mihajlovich 29. 9. 2016, 22.37

Kako je Kristina lahko predavala brez DR na Univerzi. V textu je zapisano, da je doktorirala v času izvajanja predmeta.

Pravnica 12. 11. 2017, 10.22

Pridružujem se Domnovemu komentarju. Ne drži namreč, da Kristina nima nobenega delovno-pravnega varstva. Ima ga, vendar mora tožiti. Na podlagi tega, kar je zapisano v članku, bo zagotovo dokazala obstoj elementov delovnega razmerja in bo iztožila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Drugo pa seveda je to, kakšen odnos bo imela z delodajalcem - ta verjetno ne bo kar tako "požrl" sodnega postopka in Kristini v takem delovnem razmerju ne bo prav lahko. Eno je torej zakon in delavske pravice, realnost pa je lahko tudi drugačna. Toda če bi se delavci v takih primerih vedno postavili zase in šli na sodišče, bi bilo kršitev veliko manj. Delodajalci si takšne kršitve privoščijo prav zato, ker dobro vedo, da jih delavec ne bo tožil.
Kristini priporočam, da stopi do predsednika VSS Sindikata Univerze v Ljubljani (dr. Gorazd Kovačič). Verjetno je, da se bo lahko le-ta, ob dejstvu, da ima ta sindikat na UL že veliko število članov, za pogodbo o zaposlitvi izpogajal brez da bi bilo treba Kristini iti na sodišče.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno