Podjetje Avioprojekt je želelo ob jeseniški bolnišnici zgraditi garažno hišo. Za gradnjo je potrebovalo 2,4 milijona evrov.

Avioprojektu je na pomoč priskočil takratna hčerinska družba celovške Hypo banke, Hypo Leasing. Pomoč Hypo Leasinga je bila izjemno radodarna. Avioprojektu so dali kar trikrat več denarja, kot ga je stala gradnja garažne hiše.

Ta radodarnost se je za Hypo Leasing končala klavrno. Avioprojekt je končal v stečaju, Hypo Leasingu pa je ostal dolžan kar 7,3 milijona evrov. Večina denarja – kar 4,6 milijona evrov – je s pomočjo pogrebnikov podjetij izginila neznano kam.

Izginotje teh milijonov je le vrh ledene gore. Pri projektu izgradnje garažne hiše ob bolnišnici Jesenice je moč odkriti toliko spornih ravnanj sodelujočih v poslu, da se zgodba na trenutke sliši precej neverjetno. Glavne vloge igrajo nekdanji direktor jeseniške bolnišnice Igor Horvat, celjski nepremičninski mogotec Aleksander Jančar ter lastnik in direktor nekdanjega gradbenega podjetja Pluton gradnje – Zvonko Petek in Jure Paušer, o katerih smo pri Pod črto že obširno poročali. Na koncu so vpletenim na pomoč priskočili še pogrebniki podjetij, povezani z zloglasno mrežo Orion.

Kljub množici spornih poslov se preiskovanje zadeve odvija nenavadno počasi. Čeprav so v bolnišnici Jesenice sume kaznivega dejanja policiji prijavili že konec leta 2014, je policija za preiskavo primera potrebovala kar štiri leta. Zadnjo ovadbo so tožilstvu podali šele letos. Glede na tempo dela pravosodnega sistema pri nas gre pričakovati, da bo do morebitnih sodb v tem primeru minilo še več let.

Pri Pod črto smo za preiskovanje primera potrebovali bistveno manj časa – okoli štiri mesece. Na podlagi pridobljene dokumentacije in pojasnil vpletenih lahko sestavimo celotno zgodbo o tem, kako je izginilo več milijonov evrov.

Bolnišnica zaradi težav s parkiranjem potrebuje garažno hišo

Razmere s parkiranjem pred Splošno bolnišnico Jesenice sredi prejšnjega desetletja niso bile rožnate. Parkirišča okoli bolnišnice so bila zanemarjena in nevzdrževana. Posledično so se na parkirišču po pojasnilu nekdanjega direktorja bolnišnice Igorja Horvata pogosto dogajale poškodbe avtomobilov. Tudi sam je imel v tistem obdobju kar trikrat poškodovan avto. »Obiskovali so nas predstavniki zavarovalnic, policija, vseskozi smo imeli problem,« je povedal Horvat.

Priložnost za ureditev težav s parkiranjem se je pojavila okoli leta 2005 ali 2006. Takrat so v okviru javno-zasebnega partnerstva novo garažno hišo zgradili v mariborskem kliničnem centru. Nekaj podobnega bi se morda dalo narediti tudi na Jesenicah, je takrat razmišljal Horvat.

V bolnišnici so pripravili potrebno dokumentacijo za gradnjo garažne hiše: arhitekturne načrte, pravno in ekonomsko študijo. V začetku septembra 2007 pa se je začelo zares. Takrat je bolnišnica v časniku Delo objavila javno naročilo za gradnjo garažne hiše.

Nenavadni zapleti pri javnem naročilu: posel dobi Avioprojekt, lupina od podjetja

A to ni bilo navadno javno naročilo, po katerem bi nek gradbinec bolnišnici zgradil zahtevan objekt, bolnišnica pa bi zanj plačala.

Namesto tega je v okviru javnega naročila bolnišnica primernemu podjetju želela podeliti tako imenovano stavbno pravico na določenem delu zemljišča ob bolnišnici.

Stavbno pravico bi bolnica podelila za trideset let. Na tem zemljišču bi nato izbrano podjetje zgradilo garažno hišo in z njo upravljalo trideset let. Podjetje bi torej uporabnikom garažne hiše lahko trideset let zaračunavalo parkirnino in si s tem povrnilo stroške za gradnjo hiše ter ustvarilo določen dobiček. Po preteku teh tridesetih let bi stavbna pravica in s tem garažna hiša prešla v last bolnišnice.

Na javno naročilo so se prijavili trije gradbinci: Vegrad, Konstruktor VGR in Nivo Celje. Bolnišnica Jesenice je kot najugodnejšega ponudnika na zadnji dan leta 2007 izbrala družbo Konstruktor VGR.

Nato se je zgodila prva nenavadnost. Le deset dni po pridobitvi posla, desetega januarja 2008, se je v kratkem dopisu bolnišnici Konstruktor poslu odpovedal. Vzroka za to ni navedel. Bolnišnici so se v Konstruktorju zahvalili za izkazano zaupanje in jo obenem obvestili, da želijo posel izgradnje garažne hiše prenesti na celjsko podjetje Avioprojekt. Avioprojekt je bilo takrat le lupina od podjetja – praktično brez premoženja, prihodkov in zaposlenih.

Zakaj so se v Konstruktorju odpovedali poslu in zakaj so želeli posel prenesti na Avioprojekt? To ni čisto jasno. Celjski nepremičninski mogotec Aleksander Jančar, ki je bil takrat lastnik Avioprojekta, je v pogovoru za Pod črto povedal, da se okoliščin Konstruktorjeve predaje posla njegovemu podjetju ne spomni.

Dejstvo pa je, da je na ta način Avioprojekt prišel do posla, ki ga sploh ne bi smel dobiti.

Namreč: v javnem naročilu je jeseniška bolnišnica določila pogoje za podjetja, ki želijo pridobiti posel izgradnje garažne hiše. Eden izmed pogojev je na primer bil, da je moralo imeti podjetje v letih 2004, 2005 in 2006 vsaj 8,3 milijona evrov prihodkov. Avioprojekt pa v teh letih sploh še ni obstajal; ustanovljen je bil namreč šele v začetku novembra 2007.

Kljub neizpolnjevanju razpisnih pogojev je jeseniška bolnišnica dovolila prenos posla s Konstruktorja na Avioprojekt. Pogodbo o prenosu posla je podpisal nekdanji direktor bolnišnice Igor Horvat. Kot nam je povedal Horvat, je prenos poslov na Avioprojekt potrdil zaradi pravnega mnenja, ki ga je v zvezi s tem naročila bolnišnica.

To pravno mnenje smo od bolnišnice pridobili tudi pri Pod črto. Januarja 2008 ga je izdelala družba Iustica, vsebuje pa vsega en odstavek. V njem so zapisali, da za takšen prenos poslov ni pravnih zadržkov.

Dvom v pravilnost prenosa posla na Avioprojekt pa vzbuja drugo pravno mnenje o zadevi. Tega je leta 2011 po naročilu ministrstva za zdravje izdelala odvetniška družba BGK. Prav tako smo ga pridobili pri Pod črto. Odvetniška družba BGK je v svojem pravnem mnenju ocenila, da je bil prenos poslov na podjetje Avioprojekt nezakonit, povsem neobrazloženo pravno mnenje Iustice pa pravno napačno.

Sporni posli razvpitega Aleksandra Jančarja

Podjetje Avioprojekt je tako januarja 2008 prišlo do posla izgradnje garažne hiše, čeprav ni niti kandidiralo na javnem razpisu niti ni izpolnjevalo pogojev javnega naročila. Podjetje je bilo, kot rečeno, takrat v lasti Celjana Aleksandra Jančarja.

Aleksander Jančar je predvsem na celjskem precej razvpit nepremičninski podjetnik. O njem se je v medijih že v prejšnjem desetletju pisalo v zvezi s prodajo stavbe celjskega kina Dom. Leta 2002 je po poročanju medijev družba Nepremičnine Celje v 100-odstotni lasti celjske občine stavbo kina Dom najprej prodala Jančarjevemu podjetju Eurocomp za 83.458 evrov. Nato pa je že naslednje leto Eurocomp kino Dom celjski občini prodal nazaj za 262.894 evrov. S tem naj bi bila celjska občina oškodovana za 179.435 evrov.

V zvezi s tem poslom so na sodišču sodili celjskemu županu Bojanu Šrotu, a je bil na prvi stopnji oproščen. Višje sodišče je nato razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. A ponovnega sojenja ni bilo. Zadeva je namreč zastarala.

Jančar se je v medijih spet znašel pred nekaj leti v zvezi s stečajem znanega savinjskega gostinca Zvoneta Štormana. Zvone Štorman je leta 2004 svoj celjski Hotel Štorman prodal KBM Leasingu in ga nato vzel v finančni leasing. Zaradi Štormanovega nerednega plačevanja obrokov leasinga mu je KBM Leasing hotel zaplenil in ga nato prodal enemu izmed podjetij Aleksandra Jančarja. Jančar je nato s pomočjo varnostnikov v začetku leta 2014 hotel na silo zasedel in iz njega nagnal hotelsko osebje. To je sprožilo buren odziv v medijih in kopico tožb na sodišču. Slaba tri leta pozneje, septembra 2016, je Jančar s Štormanom dosegel sodno poravnavo, s čimer je bil spor zglajen.

Jančar pa se je v medijih pojavil tudi zaradi svojih povezav s politiko. Šlo je za sporen posel najema nekdanje stavbe za delovanje Nacionalnega preiskovalnega urada od podjetja Ram Invest v lasti Igorja Jurija Pogačarja. Ram Invest je imel v preteklosti v lasti stavbo, ki jo je za potrebe delovanja Nacionalnega preiskovalnega urada v času Pahorjeve vlade najelo notranje ministrstvo. Protikorupcijska komisija je pri najemu stavbe ugotovila znake korupcije. Zaradi teh ugotovitev komisije je odstopila takratna notranja ministrica Katarina Kresal.

Katarina Kresal je takrat zatrjevala, da ve, kdo je Igor Jurij Pogačar, da pa stavbe nikoli ne bi najela od prijatelja. Dvomi v njene trditve so se pojavili po medijskih objavah fotografij s poroke, ki jo je na svojem posestvu Mlinarjev hram v celjskih Teharjah gostil prav Aleksander Jančar. Na tem posestvu sta se leta 2008 poročila Jančarjev odvetnik Dušan Korošec in Maša Potkonjak. Iz poročnih fotografij je razvidno, da so zakonci oziroma partnerji Aleksander in Mojca Jančar, Miro Senica in Katarina Kresal ter Igor in Maja Pogačar mladoporočencema skupaj kupili darilo: motor znamke Harley Davidson. Dušan Korošec je bil septembra lani zaradi utaje davka v višini 315.000 evrov na celjskem okrožnem sodišču obsojen na slabi dve leti pogojne zaporne kazni.

Bolnica pokrije 315.000 evrov stroškov Avioprojektu

Vrnimo se k zgodbi podjetja Avioprojekt. Kot rečeno, se lastnik Avioprojekta Jančar po lastnih besedah ne spomni, zakaj mu je Konstruktor predal posel izgradnje garažne hiše za bolnišnico.

Povedal pa nam je, zakaj se je odločil za prevzem posla. Ključno zanj je bilo, da je bila na strehi garažne hiše predvidena tudi gradnja pristajališča za helikopterje oziroma heliporta. Jančar se je v tistem času po lastnih besedah želel poslovno ukvarjati s helikopterskim reševanjem. V ta namen je želel ob več slovenskih bolnišnicah zgraditi heliporte. Računal je, da bo s takšnimi heliporti imel prednost pri kandidiranju za pridobitev državnih koncesij za helikoptersko reševanje.

Načrt je bil, da njegovo podjetje Avioprojekt izgradnjo garažne hiše s heliportom pripelje do pridobitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Samo izgradnjo garažne hiše pa bi nato prepustil nekomu drugemu.

Nova nenavadnost se pojavi pri financiranju pridobivanja tega gradbenega dovoljenja. Po ugotovitvah sveta zavoda jeseniške bolnišnice, ki ga vodi Dušan Krajnik, bi moral izdelavo vse potrebne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja financirati Avioprojekt. A te stroške je namesto Avioprojekta z davkoplačevalskim denarjem plačala kar bolnišnica. Stroški niso bili nizki – kot je ugotovil svet zavoda bolnišnice, so znašali kar 315.000 evrov. Zakaj je bolnišnica pokrila te stroške, od njenega takratnega direktorja Igorja Horvata nismo pridobili jasnega odgovora. Tudi Jančar je za Pod črto povedal, da o tem plačilu ne ve nič. Je pa tudi po Jančarjevem mnenju možno, da je bolnišnica pokrila te stroške.

Jančar s prodajo Avioprojekta Zvonku Petku iztržil 620.000 evrov

Kot gre sklepati iz pridobljene dokumentacije, je to pokritje stroškov bolnišnice Jesenice Jančarju omogočilo zelo donosno prodajo podjetja Avioprojekt. Kot je namreč razvidno iz bilanc podjetja, je imel Avioprojekt tik pred prodajo le za slabih 34.000 evrov lastnega premoženja. A Aleksander Jančar je nato Avioprojekt prodal za kar 620.000 evrov. V začetku leta 2010 je podjetje namreč kupil savinjski podjetnik Zvonko Petek.

Zakaj se je Jančar odločil za prodajo Avioprojekta Petku? Država je odlašala z razpisi koncesij za helikoptersko reševanje, zato se je ideja o poslih s helikopterskim reševanjem nekoliko ohladila, nam je pojasnil Jančar. Avioprojekt so tako prodali nekomu, ki je imel interes zgraditi in upravljati z garažno hišo.

Da torej ponovimo: Jančarjev Avioprojekt je posel izgradnje garažne hiše po ugotovitvah ministrstva za zdravje od Konstruktorja dobil nezakonito. Nato je Avioprojektu vse stroške pridobivanja gradbenega dovoljenja pokrila bolnišnica Jesenice. Na koncu pa je Jančar s prodajo Avioprojekta iztržil 620.000 evrov.

Jančarja smo prosili za komentar teh dejstev. Odgovoril nam je, da je Avioprojekt takrat razpolagal s stavbno pravico za gradnjo garažne hiše in z idejo oziroma vizijo izgradnje garažne hiše s heliportom, ki bi se lahko kopirala po vseh večjih slovenskih bolnišnicah. Povedal nam je tudi, da so druga njegova podjetja še pred prodajo Avioprojekta financirala več obnovitvenih del na območju bolnišnice. Ta dela naj bi bila namreč pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja za garažno hišo. Uredili naj bi tudi križišče in asfaltirali parkirišča. Podatkov, koliko jih je to stalo, Jančar nima. Z dokumentacijo o teh poslih namreč več ne razpolaga, nam je pojasnil.

Nenavadno visoko posojilo Avioprojektu v višini 7,2 milijona evrov

Nenavadnosti v projektu izgradnje garažne hiše so se nadaljevale tudi po prodaji Avioprojekta savinjskemu podjetniku Zvonku Petku.

O Petku smo pri Pod črto v preteklosti že obširno pisali. Petek je bil konec prejšnjega desetletja uspešen lastnik gradbenega podjetja Pluton gradnje iz Šempetra pri Celju. Ob nastopu gospodarske krize so Pluton gradnje končale v stečaju. A še pred tem je Petek na pomoč poklical pogrebnike podjetij, ki so več milijonov vredno premoženje Pluton gradenj prenesli na druga podjetja in s tem opeharili delavce, podizvajalce in državo. (Več o tem si preberite v članku Pluton gradnje: lastnik za vzor nato opeharil delavce, podizvajalce in državo.) Tem so Petkova podjetja na čelu s Pluton gradnjami skupno dolgovala kar 14 milijonov evrov. V spornih poslih umikanja premoženja pred upniki je po naših ugotovitvah sodeloval tudi Petkov nečak Jure Paušer.

Precej podobna zgodba se je odvila s podjetjem Avioprojekt po tem, ko ga je prevzel Zvonko Petek.

Tik po prevzemu podjetja v začetku 2010 je Avioprojekt najprej pridobil zelo nenavadno posojilo Hypo Leasinga.

Če smo natančni, ni šlo za navadno posojilo, temveč za način financiranja gradnje garažne hiše po principu »sale and leaseback«.

Kaj to pomeni? Avioprojekt je Hypo Leasingu najprej prodal stavbno pravico za gradnjo garažne hiše. S tem je pridobil svež denar, potreben za financiranje gradnje. Nato pa se je zavezal, da bo z rednimi mesečnimi obroki leasinga to stavbno pravico ponovno odkupil.

Da poenostavimo: Avioprojekt je Hypo Leasingu dejansko prodal še nezgrajeno garažno hišo. Ko bi bila garažna hiša zgrajena, pa bi Avioprojekt z naslova pobranih parkirnin Hypo Leasingu v desetih letih postopoma odplačal kupnino. S tem bi Avioprojekt ponovno postal lastnik garažne hiše do izteka tridesetletnega obdobja podelitve stavbne pravice. Po teh tridesetih letih bi nato garažna hiša prešla v last bolnišnice.

Nenavadna pri tem poslu je bila višina posojila oziroma kupnine za stavbno pravico, ki jo je od Hypo Leasinga dobil Avioprojekt. Ocenjeni strošek za gradnjo garažne hiše je po podatkih jeseniške bolnišnice znašal slabih 2,5 milijona evrov. Hypo Leasing pa je stavbno pravico od Avioprojekta kupil za kar 7,2 milijona evrov.

Z drugimi besedami: Hypo Leasing je Avioprojektu dal trikrat več denarja, kot ga je podjetje dejansko potrebovalo za izgradnjo garažne hiše. Ta nenormalna višina financiranja je na koncu najverjetneje tudi botrovala propadu Avioprojekta. Podjetje namreč visokih obrokov leasinga ni bilo sposobno odplačevati.

Z vprašanjem, kako je mogoče, da so Avioprojektu dali tako visoko kupnino za stavbno pravico, smo se najprej obrnili na družbo Heta asset resolution. Heta je tako imenovana slaba banka Hypo banke. Po propadu Hypo banke je Heta prevzela vse premoženje Hypo banke. Zdaj pa ga poskuša čim bolje unovčiti. Med drugim je Heta zdaj tudi lastnica stavbne pravice in s tem garažne hiše bolnišnice Jesenice za nadaljnjih dvajset let.

S Hete so nam odgovorili, da nekdanjih poslov Hypo banke in njene hčerinske družbe Hypo Leasing ne komentirajo.

Kako so vpleteni pridobili visoko posojilo

Na podlagi dokumentacije, ki nam jo je poslala jeseniška bolnišnica, je moč sklepati, na kakšen način je Avioprojekt prišel do tako visoke kupnine za stavbno pravico.

Parkirnine, ki jih je Avioprojekt pobral z upravljanjem garažne hiše, niso bile dovolj visoke za pokrivanje obrokov leasinga. Zato so v Avioprojektu Hypo Leasingu za pridobitev 7,2 milijona evrov visoke kupnine morali prodati dodatno premoženje.

Kje so našli to dodatno premoženje? Javno naročilo za gradnjo garažne hiše je poleg podelitve stavbne pravice za gradnjo te hiše vsebovalo še nekaj: upravljanje zunanjih parkirišč ob bolnišnici. Bolnišnica je tako z javnim naročilom Avioprojektu poleg dovoljenja za gradnjo garažne hiše v upravljanje dala tudi že obstoječa zunanja parkirišča ob bolnišnici.

In tu je Avioprojekt našel dodatno premoženje. Hypo Leasingu je namreč zastavil tudi upravljanje z zunanjimi parkirišči.

V dokumentaciji bolnišnice se nahaja pogodba, ki so jo podpisali Hypo Leasing, direktor bolnišnice Igor Horvat in Aleksander Jančar (ki je bil takrat še direktor Avioprojekta). Pogodba nima datuma, zato ni jasno, kdaj je bila podpisana. Pogodba Avioprojektu daje pravico zastaviti upravljanje z zunanjimi parkirišči za pridobitev posojila za gradnjo garažne hiše. In prav ta pogodba je omogočila, da so v Avioprojektu za gradnjo garažne hiše dobili trikrat več denarja, kot so ga potrebovali.

Z vprašanji o tej sporni pogodbi smo se obrnili tako na Igorja Horvata kot na Aleksandra Jančarja.

Zakaj je Igor Horvat v imenu bolnišnice podpisal pogodbo, s katero je Avioprojektu dovolil zastavo zunanjih parkirišč za pridobitev (pre)visokega posojila? Horvat je za Pod črto povedal, da te pogodbe ni podpisal in da je po njegovem mnenju ponarejena. Aleksander Jančar pa trdi, da je pogodba bila podpisana in da jo je podpisal tudi Horvat.

Jančar trdi, da s posojilom nima nič, a dokumentacija kaže drugače

Po drugi strani pa nam je Jančar zatrdil še, da s pridobitvijo 7,2 milijona evrov posojila za gradnjo garažne hiše ni imel nič. O posojilu naj bi se s Hypo Leasingom po Jančarjevih pojasnilih dogovarjal izključno kupec podjetja Avioprojekt – torej Zvonko Petek oziroma njegov nečak Jure Paušer. Paušer je namreč takrat postal direktor Avioprojekta.

A te Jančarjeve trditve pod vprašaj postavlja omenjena pogodba med Avioprojektom, jeseniško bolnišnico in Hypo Leasingom, ki je omogočala zastavo dodatnih parkirišč za pridobitev financiranja. To pogodbo je v imenu Avioprojekta podpisal prav Jančar. S tem je odigral ključno vlogo pri pridobitvi trikrat višje vsote denarja, kot jo je za gradnjo garažne hiše potreboval Avioprojekt.

Še en indic vpletenosti Jančarja v pridobitev visoke vsote od Hypo Leasinga je moč najti v pogodbi med Avioprojektom in Hypo Leasingom, s katero je Avioprojekt nato dejansko pridobil 7,2 milijona evrov. Pogodbo je v začetku januarja 2010 podpisal Jure Paušer. Toda: pooblastilo za podpis pogodbe mu je dal Aleksander Jančar. Jančar je bil namreč v ključnem trenutku pridobitve denarja od Hypo Leasinga še kar direktor Avioprojekta.

Jančar je za Pod črto v zvezi s to pogodbo povedal, da se v praksi s pridobitvijo financiranja od Hypo Leasinga ni ukvarjal. S tem se je po njegovih besedah ukvarjal Jure Paušer. Sam pa mu je dal pooblastilo le zato, da bi lahko Paušer pridobil financiranje in mu nato nakazal kupnino za Avioprojekt. Kot rečeno, je Jančar Avioprojekt Zvonku Petku prodal za 620.000 evrov. Toda Jančarjeva pojasnila ne spremenijo dejstva, da je kot direktor Jančar v tistem trenutku še kar odgovarjal za poslovanje Avioprojekta – in s tem tudi za pridobitev nenavadno visokega financiranja.

Ko pridejo pogrebniki podjetij: zabris sledi za 7,2 milijona evrov posojila

Po pridobitvi denarja od Hypo Leasinga je Avioprojekt pod vodstvom Jureta Paušerja zgradil garažno hišo in pričel pobirati parkirnino. A višina obrokov leasinga se je izkazala za previsoko. Po poznejših ugotovitvah forenzične računovodkinje je podjetje od upravljanja s parkirišči letno zaslužilo 240.000 evrov. Letni stroški podjetja pa so znašali 300.000 evrov. Avioprojekt je tako posloval z izgubo 60.000 evrov na leto. Takšna izguba pa lahko vodi le v stečaj.

A še pred stečajem so se v Avioprojektu znašli pogrebniki podjetij. Lastnica Avioprojekta je namreč junija 2013 postala družba Ker 12. Družba Ker 12 je bila takrat v lasti britanskega podjetja Hajuti UK Limited, slednje pa v lasti družbe JS4 LLC iz ameriške davčne oaze Delaware. Ker Delaware lastnikov svojih podjetij ne izdaja, končno lastništvo Ker 12 ni znano. Spada pa Ker 12 med ključne družbe pogrebnikov podjetij tako imenovane mreže Orion.

Preberite tudi:

• Kdo so pogrebniki podjetij
• Kaj je mreža Orion

Zakaj je lastnik Avioprojekta postalo podjetje Ker 12? S prenosom lastništva je izginila tudi poslovna dokumentacija podjetja. S tem pa so se zabrisale sledi za 7,2 milijona evri denarja, ki jih je Avioprojekt dobil od Hypo Leasinga.

Kje je 4,6 milijona evrov?

Novembra 2013 je Ker 12 končal v stečaju. Ob stečaju pa je stečajna upraviteljica Ermina Bajuk odredila pregled poslovanja Avioprojekta.

Pregled je opravila forenzična računovodkinja Maja Kolenc. Ker je dokumentacija o poslovanju Avioprojekta izginila, je Kolenc podatke lahko pridobila le od dobaviteljev Avioprojekta.

Kolenc je ugotovila, da je od dobljenih 7,2 milijona evrov od Hypo Leasinga Avioprojekt za gradnjo garažne hiše porabil le 2,4 milijona evrov. Kam je torej izginil preostali denar?

S tem vprašanjem smo se obrnili na Jureta Paušerja. Paušer je odgovoril, da so denar Hypo Leasinga porabili tudi za ureditev komunalne infrastrukture, opreme garažne hiše in za plačilo nekaterih ostalih stroškov.

Po ugotovitvah Maje Kolenc so v Avioprojektu poleg garažne hiše res plačali še za dobavo zapornic za parkirišča, parkirnih blagajn in vzpostavili sistem požarne zaščite. A vse to je Avioprojekt skupaj stalo le 163.000 evrov.

Stroški izgradnje garažne hiše in ureditve parkirišč so Avioprojekt torej stali 2,6 milijona evrov. Podjetje je od Hypo Leasinga dobilo 7,2 milijona evrov. Razlika – 4,6 milijona evrov – je torej izginila neznano kam.

Posledice operacije izgradnje garažne hiše

Kakšne so posledice nenavadnega projekta izgradnje garažne hiše ob bolnišnici Jesenice? Avioprojekt, ki je zdaj v stečaju, je Hypo Leasingu ostal dolžan dobrega 7,3 milijona evrov. Vrednost garažne hiše trenutno znaša 2,3 milijona evrov. Hypo Leasing je tako iz tega posla ustvaril pet milijonov evrov izgube. To izgubo so z državnim reševanjem avstrijskih bank pokrili avstrijski davkoplačevalci.

Zaradi spornih poslov Avioprojekta je svet zavoda bolnišnice Jesenice pod vodstvom Dušana Krajnika konec leta 2014 podal prijavo na policijo. S celjske policijske uprave, ki preiskuje primer, so nam sporočili, da so v zvezi s poslovanjem Avioprojekta na tožilstvo podali dve kazenski ovadbi – eno v letu 2017, drugo pa letos. Za preiskavo primera so tako potrebovali več kot štiri leta. Zadeva je trenutno na specializiranem tožilstvu.

Igorja Horvata so z mesta direktorja jeseniške bolnišnice odpustili junija 2014. Zaradi odpustitve je bolnišnico tožil na sodišču, a na koncu ni uspel. Trenutno je direktor Doma starejših Škofljica.

Jure Paušer je bil po svojem delu v Avioprojektu direktor ali lastnik še nekaterih drugih gradbenih podjetij. Ta podjetja državi zaradi neplačanih davkov danes dolgujejo več 100.000 evrov, bankam pa več milijonov evrov. Za Pod črto je Paušer povedal, da ima zaradi preteklega poslovanja nekaterih podjetij, v katerih je bil direktor, še danes »precej težav v vsakodnevnem življenju«.

Najbolje se godi Aleksandru Jančarju. Je lastnik več hotelov v Sloveniji, v preteklih letih pa je služil tudi z državnimi posli in subvencijami.

Jančarjevo podjetje Eurotas je v letih 2008 in 2009 od države pridobilo za dober milijon evrov evropskih sredstev za obnovo hotela Evropa v Celju. Še eno njegovo podjetje, Maksimilijan, je med junijem 2005 in marcem 2016 od celjskega tožilstva in nato od pravosodnega ministrstva dobilo skupaj za slabega 2,5 milijona evrov najemnin za svoje poslovne prostore. Tožilstvo v Celju je namreč v tem obdobju v eni izmed Jančarjevih stavb najemalo pisarne.

Članek je del projekta Pogrebniki podjetij. Preberite vse članke v seriji.

Avtor in vodja projekta: Anže Voh Boštic
Urednica: Taja Topolovec
Preverjanje dejstev: Lenart J. Kučić
Lektura: Ana Bogataj
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt nastaja v sodelovanju s Transparency International Slovenia. Projekt delno financira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.

This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State.