Pogrebniki podjetij: strokovnjaki za skrivanje premoženja v davčnih oazah

Pri Pod črto smo analizirali 16 primerov podjetij ali posameznikov s skupno več kot 200 milijoni evrov dolga, pri katerih se pojavlja sum skrivanja premoženja pred upniki.

Pogrebniki podjetij so pomagali tudi Urošu Ogrinu, katerega podjetje je gradilo ljubljanske Stožice. Foto: Mankica Kranjec, oblikovanje: Metod Blejec

V pravni državi bi moral posameznik za storjene napake odgovarjati.

Na primer: nekdo na banki vzame posojilo in denar vloži v projekt, ki nato propade. Kljub temu mora posojilo banki vrniti. Če za to nima dovolj denarja, mu bo banka zarubila drugo premoženje – na primer hišo ali avto – in s tem poplačala čim večji del danega posojila.

A ta pravila ne veljajo za vse. Poglejmo primer Uroša Ogrina.

Uroš Ogrin se je opekel pri gradnji športnega centra Stožice. Za to je bil v največji meri kriv sam. Njegovo podjetje, Gradis skupina G, je namreč skupaj s podjetjem Energoplan posel gradnje Stožic dobilo s prevaro. Zdaj je Ogrin v osebnem stečaju, slabi banki, in s tem torej posredno slovenskim davkoplačevalcem, pa dolguje več kot sedem milijonov evrov. A banka mu osebnega premoženja ne more zarubiti, saj ga je že pred stečajem umaknil na varno.

Poglejmo Ogrinov primer podrobneje. Oktobra 2007 je ljubljanska občina (MOL) objavila razpis za gradnjo športnega centra Stožice. Po razpisu bi moralo imeti podjetje ali konzorcij podjetij, ki bi se potegoval za posel, na voljo najmanj 200 milijonov evrov za izgradnjo Stožic in najmanj 300 milijonov evrov letnega prometa. S temi določbami v razpisu je MOL želela zagotoviti, da bo posel dobilo podjetje, ki bo dovolj veliko za gradnjo športne dvorane, nogometnega stadiona in trgovskega centra.

Na razpis sta se v partnerstvu želeli prijaviti podjetji Gradis skupina G in Energoplan. A imeli sta težavo. Letni promet obeh gradbincev skupaj je znašal le 137 milijonov evrov – torej več kot polovico manj od zahtevanih 300 milijonov evrov.

Kako sta podjetji rešili ta problem? Našli sta fiktivnega partnerja – trgovsko družbo Merkur. Ta je z 800 milijoni evrov letnega prometa več kot dosegala pogoj iz razpisa. Ko sta Gradis in Energoplan dobila posel gradnje Stožic, je Merkur izstopil iz projekta. Kot so pozneje ugotovili kriminalisti, ki so preiskovali gradnjo Stožic, je bil izstop Merkurja iz konzorcija vnaprej dogovorjen.

Gradnja Stožic se ni izšla po načrtih. Podjetji Gradis skupina G in Energoplan nista imeli dovolj denarja za dokončanje gradnje, zato sta bili primorani najeti visoka posojila. Za ta posojila pa je z osebnim poroštvom v višini slabih šest milijonov evrov bankam jamčil tudi Uroš Ogrin. Z obrestmi se je ta dolg Ogrina do danes povečal že na dobrih sedem milijonov evrov.

Na koncu se je izkazalo, da je bil projekt Stožice za Gradis in Ogrina prevelik zalogaj. Gradis je končal v stečaju, posojil pa bankam podjetje ni moglo vrniti. Banke so zato od Ogrina terjale plačilo šestih milijonov evrov, s čimer je jamčil za posojila za Stožice. Ogrin tega ni mogel plačati, zato je končal v osebnem stečaju.

A še pred osebnim stečajem je Ogrin dve nepremičnini v svoji lasti prenesel na podjetja, katerih lastništvo se konča v davčnih oazah. S tem je bankam preprečil, da bi mu zarubile nepremičnini in se vsaj delno poplačale s prodajo teh nepremičnin.

Kako je Ogrin to izvedel? Tu stopijo v igro tako imenovani pogrebniki podjetij – strokovnjaki za umikanje premoženja pred upniki.

Do leta 2011 je imel Ogrin v lasti dobrih 300 kvadratnih metrov veliko stanovanje na Mesarski ulici v Ljubljani in stanovanjsko hišo v Ribčevem Lazu v Bohinju. Po poročanju časnika Finance naj bi bili obe nepremičnini skupaj vredni okoli 630.000 evrov. Leta 2011 pa je obe nepremičnini najprej prenesel na takrat svoje podjetje Savol.

Nato je lastništvo podjetja Savol leta 2012 Ogrin prenesel na družbo Business Services Corporation iz Londona. Ta družba je marca 2013 nato Ogrinu dovolila, da je v zemljiško knjigo zase in za svojo družino vpisal tako imenovano dosmrtno služnost stanovanja. Ogrin in še dva njegova družinska člana lahko tako do svoje smrti uporabljajo hišo v Ribčevem Lazu in stanovanje v Ljubljani. Družba Business Services Corporation je torej od Ogrina kupila podjetje, ki je imelo v letu 2012 le 56.000 evrov prihodkov in 3500 evrov dobička, nepremičnini v lasti Savola sta bili obremenjeni z zemljiškim dolgom, obenem pa je Ogrinu še dovolila vpis služnosti na obe stanovanji.

Novembra 2015 je družba Business Services Corporation podjetje Savol z obema nepremičninama vred prodala še enemu britanskemu podjetju – Greyfield Developments Limited. Slednje je v lasti družbe Sven Capital iz ameriške zvezne države Delaware. Podatki o lastništvu družbe Sven Capital niso znani.

Kaj je Ogrin dosegel s temi premiki svojega premoženja? Aprila 2016 je Ogrin sam predlagal sprožitev osebnega stečaja. Razlog je bil prav Ogrinova nezmožnost poplačila šestih milijonov poroštva za posojilo za gradnjo Stožic. A ker Ogrin stanovanj takrat še štiri leta ni imel v svoji lasti, mu jih stečajna upraviteljica ni mogla zarubiti.

Po takrat veljavni zakonodaji bi lahko namreč prenos stanovanj na podjetje Savol in nato prenos Savola na neznane lastnike stečajna upraviteljica na sodišču izpodbijala le, če bi se to zgodilo v roku treh let pred uvedbo osebnega stečaja. Ogrin pa je stanovanja prepisal štiri leta pred svojim stečajem. V okviru izpodbijanja bi lahko stečajna upraviteljica od Ogrina zahtevala, da sodišču dokaže, da je na svoj račun od družbe Business Services Corporation dejansko dobil nakazano kupnino za podjetje Savol in da torej ni šlo za fiktiven prenos podjetja na neznane lastnike z namenom skrivanja premoženja pred upniki. A ker je bil osebni stečaj uveden tako pozno, so nepremičnine na varnem pred upniki. Ogrin pa jih lahko uporablja do smrti.

Uroš Ogrin je pred upniki zavaroval hišo v slikovitem Ribičevem Lazu v Bohinju. Foto:Bernd Thaller/Flickr.

Pogrebniki podjetij

Primer umikanja premoženja Uroša Ogrina ni edini. Takšnih metod so se oprijeli mnogi slovenski podjetniki, ki so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov znašli v poslovnih težavah. Pri mnogih operacijah izmikanja premoženja upnikom pa lahko opazimo, da so kot pogrebniki teh podjetij vpleteni vedno isti ljudje – ljudje iz tako imenovane mreže Orion. Pogrebniki podjetij so tisti posamezniki, ki poskrbijo za umik premoženja zadolženih podjetnikov pred upniki.

Tako je tudi v primeru Uroša Ogrina. Pri tem primeru je ključen prenos Ogrinovega podjetja Savol na podjetje Business Services Corporation. Med direktorji tega podjetja je – sicer le za en dan – naveden Aleš Alojzij Rus. Ta je sodeč po uradnem britanskem registru podjetij direktor Business Services Corporation postal 12. julija 2011 in na isti dan tudi odstopil s tega mesta.

Aleš Alojzij Rus je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vodja sektorja za finance v zloglasni družbi Orion. Pri manevrih umikanja premoženja pred upniki pa se poleg Rusovega imena pojavlja še ime njegove nekdanje sodelavke – Barbare Podlogar, nekdanje prokuristke Oriona.

Pri Pod črto smo analizirali šestnajst primerov podjetij ali posameznikov, nad katerimi visi sum skrivanja premoženja pred upniki in v katerih se pojavljata imeni bodisi Aleša Alojzija Rusa bodisi Barbare Podlogar. Ugotovili smo, da so imeli ti posamezniki oziroma podjetja skupno za več kot 200 milijonov evrov dolgov. Njihov dolg do Družbe za upravljanje terjatev bank (oziroma slabe banke, kot je pogovorno znana ta inštitucija), je znašal več kot 100 milijonov evrov, dolg zaradi neplačanih davkov pa več milijonov evrov.

Spomnimo – sanacijo slovenskih bank smo plačali davkoplačevalci, terjatve iz naslova slabih posojil pa zdaj poskuša čim bolje unovčiti slaba banka. Denar, ki ga s tem dobi, pa mora slaba banka vplačati v slovenski proračun. Posamezniki in podjetja, ki so dolžni slabi banki, so torej dolžni vsem davkoplačevalcem.

Analiza šestnajstih primerov razgrne delovanje pogrebnikov podjetij iz mreže Orion. S pomočjo podjetij v davčnih oazah poskrbijo za prepis premoženja na neznane lastnike in jih s tem skrijejo pred upniki. Njihovo delovanje pa omogočajo neaktivnost upnikov, počasno delo finančne uprave in počasnost kazenskih postopkov pri nas.

Mreža Orion

Barbara Podlogar in Aleš Alojzij Rus sta javnosti postala znana okoli leta 2004, ko je izbruhnila tako imenovana afera Orion. Družba Orion se je ukvarjala z dajanjem posojil. Leta 2004 pa jo je več strank obtožilo, da jih je ukanila v prodajo nepremičnin in zaračunavala oderuške obresti. Stranke naj bi mislile, da podpisujejo pogodbe za hipoteko na nepremičnini v zameno za posojilo, v resnici pa so podpisale prodajno pogodbo za hišo.

Tožilstvo je po izbruhu afere vodilne v Orionu, med njimi tudi Aleša Alojzija Rusa, obtožilo ponareditve in uničenja poslovnih listin. Vendar jih je sodišče na koncu zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo.

Vse, kar je ostalo od afere Orion, je civilna sodba vrhovnega sodišča v primeru posojila družini Kunčič. To je v sodbi avgusta 2004 v primeru družine Kunčič ugotovilo, da je Orion zlorabil svoje dolžnike z zaračunavanjem visoke pogodbene kazni ob prenehanju plačevanja obrokov za posojila.

Družina Kunčič je leta 1999 od Oriona najela posojilo. To ni bilo klasično posojilo, temveč so Orionu najprej prodali dve svoji nepremičnini, nato pa ju najeli nazaj. Nepremičnini sta bili vredni 15 milijonov takratnih tolarjev. Družina Kunčič je nepremičnini Orionu uradno prodala za 15 milijonov tolarjev, v resnici pa je družini Orion izplačal le 4,8 milijona tolarjev. Nato bi morala družina Orionu v 120 mesečnih obrokih vrniti 15 milijonov tolarjev, da bi nepremičnini dobili nazaj. Orion je tako družini Kunčič 4,8 milijona tolarjev posodil po kar 12,25-odstotni letni obrestni meri.

Obenem je pogodba v primeru zamude s plačilom obrokov določala še pogodbeno kazen v vrednosti kar 28 odstotkov vrednosti nepremičnin. Orion bi torej družini v primeru odstopa od pogodbe zaračunal nadaljnjih 4,2 milijona tolarjev stroškov svojega dela. To pogodbo z visokimi obrestmi in pogodbeno kaznijo je po poročanju medijev v imenu družine Kunčič podpisal kar uslužbenec Oriona Aleš Alojzij Rus. Družina Kunčič je namreč Rusa pooblastila za sklenitev te pogodbe.

Sodišče je te pogoje smatralo za zlorabo dolžnika in zato razveljavilo pogodbe družine Kunčič z Orionom. Zaradi zadeve Orion je s funkcije notarja odstopil tudi Boris Lepša, pri katerem je družba overila nekatere sporne pogodbe.

Preberite: zakaj pišemo o pogrebnikih podjetij

Aleš Alojzij Rus in Barbara Podlogar

Po aferi Orion sta se Aleš Alojzij Rus in Barbara Podlogar, kot kaže, pričela ukvarjati s skrivanjem premoženja pred upniki.

Vloga Aleša Alojzija Rusa je precej nenavadna. Kot rečeno, je Rus v mnogo primerih naveden kot direktor podjetij, ki so sodelovala v verigi skrivanja premoženja pred upniki. A po ugotovitvah sodišča naj bi bil Rus že vsaj od leta 2005 tako rekoč opravilno nesposoben.

Rusa je namreč sodišče poleg afere Orion preganjalo še v eni zadevi. Skupaj z razvpitim ljubljanskim poslovnežem Rokom Furlanom je bil leta 1999 osumljen utaje okoli milijona evrov davka pri uvozu avtomobilov v Slovenijo. Nato pa je sodišče pregon proti Rusu ustavilo zaradi zdravstvenih razlogov. V sklepu o zavrženju postopka je zapisano, da je imel Rus možganski tumor. Zaradi posledic tumorja oziroma zdravljenja Rus ni »sposoben slediti niti normalnemu pogovoru, ne more slediti dogajanju okoli sebe, ima težave s pozornostjo, ima spominske motnje na vseh nivojih, vključno z verbalnim dolgoročnim spominom«.

Kljub tem težavam je bil Rus od leta 2005 do danes direktor več podjetij, vpletenih v skrivanje premoženja pred upniki.

Več kot o Rusu je znanega o vlogi Barbare Podlogar v shemi skrivanja premoženja. Proti njej namreč na mariborskem okrožnem sodišču poteka obravnava prav zaradi suma pomoči pri oškodovanju upnikov, in sicer v primeru mariborskega podjetja Inometal. Glede na obtožnico, ki smo jo pridobili od sodišča, naj bi Podlogar v zameno za plačilo neznane vsote denarja lastniku podjetja Inometal svetovala, kako naj skrije dobrih 580.000 evrov premoženja Inometala in se s tem izogne poplačilu upnikom. Inometal je bil različnim upnikom dolžan več kot 2,7 milijona evrov. Sodeč po obtožnici obstaja velika verjetnost, da je bila prav Barbara Podlogar glavni izvrševalec manevrov skrivanja premoženja pred upniki.

Pri Pod črto smo se na Barbaro Podlogar želeli obrniti z vrsto vprašanj, a nam je njen odvetnik sporočil, da ni pripravljena govoriti z nami.

Barbara Podlogar (desno spredaj) na enem izmed sojenj, ki ni povezano z umikanjem premoženja pred upniki. Foto: Robert Balen/Večer

Kako skriti premoženje

Kako pravzaprav deluje shema pogrebnikov podjetij – oziroma, kako lahko skrijete premoženje pred upniki?

Pri večini primerov je ključno imeti dvoje: podjetje iz države, kjer podatki o lastništvu podjetja niso na voljo; in pa tako imenovanega slamnatega direktorja – takšno osebo, ki je upnikom praktično nedostopna.

Poglejmo, kako poteka postopek umika premoženja pred upniki. Neko podjetje se znajde v poslovnih težavah in ugotovi, da ne bo moglo poplačati svojih dobaviteljev ali vrniti bančnih posojil. Podjetje po drugi strani ima nekaj premoženja – na primer denar na bančnem računu, premičnine ali nepremičnine, pogosto pa tudi še obstoječe posle. Glavni izziv je, kako vse to premoženje skriti oziroma prenesti na druga, z dolgovi neobremenjena podjetja, upnike zadolženega podjetja pa pustiti praznih rok.

Pogrebniki podjetij to storijo takole: najprej ustanovijo drugo podjetje, katerega končnih lastnikov ni možno ugotoviti. Zato mora biti takšno podjetje ustanovljeno v točno določeni državi. Mreža Orion je v ta namen uporabila podjetja iz ameriške zvezne države Delaware. Ta država v svojih poslovnih registrih namreč nima informacij o lastnikih podjetja.

Nato se na to podjetje z neznanimi končnimi lastniki prenese premoženje podjetja v finančnih težavah. Obenem se kot direktorja podjetja v finančnih težavah nastavi slamnatega direktorja – torej posameznika, ki je za upnike praktično nedostopen. To so najpogosteje tuji državljani. Ti za plačilo nekaj sto evrov podpišejo privoljenje, da se jih lahko imenuje za direktorja podjetja v težavah.

Ključno v procesu je še nekaj – izginotje poslovne dokumentacije podjetja v težavah. S tem pogrebniki podjetij zabrišejo sledi prenosa premoženja zadolženega podjetja na novo podjetje z neznanimi lastniki.

Poslovno dokumentacijo podjetja bi sicer moral hraniti direktor podjetja. A ker je direktor podjetja v težavah zdaj tujec, je upnikom z njim praktično nemogoče priti v stik.

Poglejmo takšno skrivanje premoženja pred upniki na še enem praktičnem primeru, ki smo ga leta 2017 že deloma opisali pri Pod črto.

Primer Sector Beton

Podjetje Sector Beton je bilo nekdaj v lasti Roka Furlana – torej poslovneža, ki je bil z Alešem Alojzijem Rusom leta 1999 osumljen utaje davka pri uvozu avtomobilov v Slovenijo. Podjetje se je ukvarjalo z dobavo betona – med drugim je beton dobavljalo tudi za gradnjo športnega centra Stožice.

Leta 2010, ko se je svet že dodobra soočal s posledicami globalne recesije, je Sector Beton posloval nadvse uspešno. Zabeležil je najvišje dohodke v zgodovini podjetja – ti so tisto leto znašali skoraj 15 milijonov evrov.

Že leto pozneje je bila zgodba drugačna. Podjetje je več kot prepolovilo prihodke in na koncu leta zabeležilo 132.000 evrov izgube.

Leta 2012 se je nato po ugotovitvah policije začelo umikanje premoženja iz podjetja. Kot je razvidno iz dokumentacije, ki smo jo leta 2017 pridobili od tožilstva, in javno dostopnih dokumentov, je bilo maja 2012 najprej ustanovljeno novo podjetje z imenom Projekt Beton. Direktor tega podjetja je bil prav tako Rok Furlan. Končni lastniki Projekt Betona pa niso znani, saj vodijo v ameriško zvezno državo Delaware, ki podatkov o lastnikih ne izdaja.

Od ustanovitve Projekta Beton pa do septembra 2014 je Furlan po dokumentaciji tožilstva sodeč postopno prenašal posle z betonom iz prezadolženega Sector Betona na novo podjetje Projekt Beton. Nato je aprila 2013 iz Sector Betona na Projekt Beton prenesel še nepremičnino na ljubljanskem Viču v vrednosti 250.000 evrov.

Aprila 2012 je podjetje Sector Beton obenem ustanovilo hčerinsko podjetje Sector Betonarne in nanj prepisalo še eno nepremičnino v vrednosti 143.000 evrov. Nato je lastnik Sector Betonarn postala britanska družba Capital UK Investments, katere končni lastniki prav tako niso znani. Pooblaščenka družbe Capital UK Investments limited pa je bila – Barbara Podlogar.

Furlan je sodeč po tožilskih dokumentih s tem manevrom upnikom Sector Betona tako speljal za vsaj slabih 400.000 evrov premoženja v nepremičninah, hkrati pa tudi dohodke iz nadaljnjega poslovanja dobave betona, ki ga je z zadolženega Sector Betona prenesel na podjetje Projekt Beton.

Prenosu poslov in premoženja je sledil »pogreb« zadolženega podjetja Sector Beton. Leta 2014 je Furlan podjetje Sector Beton najprej prenesel na novembra 2013 ustanovljeno družbo Tonus 4. Tudi lastništvo podjetja Tonus 4 se konča v ameriškem Delawaru in je torej neznano. Direktor družbe Tonus 4 pa je tujec – Slovak Peter Svitek.

Po kazenski ovadbi sodeč je Rok Furlan posle in premoženje nekdanjega Sector betona prenesel na podjetja Projekt beton, Sector betonarne in Mayfair International investments LTD. Nato je Sector beton pripojil podjetju Tonus 4, slednje pa je nato šlo v stečaj. Upnikom je Sector beton dolžan več milijonov evrov. (Avtor infografike: Metod Blejec)

Marca 2015 je šlo podjetje Tonus 4 v stečaj. Stečajnemu upravitelju podjetja ni uspelo stopiti v kontakt s Petrom Svitkom, zato tudi ni mogel pridobiti poslovne dokumentacije Sector Betona. Brez te dokumentacije pa so vsakršne tožbe za vrnitev nepremičnin in poslov nazaj v družbo Sector Beton praktično nemogoče. Podjetje Sector Beton je upnikom dolžno 3,4 milijona evrov. A zaradi umika premoženja ne bodo upniki dobili vrnjenega niti evra. Med njimi je tudi ljubljanska občina, kateri Sector Beton dolguje 34.745 evrov.

Rok Furlan kazenskih postopkov proti njemu ne želi komentirati.

Betonarna v lasti Projekt betona. Foto: Projekt beton

Ostali primeri

Primeri Uroša Ogrina ter podjetij Inometal ter Sector Beton niso edini, v katerih najdemo sledi članov mreže Orion – bodisi Aleša Alojzija Rusa bodisi Barbare Podlogar, v nekaterih primerih pa celo obeh.

Pri Pod črto smo analizirali še trinajst drugih primerov podjetij oziroma posameznikov, ki so na sumljiv način ostali brez dobršnega dela premoženja in v katerih se pojavljata imeni Barbare Podlogar in Aleša Alojzija Rusa.

Med njimi je na primer podjetje Z-Pproces, ki je upnikom dolgovalo skoraj 90 milijonov evrov, od tega skoraj 2,4 milijona evrov finančni upravi in več kot 50 milijonov Družbi za upravljanje terjatev bank. Upniki so na koncu iz stečaja dobili povrnjenega manj kot milijon evrov premoženja.

Med večjimi dolžniki državi je tudi še eno nekdanje podjetje Roka Furlana, Sector Estate. V primeru tega podjetja je finančna uprava ugotovila, da se je izognilo plačilu 860.000 evrov davka. Skupaj z obrestmi pa je davek znašal čez milijon evrov. Tudi podjetje Sector Estate je končalo v rokah neznanih lastnikov iz Delawara, država pa od več kot milijona evrov neplačanega davka ni dobila niti centa.

Primerov je še več in nekatere bomo v prihodnjih člankih podrobneje predstavili tudi na Pod črto. Prav tako je treba povedati, da mreža Orion ni bila edina, ki se je v zadnjih letih ukvarjala s pokopavanjem prezadolženih podjetij. Pri Pod črto smo to mrežo vzeli pod drobnogled zato, ker je najbolj razvpita in ker ti primeri dobro pokažejo, kaj je narobe s sistemom, ki takšno skrivanje premoženja dopušča.

Neaktivnost upnikov

Umikanje premoženja pred upniki je v prvi vrsti mogoče zaradi neaktivnosti upnikov. Torej: podjetje je nekomu dolžno denar, upnik pa pravočasno ne sproži postopkov za vračilo tega denarja.

Zasebne upnike je tu sicer do neke mere moč razumeti. Vložitev izvršbe ali tožbe za izplačilo dolga pogosto pomeni, da dolžnik v prihodnosti z upnikom ne bo več hotel poslovati. Pogosti so tudi primeri, ko dolžniki obljubljajo poplačilo dolga, hkrati pa že umikajo premoženje na druga podjetja.

To se je po trditvah enega izmed upnikov na primer zgodilo v primeru podjetja Sector Beton. Podjetje Sector Beton v lasti Roka Furlana naj bi po tožilskih dokumentih sodeč pred stečajem več let poslovno sodelovalo z Marjanom Petančičem. Vendar podjetje Petančiču praviloma nikoli ni poravnalo celotne cene njegovih storitev, temveč le del. V osmih letih sodelovanja naj bi se nabralo za 45.000 evrov dolga Sector Betona do Petančiča. Obenem pa naj bi ga po izjavah Petančiča Furlan vedno znova zavajal, da bo dolg plačan. Na koncu je Petančič Furlana tožil na sodišču in tožbo julija 2014 tudi dobil. A takrat je bilo že prepozno – premoženje je bilo iz Sector Betona že umaknjeno, zato dolg ni bil nikoli poplačan.

