Podjetja za informacijsko tehnologijo preveč zaračunavala ministrstvu

Revizija pogodb na ministrstvu za javno upravo je razkrila plačevanje za nikoli končane projekte.

Ljubljana – Zaradi varčevanja je v zadnjih letih ministrstvo za javno upravo (MJU) revidiralo pogodbe s podjetji IT. Pokazalo se je, da so podjetja zaračunavala visoke marže, ministrstvo pa je plačevalo za produkte, ki še po več letih niso bili razviti.

Prvič objavljeno 17. januarja 2012 v časniku Delo

Foto: Kevin Zollman
Foto: Kevin Zollman

Ljubljana – Zaradi varčevanja je v zadnjih letih ministrstvo za javno upravo (MJU) revidiralo pogodbe s podjetji IT. Pokazalo se je, da so podjetja zaračunavala visoke marže, ministrstvo pa je plačevalo za produkte, ki še po več letih niso bili razviti.

Pogled v bazo Supervizor razkriva, kako boleči so bili rezi za podjetja, ki se ukvarjajo z dobavo informacijske tehnologije (IT) javnemu sektorju. Družba S & T Slovenija, na primer, ki se ukvarja s svetovanjem o računalniških napravah in programih, je v letih med 2006 in 2009 s poslovanjem z MJU zaslužila dobrih 17 milijonov evrov, v prihodnjih dveh letih pa le še slabe tri milijone. Torej se ji je prihodek od poslovanja z MJU zmanjšal za kar dve tretjini. Še večji padec je doživelo podjetje Smart Com. V letih med 2005 in 2009 je z MJU zaslužilo 4,3 milijona evrov, v prihodnjih dveh letih le še 174.000. Podobno se je zgodilo tudi nekaterim drugim podjetjem, ki jih predstavljamo v tabeli:

tabela

Zanimalo nas je, kako je mogoče, da je ministrstvo za javno upravo tako zmanjšalo porabo za nabavo storitev IT. »Ob mojem prihodu je zelo veliko podjetij imelo pavšalne pogodbe, plačevale so se stvari, ki so se razvijale po sedem let in še niso bile razvite,« pojasnjuje Irma Pavlinič Krebs, nekdanja ministrica za javno upravo v Pahorjevi vladi. Marsikateremu podjetju na podlagi podpisanih pogodb tudi ni bilo treba prenesti avtorskih pravic za svoje storitve na ministrstvo. Ohranjevanje avtorskih pravic v lasti podjetij pa pripomore k omejevanju konkurence in posledično dražjim storitvam računalniških podjetij.

Na MJU so zato leta 2009 naredili pregled vseh pogodb s podjetji IT in tako rekoč pri vseh znižali stroške. Ministrica je za to pooblastila vodjo direktorata za e-upravo in upravne procese dr. Aleša Dobnikarja. »Podjetja so imela previsoke urne postavke. Zelo pogosto so se sklicevala na cenik Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), v katerem so določene priporočljive urne postavke. A ta cenik so predhodno oblikovala kar podjetja IT sama. Nesmotrno je, da se sklicuješ na nekaj, kar sam postaviš za referenco,« je za Delo povedal Dobnikar.

Znižanje stroškov so dosegli s pogajanji s podjetji in z reorganizacijo služb na ministrstvu. »Dobili smo veliko kritik, da davimo podjetja. To ni res, ker se ve, kje imajo te družbe še visoke marže. A s tistimi, ki imajo ekskluzivne avtorske pravice za razvoj nekega programa, so pogajanja precej težja,« priznava Dobnikar.

Varčevanje ima tudi negativne plati

V varčevanje je MJU prisililo precejšnje zmanjšanje proračuskih sredstev za IT – leta 2006 je MJU za razvoj in vzdrževanje IT dobil 36,5 milijona evrov, leta 2011 le še 20 milijonov. A Dobnikar opozarja, da je zmanjšanje sredstev ministrstvo doseglo tudi s prekinitvijo poslovanja s podjetij IT pri tistih projektih, ki so za državno upravo pomembni. To pa upočasnjuje razvoj informacijske tehnologije v javni upravi. Obenem so zahteve po javnih uslužbencih informatikih na ministrstvu zaradi čedalje večjih državnih informacijskih omrežij, za katere skrbi MJU, velike, varčevanje pa onemogoča zaposlovanje mladega kadra, ki se spozna na novejše tehnologije.

Prav zaradi tehnološkega napredka v panogi so nova znanja javnih uslužbencev ključna. »A ker država ne vlaga v znanje lastnih ljudi, lahko imajo podjetja z izobraženim kadrom, visoke cene. Državni uslužbenci morajo biti dobro usposobljeni, da lahko parirajo podjetjem. A ker jih niso usposabljali, je javna uprava v preteklosti postala ujetnik podjetij IT.«

Varčevanje pri kadru na ministrstvu lahko na koncu pomeni dražje storitve zunanjih izvajalcev, saj njihovega dela nihče ne nadzira. Primer je tako imenovana razvojna dokumentacija: podjetja IT jo morajo voditi za vse računalniške programe, ki jih pišejo za javno upravo. Ta namreč preostalim podjetjem, ki bi ponudila cenejšo ponudbo za nadgradnjo sedanjih programov, omogoča, da z minimalnim zaostankom takšne nadgradnje tudi izvedejo.

A če prvotni izvajalec ne vodi oziroma vodi nepopolno dokumentacijo, je takšna nadgradnja nemogoča. V takem primeru je ceneje narediti popolnoma nov program, kot pa reformirati starega. A ker je izdelava novega programa za proračun velik strošek, so se javni uslužbenci in funkcionarji v tem primeru primorani odločiti za podaljšanje pogodbe s starim izvajalcem. Ta pa jim lahko, ker ve, kakšen strošek bi za javno upravo pomenila zamenjava ponudnika, zaračuna višje cene.

Za odpravo monopolov nujna javno-zasebna partnerstva

Računalniška podjetja za javno upravo po navadi delajo kompleksne programe, zato je sodelovanje med uradniki in podjetji nujno. A ker z razvojem inovativnih programov za javno upravo podjetja pridobijo nova znanja in izkušnje, bi moral razvoj takšnih programov potekati v javno-zasebnem partnerstvu, v katerega bi podjetje vložilo lastni denar. »Podjetje mora v posel z javno upravo vstopiti tudi z lastnim kapitalom, drugače dobimo hišna računalniška podjetja. Najem druge družbe za vzdrževanje aplikacije je namreč pogosto zelo draga izbira,« opozarja Irma Pavlinič Krebs.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Nadzor nad javnim sektorjem

Kako dobro delujejo javna uprava in državna podjetja, ki jih plačujemo davkoplačevalci oziroma so odgovorni državljanom? Nadzorujemo zaposlovanje, učinkovitost in korupcijo v javnem sektorju.

92 prispevkov

Epizoda 27 – Skrita cena: kolo za 3 evre, oglasi za 22 let

Se sprašujete, zakaj je v Ljubljani vse več oglasov? V tokratni epizodi podkasta vas vabimo na kolesarjenje. Na kolesarski turi …

Tema: Nadzor nad javnim sektorjem, Podkast
Podcast,

Skrita cena izposoje koles v Ljubljani: oglasni plakati na vsakem koraku

Kako je ljubljanska občina v zameno za sistem BicikeLJ dovolila dodatne oglasne površine v z reklamami zasičenem mestu.

Tema: Nadzor nad javnim sektorjem
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno