V času globalne recesije s preloma zadnjega desetletja se je precej podjetij znašlo v finančnih težavah. Mnoga so tudi propadla in za seboj pustila dolgove do bank, države, dobaviteljev, podizvajalcev, delavcev in drugih upnikov. A če bi se moralo ob propadu podjetja prodati vse njegovo premoženje, da se upnike poplača v čim višji vsoti, so se nekateri lastniki podjetij – pa tudi posamezniki, ki so se znašli v osebnem stečaju – prodaji svojega premoženja izognili.

Pri Pod črto smo analizirali 16 primerov podjetij in posameznikov, ki so bili različnim upnikom dolžni več kot 200 milijonov evrov in pri katerih obstaja sum skrivanja premoženja pred upniki. Od tega so bila ta podjetja in posamezniki več kot sto milijonov evrov dolžni slovenskim davkoplačevalcem.

Med temi primeri se pojavljajo tudi javnosti znana imena: nekdanji direktor Dela Revij Matej Raščan; razvpiti ljubljanski poslovnež Rok Furlan, ki ga je policija v zadnjih dvajsetih letih preganjala že vsaj v desetih postopkih, niti en primer pa (še) ni doživel sodnega epiloga; nekdanji glavni gradbinec ljubljanskih Stožic Uroš Ogrin, ki slabi banki dolguje dobrih sedem milijonov evrov; in Zoran Trifunovič, ki je postavil neslavni rekord kot fizična oseba z najvišjim davčnim dolgom v zadnjih letih.

Shema skrivanja premoženja je v vseh primerih podobna. Zadolženo podjetje običajno prodajo tuji družbi s skritimi dejanskimi lastniki. Navadno gre za podjetja iz ameriške zvezne države Delaware, ki lastnikov podjetij ne izdaja. Kot direktorja zadolženega podjetja imenujejo tujca, ki prevzame poslovno dokumentacijo podjetja. Ta tujec nato za upnike postane nedosegljiv, s tem pa izgine tudi dokumentacija podjetja. Tako se skrijejo sledi za spornimi posli podjetja – oziroma za prenosi premoženja zadolženega podjetja na druge družbe ali posameznike. Upnikom nato od zadolženega podjetja pogosto ostane le še prazna lupina.

Pri sumih skrivanja premoženja, ki smo jih preiskali pri Pod črto, se pojavljajo vedno ista imena – nekdanja zaposlena v zloglasni družbi Orion Barbara Podlogar in Aleš Alojzij Rus. Posojilna družba Orion se je leta 2004 v medijih pojavila zaradi pritožb strank, da so jih zaposleni pretentali v nezavedno prodajo nepremičnin oziroma najetje oderuških posojil. Oderuško posojanje je v enem primeru, o katerem je razsojalo, ugotovilo tudi sodišče. Tožilci so odgovorne v Orionu kazensko preganjali, a na koncu ni bil obsojen nihče.

Skrivači premoženja so bili na podlagi naše preiskave zelo uspešni. V posameznih primerih so pred upniki umaknili premoženje, vredno tudi milijon evrov ali celo več. V nekaterih primerih jim je uspelo tudi prenesti poslovanje s prezadolženega podjetja na novo podjetje. S tem pa so upnike oškodovali za prihodke, ki bi jih lahko dobili iz zdravega jedra podjetja.

Skrivanje premoženja v Sloveniji omogočata predvsem dve sistemski pomanjkljivosti: počasna oziroma neučinkovita finančna uprava ter počasen in neučinkovit kazenski postopek proti osebam, osumljenim oškodovanja upnikov.

Finančna uprava ni dovolj aktivna pri izterjavi neplačanih davkov od podjetij in posameznikov. S tem pa nepoštenim podjetnikom daje dovolj časa, da premoženje skrijejo pred upniki.

Neučinkovito delo policije, tožilstva, pa tudi sodišč pri preganjanju tega početja ne delujejo odvračilno na tiste, ki želijo oškodovati upnike. Postopki se vlečejo več kot pet ali celo deset let, sodbe padajo na višjih inštancah, zato sodnih epilogov v tudi do deset let starih primerih še ni.

V prihodnjih tednih in mesecih bomo v okviru projekta »Pogrebniki podjetij« nadaljevali z objavo podrobnejših člankov o posameznih primerih skrivanja premoženja. Objavili bomo tudi prispevke, ki bodo analizirali, zakaj sistem to skrivanje premoženja dopušča.

Preberite celoten članek: Pogrebniki podjetij: strokovnjaki za skrivanje premoženja v davčnih oazah

Članek je del projekta Pogrebniki podjetij. Preberite vse članke v seriji.

Avtor in vodja projekta: Anže Voh Boštic
Urednica: Taja Topolovec
Preverjanje dejstev: Lenart J. Kučić
Lektura: Ana Bogataj
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt nastaja v sodelovanju s Transparency International Slovenia. Projekt delno financira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.

This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State.