Bolj nerazumljiva pa je neaktivnost upnika, ko je upnik država. Predvsem neaktivnost nekdanje davčne, zdaj finančne uprave.

Podjetja, ki smo jih preiskovali pri Pod črto, so bila namreč pogosto dolžna tudi davek. Toda, iz dokumentacije, ki smo jo pridobili, je razvidno, da je bila finančna uprava pri izterjavi davka od teh podjetij zelo počasna. S tem je dala pogrebnikom podjetij na voljo dovolj časa, da so opravili svoje delo. Zaradi tega večina davkov teh podjetij ni bila nikoli poplačana.

To počasnost finančne uprave v največji meri razkriva poročilo računskega sodišča o uspešnosti izterjave davka od dohodka pravnih oseb iz leta 2016. Računsko sodišče je v reviziji pod drobnogled vzelo tudi tri podjetja – GHM, Ker 12 in že omenjeni Z-Pproces – v katerih sledi vodijo do mreže Orion. V vseh treh primerih so revizorji ugotovili, da je šlo za skrivanje premoženja pred upniki in da je to skrivanje premoženja omogočila tudi neaktivnost finančne uprave. Podjetje GHM je bilo dolžno 356.136 evrov davka, Ker 12 je bilo dolžno 185.426 evrov davka, Z-Pproces pa že omenjenih 2,4 milijona evrov davka.

Pogrebnikom podjetij delo olajša počasnost finančne uprave. Foto: FURS

Težave kazenskega sistema

Drug pomemben razlog za razširjeno delovanje pogrebnikov podjetij pa je neučinkovitost kazenskega sistema. Proti Barbari Podlogar oziroma več podjetnikom, ki naj bi jim mreža Orion pomagala pri skrivanju premoženja, tečejo različni kazenski postopki. A po zbranih podatkih ni epiloga na sodišču dobil še niti eden.

Najdlje je po naši preiskavi prišel že omenjeni proces v primeru podjetja Inometal. Umikanje premoženja iz podjetja naj bi potekalo med avgustom 2011 in januarjem 2012. Glede na to, da o zadevi trenutno sodi mariborsko okrožno sodišče, je od kaznivega dejanja do sojenja na prvi stopnji v tem primeru minilo kar sedem let. Vprašanje pa je, kdaj bo postopek dejansko pravnomočno končan.

Zaradi umikanja premoženja v primeru Sector Betona je v kazenskem postopku tudi Rok Furlan. Umikanje premoženja se je zgodilo med letoma 2012 in 2014, zadeva pa pet let pozneje ni prišla še niti do glavne obravnave na sodišču.

Zakaj postopki potekajo tako počasi? Pri Pod črto že več let opozarjamo na počasnost in neučinkovitost kazenskega postopka pri preganjanju gospodarskega kriminala. Policijske preiskave pogosto trajajo nerazumno dolgo, postopke pa še upočasni zastarel koncept sodne preiskave – nekakšnega sojenja pred sojenjem, ki ga velika večina razvitih držav ne pozna ali pa ga je že ukinila. Sodne preiskave postopke podaljšajo tudi za dve leti ali več. Pogosto se zavlečejo tudi sojenja na sodišču, ko med vložitvijo obtožnice in pričetkom glavne obravnave mine leto dni ali več.

Kje se zatika pri konkretnih primerih, sicer ni mogoče ugotoviti. Razlog za to je netransparentno delovanje policije, tožilstva, v dobršni meri pa tudi sodišča. Vse tri inštitucije se namreč izogibajo posredovanju dokumentacije javnosti o kazenskih postopkih, ki še tečejo, z izgovorom, da bi to škodovalo tem postopkom. Obenem pa za tovrstne trditve ne ponudijo nikakršnih dokazov. Zaradi tega je javnosti in s tem tudi medijem dostop do relevantnih informacij prek uradnih kanalov praktično onemogočen, policija, tožilstvo in sodstvo pa se izmaknejo nadzoru javnosti nad njihovim delom.

Novi primeri umikanja premoženja

Vsaj pri finančni upravi so v odgovorih mediju Pod črto januarja letos sicer poudarili, da so postali bolj aktivni pri izterjavi davkov od podjetij. Toda ob tem se pojavljajo vedno novi primeri sumljivega poslovanja podjetij.

O enem izmed njih, v katerega po zbranih podatkih niso vpleteni akterji mreže Orion, način umikanja premoženja pa je praktično enak, je novembra lani poročal spletni medij Siol.net. Gre za podjetje Tritonis, ki je pred leti v medijih postalo znano zaradi tožbe z ljubljansko občino.

Leta 2009 je občina pod vodstvom župana Zorana Jankovića Tritonisu za dober milijon evrov prodala parkirišče pri ministrstvu za obrambo. A kot se je izkazalo po plačilu kupnine, zemljišče sploh ni bilo v lasti občine, temveč lastnikov okoliških stavb. Leta 2016 je morala ljubljanska občina po odločitvi sodišča Tritonisu povrniti 1,5 milijona evrov kupnine in zamudnih obresti.

Julija 2018 je šel Tritonis v stečaj. Stečaj je zaradi davčnega dolga predlagala finančna uprava. A denar je medtem že izginil.

Dve leti pred stečajem, septembra 2016, je takratnega lastnika Tritonisa Damjana Bremca na mestu direktorja zamenjal Adel Nikolić iz srbske Subotice. Stečajni upravitelj z Nikolićem ni mogel stopiti v kontakt in pridobiti poslovne dokumentacije podjetja, je razvidno iz javno dostopne dokumentacije o stečaju Tritonisa.

Stečajni upravitelj je še ugotovil, da je oktobra 2016 Tritonis od ljubljanske občine prejel omenjeno vračilo 1,5 milijona evrov. A kot kaže, je bilo to premoženje po hitrem postopku umaknjeno iz podjetja. Tritonis je namreč še isti dan 1,5 milijona evrov nakazal podjetju Triton Invest, ki je bilo takrat prav tako v lasti Damjana Bremca. Ker je stečajni upravitelj posumil, da je podjetje s tem nakazilom zlorabilo inštitut izvršbe, je proti nekdanjemu direktorju Tritonisa oktobra lani podal kazensko ovadbo. Bremec na vprašanja stečajnega upravitelja v zvezi z nakazili denarja ni hotel odgovarjati.

Stečajni upravitelj je upnikom v postopku priznal za slabega 1,2 milijona evrov terjatev. Premoženja podjetje nima. Zato bodo, kot kaže, upniki v celoti ostali nepoplačani.

V prihodnjih tednih in mesecih bomo v okviru projekta »Pogrebniki podjetij« nadaljevali z objavo podrobnejših člankov o posameznih primerih skrivanja premoženja. Objavili bomo tudi prispevke, ki bodo analizirali, zakaj sistem to skrivanje premoženja dopušča.

Članek je del projekta Pogrebniki podjetij. Preberite vse članke v seriji.

Avtor in vodja projekta: Anže Voh Boštic
Urednica: Taja Topolovec
Preverjanje dejstev: Lenart J. Kučić
Lektura: Ana Bogataj
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt nastaja v sodelovanju s Transparency International Slovenia. Projekt delno financira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.

This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #Aleš Alojzij Rus #Barbara Podlogar #mreža Orion #pogrebniki podjetij #Rok Furlan #uroš ogrin

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Kriminal

S pomočjo podatkov policije in reportaž s terena analiziramo kriminal v Sloveniji.

50 prispevkov

Oil Metal Company: kako pokopati za 89 milijonov evrov dolgov

Oil Metal Company je rekorder med podjetji, ki jih je pokopala tako imenovana mreža Orion. Upnikom je bilo dolžno kar …

Tema: Kriminal
Članek,

Pogrebniki podjetij: kako varen je Sparov center v Škofji Loki

Ena izmed posledic delovanja pogrebnikov podjetij je tudi vprašljiva varnost konstrukcije Sparovega trgovskega centra v Škofji Loki. Odgovorni ne želijo …

Tema: Kriminal
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno