Pomagajte nam raziskati kakovost oskrbe pacientov v slovenskih bolnišnicah
Na podcrto.si pripravljamo poglobljeno analizo, kako kakovostno je slovensko zdravstvo. Prosimo vas, da nam pomagate z deljenjem vaših zgodb ali zgodb vaših bližnjih o zapletih pri zdravljenju ali oskrbi pacienta.
V javnosti se precej govori o čakalnih dobah v zdravstvu, o dostopnosti zdravstvenih storitev, katere katere storitve bodo še krite iz zavarovanj in katere bomo morali plačati sami. Precej manj pozornosti pa je namenjene kakovosti same storitve.
V zadnjem času našo državo ena za drugo pretresajo afere v zdravstvu. Primeri kot so Radan, otroška srčna kirurgija na UKC Ljubljana in najnovejša smrt pacienta zaradi uporabe napačnega plina pri oživljanju v bolnišnici Šempeter so javno izpostavljeni primeri hudih ali celo namernih napak pri zdravljenju. Precej manj pa je znanega o tem, ali gre le za posamezne primere ali pa so problemi sistemski.
Na podcrto.si smo že pokazali na sistemski problem pomanjkanja družinskih in otroških zdravnikov v Sloveniji. To pomanjkanje seveda vpliva tudi na kakovost zdravstvene storitve.
Zdaj bi radi raziskali, kakšna je kakovost oskrbe pacientov v slovenskih bolnišnicah. In za to, dragi bralci, potrebujemo vašo pomoč. Zanimajo nas vaše izkušnje in izkušnje vaših bližnjih pri zdravljenju v slovenskih bolnišnicah. Se je pri zdravstvenem posegu, na primer operaciji ali diagnostičnem posegu, pojavil zaplet, ki bi se ga dalo preprečiti? Ste vi ali vaši bližnji pri bivanju v bolnišnici utrpeli padec ali preležanine? Je prišlo do kakšnih drugih zapletov?
Z deljenjem zgodb z nami nam boste pomagali razumeti problematiko in posledice neprimerne zdravniške obravnave. Zadev ne preiskujemo z namenom, da bi kazali s prstom na »slabe« zdravnike, oddelke ali bolnišnice, temveč zato, da poiščemo odgovore, kako lahko stanje izboljšamo. Kot primer takšne zgodbe s področja zdravstva si lahko preberete naš prispevek o odkrivanju poklicnih bolezni.
Zelo bi bili veseli vašega odziva. Vašo izkušnjo lahko pošljete na anze@podcrto.si – lahko tudi anonimno. Do zgodb bom imel dostop le avtor članka, Anže Boštic, in jih ne bom nikomur posredoval. Če se odločim za objavo katere izmed zgodb v članku, tega ne bom storil brez vašega izrecnega dovoljenja.
Z deljenjem vaših izkušenj nam lahko pomagate pri pripravljanju zgodb, ki povzročajo dejanske spremembe.
Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto
Deli zgodbo 6 komentarjev
Več iz teme: Zdravstvo
Zdravstveni sistem se v Sloveniji sooča z vse več očitki o korupciji, neučinkovitosti in nenamenski porabi sredstev. Analiziramo učinkovitost zdravstvenega sistema ter odkrivamo korupcijo in slabe poslovne prakse.
Epizoda 40: Poklicne bolezni – kaj rešuje novi pravilnik in kateri problemi ostajajo?
Maja letos je v uporabo stopil novi pravilnik o poklicnih boleznih. Čeprav rešuje nekatere težave, ostajajo odprta vprašanja v zvezi …
Sprememba na bolje: sprejet je novi pravilnik o poklicnih boleznih
Ministrstvo za zdravje je po tridesetih letih uredilo postopek priznavanja poklicnih bolezni.
6 komentarjev
Darka Bajec 19. 3. 2016, 18.42
Moji mami so ugotovili zadebeljeno srčno zaklopko. Povedali so ji, da potrebuje operacijo, pri kateri ji bodo zamenjali srčno zaklopko. Čakala je na preglede, ki morajo biti opravljeni pred operacijo. Po enem letu čakanja ji je srce odpovedalo in je 30. januarja letos umrla. Zgodba je iz Maribora.
Matija Čap 21. 3. 2016, 05.35
V okviru te tematike predlagam tudi analizo korekcij teh napak:
-število in oblike disciplinskih ukrepov
-število in višina denarnih odškodnin
-število in izvršitev kazenskih postopkov
Pisun 21. 3. 2016, 08.38
Ta post je, na žalost, še en v smeri vedno manj objektivnega poročanja portala, saj vsa navedena vprašanja namigujejo in zaobjemajo zgolj negativne izkušnje pri zdravstveni oskrbi v Sloveniji.
Glede na obseg medija kot je podcrto.si bi si verjetno lahko privoščili in bi za bolj objektiven pogled lahko povzeli kakšne kvantitativne raziskave na tem področju in jih potem lahko sami preverili npr. - preko spletne ankete.
TL;DR - lepo je opozarjati na sistemske napake v Sloveniji, vendar ni potrebe, da je začetna točka raziskovanja usmerjena zgolj v eno stran.
Anže Voh Boštic 21. 3. 2016, 08.49
Kot vedno bomo tudi v člankih, za katere zbiramo podatke, predstavili "kvantitativne" podatke in premike na bolje.
Just Saying :) 20. 5. 2016, 10.20
Spoštovani g. Voh Boštic,
zakaj se zadeve ne lotite na drugem koncu? Začnite z zahtevkom za dostop do informacij javnega značaja in prosite za vpogled v dokumentacijo o prvih pritožbah (vsak javni zdravstveni zavod ima pooblaščeno osebo za to). Navadno ljudje, ki se jim je res zgodila kakšna izmed napak (bodisi pri zdravljenju, bodisi pri negi) takrat ustno na zapisnik podajo prijavo.
Lahko se zadeve lotite tudi sistematično in zaprosite za fotokopijo knjig pohval in pritožb, nato pa pri tistih primerih, ki vas bodo zanimali raziščete ozadje (skladno z Zakonom o medijih ali Zakonom od dostopu do informacij javnega značaja). Kdor si dejansko vzame čas, da v knjigo napiše svoje mnenje (pozitivno ali negativno) je imel izkušnjo, ki jo je res želel deliti in je lahko dobra iztočnica. Iz pozitivnih zapisov v knjigi pohval in pritožb boste pa lahko vseeno opredelili kaj je tisto, kar je ljudem pri zdravstveni obravnavi dejansko pomembno (odnos, strokovnost, mogoče dostopnost...).
Res je, da tovrsten pristop zahteva nekaj več dela in vam niso informacije servirane nepsoredno v vaš elektronski predalček, vendar a ni ravno to srž in lepota raziskovalnega novinarstva?
Čisto v premislek, v kolikor ne bo dovolj ljudi, ki bi želeli potožiti o svojih tegobah.
p.s: Menim, da ste se res preveč osredotočili samo na negativno in s tem zmanjšali objektivnost poročanja. Tudi pozitivni feedback in pozitivne izkušnje lahko služijo kot osnova za primerjavo in mislim, da so pomemben del vsake konkretne analize.
Mojca Žnidaršič 1. 6. 2016, 20.15
Knjige pritožb in pohval niso ogledalo oddelka ali klinike, ker so vanje vpisane samo pohvale, namenjene predvsem negovalnemu osebju, ki kljub kaotičnim razmeram na oddelkih, uspe ohraniti toliko elana in dobre volje, da so posamezniki še zmožni podariti pacientu nasmeh ali bodrilno besedo. Slabe kritike praktično ni, ker pacienti predobro vedo, da se bodo sem verjetno še vračali in bogovom v belem se ni dobro zameriti.
Sama pravkar prihajam iz bolnišnice, v kateri so me operirali prvič pred šestimi in drugič pred tremi leti. Spremembe, ki so v tem času nastale so neizmerljive. Ne govorim o strokovnosti posameznikov saj za to nimam vatla, pač pa o organizaciji oddelka kjer sem ležala, in odnosa do pacientov.
V štirinajstih dneh, kolikor sem jih preživela na kliniki, sem svojega kirurga videla samo dvakrat. Enkrat skozi meglo polzavesti v sobi za intenzivno nego in drugič nekaj dni kasneje, za dve minuti v "mimoletu" skozi sobo.
Na tej kliniki vizite, kot smo jih poznali nekoč, ko se je dnevno ob določeni uri, ves tim, ki je obravnaval bolnike, sprehodil od pacienta do pacienta in ob vsakem obravnaval njegovo zdravstveno stanje in načrt zdravljenja, sploh ne obstajajo več. Tudi ime sobnega zdravnika pacientom ni znano. Če za informacijo o svojem zdravju vprašaš sestro, ki je zaradi šikaniranja z vrha, večkrat na robu solz, ti odgovori, da ti to lahko pove samo tvoj zdravnik, tega pa danes žal ni v službi. Potem poizkusiš diplomatsko izvedeti kakšni so odnosi med zdravniki, koga lahko vprašaš za določena pojasnila, ne da bi se zameril drugim. Ko končno misliš da bo šlo vse gladko, saj ti je nek prijazen zdravnik vendar razložil neke stvari, ki so te do sedaj skrbele, se naslednji dan ta "prijaznež" ob tvoji drobni dobronamerni šali, spremeni v bruhajoč vulkan zamerljivk in zmerljivk. Vpije brez repa in glave, da si najbolj zahteven pacient na oddelku, saj mora zaradi tebe izgubljati čas z dodatnimi razlagami in se ti ne pozabi, kot desetletni pobalin še spačiti v presenečen obraz.
Zvem, da grem naslednji dan domov (hvalabogu!). Odpeljal me bo reševalec (super, to je urejeno!). Ampak nihče mi ne pove, da bo to ob 7h zjutraj! Ker na oddelku ni pred sedmo nobenih aktivnosti, vsi še spimo, ko pridejo pome. Potovalka ni spakirana, nisem umita, še manj oblečena, da o zdravilih in zajtrku ne govorimo.
Oddahnila sem si, ko sem prispela domov.
Zdaj čakam na kontrolni pregled. Naročena sem k "prijaznemu vulkanu". (Moj kirurg je menda zbolel.) Ga lahko kaj vprašam, ali naj bom raje tiho, da ne bom po nepotebnem tratila njegovega dragocenega časa?